04. februar 2012

Z vztrajnostjo do cilja

"Mar ne veste, da tisti, ki tečejo na tekališču, res vsi tečejo, da pa le eden dobi nagrado? Tako tecite, da jo boste dosegli. 25 Vsak tekmovalec pa se vsemu odreče, ôni, da prejmejo venec, ki ovene, mi pa nevenljivega. 26 Zato jaz ne tečem kar na slepo, ne bojujem se, kakor bi mahal po zraku. 27 Nasprotno, trdo ravnam s svojim telesom in ga usužnjujem, da ne bi bil sam zavržen, ko oznanjam drugim."  (1Kor  9,24-27)

Ene najbolj znanih grških iger so bile istmijske igre, ki so se vsako drugo leto odvijale v Korintu in so po slavi  zaostajale edino za olimpijskimi igrami. Tema metafore, ki jo je v tem kratkem odlomku uporabil sv. Pavel, je bila torej njegovim bralcem in tistim, ki so prebrano poslušali, zelo domača. 

Zmagovalec v neki disciplini, npr. v teku, je za nagrado prejel venec iz oljčnih vejic. Na športnih igrah je seveda v posamezni disciplini samo en zmagovalec. Apostol Pavel pa spodbuja korintske kristjane, naj tečejo tako, da bodo vsi dosegli nagrado. Je s tem mislil, da se morajo kristjani truditi, da dosežejo zveličanje? Nikakor, kajti večno odrešitev prejme posameznik le po milosti, ki jo je enkrat za vselej prislužil Jezus Kristus na kalvarijskem križu, kjer je umrl za naše grehe. Kot pravi na drugem mestu, smo kristjani odrešeni po milosti, ki jo lahko prejmemo po veri, ne iz del (cf. Ef 2,8 ss.).   Sv. Pavel spodbuja v tem odlomku kristjane k  vztrajnosti v veri.  Zmagovalci na istmijskih igrah so prejeli oljčni venec, ki je ovenel in strohnel. Nagrada, ki jo Bog obljublja svojemu ljudstvu  je nevenljiva in netrohljiva. 

Zakaj je bilo Pavlu treba opominjati Korinčane k vztrajnosti? Ljudje, da, tudi kristjani,  smo šibka bitja, ki zaradi grešne narave, ki še vedno biva v nas, radi popustimo. Popuščanju sledi greh, temu nadaljnje popuščanje, temu spet greh itn.  Tako stanje pahne kristjana v malodušje in na rob nevere. Da bi bili obvarovani pred takimi neprijetnimi posledicami, spodbuja Pavel verne Korinčane k disciplini.  Ta nima ničesar skupnega s kakimi asketskimi vajami, ki bi kristjanu prinesle neko posebno zasluženje, ampak zagotavlja posamezniku, da se hvaležno zaveda svojega Božjega otroštva. Disciplina zajema tudi odrekanje in še marsikaj.  Brez take discipline apostol Pavel ne bi bil zmožen tako odločno oznanjati Kristusovega evangelija (cf. 1Kor 9,27). 

O vztrajnosti, oziroma stanovitnosti je govoril tudi Jezus. Ob neki priložnosti je rekel: "Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena; kdor pa bo vztrajal do konca, bo rešen." (Mr 13,13) In na drugem mestu: "Kdor pa bo vztrajal do konca, bo rešen."  (Mt 24,13)  Vztrajnost pravzaprav ni vzrok za odrešenje, ampak je posledica in potrditev tega, da smo odrešeni. Pisano je namreč: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel." (Jn 6,37)  Nihče se ne bo odrešil po svoji, ampak po Božji volji. Kadar  Bog rešuje, tega ne počne pogojno, ampak brezpogojno. On ne rešuje napol ali začasno, ampak popolnoma in dokončno.

Ker je tako, je edina logična stvar, da do konca vztrajamo v tekmi, v katero smo bili poklicani in postavljeni. To je tekma z mnogimi zmagovalci, in ne le z enim, kot je to pri športnih tekmah,  sleherni med njimi  bo prejel od Gospoda nevenljiv in netrohljiv venec.




Ni komentarjev: