07. maj 2011

Dobri pastir

"Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Tisti pa, ki je najemnik in ne pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi. Je pač najemnik in mu za ovce ni mar. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce. Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi tiste moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir." (Jn 10,11-16)

V teh nekaj stavkih se je naš Gospod poistovetil z dobrim pastirjem. Primerjava Boga s pastirjem ni bila nekaj novega. Srečamo jo na primer v 23. in 80. psalmu, pri preroku Izaiju 40,11, v Jeremiju 23,1 ss. 31,10 in še kje, najbolj izrazito pa v 34. poglavju Ezekijela. 

Poglavje Ez 34 se začne z obtoževanjem Izraelovih pastirjev, oziroma verskega in političnega vodstva Izraela: "Zgodila se mi je GOSPODOVA beseda, rekoč:  Sin človekov, prerokuj proti Izraelovim pastirjem, prerokuj in jim reci: O, pastirji! Tako govori Gospod BOG: Gorje Izraelovim pastirjem, ki pasejo sami sebe! Ali niso pastirji dolžni pasti črede" (Ez 34,1.2) Voditelji ljudstva so se v Izraelovem času obnašali podobno kot najemnik, o katerem govori Jezus. Namesto da bi skrbeli za ljudstvo, ki jim ga je Bog zaupal, so skrbeli sami zase. Najemnik je oseba, ki opravlja svoje delo za denar, ne  zato, ker bi ga to delo posebej veselilo, oziroma zato, da bi komu zares pomagal. Delo z ljudmi in za ljudi  je še posebej pomembno, zato je tudi pomembno, da tega dela ne opravljajo "najemniki", ki svoje delo opravljajo rutinsko, v težavah pa se umaknejo.

Obtožbam in grožnjam  na račun pastirjev sledi v Ez 34,11.12 Božja obljuba: "Da, tako govori Gospod BOG: Glejte, jaz sam bom poskrbel za svoje ovce in jih poiskal. Kakor pastir išče svojo čredo, ko je sredi med razkropljenimi ovcami, tako bom tudi jaz poiskal svoje ovce in jih rešil iz vseh krajev, kamor so se razkropile oblačnega in temačnega dne." Bog je torej obljubil svojemu ljudstvu, da se bo, ker so pastirji zatajili, sam poiskal svoje ljudstvo, ga rešil in poskrbel zanj. Jezus Kristus je tiste vrste dobri pastir, ki je svoje ovce rešil njihovega greha, tako da je dal svoje življenje zanje (cf. Jn 10,11). V nadaljevanju Bog preko preroka Ezekiela natančneje pove, preko katere osebe bo izvršil svojo obljubo: "Postavil bom čeznje enega pastirja, da jih bo pasel, svojega služabnika Davida. Ta jih bo pasel, ta jim bo pastir. Jaz, GOSPOD, bom njihov Bog in moj služabnik David bo knez sredi med njimi. Jaz, GOSPOD, sem govoril." (Ez 34,23.24) David je bil tedaj že davno mrtev, zato je mišljen naslednik iz njegove hiše. Gre torej za mesijansko obljubo, Mesija pa je Kristus. 

Jezus Kristus je tisti, na katerem so se izpolnile mesijanske obljube prerokov, on je resnični dobri pastir, ki je dal življenje "za ovce." Njegova na križu izvršena žrtev učinkuje na eno samo kategorijo ljudi, na tiste, ki jih Gospod imenuje "moje ovce". Ta termin iz živinoreje se  zdi  danes  mnogim naravnost pohujšljiv. Zakaj je Jezus primerjal svoje ljudi z ovcami, in ne s kakimi primati, sem že  pisal v sestavku Izgubljeno in najdeno, zato tega na tem mestu ne mislim ponavljati. 

Ob neki drugi priložnosti, na prazniku tempeljskega posvečenja, je Gospod navedel še nekaj stvari, ki so značilne za  "njegove ovce":  "Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke."  (Jn 10,27-29) Kdor je Kristusov, posluša Kristusov glas in hodi po Kristusovih stopinjah. Gospod je tisti, ki jim daje večno življenje. Tu so mišljene osebe, ki vztrajajo na Gospodovi poti. Temu se reče stanovitnost ali vztrajnost svetih. Na svetu in izven njega ni sile, ki bi mogla iztrgati Božjega otroka iz Kristusove roke. Zmotno je mišljenje tistih, ki govorijo, da lahko odpadeš od Kristusa. Kdor odpade, Kristusu nikoli ni zares pripadal. Gospod sam je povedal, da je nebeški Oče tisti, ki mu je izročil določene ljudi, in da ni sile, ki bi jih lahko iztrgala iz Očetove roke. Kadar in kogar Bog rešuje, takrat in tega zanesljivo reši. Jezus Kristus ni kot najemnik, ki zbeži v trenutku nevarnosti. Da bi odrešil svoje ovce, je prelil svojo lastno kri. To so tisti, ki se jim je Gospod dal po milosti spoznati, kajti on jih je prvi spoznal, očistil vsega blata in vse nesnage ter jih že v tem življenju na nek način prestavil v svoje kraljestvo. 

V Jn 10,16 je Jezus povedal, da ima "še druge ovce, ki niso iz tega hleva". Mnogi to stvar narobe razlagajo, ko pravijo, da obstajajo poleg kristjanov še drugi, ki naj bi jih Gospod odrešil. Pa ni ravno tako. Jezus je namreč  govoril te besede Judom, ne kristjanom, saj kristjanov tedaj še ni bilo. Nekateri Judje so sprejeli vero vanj, torej so bili odrešeni. Druge ovce pa so ljudje izven judovstva, ki so sprejeli vero, torej tisti, ki so jim rekli goyim (po naše  pogani) in so tudi odrešeni. Naš dobri pastir je spravil z nebeškim Očetom tako  ljudi iz judovstva, kot  ljudi iz poganstva, ali, kot je napisal apostol Pavel: "Prišel je, da bi oznanil mir vam, ki ste bili daleč, in mir tistim, ki so bili blizu. Kajti po njem imamo oboji dostop k Očetu v enem Duhu." (Ef  2,17.18) Kristus je torej iz nas, ki smo bili daleč in iz tistih, ki so bili blizu, naredil eno samo (zdaj že moremo reči: krščansko) ljudstvo, saj nam je dal svoj mir in obojim omogočil neposredni dostop k nebeškemu Očetu. 

Hvala Bogu, ki je izpolnil obljubo, poslal in nam dal Odrešenika v osebi svojega Sina Jezusa Kristusa, ki je naš dobri pastir. On vabi: "Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam." (Mt 11,29)

Ni komentarjev: