Čigava volja rešuje?

Ne rešuje nas naša svobodna volja, ampak Božja volja.  Naš Odrešenik je molil: »Ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi.« In Bog je po svoji volji s smrtjo uničil smrt in jetnike pustil na prostost.

~ Amy Mantravadi

Stopnjevanje hudega

Dovolj hudo je, če si brez denarja,  zdravja,  doma, ali brez prijateljev, še veliko hujše pa je, če si brez Kristusa. 

~ J. C. Ryle

Ob dnevu Primoža Trubarja

 Za vse Slovence prosim 

milosti, miru, usmi-

ljenja in pravega spoznanja Boga

po Jezusu

Kristusu*

 To so besede, s katerimi je Primož Trubar nagovoril Slovence v svojem prvem katekizmu, ki je izšel leta 1550. Ne glede na njihovo častitljivo starost so še danes enako aktualne kot v času, ko so bile prvič objavljene.

V tem nagovoru, ki je v bistvu prošnja, oziroma molitev, prosi Trubar na prvem mestu za milost. Brez milosti, ki jo ponuja Bog, namreč ni mogoče doseči opravičenja pred neskončno Božjo pravičnostjo, oziroma, kot pravi apostol Pavel: "[S]aj so vsi grešili in so brez Božje slave,  opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu." (Rim 3,23.24)  

 Naslednja stvar, za katero je prosil Trubar, je mir. S tem zagotovo ni mislil miru, ki ga daje ta svet, kajti ta svet, ki po eni strani tako hrepeni po miru, po drugi kar naprej sili v vojne. Mir, o katerem govori Trubar, je tisti, ki prihaja od Boga in je o njem govoril Jezus svojim apostolom: "Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši." (Jn 14,27)

 Tretja stvar, ki jo omenja Trubar, je usmiljenje. Navdihnjeni psalmist Asáf pravi: "Ne spominjaj se proti nam krivd prednikov. Hitro naj pride pred nas tvoje usmiljenje. Zakaj postali smo zelo slabotni." (Ps 79,8) Tudi Trubar se je zavedal, da brez Božjega usmiljenja ni pomoči našim človeškim slabostim. Enako kot Pavel, je tudi on zelo dobro vedel, da naše zveličanje "ni odvisno od tistega, ki hoče, niti od tistega, ki teče (v pomenu: "ki se trudi". Op. Dizma), ampak od Boga, ki izkazuje usmiljenje." (Rim 9,16) To usmiljenje je hotel Trubar Trubar priklicati na Slovence.

 Četrta stvar, za katero prosi Trubar, je pravo spoznanje Boga. Ljudje so imeli v vseh časih nekakšno spoznanje Boga, ki je bilo povečini izkrivljeno. V Trubarjevem času je bilo to  spoznanje Boga močno deformirano, saj je srednjeveška cerkev oznanjala zveličanje po veri in po delih, mešala evangelij s postavo ter enačila pojma opravičenje in posvečenost, kar počne večinska cerkev v naših krajih še danes. To je precej daleč od pravega spoznanja Boga, o katerem govori Trubar. Lahko bi torej rekli, da pomeni prošnja za pravo spoznanje Boga prošnjo za dejansko notranjo reformacijo vsakega posameznika. Trubar ne prosi za neko brezoblično maso, ampak za vse Slovence, torej za vsakega posameznika. Bog rešuje posameznike, ne skupin ali kolektivov. Ti posamezniki se povezujejo v cerkev, ki potem ni le zbir posameznikov, ampak je več kot le to.  Ampak to je že druga tema. 

 Petič, Trubar prosi Boga Očeta po Jezusu Kristusu. Kristus je tisti, ki je prišel na svet odrešit grešnike, na zemlji je živel brezgrešno življenje, bil usmrčen s sramotno smrtjo na križu, kjer je prevzel vse dolgove, ki jih ima njegovo ljudstvo do nebeškega Očeta in na koncu vstal za naše opravičenje. "Kristus ni šel v svetišče z roko narejeno, ki je le pravega svetišča podoba, temuč v samo nebo, da se sedaj kaže obličju Božjemu za nas." (Heb 9,24 CHR) On je tisti, ki posreduje za nas, saj nam je on sam preko apostolov naročil, naj prosimo po njem, oziroma v njegovem imenu: "Do zdaj niste ničesar prosili v mojem imenu. Prosíte in boste prejeli, da bo vaše veselje dopolnjeno." (Jn 16,24) 

 Ker je Trubarjeva prošnja še vedno enako aktualna, kot je bila ob svojem nastanku, tudi jaz prosim isto za vse, ki boste to brali in za vse ljudi v naših krajih ter po svetu. Naj bo dan Primoža Trubarja vsem v blagoslov!

 

*Primož Trubar, Katekizem (1550). Združenje Trubarjev forum, Slovenj Gradec 2009. S.9.

Modrost od zgoraj

Pa vendar oznanjamo modrost, in sicer med popolnimi! Toda ne modrosti tega sveta, tudi ne modrosti voditeljev tega sveta. Ti minevajo. 7 Mi oznanjamo Božjo modrost v skrivnosti, tisto prikrito, ki jo je Bog pred veki vnaprej določil za naše veličastvo. 8 Te ni spoznal noben mogočnik tega sveta. Kajti ko bi jo spoznali, Gospoda veličastva pač ne bi križali. 9 Kakor je pisano:

Česar oko ni videlo in uho ni slišalo

in kar v človekovo srce ni prišlo,

kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo,

10 to nam je Bog razodel po Duhu. 

Duh namreč preiskuje vse, celo Božje globine. 11 Kdo izmed ljudi pa ve, kaj je v človeku? Mar tega ne ve le človekov duh, ki je v njem? Tako tudi to, kar je v Bogu, pozna samo Božji Duh. 12 Mi nismo prejeli duha sveta, temveč Duha, ki je iz Boga, da bi mogli spoznati to, kar nam je Bog milostno podaril. 13 To tudi govorimo, pa ne z besedami, kakršne uči človeška modrost, ampak kakršne uči Duh, tako da duhovne stvari presojamo z duhovnimi. 14 Duševni človek ne sprejema tega, kar prihaja iz Božjega Duha. Zanj je to norost in tega ne more spoznati, ker se to presoja duhovno. 15 Duhovni človek pa presoja vse, medtem ko njega ne presoja nihče.

(1Kor 2,6-15) 

 Modrost, ki so jo oznanjali Pavel in drugi apostoli, je drugačna kot svetna modrost, saj je posvetni človek  niti ne more razumeti. To je modrost, ki so jo apostoli oznanjali med popolnimi. (cf. 1Kor 2,6). Popolni v tem kontekstu niso nekakšna duhovna elita, ampak tisti, ki jih sv. Pavel malo naprej imenuje duhovni (cf. ibid. vv. 13.15).  Vsak resnični vernik je prejel Svetega Duha, zato sodi med duhovne. Minljivi voditelji tega sveta, oziroma mogočniki, svetni in verski poglavarji, tega niso razumeli, zato so križali našega Gospoda. Za razumevanje te modrosti je potreben Sveti Duh (cf. ib. v. 10 sl.). On je tisti, ki je zmožen premostiti prepad med globokimi Božjimi stvarmi in človeškim srcem. Modrost, ki jo oznanja Pavel pa je evangelij. 

Krščansko poznavanje Božjih stvari je več kot zgolj poznavanje svetopisemskih navedkov in teoloških konceptov. Slednje vam lahko strese iz rokava tudi nevernik, na primer  Bart Ehrman, ali pa domači Marjan Smrke.  Toda duševni, torej posvetni človek (cf. ib. v. 14), ki nima Svetega Duha,  lahko sicer res pozna krščanske ideje, manjka pa mu njihovo poglobljeno razumevanje, saj je edino Sveti Duh tisti, ki nam lahko to razodene, saj proučuje vse, tudi Božje globine (ibid. v. 10). To pa zato, ker sta naše srce in um v svojem naravnem in neprerojenem stanju, zatemnjena z grehom. Zadeva se spremeni šele tedaj, ko postanemo deležni duhovnega spoznanja, oziroma razumevanja.

 Delo Svetega Duha, ki nam podeli duhovno spoznanje ali razumevanje, se imenuje razsvetljenje. To nam sicer ne da kakšnih novih izvenbibličnih razodetij, nam pa omogoča razumevanje svetopisemske resnice. Do tega lahko pridemo  pri branju ali poslušanju Božje besede.  Greh zamegljuje um in voljo človeku, tako da je odporen na Božjo besedo. Vloga Svetega Duha je, da nam odpira  um in naredi naše srce dovzetno za Božjo besedo.  Dokler smo v svojem naravnem stanju, je med nami in besedo  nevidna pregrada, ki deluje kot nekakšno zagrinjalo, toda:   "Ko pa se bo kdo spreobrnil h Gospodu, se bo zagrinjalo odgrnilo." (2Kor 3,16) Bog aplicira na naša srca  svojo razodeto resnico, tako da smo zmožni dojemati zapisano Božjo besedo.

Protestantski teologi iz časa kmalu po reformaciji so govorili o razsvetljenju kot o dejanju, ki se odvija v dveh stopnjah. Prva stopnja nastopi, ko se nekdo sreča s službo besede. Tej, zunanji stopnji sledi druga, notranja, ko privede Sveti Duh posamezno osebo k odrešenju. Duh  govori preko postave, ki tej osebi razkrije njeno grešnost in preko evangelija, ki ji posreduje spoznanje Božje milosti in odpuščanja. Ko Sveti Duh preko oznanjene besede razsvetli posameznika, takrat  govorimo o Božjem dejavnem ali učinkujočem klicu. Z duhovnim razsvetljenjem se začne proces, ki se imenuje red odrešenja, o čemer sem nekoč že pisal (povezava). Toda delo Svetega Duha se ne konča na tej točki, ampak se nadaljuje skozi celotno kristjanovo življenje, saj ga Duh vodi v vse globlje spoznavanje Boga, hkrati pa ga spodbuja h kesanju zavoljo grehov. Kristjan ni neko eterično bitje, ki ne bi moglo grešiti, ampak še vedno greši, zato potrebuje kesanje.  Nadaljnje spoznavanje Boga in njegove volje poteka skozi branje ali poslušanje Božje besede in preko molitve. Pri tem  nimam v mislih nobenih  zasebnih mističnih razodetij, kajti kristjan lahko spoznava Boga  samo na temelju njegove pisane besede, ne pa vizij ali sporočil iz onostranstva. 

Prava duhovna modrost ne prihaja iz naše notranjosti, ampak od Duha, ki nam razsvetljuje Božjo besedo, zapisano v Pismu. Edino Sveti Duh je zmožen narediti sporočilo križa, ki je za nas kristjane dobra novica ali evangelion, razumljivo in smiselno. V današnjem času se na veliko govori o duhovnosti, toda edino kristjan je zares duhovna oseba v svetopisemskem smislu. In to vsak resnični kristjan,  rojen od zgoraj. Obstajajo namreč ljudje, ki se deklarirajo za kristjane, a niso preporojeni.  Jezus je ob neki priložnosti rekel nekemu pobožnemu možu, ki mu je manjkalo tovrstno rojstvo: "Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti nebeškega kraljestva." (Jn 3,3)  Takšno rojstvo  je možno prejeti le po veri: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16. Za boljše razumevanje konteksta najdemo na tej povezavi celoten kontekst zadnjih dveh navedkov, kot so zapisani v 3. poglavju Evangelija po Janezu.  Ali imaš to vero?

 

Poraz, ki je res dober

Sleherna zgodba spreobrnjenja je zgodba blaženega poraza.

~ C. S. Lewis

Jezusov lik na križu

Jezusov lik na križu je bil najbolj groteskna, najbolj obscena gmota koncentriranega  greha v zgodovini sveta.

~ R. C. Sproul

Gospod vlada

Nobena stvar tako ne pomirja in utrjuje kot zagotovilo, da je sam Gospod na prestolu vesoljstva, kjer "vse uresničuje po sklepu svoje volje." (Ef 1,11)

~ A. W. Pink

Najhujša pošast ni nujno tam zunaj

Pekel ne hrani krivičnejših pošasti, kakršna bi lahko bila ti ali jaz. V skladišču naših src je dovolj smodnika, ki bi nas lahko v trenutku uničil, če ne bi vsemogočna milost tega preprečila.

~ Charles Spurgeon

 

Hieronim in sola Scriptura

To je nauk Svetega Duha, kakor je izpričan v kanoničnih spisih; in če bi koncili razglašali karkoli, kar mu nasprotuje, štejem to kot zlo.

~ Sv. Hieronim

Kristus - naše vse

Da bi ugotovili, ali smo kristjani, ne gledamo vase, ampak v Kristusa. Naša gotovost je v njegovem zunanjem delu odrešenja v našo korist. Ne v naših srcih, ampak v srcu, življenju, smrti in vstajenju Jezusa Kristusa dobimo gotovost, da smo Božji otroci.

~ Chad Bird

Bog je troedin

O globočina Božjega bogastva in modrosti in spoznanja! Kako nedoumljivi so njegovi sklepi in neizsledljiva njegova pota!

34 Kdo je namreč spoznal Gospodov um?

Ali kdo mu je bil za svetovalca?

35 Ali kdo mu je prej kaj dal,

da bi mu morali dati povračilo?

36 Kajti iz njega, po njem in zanj je vse: njemu slava na veke! Amen. 

                                                                                                                  (Rim 11,33-36)

 

Zgornja doksologija je nadvse primerna ob današnjem prazniku Svete Trojice, saj izraža tisto, kar za nas predstavlja božanska in nedeljiva  Trojica, torej skrivnost. 

Popularna zgodba nam pripoveduje o tem, kako je sv. Avguštin skušal doumeti to skrivnost, a mu ni uspelo. Potem je srečal dečka, ki je prelival vodo iz morja v majhno jamico. Ko ga je Avguštin vprašal, kaj dela, mu je mali odgovoril, da hoče preliti vso vodo iz morja v jamico. Učenjak mu je rekel, da je kaj takega nemogoče. Toda deček mu je odvrnil: "In ti bi rad veliko skrivnost Svete Trojice prelil v svojo majhno glavo?" To je sicer legenda, a je zelo poučna. Človek v svoji končnosti ne bo mogel nikoli doumeti neskončnega, neizrekljivega in nedoumljivega Boga. Opraviti imamo namreč z Božjo aseiteto. 

