Ne sramujem se evangelija, saj je vendar Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje, najprej Judu in potem Grku. V njem se namreč razodeva Božja pravičnost iz vere v vero, kakor je zapisano: Pravični bo živel iz vere. Rim 1,16-17
1. Slabe novice ali zakaj je potrebno opravičenje
Danes živimo v zanimivem času, v času sekularnega humanizma, ki poudarja človeške sposobnosti, dobro v človeku, človeško osnovno naravnanost k pravičnosti in sploh postavlja človeka v središče vsega. Razsvetljenski filozofi 18. stoletja so trdili, da je človek po naravi dober, potrebuje le dobre zakone, utemeljene na razumu in vse bo v najlepšem redu. V 19. stoletju se je začelo obdobje čaščenja znanosti, ki da bo rešila vse probleme, ki so se pojavljali v človeštvu.
Zgodovina pa nas uči, da potem le ni bilo vse v najlepšem redu, starim problemom pa so se pridružili novi. Dobri zakoni niso naredili ljudi nič boljše, v preteklem stoletju sta kosili dve svetovni vojni, totalitarni sistemi, bolj ali manj utemeljeni na razumu (ali pa brezumju) in znanosti, so pobili vsaj sto milijonov ljudi, in vojn še do danes ni konec. Pa tudi znanost nam še ni odgovorila na vprašanje smisla življenja.
Kje je tu napaka? Če bi šlo le za površinsko napako, bi se jo dalo najbrž hitro odstraniti. Starozavezni prerok Jeremija je zadevo očitno zelo dobro poznal: “Srce je zvijačnejše od vsega in zahrbtno; kdo ga more doumeti?” (Jer 17,9) Tudi Jezus je rekel, da segajo korenine zla globoko v človekovo notranjost: “Iz srca namreč prihajajo hudobne misli, umori, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva pričevanja, kletve. To je tisto, kar omadežuje človeka…” (Mt, 19.20a) Beseda srce pomeni v svetopisemskem smislu človekovo notranjost.
Današnji človek je tako zaverovan vase, da ne ve, oziroma noče nič vedeti o svojem dejanskem stanju. Ljudje živijo s filozofijo: “Nikogar nisem ubil, nič nisem ukradel, nikogar nisem ogoljufal, nikoli nisem lagal…” in še bi lahko naštevali. Ali je to v Božjih očeh dovolj? Kaj pa misli? Indijski mislec in religiozni voditelj Buda je vedel več o pomenu misli kot večina samopravičnih ljudi v razvitem svetu danes. V osemčleno pot do samoodrešitve je na prvo in drugo mesto vključil pravilna stališča, in pravilni namen, torej stvari z miselnega področja.
Apostol Pavel utemeljuje človekovo potrebo po opravičenju z brezupnim stanjem, v katerem se nahaja človeštvo zaradi svoje grešnosti in brezbožnosti. V drugi polovici prvega poglavja pisma Rimljanom (od v. 1,18 do konca) navaja Pavel grehe, ki jih počnejo poganski narodi, v drugem in na začetku tretjega poglavja, pa se loti še Judov, ki so bili Božje izbrano ljudstvo. Poganom dokaže, da celo tisti, ki poskušajo živeti v skladu z najvišjimi moralnimi merili, to le poskušajo, niso pa zmožni stoodstotno živeti po svojih standardih. Izraelci sicer imajo postavo, to pomeni od Boga dano zakonodajo, na katero so zelo ponosni, a imeti dobro zakonodajo še ne pomeni, da jo tudi v vseh točkah izpolnjuješ. Sveto pismo celo pravi, da je kriv vsak, ki krši postavo (prim. Rim 2,17-29). Apostol Jakob je zapisal: “Kdor pa izpolnjuje vso postavo, krši pa eno zapoved, je kriv za kršitev vseh.” (Jk 2,10) V bistvu torej ni med Judi in pogani “nobene razlike, saj so vsi grešili in so brez Božje slave.” (Rim 4, 22b-23) Judje so na boljšem le v tem, da se jim je Bog razodel in jim dal svoje obljube (prim. Rim 3,1-2). Postava pa ni bila dana, da bi se po njej odrešili, temveč da bi prišli do spoznanja greha (prim. Rim 3,20 in 7,7). Grešiti in biti brez Božje slave pa pomeni biti obsojen, obsojeni pa potrebujejo opravičenje.
