20. oktober 2012

V svetu, a ne od sveta


Prvo poglavje Danielove knjige je zelo poučno, saj nam pripoveduje o mladih ljudeh, ki so sicer živeli v svetu, a vendar niso bili od sveta. Nekateri kristjani se danes zapirajo v geto, da se ne bi omadeževali s posvetnostjo. To ni pravzaprav nič novega, vsi najbrž vemo, da so posamezni kristjani že v prvih stoletjih krščanstva bežali v puščavo, da bi bili rešeni pred tem hudobnim svetom.  Iz tega gibanja so pozneje nastali samostani in cerkveni redovi. Toda s tem pravzaprav niso rešili nobenega problema. Zdaj pa si poglejmo, kako so štirje izraelski mladeniči ostali v svetu, a vendar ostali neomadeževani od sveta. 

Ko je kralj Nebukadnezar osvojil Jeruzalem, se je odločil, da odpelje na svoj dvor nekaj čednih, modrih, bistrih  in močnih mladeničev iz višjega sloja, "da bi stali v kraljevi palači in bi jih poučili v pismenstvu in jeziku Kaldejcev." (Dan 1,4b) Fantje so se imenovali Daniel, Hananjá, Mišaél in Azarjá (cf. Dan 1,6). Kraljev namen je bil, da bi se mladeniči, ki so bili stari okoli štirinajst let, asimilirali ter prevzeli kaldejski jezik, kulturo in religijo. Nebukadnezar je tudi določil, da vsak dan prejmejo jed in vino s kraljeve mize, torej hrano in pijačo, kakršno je užival on sam. Njihova hebrejska imena, ki so se nanašala na Boga Jahveja, je poglavar evnuhov spremenil in jim dal imena, ki so bila povezana z babilonskimi božanstvi. Videti je bilo, da je bila pot do asimilacije odprta. 

Toda to je bil račun brez krčmarja, kajti: "Daniel si je vzel k srcu, da se ne bo omadeževal ne z jedjo ne z vinom kralja, katerega je ta pil. Prosil je torej kneza evnuhov, da se mu ne bi bilo treba omadeževati." (Dan 1,8) Zato je prosil kneza evnuhov, naj njemu in njegovim tovarišem dajejo le  zelenjavo in vodo.  Težko je reči, zakaj so se Daniel in tovariši odločili ravno za takšno dieto. Pri hrani je razumljivo, da niso hoteli jesti mesa živali, ki so bile po  postavi obredno nečiste in mesa, ki ni bilo pripravljeno skladno s postavo. Težko pa je reči, zakaj niso hoteli zaužiti vina, ki ga postava ni prepovedovala. Sklepam, da je šlo mladeničem za to, da na zunaj pokažejo svojo drugačnost od okolice, v kateri so se nahajali. Ne glede na to, kje so bili, kaj vse so se morali učiti in delati, so po Božji milosti ostali trdni v veri, kar so izražali tudi na zunaj. Še več: "Bog je naredil, da je Daniel pred knezom evnuhov našel naklonjenost in usmiljenje." (Dan 1,9) Kneza evnuhov je bilo sicer strah, da bo vegetarijanska dieta negativno vplivala na zunanji videz mladeničev, kar bi ga lahko s strani muhastega in despotskega kralja celo stalo glave, toda ko se to po preizkusni dobi ni zgodilo, je dajal štirim mladeničem hrano in pijačo, kakršno so hoteli (cf. Dan 1,10-16).  Fantje so se izkazali kot odlični študentje: "Bog je dal tem štirim mladeničem znanje in razumnost v vsem pismenstvu in modrosti." (Dan 1,17b) Ko so po treh letih pred kraljem opravljali neke vrste zaključni izpit iz kaldejskega pismenstva in modrosti, so ga opravili več kot z odliko:  "Kralj je ugotovil pri njih, da v vseh rečeh v modrosti in v razumnosti, ki jo je iskal pri njih, desetkrat prekašajo vse čarovnike in vedeževalce, ki so bili po vsem njegovem kraljestvu." (Dan 1,20) Daniel je ostal na babilonskem dvoru do prvega leta vladavine perzijskega kralja Kira, kar znaša skupaj  sedemdeset let. (cf.v. 21). Bog je resnično zvest in je vsa ta dolga leta bdel nad Danielom. 

Nekateri kristjani so danes prepričani, da je treba urediti svet po krščanski podobi. Takim pravimo teonomisti. Drugi nočejo imeti ničesar s tem grešnim svetom in razvijajo trdnjavsko miselnost.  Daniel in tovariši niso niti živeli v državi, ki bi bila urejena po Božji postavi niti v kakem samostanu, ločeni od grešnega sveta, ampak sredi njega. V svetu, v katerem so živeli, so se bili prisiljeni učiti marsičesa, kar je v nasprotju s postavo. Čeprav niso hodili na privatno judovsko univerzo, so ostali zvesti Bogu. Bili so med tistimi, o katerih je pisano: "Niso doživeli izpolnitve obljub, vendar so jih iz daljave gledali, pozdravljali in priznavali, da so na zemlji tujci in priseljenci." (Heb 11,13)  Kot mi, so tudi oni verovali v Božje odrešenje, le da so nanj gledali v sencah in predpodobah, nam pa je bilo razodeto po Jezusu Kristusu, po katerem je bilo tudi izvršeno. On je namreč umrl za njihove in  naše grehe ter  vstal za njihovo in  naše opravičenje (cf. Rim 4,25. 1Kor 15,3.4). S to vero moremo stati in obstati v svetu, a ne biti od sveta, podobno kot so stali in obstali štirje judovski mladeniči iz Dan 1.


1 komentar:

osvobojen pravi ...

Hvala za vzpodbudo :)