Kaj sploh v našem primeru pomeni izraz aseiteta? Če jo boste iskali na Franovih spletnih straneh, je ne boste našli. Jo pa najdemo v Velikem slovarju tujk (CZ 2002, s. 76), kjer  v zvezi z njo piše naslednje: 

aseitéta  -e ž [lat. a se esse biti od sebe] 1. nastanek iz samega sebe, avtogeneza (po krščanskem nauku lastnost Boga, ki ga ni nihče ustvaril) [...] 

Bog je torej neustvarjen. On ni niti del stvarstva, niti stvarstvo samo, niti podaljšek stvarstva, pa tudi stvarstvo ni podaljšek Boga. Bog nima ne začetka ne konca, stvarstvo ima svoj začetek, saj je neustvarjeni Bog njegov Stvarnik. V človeških predstavah je Bog nekaj takega kot človek, le da je veliko večji in močnejši. Toda tovrstna predstava je zgrešena, ker je Bog bistveno drugačen od svojega stvarstva. 

Bog je enostavno, nespremenljivo in brezstrastno duhovno Bitje. To, da je enostaven pomeni, da se ne sestoji iz različnih delov. To, da je Bog nespremenljiv, pomeni, da se ne spreminja. Če bi se spreminjal, bi se lahko na boljše ali na slabše, kar je v nasprotju z Božjo popolnostjo. Brezstrastnost pomeni, da v njem ne prihaja do  čustvenih sprememb. Gre torej za vrsto Božje nespremenljivosti. 

Zdaj pa si poglejmo, kako lahko sploh kaj vemo o Bogu in kako ga lahko spoznavamo. O Bogu se lahko na splošno seznanimo na temelju njegovih del, saj pravi psalmist: "Nebesa pripovedujejo o Božji slavi, nebesni svod sporoča o delu njegovih rok."  (Ps 19,2)  Seveda pa je to splošno spozna(va)nje preveč površinsko, da bi lahko o Bogu vedeli kaj več. Na temelju stvarstva in v moči človeškega razuma je največ, kar lahko spoznamo, to, da obstaja neko božansko Bitje, ki je vse ustvarilo. Za kaj več potrebujemo posebno razodetje, ki ga najdemo v Svetem pismu Stare in Nove zaveze. V njem se je namreč Bog razodel kot Stvarnik, Vzdrževalec vsega stvarstva in kot Odrešenik. Na temelju splošnega in posebnega razodetja torej lahko izvemo nekaj o Bogu, a nič več kot toliko, kolikor je potrebno za nas in za naše odrešenje. 

 

Iz našega začetnega bibličnega citata je razvidno, da se pri govorjenju o Bogu soočamo s težavo, kako sploh govoriti o njem.  Res je, da se da o Bogu izražati na afirmativni ali trdilni način, kar pomeni, da govorimo o tem, kaj in kakšen  je Bog. Lahko torej rečemo: "Bog je dober. Bog je velik. Bog je ljubezen. Bog je luč. Bog je resnica. Boga lahko spoznavamo. Itn." Toda ta način je problematičen, ker z njim Boga nekako prizemljimo in izenačimo s stvarstvom, kar nas odvede v panteizem. Na krščanskem vzhodu se je temu nasprotno uveljavila negativna ali apofatična teologija, ki je deloma prodrla tudi na zahod (z njo se je ukvarjal tudi Tomaž Akvinski), po kateri lahko o Bogu povemo le tisto, kar On ni, na primer: "Bog ni škodoželjen. Bog ni ustvarjen. Bog ni vezan na čas in prostor. Bog nima telesa. Itn." Nevarnost izključne rabe te teologije je v tem, da je njena zadnja postaja ateizem, kajti če o Bogu ne moremo ničesar povedati, potem pridemo na koncu do formule Bog = 0. Lahko pa je ta način, ki so ga na krščanskem zahodu poimenovali via negativa, zelo dober korektiv afirmativne teologije. O Bogu je torej treba govoriti na afirmativni in nikalni način.  Takšni kombinaciji afirmativne in negativne teologije je zelo blizu analogen način. Jezik ustvarjenega, končnega in omejenega bitja ni zmožen zaobjeti neskončnega in nedojemljivega Stvarnika, ki je popolnoma drugačen od vseh ustvarjenih bitij in vsega stvarstva. Kadar torej govorimo o Bogu, še zdaleč ne zaobjamemo vsega o njem,  saj kot prigodna človeška bitja nimamo nobene izkušnje glede tega, kaj pomeni biti Bog.  Izraz analogno pomeni podobno. Ko torej Sveto pismo govori o Bogu kot Očetu, s tem ne misli enakosti med Bogom in zemeljskimi očeti. Bog je torej v določenih pogledih podoben zemeljskim očetom, a še zdaleč ne v vseh. V bistvu je bolj drugačen kot podoben. Ko rečemo: "Bog je ljubezen," je to dobro ponazorilo, ko govorimo o krščanstvu  tistim izven cerkve.  Problem pa se pojavi, če zvedemo Boga na nivo človeške ljubezni ali sentimentalnosti, kajti Bog je tudi glede tega zagotovo dosti več kot to, kar lahko izrazi naš jezik. 

 

Kristjani verujemo v trinitarnega ali troedinega Boga Očeta, Sina in Svetega Duha. V Bogu  te tri prej naštete Božje osebe (hipostaze) predstavljajo eno Božje bistvo (ousia). Skrivnost te imanentne ali večne Trojice je človekovemu razumu nedoumljiva. Razlagati njeno skrivnost pomeni razlagati nerazložljivo. Kolikor se nam je ta Trojica razodela v zgodovini, je sicer vse prav in res, ne razodeva pa nam celotnega Božjega bistva. Končni človek pač ni zmožen doumeti Neskončnega. Bog ostaja za nas skrivnost, toda vse, kar o njem vemo, povsem zadošča za naše zveličanje. V krščanski cerkvi se je bilo  treba že zgodaj spoprijeti  spoprijeti  s tem vprašanjem. Od judovstva je novozavezna cerkev  podedovala vero v enega Boga. Toda tudi Jezus se je svojim učencem razodel kot Bog. Po svojem odhodu je  učencem poslal  Svetega Duha.  Ker pušča Sveto pismo  stvari odprte, je morala cerkev to nekako povezati, ker so se   v zvezi s tem zelo zgodaj pojavile različne herezije. Cerkev je to vprašanje razrešila in rezultat definirala  na nikejskem in prvem carigrajskem koncilu.  Z matematičnega stališča je seveda enačba "trije so eden in obratno" nesprejemljiva. Ne smemo pozabiti, da je  Bog  onkraj matematike. Če bi bilo drugače, bi bil Bog del naravnega sistema stvari, toda on presega stvarstvo.  Tu ne gre za nasprotje, ampak za paradoks.  Dogma o Trojici pa nas uči še eno pomembno resnico, ta je, da je Bog občestveno bitje, ne pa samozadovoljni samotar. Ker smo ustvarjeni po njegovi podobi, smo tudi ljudje občestvena bitja, zato pravijo sociologi, da je človek družbeno bitje.  Jezus se je svojim učencem razodel kot Sin nebeškega Očeta, torej je Oče počelo Sina. Nekateri  razlagajo skrivnost Trojice s stališča Janezovega izreka: "Bog je ljubezen." (1Jn 4,8) Oče ljubi Sina, Sin mu vrača ljubezen, Sveti Duh pa je vez ljubezni v Trojici. Gre za precej smiselno razlago te dogme, toda, tudi to je poenostavitev, oziroma analogija. 