2. Kaj je opravičenje
Preden nadaljujemo, poglejmo, kaj sploh je pravičnost, oziroma opravičenje. V grški moralni filozofiji pomeni beseda pravičnost skladnost s sprejetimi in ustaljenimi etičnimi normami družbe. V Svetem pismu pa pomeni beseda pravičen to, da imaš pravilen odnos do Boga in posledično do njegovih zapovedi ter do bližnjega. Beseda opravičenje je nasprotna besedi obsodba, gre torej za pravni izraz. Opravičiti torej pomeni, da nekoga razglasiš za pravičnega, ne glede na njegovo grešnost. Opravičenja si ne moremo zaslužiti. Augustus M. Toplady pravi v svoji pesmi:
Ni pobožnosti, ki bi
mogla sprati grehe mi.
Dobra dela in solze
so le prazno upanje;
le ti si, ki mi lahko
odrešilno daš roko.
3. Vir opravičenja
Sv. Pavel piše: “Zdaj pa se je brez postave pokazala Božja pravičnost, o kateri pričujejo postava in preroki. Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo.”(Rim 3,21-22) Navedeni izjavi iz Rim ustreza naslednja iz pisma Galačanom, ki pravi, da “vemo, da človek ni opravičen po delih postave ampak edinole po veri v Jezusa Kristusa.” (Gal 2,16) Edini temelj opravičenja, ki ga pozna Nova zaveza je torej Kristusovo delo, vir Kristusovega dejanja pa je Božja ljubezen. Ljubezen kot taka še ne opravičuje. Potrebno je bilo nekaj več: “Opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu. Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri.” (Rim 3, 24-25).
Iz prejšnjega odstavka lahko potegnemo nekaj značilnosti opravičenja:
Pavel nam da vedeti, da je Bog tisti, ki opravičuje grešnika. To nam lepo ponazarja naslednje besedilo: “Kdo bo obtoževal Božje izvoljence? Bog opravičuje.” (Rim 8,33)
- Opravičenje je Božji milostni dar (prim. tudi Ef 2,8)
- Opravičenje prihaja po krvi Jezusa Kristusa.
- Opravičenje je možno prejeti le po veri in iz vere: “Ker smo torej opravičeni iz vere…” (Rim 5,1. Prim. tudi Jn 3,16) Augustus M. Toplady je to izrazil takole:
Praznih rok hitim pred te,
pod tvoj križ zatekam se.
Nagega obleci me,
reveža usmili se;
madeže operi mi,
moj edini up si ti.
4. Sadovi opravičenja
Izvirno opravičenje pa prinaša tudi sadove, ki jih apostol navaja v prvi polovici 5. poglavja Pisma Rimljanom. Pavel v nobenem pismu ne nastopa le kot doktrinarni teoretik, ampak tudi kot praktik. Veznik “ker”, s katerim začenja peto poglavje, povezuje praktični del s prejšnjim, doktrinarnim delom. S teoretičnega nas prenaša na praktično, vsakdanje področje.
Sadovi opravičenja so:
- Mir z Bogom: “Ker smo torej opravičeni iz vere, živimo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu…” (Rim5,1) Ta stavek označuje nov odnos med opravičenim človekom in Bogom. Tu ne gre za kakšno čustveno stanje, ampak za zavedanje, da je “vojna” med posameznikom in Bogom končana.
- Dostop do Boga po Kristusu (prim. Rim 5,2); to dejstvo nam lepo ponazarja tudi naslednji stavek: “V njem (Kristusu, op. Dizma) imamo srčnost in dostop v popolnem zaupanju po veri vanj.” (Ef 3,12) Kristjan ima torej pravico do dostopa k Bogu.
- Ponašanje z upanjem na Božjo slavo (prim. Rim 5,2b)
- Veselje navkljub stiskam (prim Rim 5,3-5)
1. Slabe novice ali zakaj je potrebno opravičenje
Danes živimo v zanimivem času, v času sekularnega humanizma, ki poudarja človeške sposobnosti, dobro v človeku, človeško osnovno naravnanost k pravičnosti in sploh postavlja človeka v središče vsega. Razsvetljenski filozofi 18. stoletja so trdili, da je človek po naravi dober, potrebuje le dobre zakone, utemeljene na razumu in vse bo v najlepšem redu. V 19. stoletju se je začelo obdobje čaščenja znanosti, ki da bo rešila vse probleme, ki so se pojavljali v človeštvu.
Zgodovina pa nas uči, da potem le ni bilo vse v najlepšem redu, starim problemom pa so se pridružili novi. Dobri zakoni niso naredili ljudi nič boljše, v preteklem stoletju sta kosili dve svetovni vojni, totalitarni sistemi, bolj ali manj utemeljeni na razumu (ali pa brezumju) in znanosti, so pobili vsaj sto milijonov ljudi, in vojn še do danes ni konec. Pa tudi znanost nam še ni odgovorila na vprašanje smisla življenja.
