Malikovalstvo

V 14. poglavju knjige preroka Ezekiela je Bog preko preroka svaril izraelsko ljudstvo pred malikovalstvom, ki se je razpaslo po deželi. Med ostalim pravi:  "Zato govôri z njimi in jim reci: Tako govori Gospod BOG: Prav vsakemu iz Izraelove hiše, ki se s srcem navezuje na malike in jih postavlja predse, da si zaradi njih nakopava krivdo, pa kljub temu prihaja k preroku, bom jaz, GOSPOD, zaradi množice njegovih malikov sam odgovoril, tako da bom prijel Izraelovo hišo za srce: vse, ki so se mi zavoljo svojih malikov odtujili." (Ez 14,4.5) Malikovalstvo ni nekaj, kar bi počeli le "tisti drugi", z njim so vse prevečkrat ukvarjali tudi pripadniki Božjega ljudstva. Ljudje so sicer še vedno častili Jahveja, toda poleg njega so imeli za  "vsak primer"  tudi druge bogove. Toda Božja beseda pravi: "Jaz sem GOSPOD, to je moje ime, svoje slave ne dam drugemu, ne svoje hvale malikom." (Iz 42,8)

Kaj sploh je malik? Malik je vse, kar človek postavi poleg Boga, ali namesto njega in temu služi. Na svetu ni človeka, ki ne bi nekomu ali nečemu služil. Nekateri sicer pravijo, da ne verujejo v nobenega boga. Toda tudi ti imajo svoje bogove in gospode, katerim služijo. Bolj pohotni služijo neke vrste  Afroditi, bojeviti Aresu, tisti, ki so osredotočeni na denar Mamonu ali Merkurju... V sedanji narcistični kulturi je v modi božanstvo Ego. Nekateri služijo več naštetim in še drugim bogovom. Pripadniki novozaveznega Božjega ljudstva smo sicer prepričani monoteisti, ampak tudi v naša srca se rado vtihotapi katero od naštetih ali drugih božanstev. Calvin je s tem v zvezi zapisal, da je človeško srce kovačnica malikov (fabrica idolorum).

V nadaljevanju govori Bog po Ezekijelu, da bi v primeru, če bi se Božjemu ljudstvu zaradi njegovih pregreh in prestopkov zgodila kakšna nesreča in bi bili v njem prisotni trije vzori pravičnosti,  Noe, Daniel in Job, bi edino ti trije ohranili svoje življenje (cf. Dan 14,12-20). Prisotnost treh vzornih mož ne more vplivati na usodo ostalih.  Dejstvo je, da bodo tudi ob poslednji sodbi rešeni le tisti, ki bodo posedovali Božjo pravičnost. Biti tisto, čemur pravimo v pogovornem jeziku "dober človek",  ni nobeno jamstvo za zveličanje. V današnjem, recimo temu krščanskem, svetu je toliko malikovanja, kot najbrž še nikoli. Tu ne mislim le rimskega in vzhodnega čaščenja podob ter papežniškega kulta osebnosti. Obstaja veliko protestantskih cerkva in skupin, ki tudi gojijo kult osebnosti in kult Ega. Lažnivi preroki gopvorijo, da bi moral biti kristjan zdrav in bogat ter oznanjajo krivi evangelij "kako živeti tukaj in zdaj svoje najboljše možno življenje." S tem so se približali liberalnemu protestantizmu, ki ga zanima le še sociala, mirovništvo in podobna tosvetna problematika (za kar pravzaprav niti ni treba biti kak vernik). Tudi to je malikovalstvo. 

Proti koncu poglavja pravi:  "Kajti tako govori Gospod BOG: Čeprav pošljem svoje štiri pogubne šibe: meč, lakoto, divje zveri in kugo nad Jeruzalem, da iztrebim iz njega ljudi in živino, glejte, bo vendarle preostal v njem ostanek, ki popelje iz njega sinove in hčere. Ti bodo prišli k vam, videli boste njihovo pot in njihova dejanja. In potolaženi boste zaradi nesreče, ki sem jo poslal nad Jeruzalem, zaradi vsega, kar sem spravil nadenj." (Ez 14,21.22)  Sodba, ki je prihajala nad Jeruzalem ni bila mila. Toda Bog je ohranil določen sveti ostanek, ki je preživel. Ta Božja praksa ohranjanja svetega ostanka ni nikoli prenehala. Bog je vedno poskrbel za izhod. Ob koncu poglavja govori: "Potolažili vas bodo, ko boste videli njihovo pot in njihova dejanja. Tako boste spoznali, da nisem ničesar storil brez vzroka, kar sem storil v njem, govori Gospod BOG." (Ez 14,23) Tudi danes se ljudje sprašujejo: "Zakaj dela Bog tako, zakaj ne dela drugače? Zakaj Bog dopušča to, zakaj ne prepreči onega?" Vse to so vprašanja, na katera je nemogoče odgovoriti, ker nam ni jasno razodeto. Toda nekega dne nam bo dano tudi to spoznanje. 

Prerok Ezekiel je živel v času Stare zaveze, ki je bil čas senc in predpodob. S prihodom Jezusa Kristusa, z njegovo smrtjo na križu in zmagovitim vstajenjem so stvari postale jasnejše. Kristjani mnogokrat mislimo, da smo varni pred maliki, toda resnica je drugačna. Apostol Janez zagotovo ni kar tako napisal na koncu svojega 1. pisma: "Otroci, varujte se malikov." (1Jn 5,21) Ko so šli Izraelci iz Egipta, so se sicer res  fizično ločili od dežele, v kateri so prej sužnjevali, toda še vedno so jo nosili v srcu. Maliki, ki jih nosimo v svoji notranjosti, so nevarnejši od konkretnih, otipljivih malikov. Zato si moramo vsak dan predočiti, da nas je prišel Jezus Kristus osvobodit vsega tega. Evangelij ni nekaj, kar enkrat slišiš in ti ostane za vedno, evangelij si moramo vsak dan na nek način "oznaniti".  Apostol Pavel je napisal: "Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz." (1Tim 1,15) Amen, Bogu hvala!