 

Božjo skrivnost zelo lepo ponazarja naslednji dogodek:

Potem je Mojzes rekel: "Pokaži mi, prosim, svoje veličastvo!" 19 Rekel je: "Storil bom, da pojde mimo tebe vsa moja dobrota in klical bom pred teboj ime Gospod. Izkazoval bom milost, komur hočem biti milostljiv, in usmilil se bom, kogar se hočem usmiliti." 20 Nato je rekel: "Mojega obličja ne moreš videti; kajti noben človek me ne more videti in ostati živ."

21 Potem je Gospod rekel: "Glej, tu je mesto pri meni; stopi na skalo! 22 Ko pojde moje veličastvo mimo, te bom postavil v razpoko v skali in te pokril z roko, dokler ne bom mimo. 23 Ko bom potem odmaknil roko, me boš videl v hrbet, mojega obličja pa ne more videti nihče."  (2Mz 33,18-23)

Ko si je Mojzes želel videti Božje veličastvo, mu je Bog ugodil. Ves dogodek je sicer napisan precej antropomorfno, toda če smo pozorni, se Jahve ni pokazal Mojzesu  v celoti, ampak samo delno. Bog seveda tudi ni prisoten le na enem mestu, niti ne hodi sem ter tja. Tu je šlo za posebno teofanijo ali Božjo pojavitev, ki je bila seveda delna, pa še te  ni smel Mojzes videti v celoti. Tako tudi mi  zelo, zelo malo vemo o Bogu, ostalo pa je skrivnost, toda to malo popolnoma zadostuje za naše večno zveličanje. 

Nekateri takole povzemajo nauk o Trojici: "Bog Oče nas je ustvaril, Bog Sin nas je odrešil, Bog Sveti Duh nas posvečuje."  Ta trditev je sicer resnična, a vendar pomanjkljiva. Pri stvarjenju  sta namreč sodelovala tudi Bog Sin in Bog Sveti Duh (cf. Heb 1,2. 1Mz 1,2).  Tudi pri našem odrešenju so sodelovale vse tri Božje osebe (cf. Jn 3,5.6.8.16. Rim 8,26. Jn 6,37-40). Podobno je s posvečenjem (cff. 1Kor 1,30. Heb 2,11. 1Pt 1,2). 

 

Božja troedinost je skrivnost, tudi Bog je za nas končna bitja še vedno v pretežni meri skrivnost. Vse, kar lahko s človeškimi besedami povemo o njem, je zgolj otroško jecljanje. O njem še zdaleč ne vemo vsega, toda tisto, kar nam je razodeto in kar vemo, nam povsem zadostuje. Bog namreč ni le nekje tam, neskončno daleč, ampak nam je tudi neskončno blizu, saj se nam je razodel po našem Gospodu Jezusu Kristusu.  Po njem nam je razodel eno najlepših in najbolj ohrabrujočih stvari: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje."  (Jn 3,16)  To je vera, ki rešuje. Ali imaš to vero?

 

 

 

 

UPORABLJENA LITERATURA:

C. A. Carter, Contemplating God with the Great Tradition, Recovering Trinitarian Classical Theism. Baker Academic, Grand Rapids MI 2021.

A. E. McGrath, Christian Theology, An Introduction, Fourth Edition. Blackwell Publishing 2007.

Kdo je koga izbral?

Mi nismo izvoljeni, ker smo izbrali Kristusa. Kristusa smo izbrali, ker smo izvoljeni. 

~ Sv. Avguštin

Skozi trpljenje

Križ nam govori, da Jezus ni obvod okoli trpljenja, ampak edina pot skozi trpljenje, saj je On sam šel skozi vse to. 

~ Jacob Smith

V Kristusu

Vsi blagoslovi odrešenja (opravičenje, posvojitev,  posvečenje, poveličanje) pritekajo iz enega samega vira: dejstva, da si v Kristusu. 

~ Geerhardus Vos

Izven Kristusa

Prava grozljivost življenja izven Kristusa je v tem, da tam ni zavetja pred Božjo jezo. 

~ Eric J. Alexander

Kar Bog začne, to dokonča

Ne glede na to, kako nezadovoljni smo s sabo, moramo biti hvaležni, da je On začel v nas svoje delo in verovati, da ga bo tudi dokončal. 

~ John Newton

Brez Svetega Duha

Brez Svetega Duha ne bi noben človek prišel k Bogu: se spreobrnil, veroval in ubogal Boga. 

~ J. C. Ryle

Na binkošti

Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. 2 Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. 3 Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. 4 Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati. 5 V Jeruzalemu so tedaj prebivali Judje, pobožni možje iz vseh narodov pod nebom. 6 Ko se je razširil glas o tem, se je zbrala množica ljudi, ki so bili vsi iz sebe, ker jih je vsakdo slišal govoriti v svojem jeziku. 7 Strmeli so, se čudili in govorili: "Glejte, ali niso vsi ti, ki govorijo, Galilejci? 8 Kako, da jih slišimo vsak v svojem materinem jeziku? 9 Parti, Medijci in Elámci in tisti, ki prebivamo v Mezopotamiji, Judeji in Kapadokiji, v Pontu in Aziji, 10 v Frigiji in Pamfiliji, v Egiptu in v libijskih krajih blizu Cirene, in mi iz Rima, ki se zdaj mudimo tukaj, 11 Judje in spreobrnjenci, Krečáni in Arabci – vsi jih slišimo, kako v naših jezikih oznanjajo velika Božja dela!"    (Apd 2,1-11)

 Beseda binkošti izhaja iz grške besede pentekoste, kar pomeni petdeseti in je prišla v slovenščino preko nemščine. Starozavezna (judovska) cerkev je petdeseti dan po pashi praznovala praznik tednov ali šavuot. Šlo je za praznik ob pšenični žetvi.   V času helenizma so na ta dan praznovali tudi praznik Božje zaveze z Noetom, zato so tudi na ta dan prihajali v Jeruzalem judovski romarji iz diaspore.  Toliko na kratko o prvotnem izvoru in imenu praznika.

Pred binkoštmi so bili apostoli dva krat razočarani: prvič, ko je bil naš Gospod križan, drugič pa, v nekoliko manjši meri, ob njegovem vnebohodu. Zadrževali so se bolj ali manj na skrivnem, ker jih je bilo strah pred versko in posvetno oblastjo. Vse to pa se je dramatično spremenilo na binkošti, ko so prejeli Svetega Duha. Tedaj so naenkrat stopili na plano in pogumno oznanjevali evangelij. Govorjenje v jezikih je bilo sicer res velik čudež, nekakšen anti-Babilon (cf. 1Mz 11,1-9), a ne največji. Namen govorjenja v različnih jezikih je bil v tistem trenutku ta, da pritegnejo pozornost množice Judov iz različnih delov sveta, ki je bila ob žetvenem prazniku navzoča v Jeruzalemu.