Kje je tu napaka? Če bi šlo le za površinsko napako, bi se jo dalo najbrž hitro odstraniti. Starozavezni prerok Jeremija je zadevo očitno zelo dobro poznal: “Srce je zvijačnejše od vsega in zahrbtno; kdo ga more doumeti?” (Jer 17,9) Tudi Jezus je rekel, da segajo korenine zla globoko v človekovo notranjost: “Iz srca namreč prihajajo hudobne misli, umori, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva pričevanja, kletve. To je tisto, kar omadežuje človeka…” (Mt, 19.20a) Beseda srce pomeni v svetopisemskem smislu človekovo notranjost.
Današnji človek je tako zaverovan vase, da ne ve, oziroma noče nič vedeti o svojem dejanskem stanju. Ljudje živijo s filozofijo: “Nikogar nisem ubil, nič nisem ukradel, nikogar nisem ogoljufal, nikoli nisem lagal…” in še bi lahko naštevali. Ali je to v Božjih očeh dovolj? Kaj pa misli? Indijski mislec in religiozni voditelj Buda je vedel več o pomenu misli kot večina samopravičnih ljudi v razvitem svetu danes. V osemčleno pot do samoodrešitve je na prvo in drugo mesto vključil pravilna stališča, in pravilni namen, torej stvari z miselnega področja.
Apostol Pavel utemeljuje človekovo potrebo po opravičenju z brezupnim stanjem, v katerem se nahaja človeštvo zaradi svoje grešnosti in brezbožnosti. V drugi polovici prvega poglavja pisma Rimljanom (od v. 1,18 do konca) navaja Pavel grehe, ki jih počnejo poganski narodi, v drugem in na začetku tretjega poglavja, pa se loti še Judov, ki so bili Božje izbrano ljudstvo. Poganom dokaže, da celo tisti, ki poskušajo živeti v skladu z najvišjimi moralnimi merili, to le poskušajo, niso pa zmožni stoodstotno živeti po svojih standardih. Izraelci sicer imajo postavo, to pomeni od Boga dano zakonodajo, na katero so zelo ponosni, a imeti dobro zakonodajo še ne pomeni, da jo tudi v vseh točkah izpolnjuješ. Sveto pismo celo pravi, da je kriv vsak, ki krši postavo (prim. Rim 2,17-29). Apostol Jakob je zapisal: “Kdor pa izpolnjuje vso postavo, krši pa eno zapoved, je kriv za kršitev vseh.” (Jk 2,10) V bistvu torej ni med Judi in pogani “nobene razlike, saj so vsi grešili in so brez Božje slave.” (Rim 4, 22b-23) Judje so na boljšem le v tem, da se jim je Bog razodel in jim dal svoje obljube (prim. Rim 3,1-2). Postava pa ni bila dana, da bi se po njej odrešili, temveč da bi prišli do spoznanja greha (prim. Rim 3,20 in 7,7). Grešiti in biti brez Božje slave pa pomeni biti obsojen, obsojeni pa potrebujejo opravičenje.
2. Kaj je opravičenje
Preden nadaljujemo, poglejmo, kaj sploh je pravičnost, oziroma opravičenje. V grški moralni filozofiji pomeni beseda pravičnost skladnost s sprejetimi in ustaljenimi etičnimi normami družbe. V Svetem pismu pa pomeni beseda pravičen to, da imaš pravilen odnos do Boga in posledično do njegovih zapovedi ter do bližnjega. Beseda opravičenje je nasprotna besedi obsodba, gre torej za pravni izraz. Opravičiti torej pomeni, da nekoga razglasiš za pravičnega, ne glede na njegovo grešnost. Opravičenja si ne moremo zaslužiti. Augustus M. Toplady pravi v svoji pesmi:
Ni pobožnosti, ki bi
mogla sprati grehe mi.
Dobra dela in solze
so le prazno upanje;
le ti si, ki mi lahko
odrešilno daš roko.
3. Vir opravičenja
Sv. Pavel piše: “Zdaj pa se je brez postave pokazala Božja pravičnost, o kateri pričujejo postava in preroki. Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo.”(Rim 3,21-22) Navedeni izjavi iz Rim ustreza naslednja iz pisma Galačanom, ki pravi, da “vemo, da človek ni opravičen po delih postave ampak edinole po veri v Jezusa Kristusa.” (Gal 2,16) Edini temelj opravičenja, ki ga pozna Nova zaveza je torej Kristusovo delo, vir Kristusovega dejanja pa je Božja ljubezen. Ljubezen kot taka še ne opravičuje. Potrebno je bilo nekaj več: “Opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu. Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri.” (Rim 3, 24-25).
