Rim (8,28-30 SSP)
Zaradi svoje sistematičnosti in dovršenosti je zgornji odlomek eno od temeljnih svetopisemskih besedil, na katerih temelji nauk o izvolitvi in vnaprejšnji določitvi (predestinaciji). Gre za pomensko sorodna izraza, vendar je pri izvolitvi poudarek na sami izvolitvi, izboru, pri vnaprejšnji določitvi pa na namenu izvolitve.
Ob prebiranju gornjega odlomka iz Pisma Rimljanom imamo občutek, kot da je pred nami nek sistem, načrt. Ključne besede v tekstu so:
- vnaprej poznal
- vnaprej določil
- poklical
- opravičil
- poveličal
Z izvolitvijo imamo opravka že v Stari zavezi: »Zato ker je ljubil tvoje očete, si je za njimi izbral njihov zarod in te je s svojo veliko močjo izpeljal pred seboj iz Egipta.« (5Mz 4,37 SSP). Na drugem mestu pravi: »GOSPOD se ni nagnil k vam in vas izbral zato, ker bi bili številnejši od vseh drugih ljudstev, saj ste najmanjši izmed vseh, temveč zato, ker vas ljubi in hoče držati prisego, ki jo je dal vašim očetom, vas je GOSPOD izpeljal z močno roko in vas rešil iz hiše sužnosti.« (5Mz 7,7-8 SSP) Bog poudarja, da je izvolitev stvar njegove suverene volje in ljubezni do njegovega ljudstva, torej, da je On tisti, ki je izvolil Izrael, in ne Izrael njega.
O izvolitvi je govoril tudi Jezus: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče, in nihče ne pozna Očeta razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.« (Mt 11,25b-27 SSP) Naj navedem še nekaj primerov:
* »Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel, kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal. Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan.« (Jn 6,37-39 SSP)
* Ko je Peter pripoznal Jezusa kot Mesija in Sina živega Boga, mu je Gospod odgovoril: »Blagor ti Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih.« (Mt 16,17 SSP)
* »Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obudil poslednji dan.« (Jn 6,44 SSP)
* »Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da obrodite sad in da vaš sad ostane.« (Jn 15,16 SSP)
* »Ne govorim o vas vseh. Vem, katere sem izbral, vendar naj se tako izpolni pismo: Tisti, ki je moj kruh, je vzdignil svojo peto proti meni.« ( Jn 13,18 )
* »Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih.« (Mt 22,14 SSP)
In še primer iz Apostolskih del: »Ob teh besedah so se pogani razveselili in poveličevali Gospodovo besedo; in tisti, ki so bili določeni za večno življenje, so sprejeli vero.« (Apd 13,48 SSP)
Kakšen nauk lahko potegnemo iz zgornjih odlomkov
- Brez Boga ne moremo ničesar storiti za svoje zveličanje.
- Bog je tisti, ki izbira.
- Bog izbrane pritegne k sebi.
- Niso vsi člani vidne cerkve med izbranimi.
Pavel se je o vprašanju izvolitve na dolgo razpisal v 9. in 11. poglavju Pisma Rimljanom. Pri tem je predvsem izhajal iz dejstva, da si nihče in nobena skupina (npr. Judje) ne more prilaščati pravice do Božjega usmiljenja. Bog je suveren in suvereno nastopa ter deluje v skladu s svojim načrtom. V Rim 9,6-13 ugotavlja, da niso vsi Abrahamovi potomci tudi Božji otroci (npr. Izmael za razliko od Izaka). Enako je bilo z Izakovima potomcema Ezavom in Jakobom. Prvega je Bog zavrgel, drugega sprejel. V nadaljevanju (v.19 in v naslednjih) dokazuje Božjo suverenost: Bog more in sme storiti, kakor hoče, mi mu nimamo pravice oporekati.
Sveto pismo pa nam ponuja še eno daljše besedilo na temo vnaprejšnje določitve in izvolitve. Navajam ga v Chraskovem prevodu.
Hvaljen bodi Bog in Oče Gospoda našega Jezusa Kristusa,
ki nas je blagoslovil z vsakim blagoslovom duhovnim v nebesih v Kristusu;
kakor nas je izvolil v njem pred ustanovitvijo sveta,
da bodimo sveti in brezmadežni pred obličjem njegovim v ljubezni,
odmenivši nas naprej za sinovstvo po Jezusu Kristusu za sebe,
kakor je ugajalo njegovi volji,
v hvalo slave milosti svoje,
s katero nas je pomilostil v svojem Ljubljencu.
