Živa beseda

"Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba

in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo,

jo naredil rodovitno in brstečo,

dal sejalcu seme in uživalcu kruh,

 takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust:

ne vrne se k meni brez uspeha,

temveč bo storila, kar sem hotel,

in uspela v tem, za kar sem jo poslal."

(Iz 55,10.11)

Bog nam je po preroku Izaiju razodel, da je Božja beseda popolnoma učinkovita. Kadar Bog pošlje svojo besedo z določenim namenom, le-ta obrodi sad, ki je popolnoma skladen s svojim namenom. Podobno nam govori avtor Pisma Hebrejcem: "Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca." (Heb 4,12) Kadar Bog deluje s svojo besedo, je ta beseda popolnoma učinkovita.

Zato ni čudno, da je apostol Pavel napisal pastorju in svojemu učencu Timoteju naslednje ohrabrujoče misli: "Že od otroštva poznaš Sveto pismo in to ti more po veri v Kristusa Jezusa dati modrost, ki pelje v rešitev. Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo." (2Tim 3,15-17) Timotej je od otroštva poznal tisti del Svetega pisma, ki mu danes pravimo Stara zaveza. Četudi jo označujemo s pridevnikom stara, je tudi to zapisana Božja beseda. Celotno Pismo je navdihnjeno od Boga. V njem so napisane resnice, pomembne za naš poduk, mnogi zgledni primeri, tam zapisani, nas svarijo pred stranpotmi, cilj vsega pa je poboljšanje in vzgoja in pripravljenost na dobra dela. Dela niso vzrok našega zveličanja, ampak je naše zveličanje vzrok za dela. V vsakdanjem življenju potrebujemo hrano. Tudi naše duhovno življenje potrebuje hrano, kajti naša človeška narava je zelo porozna in pušča kot rešeto ali sito. Ravno zato je potrebno, da se vsak dan krepimo z Božjo besedo.

Bog nam je priskrbel veličastno odrešitev.  O njej so pisali že starozavezni preroki. Apostol Peter pravi glede tega naslednje:   "To odrešitev so preiskovali in se vanjo poglabljali preroki, ki so prerokovali o milosti, ki je bila namenjena vam. Skušali so dognati, na kateri in na kakšen čas je meril Kristusov Duh, ki je bil v njih in je vnaprej pričeval o trpljenju, namenjenem Kristusu, in o poznejšem poveličanju. Njim je bilo razodeto, da niso služili sebi, ampak vam, v tem, kar so vam zdaj sporočili tisti, ki so vam po Svetem Duhu, poslanem iz nebes, oznanili evangelij." (1Pt 1,10-12a) Stara zaveza govori o stvareh, ki so se zgodile, pa tudi o stvareh, ki  naj bi se zgodile v prihodnosti. Najpomembnejša od teh stvari se je že izpolnila: Božji Sin Jezus Kristus, druga Božja oseba, je prišel na svet odrešit grešnike. Po njegovem evangeliju se nam posreduje odpuščanje grehov.  Ko beseda evangelija doseže tistega, ki mu je namenjena, ga ob posredovanju Svetega Duha privede v večno zveličanje. V tej besedi je moč in učinek.

Božja beseda pa nam ne govori le o odrešitvi od greha, ampak tudi odrešitvi za prihajajoče Božje kraljestvo.  Kristjani pričakujemo drugi Kristusov prihod. Fokus adventnega časa ne sme biti  le na prvem prihodu, ko je naš Gospod prišel na svet kot nemočen otrok, ampak predvsem na njegovem drugem prihodu, ko pride "v slavi sodit žive in mrtve", kot nas uči nikejsko-carigrajska veroizpoved. Božja beseda nas tudi  pripravlja  na te prihodnje dogodke.

Sv. Pavel nas tudi opominja: "Prišel bo namreč čas, ko nekateri ne bodo prenesli zdravega nauka, ampak si bodo po svojih željah poiskali veliko učiteljev, ker hočejo ustreči svojim ušesom. Ušesa bodo obračali proč od resnice in zabredli v bajke." (2Tim 4,3.4) V cerkev so se postopoma in skoraj nevidno vtihotapili taki, ki so vpeljali v krščanstvo cel kup novih in čudnih naukov, od molitev k svetnikom, do vic ter mašne daritve in kar je še takega. Protestantska reformacija je temeljito prevetrila doktrino in prakso zahodnega katolištva, ampak tudi tu so se čez čas začele dogajati čudne reči. Mnogi ne prenašajo zdravega nauka in vnašajo v cerkev duha tega sveta, ki nikakor ni od Boga, ter vlečejo neutrjene duše za sabo v pogubo. Namesto Božje besede, Scripturae, oznanjajo posvetno kulturo. Ti pravijo, da Biblija ni zapisana Božja beseda, ampak, da  Biblija vsebuje Božjo besedo.  Med obema stališčema na prvi pogled ni neke posebne razlike, toda, če rečemo, da Biblija samo vsebuje Božjo besedo, potem to pomeni, da je treba to besedo v njej šele poiskati.  Iz tega lahko sledi  le samovoljno presojanje, kaj od zapisanega je Božja beseda in kaj ni. V Rimu imajo enega papeža, v "liberalnem" protestantizmu pa je vsak svoj papež, ki  po svoji volji razlaga, kaj je Božja beseda in kaj ni. Takim je najpomembnejše, da (u)strežejo predvsem lastnim čutom in potrebam, kakor jih pač srbijo ušesa ali kaj drugega.

Za nas je pomembno, da  se dnevno krepimo v besedi in z besedo. Le tako lahko spoznavamo Božjo voljo za naše življenje. Pri tem moramo paziti, da besede ne bomo jemali preveč osebno. Nekateri preberejo nek odlomek, potem pa rečejo: "Bog mi je povedal, da moram delati to in to." Božja beseda ni  magično sredstvo, ki bi ga lahko uporabljali kot vedeževalske karte, ampak razodeta  objektivna resnica. Bog nam daj živeti v skladu s to resnico!