Še veliko večji in neskončno pomembnejši čudež pa se je zgodil kmalu za tem. Sv. Peter je pridigal zbrani množici in jim dal v pridigi vedeti, da je njihov resnični problem greh ter jim zagotovil, da imajo v Jezusovem imenu odpuščanje grehov. Da, oznanil jim je postavo in evangelij, kar je množico močno pretreslo (cf. Apd 2,14-37). Sveti Duh je bil očitno na delu. Nekje sem prebral, da je sama pridiga z retoričnega in homiletičnega  stališča tako slabo zastavljena, da bi z njo Peter zagotovo padel na praktičnem izpitu iz homiletike. Toda Bog je močnejši od naših slabosti in tudi od navidezno  slabo zastavljene pridige. Delovanje Svetega Duha je bilo tako silno, da se je na koncu zgodilo nekaj, kar je s človeškega stališča popolnoma nepredvidljivo in nepojmljivo: "Tisti, ki so sprejeli njegovo besedo, so se dali krstiti; in tega dne se jim je pridružilo približno tri tisoč ljudi. " (Apd 2,41)

Pri zadnji večerji je naš Gospod apostolom povedal o Svetem Duhu, da "bo ovrgel svet glede greha, pravičnosti in sodbe." (Jn 16,8) Greh je naravno stanje naravnega človeka. Človek povsem svobodno greši in tega ne problematizira, saj je greh zanj tako naraven kot zrak, ki ga vdihava. Sveti Duh pa je  tisti, ki posamezniku razkrije njegovo grešno stanje.  Ljudje imamo v sebi neko določeno védenje glede tega, kaj naj bi bila pravičnost.  Toda Sveti Duh je tu, da nam razodeva Božjo pravičnost in njene zahteve, ki pa so za človeka v njegovem naravnem stanju nedosegljive, zato je tak človek podvržen Božji sodbi. S tem v zvezi je apostol Pavel napisal: "Ne slepite se: Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel." (Gal 6,7) Vladar tega sveta, hudič, je obsojen (cf. Jn 16,11), enaka sodba čaka nespreobrnjene grešnike. Vloga Svetega Duha je, da jih prepriča  glede njihovega tragičnega stanja ter jih privede h Kristusu. On je namreč umrl za naše grehe in nam s svojim vstajenjem zagotavlja popolno opravičenje (cf. Rim 4,25. Apd 13,39). Sam Jezus je rekel: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) To je dobra novica za vsakega grešnika! 

 Naj Bog po Svetem Duhu privede čim več ljudi k našemu Gospodu Jezusu Kristusu, "v katerem imamo odkupitev, odpuščanje grehov." (Kol 1,14) Bogu hvala za vsako dušo, ki jo privede k Jezusu!

Sveti Duh in cerkev

Cerkev je delavnica Svetega Duha. Če ni tam Duha, potem je le še gledališče. 

~ Martin Luther

 

Ne kaos, ampak Jezus

 Kljub drugačnim dokazom ne vlada kaos, ampak Jezus. 

~ Ryan Tinetti

Naloga cerkve

Naloga cerkve ni le, da ohranja resnico, ampak da jo pogumno izpoveduje kljubovaje zmotam in neveri. 

- Herman Bavinck

Napuh

 Napuh je duhovni rak, ki požira sleherno možnost ljubezni, zadovoljstva in celo zdrave pameti. 

~ C. S. Lewis

V nadlogah

Kadarkoli se znajdem v kleti trpljenja, se vedno oziram za Gospodovimi najžlahtnejšimi vini.

~ Samuel Rutherford

Še o opravičenju

Verujemo, da je človek opravičen po veri, in ne po delih. Z izrazom po veri razumemo njen objekt, namreč Kristusovo pravičnost, ki si jo vera kakor roka prilasti in prenaša verniku v odrešenje. To izpovedujemo brez omalovaževanja dobrih del, saj nas sama resnica uči, da del ne smemo zanemariti: nujna so kot sredstvo, ki pričuje o veri in potrjuje našo poklicanost. Da pa bi bila dela zadostna za odrešenje, da bi človeka mogla usposobiti za prihod pred Kristusov sodni stol in da bi po lastni zaslugi mogla podeliti odrešenje – temu človeška slabotnost sama nasprotuje. Kristusova pravičnost, prenesena na spreobrnjenega, pa edina opravičuje in odrešuje vernika.

~ Ciril Lukaris

 Iz: Veroizpoved Cirila Lukarisa

KLIKNI za več o Cirilu Lukarisu

V vmesnem času

Ko so prišli v mesto, so stopili v gornje prostore hiše, kjer so se zadrževali: Peter in Janez, Jakob in Andrej, Filip in Tomaž, Bartolomej in Matej, Alfejev sin Jakob in Simon Gorečnik ter Jakobov sin Juda. 14 Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati.
15 V tistih dneh je Peter vstal sredi bratov, zbrala se je skupina kakih sto dvajset ljudi, in rekel: 16 "Bratje! Moralo se je izpolniti Pismo, kakor je Sveti Duh napovedal po Davidovih ustih o Judu: postal je vodnik tistih, ki so zgrabili Jezusa. 17 Bil je prištet med nas in deležen naše službe. 18 Z nagrado, ki jo je dobil za svoje umazano delo, je kupil zemljišče; padel je z glavo navzdol, tako da se je razpočil in se mu je izsulo vse drobovje. 19 To se je razvedelo med vsemi, ki prebivajo v Jeruzalemu, tako da se tisto zemljišče zdaj v njihovem jeziku imenuje Hakéldama, kar pomeni 'Njiva krvi'. 20 V knjigi psalmov je namreč pisano:
Njegovo bivališče naj postane puščava,
nihče naj v njem ne prebiva.
In dalje:
Njegovo službo naj prevzame kdo drug.
21 Tu so možje, ki so hodili z nami ves čas, dokler je Gospod Jezus prihajal k nam in odhajal od nas, 22 od Janezovega krsta do dne, ko je bil vzet od nas. Eden od njih mora biti z nami priča njegovega vstajenja!" 23 Predlagali so dva, Jožefa, ki se je imenoval Bársaba, z vzdevkom Just, in Matija. 24 Nato so takóle molili: "Gospod, ti poznaš srca vseh, pokaži, katerega od teh dveh si izbral, 25 naj prevzame mesto v tej službi in apostolstvo, od katerega je odpadel Juda, da je šel na svoj kraj!" 26 In žrebali so, žreb pa je določil Matija, in pridružili so ga enajstim apostolom.   (Apd 1,13-26)

 Zgornje besedilo je edini vir, ki nam pripoveduje, kaj se je dogajalo z apostoli in drugimi Jezusovimi učenci  v vmesnem času med Gospodovim vnebohodom in binkoštmi. Iz besedila ni jasno, ali so se zbirali v isti sobi, kjer so z Jezusom obhajali pashalno večerjo in kjer je naš Gospod vzpostavil zakrament svete večerje (cf. Mr 14,15), ali pa morda za sobo v hiši Barnabove tete Marije, matere Janeza Marka (cff. Apd 12,12. Kol 4,10). Hiša je bila verjetno blizu tempeljskega dvorišča, kjer so se zbirale množice judovskih romarjev, ki so prihajali v Jeruzalem (cf. Apd 2,5-12). Enajsterica apostolov je torej teh deset dni vztrajala v molitvi skupaj z Jezusovo materjo Marijo, z njegovimi brati in pobožnimi ženami. 

