Tradicionalni lekcionar nam na prvo postno nedeljo ponuja za prvo berilo odlomek iz 2. pisma Korinčanom 6, 1-10. V tem kratkem zapisu se bom osredotočil na prvi dve vrstici omenjenega odlomka.
Na začetku nas apostol Pavel šokira z besedami: "Ker smo njegovi sodelavci, vas tudi prosimo, da Božje milosti ne bi prejeli v prazno!" (v. 1) Božja milost prihaja samo po milosti, ki nam jo je prislužil Jezus Kristus s svojo smrtjo na križu (cf. 2Kor 5,14-19).
Kako je sploh mogoče v prazno prejeti Božjo milost?
En način je, da nekdo, ki je ob poslušanju evangeljskega sporočila navidez prejel vero, potem obrne hrbet Kristusu in njegovi milosti ter odpade. Sam močno dvomim, da bi šlo tu za tak primer, saj taka oseba potem najverjetneje ne bi več zašla v cerkev.
Drugi način je, da se nam to dogaja zaradi naše pozabljivosti. Ljudje smo v duhovnih stvareh kot sito in rešeto, zaradi česar beseda milosti, ki smo jo enkrat slišali, zelo rada zdrsne skozi nas in se izgubi nekam v prazno. Lahko bi torej rekli, da "puščamo". Danes se mnogi pridigarji zadovoljijo z enkratnim evangeljskim sporočilom, s katerim privabijo novince, ko pa jih privabijo, jih s prižnice bombardirajo le še s postavo, velikokrat tako, ki so jo sami "postavili". Začne se z besedami. "Jezus te ljubi, Jezus te kliče, Jezus gor, Jezus dol," v nadaljevanju pa sledi: "Delati moraš to, tisto in ono. Le kako lahko ti, ki si kristjan počneš to in to?" Nič ni narobe s tem, da se v cerkvi oznanja postava, nasprotno, to je nujno. Toda poleg postave je treba oznanjati tudi evangelij milosti. Tudi to je nujno!
Ljudje smo nagnjeni k temu, da zdrsnemo od milosti k postavi in delom. Zelo hitro pozabimo, da smo odrešeni z milostjo po veri, in ne iz del, zaradi česar hitro zaidemo v samoobtoževanje. Sv. Janez pravi: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn 1,8.9) Te Janezove besede niso bile namenjene Judom ali poganom, ampak kristjanom! Ni dovolj, da služabniki evangelija le posredujejo evangelij, ampak ga morajo posredovati tako, da ga sveti dejansko slišijo, da torej resnično slišijo besedo milosti. Bog deli svojo milost ob vsakem času: "Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!" (2Kor 6,2b) Zato so Božji služabniki ob vsakem času dolžni oznanjati to milost. Ko je Jezus umrl na križu, je to storil za vse grehe svojega ljudstva, tudi za tiste, storjene po osebni spreobrnitvi. Sv. Pavel pravi na drugem mestu: "Kajti če smo se po smrti njegovega Sina spravili z Bogom, ko smo bili še sovražniki, bomo veliko bolj rešeni po njegovem življenju, odkar smo prišli do sprave." (Rim 5,10) Te besede si je vredno zapomniti! Predvsem, ali pa ravno zato, ker puščamo kot sito in rešeto.
Ni komentarjev:
Objavite komentar