V katerem imamo odrešenje po krvi njegovi,
odpuščenje grehov po bogastvu milosti njegove,
katere nam je preobilo podelil v vsej modrosti in razumnosti,
razodevši nam skrivnost volje svoje po blagovoljnem sklepu svojem,
ki ga je sklenil v sebi za uravnavo izpolnitve časov,
da vse zedini pod eno glavo v Kristusu,
kar je na nebesih in kar je na zemlji,
v njem, v katerem smo tudi dobili delež kot naprej odmenjeni po sklepu njega,
ki vse dela po ukrepu volje svoje,
da bodimo v hvalo slave njegove,
ki smo prej stavili upanje v Kristusa.
V katerem ste tudi vi,
ko ste slišali besedo resnice, evangelij zveličanja svojega,
v katerem ste tudi, sprejemši vero,
bili zapečateni s svetim Duhom obljube,
ki je zastava dediščine naše,
v odrešitev lastnine božje, v hvalo slave njegove.
(Ef 1,3-14 CHR)
Tisto, kar je v Rim 8,28-30 izraženo bolj sistematično, je v Ef 1,3-14 izraženo bolj pesniško. Bog je pripravil za svoje izvoljene čudovite blagoslove. Teh blagoslovov smo deležni po Jezusu Kristusu in v njem. V njem nas je izvolil, pomilostil, odpustil grehe, posinovil, v njem in po njem nas posvečuje in pripravlja na eshatološko radost.
Zdaj pa še k dvojni predestinaciji in k vprašanju človekove odgovornosti. Ali je Bog nekatere določil za nebesa, druge pa za pekel kar zagovarjajo nekateri? Rešitev iz zagate nam ponuja Pavel v Rim 9,22, kjer nas opozarja na Božjo potrpežljivost: »Bog pa, ki je hotel pokazati svojo jezo in razodeti svojo mogočnost, je z veliko potrpežljivostjo prenašal posode jeze, že pripravljene za pogubljenje.« Pavel sicer res pravi v Rim 9, 18 (SSP): »Bog se torej usmili, kogar se hoče in zakrkne, kogar hoče,« toda v Rim 1,28 (SSP) govori: »In ker se jim ni zdelo vredno, da bi živeli skladno s svojim spoznanjem Boga, jih je Bog prepustil njihovemu umu, ki ni prestal preizkušnje, tako da počenjajo, kar se ne spodobi.« Na eni strani imamo torej suvereno Božjo izbiro, na drugi pa pravico ljudi, da se morejo odločiti drugače. Kot smo že na začetku omenili, so bili Izraelci Božje izbrano ljudstvo. Oni niso bili izbrani po svojem zasluženju, ampak na temelju Božje suverene volje. Pa vendar Pavel z žalostjo ugotavlja: »Toda evangeliju niso bili vsi poslušni.« (Rim 10,16 SSP) Bog je pač sprejel to njihovo odločitev in mnogi med njimi niso prišli v njegov pokoj. (prim. Ps 95,11 SSP) Da pa Bog ne zakrkne srca tistih, ki ga hočejo poznati, dokazuje stavek: »In res. Kdor koli bo klical Gospodovo ime, bo rešen.« (Rim 10,13 SSP) V tej luči ljudje nismo več igrača nekakšnega muhastega božanstva, ampak imamo tudi sami možnost odločanja.
Zaporedje: vnaprej poznal, določil, poklical, opravičil, poveličal naj bi pomenilo za kristjana spodbudo za ravnanje v življenju, pa tudi predokus eshatološkega veselja. Na drugi strani smemo trditi, da obstaja skladnost Božjega suverenega izbora ter človekove svobode in odgovornosti. Kako deluje ta skladnost, je skrivnost. V Zondervanovem svetopisemskem priročniku (gl. pod Literatura) najdemo na str. 692 zanimivo primerjavo iz fizičnega sveta: svetloba se obnaša istočasno kot delci in kot valovanje, kar je tudi videti v nasprotju. Če je narava skrivnostna, je Bog še toliko bolj. »Kako nedoumljivi so njegovi sklepi in neizsledljiva njegova pota!« (Rim 11,33b SSP)
LITERATURA:
Sinclair B. Fergusson, Kršćanska vjera i život. Izvori, Zagreb-Osijek, 1986.
Zondervan Handbook to The Bible, Zondervan Publishing House. Grand Rapids, Michigan, 1999.
Millard J. Erickson, Christian Theology. Baker Book House, Grand Rapids, MI, 1995.
Ni komentarjev:
Objavite komentar