Edini izrazitejši dogodek v teh dneh je bil izbor Matija in njegova pridružitev k apostolom, s katero so nadomestili Juda Iškarijota, ki je naredil samomor. O Petrovem opisu dogajanja okoli Judovega konca, zlasti vrstici Apd 1,17.18, govorijo mnogi skeptiki, da je v neskladju z opisom istega dogodka v Mt 27,3-10. V Apd 1,18 beremo, da je Juda z denarjem, ki ga je dobil za svoje izdajstvo, kupil njivo, v Mt 27,5-10 pa beremo, da je omenjeni duhovnikom vrnil denar, ki ga je dobil od njih, oni pa so za ta denar kupili njivo. V resnici gre za navidezno nasprotje: njiva je bila kupljena z njegovim denarjem, torej jo je Juda "kupil" na posreden način. V Mt 27,5 beremo, da se je Juda obesil, v Apd 18 pa, da je padel z glavo navzdol in da se mu je razsulo drobovje. Iz tega lahko sklepamo, da je njegovo truplo po obešenju padlo na tla in se pretrgalo ali začelo razpadati. Odvisno, kdaj so ga našli. Gre torej za dve poročili, ki se med sabo dopolnjujeta in si ne nasprotujeta. Juda, ki je kot zadnji omenjen v Apd 1,13, je seveda druga oseba in je  znan tudi pod imenom Tadej. 

Glede izbora Matija in njegove pridružitve dvanajsterim nekateri trdijo, da je tu šlo za nekakšno napako, da so se torej apostoli prenaglili s svojim izborom, saj naj bi bil na to mesto določen Pavel. To ni res vsaj iz treh razlogov. Pavel ni bil priča Jezusovega vstajenja (cf. Lk 24,48),  Jožef Bársaba in Matija pa sta bila  od vsega začetka del širšega kroga učencev (cf. Apd 1,21.22). Po drugi strani Pavel sploh ni bil Jezusov, ampak Gamalielov učenec, kjer se je izučil za poznavalca postave (cf. Apd 22,3). Tretji razlog je ta, da je bilo Pavlovo primarno poslanstvo delo s pogani, čeprav je pri svojem delu prihajal tudi v interakcijo z Judi (cf. Apd 9,15. 22,21).  Primarna naloga ostalih apostolov  je bilo namreč delovanje med Judi. Res je sicer, da Matija pozneje ni več poimensko omenjen v Novi zavezi, toda pri tem nikakor ni edini.

Le zakaj so apostoli, skupaj z Jezusovo materjo Marijo (ki se na tem mestu zadnjikrat pojavi v Novi zavezi) in drugimi samo čakali in molili?   Izvrševali so Jezusovo naročilo ob vnebohodu:   "In glejte, jaz pošiljam na vas obljubo svojega Očeta; vi pa ostanite v mestu, dokler ne boste odeti v moč z višave." (Lk 24,49)  Ta obljuba je na drugem mestu opisana takole: "Toda prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta." (Apd 1,8)  Teh deset dni med vnebohodom in binkoštmi apostoli še niso bili opolnomočeni za oznanjevanje evangelija, nakar se je vse spremenilo. 

Nekdaj plaha in prestrašena skupina učencev je potem pogumno oznanjala po svetu, da je bil  Jezus Kristus usmrčen za naše grehe in vstal zaradi našega opravičenja ter da vsakdo, ki vanj veruje, prejme dar večnega življenja. Ali veruješ  vanj?

Kakor tat ponoči

Jezus pride kakor tat ponoči in vzame tvoj greh, še preden dobiš priložnost, da mu ga ponudiš.

~ Daniel Emery Price

Sprava, križ, krščanstvo

Če odvzamete križ kot dejanje sprave, ste odvzeli krščanstvo. 

~ R. C. Sproul

Vnebohod

KAKO JE BIL KRISTUS POVIŠAN S SVOJIM VNEBOHODOM?

Kristus je bil s svojim vnebohodom povišan  tako, da se je po svojem vstajenju često prikazoval apostolom, se z njimi pogovarjal in jim govoril o stvareh, povezanih z Božjim kraljestvom, jim dal nalogo, da oznanjajo evangelij vsem narodom, štirideseti dan po vstajenju pa je v naši človeški naravi in kot naša glava zmagujoč nad sovražniki vidno odšel v najvišja nebesa, kjer je prejel darove za ljudi, da bi povzdignil naša hrepenenja tja gor in nam pripravil prostor, kjer je on sam in kjer bo ostal do svojega drugega prihoda ob koncu sveta. 

Apd 1,2.3. Mt 28,19.20. Heb 6,20. Ef 4,8. Apd 1,9-11. Ef 4,10. Ps 68,19. Kol 3,1.2. Jn 14,3. Apd 3,21. 

Vir: Westminstrski Veliki katekizem, 53. vprašanje. 

Kdo je nevarnejši

Zapeljevalci so za cerkev nevarnejši kot preganjalci. 

- Matthew Henry

Kaj mora razumeti vsak človek?

Dve stvari,  ki bi ju moralo na vsak način razumeti sleherno človeško bitje, sta Božja svetost in človekova grešnost. 

~ R. C. Sproul 

Življenje v telesu

Apostolsko pričevanje ni  eskapistično sporočilo, po katerem bi se odrešenje kristjanov uresničilo z opustitvijo telesnega življenja. 

~ John W. Hoyum

Boga je treba poslušati, ne svet

 Pripeljali so apostole in jih postavili pred véliki zbor. In véliki duhovnik jih je zasliševal: 28 "Ali vam nismo zabičali, da ne smete učiti v tem imenu? Glejte, vi pa ste Jeruzalem napolnili s svojim naukom in hočete nad nas priklicati kri tega človeka!" 29 Peter in apostoli pa so odgovorili z besedami: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem! 30 Bog naših očetov je obudil Jezusa, ki ste ga vi pribili na križ in usmrtili. 31 Bog pa ga je kot voditelja in odrešenika povišal na svojo desnico, da bi Izraelu dal spreobrnjenje in odpuščanje grehov. 32 In mi smo priče teh dogodkov, pa tudi Sveti Duh, ki ga je Bog dal njim, ki so mu pokorni." 33 Ko so to slišali, so se razsrdili in jih hoteli pobiti. 34 Toda v zboru je vstal farizej z imenom Gamáliel, učitelj postave, ki je med vsemi ljudmi užival velik ugled. Vêlel je, naj apostole za nekaj časa pošljejo ven. 35 Nato je spregovoril: 38 "[R]oke proč od teh ljudi in izpustite jih! Zakaj če sta njihov načrt in njihovo početje od ljudi, bosta propadla; 39 če pa izhajata od Boga, jih ne boste mogli uničiti, temveč se boste znašli v boju proti Bogu." Poslušali so njegov nasvet. 40 Poklicali so apostole, jih dali pretepsti in jim zabičali, da ne smejo govoriti v Jezusovem imenu; nato so jih izpustili. 41 In apostoli so zapustili véliki zbor, veseli, da so bili vredni trpeti zasramovanje zaradi Imena. 42 Dan za dnem so v templju in po hišah neutrudno učili in oznanjali evangelij o Kristusu Jezusu.     (Apd 5,27-35a. 38b-42)

Jezus Kristus je bil semeion antilegomenon (znamenje nasprotovanja) v svojem času in je to še danes (cf. Lk 2,24). Enako je z evangelijem, po katerem prihaja odrešenje: kot so ga mnogi  zavračali pred dva tisoč leti, tako ga tudi danes mnogi zavračajo. Judovske verske voditelje je motilo, da so Jezusovi apostoli oznanjali evangelij, še posebej pa jim je šlo na živce, da so ga oznanjali v tempeljskih prostorih, zato so jih poklicali pred svoj véliki zbor ali sanhedrin, ki ga je sestavljalo kakšnih sedemdeset mož, v njem pa so bili tako predstavniki saducejev kot farizejev. 

 Peter in drugi apostoli so v svojih javnih nastopih člane sanhedrina večkrat  okrivili za Jezusovo smrt, kar so lahko slišali mnogi ljudje. To je  zbodlo vélikega duhovnika, zato je očital apostolom, da hočejo priklicati na véliki zbor Jezusovo kri. Toda Peter in ostali apostoli se niso vdali. Povedali so tisto, kar tako svet kot velik del sodobne vidne cerkve nočeta slišati, torej, da se je treba Bogu bolj pokoravati kot ljudem. To so argumentirali s konkretnimi dejstvi (Jezusova smrt in vstajenje), ki jim člani sanhedrina niso mogli oporekati, lahko so jih samo po svoje interpretirali. Ker je nasprotnikom zmanjkalo argumentov, so hoteli apostole preprosto pobiti. Zadevo je rešil rabin Gamaliel, ki je bil Pavlov učitelj in po vsej verjetnosti vnuk rabina Hilela, ki je bil vodja ene od dveh judovskih pravnih šol. Le-ta je bila prizanesljivejša od druge, Šamajeve. Kakorkoli, Gamaliel, ki je predstavljal farizejsko manjšino v sanhedrinu, je imel precejšen vpliv. Predlagal je, naj apostole pustijo pri miru, ker bo njihovo delo, če ni od Boga, vsekakor propadlo, če pa je od Boga, se mu ne bo moč upirati, zato so Petra in tovariše samo pretepli in jim prepovedali govoriti o Jezusovem imenu,  toda apostoli so nadaljevali z oznanjevanjem,  cerkev v Jeruzalemu pa je rasla (cf. Apd 6,1).

 Rabin Gamaliel je imel prav, kajti Božjega dela se ne da uničiti. Preganjanja so cerkev po eni strani prizadela, po drugi pa ji prinesla nove ude.  Tertulijanov izrek, v katerem pravi:  "Kri mučencev je seme novih kristjanov," nikakor ni iz trte zvit. Apostoli so bili na začetku deležni samo fizičnega kaznovanja, toda represija nad njimi se je stopnjevala? Zakaj?  Ker se je treba Bogu bolj pokoravati kot ljudem, ne glede na to, kako visoko ti ljudje kotirajo na oblastni lestvici. Cerkev pa je rasla. Vsi apostoli, razen Janeza, so na koncu plačali ceno evangelija  z življenjem. Zakaj? Ker se je treba Bogu bolj pokoravati kot ljudem. Pa ne le oni, ampak tudi tisoči drugih. Mnogi kristjani tudi danes plačujejo ceno evangelija s svojim življenjem. Zakaj? Ker se je treba Bogu bolj pokoravati kot ljudem. 

Temu nasproti je danes bogata zahodna cerkev, ki se je v veliki meri popolnoma zlizala s svetom in podpira vse modne muhe tega sveta, ki so pravzaprav odkrit upor proti Bogu, kakršnega je svet od časov Sodome in Gomore verjetno zelo poredkoma videl. Danes živimo v dobi sprevrženega jezika, ki izraža nekaj čisto drugega, kot je pomenil, še malo nazaj. Strpnost ni več potrpljenje z osebami, s katerimi se ne strinjaš, ampak dolžnost aktivnega pritrjevanja tistemu, kar ti servirajo ljudje, ki se imajo za krono strpnosti. Toda gorje, če se ne strinjaš s temi lažnimi preroki strpnosti! Spol tudi ni več le moški in ženski, ampak je tako rekoč stvar domišljije, ki se proglaša za znanost. Zakonska zveza, kot je definirana v 1Mz 1,28 in 1Mz 2,24, je sedaj razširjena na vse mogoče kombinacije, celo na zakonsko zvezo s samim ali samo sabo. Najde se tudi kakšen doktor družboslovne stroke, ki označi družino  za osnovno celico fašizma. Podobno  označujejo ti doktorji, ki sami sebe smatrajo in razglašajo za cvet  vrhunske tolerance, nasprotovanje pomoru nedolžnih otrok v maternici.  Vse to  protibožje uporništvo danes blagoslavljajo mnogi deli odpadle cerkve, ki je krščanska le še po imenu. 

Vsemu temu navkljub pa prava cerkev še vedno živi in vztraja pri izvirnem nauku ter oznanja postavo in evangelij. Zakaj? Ker se je treba Bogu pokoravati bolj kakor ljudem. Evangelij rešuje, odpadniške cerkve, ki oznanjajo posvetno filozofijo, so samo krste, ki svoje "vernike" hranijo za pekel. Ves sistem pokvarjene religije, zlizan s svetom, postaja del tistega, čemur pravi Biblija véliki Babilon, ki bo nekega dne uničen, o čemer piše apostol Janez in poziva izvoljene, naj ga zapustijo: "Pojdi iz njega, ljudstvo moje, da ne boš soudeleženo pri njegovih grehih in da te ne prizadenejo njegove nadloge  Zakaj njegovi grehi so se nagrmadili do neba in Bog se je spomnil njegovih krivic." (Raz 18,4.5)  

 Toda resnična "Cerkev živega Boga, steber in opora resnice"  (1Tim 3,15) še vedno stoji, kot je stala v apostolskih časih in še vedno uči, se je treba Bogu bolj pokoravati kot ljudem.  To je cerkev, ki priznava, da ni klub popolnih, ampak skupnost grešnikov, odrešena po milosti. Škotski pastor Horatio Bonar, ki je živel v 19. stoletju, je nekoč zapisal: "K Bogu prihajamo s svojimi grehi, saj nimamo nobene lastne stvari, s katero bi lahko prišli predenj." Jezus Kristus poziva vse ljudi: "Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15b) Na drugem mestu pa povzema vsebino evangelija in pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Mnogi sicer trdijo, da je to premalo in bi radi k temu še kaj dodajali. Toda, kot  že rečeno, Boga je treba poslušati in se mu pokoravati bolj kot ljudem!