Iz prejšnjega odstavka lahko potegnemo nekaj značilnosti opravičenja:
Pavel nam da vedeti, da je Bog tisti, ki opravičuje grešnika. To nam lepo ponazarja naslednje besedilo: “Kdo bo obtoževal Božje izvoljence? Bog opravičuje.” (Rim 8,33)
- Opravičenje je Božji milostni dar (prim. tudi Ef 2,8)
- Opravičenje prihaja po krvi Jezusa Kristusa.
- Opravičenje je možno prejeti le po veri in iz vere: “Ker smo torej opravičeni iz vere…” (Rim 5,1. Prim. tudi Jn 3,16) Augustus M. Toplady je to izrazil takole:
Praznih rok hitim pred te,
pod tvoj križ zatekam se.
Nagega obleci me,
reveža usmili se;
madeže operi mi,
moj edini up si ti.
4. Sadovi opravičenja
Izvirno opravičenje pa prinaša tudi sadove, ki jih apostol navaja v prvi polovici 5. poglavja Pisma Rimljanom. Pavel v nobenem pismu ne nastopa le kot doktrinarni teoretik, ampak tudi kot praktik. Veznik “ker”, s katerim začenja peto poglavje, povezuje praktični del s prejšnjim, doktrinarnim delom. S teoretičnega nas prenaša na praktično, vsakdanje področje.
Sadovi opravičenja so:
- Mir z Bogom: “Ker smo torej opravičeni iz vere, živimo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu…” (Rim5,1) Ta stavek označuje nov odnos med opravičenim človekom in Bogom. Tu ne gre za kakšno čustveno stanje, ampak za zavedanje, da je “vojna” med posameznikom in Bogom končana.
- Dostop do Boga po Kristusu (prim. Rim 5,2); to dejstvo nam lepo ponazarja tudi naslednji stavek: “V njem (Kristusu, op. Dizma) imamo srčnost in dostop v popolnem zaupanju po veri vanj.” (Ef 3,12) Kristjan ima torej pravico do dostopa k Bogu.
- Ponašanje z upanjem na Božjo slavo (prim. Rim 5,2b)
- Veselje navkljub stiskam (prim Rim 5,3-5)
5. Sklep
Iz tega kratkega spisa je razvidno, da je opravičenje Božji milostni dar, ki ga je nemogoče zaslužiti s svojimi deli, ampak sprejeti po veri. Pravični v svetopisemskem smislu torej črpa vso svojo življenjsko usmeritev iz vere, oziroma se v vsem svojem življenju naslanja na Kristusa, od katerega je v veri privzel svoje opravičenje.
Opomba:
Vsi navedki svetopisemskih besedil v tem sestavku so vzeti iz: Sveto pismo stare in nove zaveze, SSP. Svetopisemska družba Slovenije, Ljubljana, 1996.
Literatura:
Svetopisemski vodnik. Ognjišče, Koper, 1989.
Harold J. Brokke, A Guide to Understanding Romans. Bethany Fellowship Inc., Minneapolis, l964.
Lehman Strauss, Regeneration, Justification, and Sanctification. http://www.bible.org/docs/theology/soter/regen.htm
Sinclair B. Fergusson, Kršćanska vjera i život. Izvori, Zagreb-Osijek, 1986.
Jože Krašovec, Pravičnost v svetem pismu in v evropski kulturi. Mohorjeva družba, Celje, 1998.
Millard J. Erickson, Christian Theology. Baker Book House, Grand Rapids, MI, 1995.
Svetopisemski vodnik. Ognjišče, Koper, 1989.
Harold J. Brokke, A Guide to Understanding Romans. Bethany Fellowship Inc., Minneapolis, l964.
Lehman Strauss, Regeneration, Justification, and Sanctification. http://www.bible.org/docs/theology/soter/regen.htm
Sinclair B. Fergusson, Kršćanska vjera i život. Izvori, Zagreb-Osijek, 1986.
Jože Krašovec, Pravičnost v svetem pismu in v evropski kulturi. Mohorjeva družba, Celje, 1998.
Millard J. Erickson, Christian Theology. Baker Book House, Grand Rapids, MI, 1995.
1 komentar:
Pred časom se mi je zgodilo, da sem izgubil dostop do svojega Bloggerja z naslovom Reformirana stran. Danes sem se odločil, da začnem znova, s starim prispevkom.
S.D.G.
Dizma
Objavite komentar