17. februar 2013

Apostolski zgled


"V ničemer ne dajemo nobene priložnosti za pohujšanje, da se naša služba ne bi grajala, ampak v vsem sebe priporočamo kot Božje služabnike: v veliki stanovitnosti, v nadlogah, v potrebah, v stiskah, pod udarci, v ječah, pri uporih, v naporih, v bedenjih, v postih, s čistostjo, s spoznanjem, s potrpežljivostjo, z dobroto, s Svetim Duhom, z iskreno ljubeznijo, z besedo resnice, z Božjo močjo, z orožjem pravičnosti v desnici in levici, v slavi in sramoti, na slabem in dobrem glasu, kakor zapeljevalci, a vendar resnični, kakor neznani in spoznani, kakor umirajoči, pa glejte, živimo, kakor kaznovani, a ne usmrčeni, 10 kakor žalostni, pa vedno veseli, kakor ubogi, pa mnoge bogatimo, kakor bi nič ne imeli, pa imamo vse."  (2Kor 6,3-10)

Govorice, dezinformacije in napačne interpretacije  so stvar, ki se ji skorajda ne da izogniti. Tudi apostol Pavel  se je zaradi takih pojavov občasno čutil dolžnega,  da pred cerkvijo  poda zagovor svojega delovanja. Kar je povedal ob takih priložnostih, ni le zagovor, ampak zgled za ravnanje cerkvenih služabnikov, pa tudi vseh kristjanov. 

Kot pravi na začetku zgornjega odlomka, Pavel in njegovi sodelavci niso dajali nobenega povoda za pohujšanje, temveč so  se s svojimi dejanji ravnali kot Božji služabniki (cf. vv. 3.4).  Glavni razlog za tako ravnanje je bil ta, da se njihova služba ne bi grajala (cf. v. 3). Če nekdo v svetu nastopa kot diplomatski predstavnik svoje države v drugi državi, mora ravnati tako, da s svojimi dejanji ne povzroča svoji državi sramote in neprijetnosti za državo. Enako morajo ravnati služabniki cerkve, ki so služabniki evangelija  in nove zaveze ter  vsi kristjani, saj so ambasadorji evangelija. Paziti morajo, da  da ne bi   delali sramote stvari, ki jo zastopajo. 

V nadaljevanju navaja Pavel vse dobro in hudo, kar lahko doleti Božjega služabnika pri oznanjevanju evangelija, pri čemer mora ostati stanoviten. Za oznanjevalce lažnega evangelija prosperitete so te besede zagotovo trde, ali pa ob njih rečejo, da Pavel ni imel dovolj velike vere. Toda Pavel ni bil zvest in zanesljiv Božji služabnik samo v času, ko je doživljal uspehe in zmagoslavja, ampak tudi v času stisk in težkih preizkušenj. Slava in moč evangelija se najbolj razodeva iz načina, kako kristjan reagira v težkih časih svojega življenja, ko trpi zaradi stisk in nasprotovanj, oziroma, kakor je pisano na drugem mestu: "Moč se dopolnjuje v slabotnosti." (2Kor 12, 9b)

Orožje pravičnosti (cf. v 7), s katerim razpolaga apostol (in vsak kristjan), ni zemeljsko orožje, ampak duhovno orožje, o katerem govori v Ef 6, 11-17.
 Izdvajam še tri paradokse, ki jih navaja Pavel v 2Kor 6,10: 
  • smo kakor žalostni, pa vedno veseli
  • smo kakor ubogi, pa mnoge bogatimo
  • kakor bi nič imeli, a imamo vse. 
Kristjan je sicer žalosten zavoljo svojih in tujih grehov, a vesel, ker so mu grehi odpuščeni v Kristusu, in ko vidi, da grešniki prihajajo h Kristusu. Pavel in velika večina kristjanov niso spadali med bogataše, a vendar so mnoge obogatili z evangelijem zveličanja, ki so jim ga posredovali. "Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi?" (Lk 9,25) Pravo bogastvo je nebeško kraljestvo, ne bogastvo tega sveta (cf. Mt 13,46 sl.). Kristjan je lahko tisti, ki v očeh sveta nima nič, a ima v resnici vse. Ta vse je Kristus, zato pravi sv. Pavel: "[V] njem ste vsestransko obogateli v vsej besedi in v vsem spoznanju." (1Kor 1,5)

Bogu hvala za evangeljski nauk in čudovit apostolski zgled, ki nam ga je zapustil sv. Pavel!