Začetek vere

 Bog obljublja: "Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost."  To je pravi začetek resnične vere. Ne zunanja preobrazba, ne obiskovanje cerkve, ne moralnost, ampak novo srce.

~ J. C. Ryle

Slava evangelija

Slava  evangelija  je v tem, da je On, pred katerim moramo biti rešeni, prav tisti, ki nas rešuje.

~ R. C. Sproul

Kdaj moliti?

Mi molimo, kadar ne moremo ničesar več narediti. Jezus hoče, da molimo, preden se sploh česa lotimo.

~ Oswald Chambers

 

Kristus vlada

Vladarske vajeti so v  Kristusovih  rokah. Sovražniki lahko skakljajo gor in dol kot divji konji, da bi poteptali vsakogar, ki jim stoji na poti, toda v njihovih ustih in na njihovih ponosnih vratovih so uzde Previdnosti.

~ John Flavel

Vera - dela

V veri stoji človek v luči Božje milosti. Drugače sploh ne more. Zato ne dobra dela ne ponižnost ne  določajo človekovega odnosa z Bogom, temveč tako dela kot prava ponižnost sledijo iz vere, kakor zraste dober sad na dobrem drevesu.

~ Martin Luther 

Iz: Martin Luther, Izbrani spisi, Nova revija, Ljubljana 2001. S. 165.

Pred grehom in po njem

Preden grešimo, je Satan parazit. Ko smo grešili, postane tiran. 

~ Thomas Brooks

 

Vedno sveža zapoved

Ljubi, ne pišem vam nove zapovedi, temveč staro zapoved, tisto, ki jo imate že od začetka. In stara zapoved je beseda, ki ste jo slišali. 8 Pa vendar vam pišem novo zapoved, namreč to, kar je resnično v njem in v vas: tema izginja in resnična luč že sveti. 9 Kdor pravi, da je v luči, pa svojega brata sovraži, je še zdaj v temi. 10 Kdor svojega brata ljubi, ostaja v luči in v njem ni pohujšanja. 11 Kdor pa svojega brata sovraži, je v temi in hodi v temi in ne ve, kam gre, ker mu je tema zaslepila oči.

12 Pišem vam, otroci,

    ker so vam zaradi njegovega imena odpuščeni grehi.

13 Pišem vam, očetje, 

    ker ste spoznali njega, ki je od začetka.

Pišem vam, mladi, 

    ker ste premagali hudiča.

14 Vam, otroci, sem pisal, 

    ker ste spoznali Očeta.

Vam, očetje, sem pisal, 

    ker ste spoznali tistega, ki je od začetka.

Vam, mladi, sem pisal, 

    ker ste močni 

    in je Božja beseda v vas 

        in ste premagali hudiča.

15 Ne ljubite sveta in tudi ne tistega, kar je v svetu! Če kdo ljubi svet, v njem ni Očetove ljubezni, 16 kajti vse, kar je v svetu – poželenje mesa, poželenje oči in napuh življenja – ni od Očeta, ampak od sveta. 17 Svet in njegovo poželenje mineta; kdor pa izpolnjuje Božjo voljo, ostane vekomaj. 

(1Jn 2,7-17)

Zgornji odlomek lahko razdelimo na tri dele: prvi del je od 1Jn 2,7-11, drugi del predstavljajo vrstice od 12. do 14., tretji pa vrstice od 15. - 17. 

Zapoved ljubezni je nekakšen evergreen, je hkrati stara in nova. Stara je zato, ker jo najdemo že v Svetem pismu Stare zaveze, kjer ni bila preveč izpostavljena. Del nje se nahaja v 5Mz 6,5: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo!" drugi pa v 3Mz 19,18: "[L]jubi svojega bližnjega kakor samega sebe."  Stara je tudi zato, ker sega že na sam začetek krščanske dobe, saj jo je posebej izpostavil  naš Gospod Jezus Kristus, ko je začel učiti. Nova pa je zato, ker se nenehno obnavlja v dejanjih ljubezni, ki imajo svoj izvir v Kristusu, iz katerega prehaja v njegove učence. Zato lahko rečemo, da je vedno sveža. Ljubezen pripada kraljestvu luči, ki premaguje kraljestvo teme, ki je svet sovraštva. V tem odlomku  Janez posebej izpostavlja ljubezen do bratov (in sester) v krščanskem občestvu. To je zapoved, o kateri je naš Gospod govoril na večer pred svojim trpljenjem, oziroma pri zadnji večerji  (cff. Jn 13,34.35. 15,17. 17,26). Apostol Janez je, tako kot Jezus, opozoril na ostro ločnico med krščanskim občestvom in sovraštvom, ki vlada "tam zunaj" (cf. Jn 15,18 ss). 

 V drugem delu Janez govori trem skupinam ljudi, pri čemer gre najverjetneje za eno samo skupino, ki nastopa v treh različnih vlogah. Krščansko občestvo najprej nagovarja kot otroke, saj so bili, ko so bili njihovi grehi odpuščeni, sprejeti, oziroma posvojeni v družino Boga Očeta. Grehi so jim bili odpuščeni v Jezusovem imenu, katerega moč ima osrednje mesto v oznanjevanju zgodnje krščanske cerkve (cff. Jn 17,11.12. Apd 2,38. 3,6. 4,12. Flp 2,9.10), pa tudi cerkve vse do danes. V nadaljevanju jih nagovarja kot očete, kajti njihovo poznavanje Boga v Jezusu Kristusu jim daje zmožnost, da prenašajo to spoznanje na naslednje rodove. Pravi jim tudi "mladi", saj je šlo pri njihovi odločilni zavrnitvi Hudobnega za zmago,  podobno Jezusovi zmagi nad skušnjavcem v puščavi, na začetku javnega delovanja našega Gospoda (cf. Mt 4,1-11).

V tretjem delu našega odlomka spodbuja Janez verne, naj ne ljubijo sveta, kajti svet je minljiv. Pa ne le to. V svojem evangeliju in pismih  označuje  z izrazom svet celoten sistem uporništva in napuha, ki si prizadeva izriniti Boga in njegovo vladavino. To je sistem, ki ni od Očeta in ga je Bog  že davno določil za obsodbo ter uničenje. Tisti, ki niso del tega svetovnega sistema, oziroma niso od sveta, sprejemajo  od Jezusa Očetovo besedo, njihov pozitivni odgovor na Božji klic pa dokazuje, da so izvoljeni za odrešenje in večno življenje. 

Izpolnjevanje zapovedi ljubezni je nekaj, kar mora biti posebej izpostavljeno v slehernem  krščanskem občestvu,  pa ne le zato, ker je tako zapovedano, ampak predvsem zato, ker je Jezus rekel: "Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen." (Jn 13,35) To je krščanski ideal, temu se bližajmo! Ne zato, da bi se odrešili, ampak ker nas je Jezus odrešil: bil je usmrčen za naše grehe in je vstal od mrtvih zaradi našega opravičenja (cf. Rim 4,25). Kdor se zanaša nanj, ima večno življenje.