Komu zaupati?

"Tako govori GOSPOD: 
Preklet mož, ki zaupa v človeka in se opira na meso, 
njegovo srce pa se odmika od GOSPODA. 
6 Je kakor suh grm v pustinji,
 ne vidi, ko pride kaj dobrega; 
prebiva v izsušeni puščavi, 
v solnati, neobljudeni deželi. 

 7 Blagoslovljen mož, ki zaupa v GOSPODA
 in je GOSPOD njegovo zaupanje. 
8 Je kakor drevo, zasajeno ob vodi,
 ki steza svoje korenine k potoku,
 ne boji se, ko pride vročina,
 njegovo listje ostane zeleno;
 v sušnem letu ne trpi pomanjkanja
 in ne neha roditi sadu.

 9 Srce je zvijačnejše od vsega
 in zahrbtno; 
kdo ga more doumeti? – 
10 Jaz, GOSPOD, preiskujem srce,
 preizkušam obisti,
 da dam vsakemu po njegovih potih 
in po sadu njegovih dejanj."   (Jer 17,5-10)

Pričujoči odlomek ni ravno nekaj, kar bi godilo sekularnim humanistom, ki so prepričani, da je človek v bistvu dober, potrebuje le dobre zakone, nakar bo vse teklo kot po maslu. Pripravljeni so sicer priznati, da človek ni čisto brez "napak", ampak te napake se dajo po njihovem  odpraviti ali vsaj ublažiti z vzgojo in izobraževanjem. Božja beseda je glede tega zelo jasna: Bog ni sekularni humanist in ne misli tako kot oni.

Vrstici Jer 17,5.6 sta zelo brezkompromisni. V njiju prerok razbija vsako iluzijo o zaupanju v človeka kot takega. S tem seveda ni mišljeno, da ne bi smeli v vsakdanjem življenju zaupati posameznim ljudem, tako bližnjim kot tujcem. Pokojni rimskokatoliški škof Vekoslav Grmič je znal v katerem od svojih predavanj  omeniti svoj  pogovor z jugoslovanskim komunističnim funkcionarjem Edvardom Kardeljem, v katerem naj bi mu  Kardelj rekel nekako takole: "Tudi mi komunisti verujemo. Mi verujemo v človeka." S tem ni omenjeni politik povedal nič novega, saj je že grški filozof Protagora rekel, da je človek merilo vseh stvari. Toda niti Protagora niti Kardelj ne povesta, kdo naj bi bil ta človek, kajti človek kot tak ne obstaja, obstajajo le konkretne človeške osebe. V konkretne osebe pa nam niti ni treba verovati, ker jih lahko vidimo, slišimo in otipamo (pri slednjem moramo biti seveda zelo previdni).  Človeštvo je v zgodovini ustvarilo že veliko babilonskih stolpov, kamor sodijo različni gospodarski in politični sistemi, države in podobno. Ljudje so vedno iskali rešitve pri sebi in v sebi in vsakič znova doživeli poraz. Ko je srce daleč od GOSPODA, gredo stvari narobe. Pa si poglejmo nekaj nam bližnjih babilonskih stolpov.  Rekli so: "Podrimo krivični kapitalistični svet in zgradimo pravičnejši socialistični svet!" Kapitalizem so odpravili, njihov socializem pa se je zrušil sam od sebe, ker ni deloval. Potem so rekli: "Podjetništvo in tržno gospodarstvo nas bosta rešila!"  Sedaj se gremo nekakšno podjetništvo in tržno gospodarstvo, a smo spet v krizi, da ne rečem veliki godlji. Potem so rekli: "Vzemimo v roke granitne kocke in odpravimo vladajočo elito!" Granitne kocke so poletele, vladajoči bodo odleteli, toda kaj potem? Zelo preprosto, tudi novi (sicer stari in znani) vladajoči bodo nekega dne morali zapustiti svoje položaje in vrtiljak se bo vrtel naprej. Ljudje bodo iskali odrešenje pri ljudeh in bodo kar naprej hodili na led. Dogajalo se jim bo po Pavlovih besedah:  "[V]arali bodo in bodo varani." (2Tim 3,13) Da ne bom delel krivice sekularistom, tudi religiozni ljudje znajo ponavljati iste napake. Rimska cerkev zaupa v enega samega človeka, rimskega škofa ali papeža, ki je po njihovem nauku nezmotljiv, kadar ex cathedra razglasi kako dogmo ali moralni nauk. Pa tudi če tega ne stori na tak način, so verniki njegove cerkve dolžni upoštevati njegove enciklike. V konservativnih evangelijskih protestantskih krogih obstajajo podobni mini papeži, ki vodijo svoje "ministries" in jim njihovi sledniki slepo zaupajo. Obstajajo tudi liberalne protestantske cerkve, kjer verujejo vse, kar in kakor pač komu prija (edina in najsvetejša dogma pri njih je inkluzivnost, brez katere menijo, da ni zveličanja), zato je "človek kot tak" njihova rešilna bilka in počasi venejo v svojem religiozno odišavljenem humanizmu.

Popolnoma drugače  zvenita 7. in 8. vrstica Jer 17. Človek, ki zaupa v Boga, je blagoslovljen. To je človek, ki se ne zanaša na svojo domnevno dobroto ali pravičnost niti na svoja dobra dela, pa tudi na svojo pamet, izobrazbo in premoženje,  ampak izključno na GOSPODA. Gre za človeka, čigar merilo ni nek abstraktni "človek kot tak", ali kak idol, ampak je njegovo merilo Kristus in njegova beseda. Tak je kot drevo, zasajeno ob vodi, katerega korenine segajo k potoku. Nikjer ni rečeno, da takega človeka ne morejo doleteti težke preizkušnje, ali da mora biti tak človek zdrav in premožen (kot trdijo nekateri lažnivi preroki). Tudi njega lahko doleti "vročina", kamor lahko štejemo bolezen, smrt bližnje ljubljene osebe,  padec v revščino, preganjanje, smrt zaradi Kristusa in kar je še takega. Toda ker njegove korenine črpajo iz potoka, je njegovo listje vselej zeleno. To pomeni, da bo obstal tudi v najtežjih okoliščinah,  ker je ukoreninjen v Kristusu. Zato je napostol Pavel upravičeno napisal: "Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč? Prav kakor je pisano: Zaradi tebe nas ves dan pobijajo, imajo nas za klavne ovce. Toda v vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil. Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči,  ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu." (Rim 8,35-39)  Mesenost, svet in hudič  sicer lahko povzročijo kristjanu večje ali manjše preglavice, toda njegovi odrešenosti ne morejo do živega. Kadar in kogar Bog rešuje, takrat in tega zagotovo rešuje. Svet in hudič mu sicer lahko primažeta kako klofuto, ne moreta pa ga iztrgati iz Kristusove roke, kajti sam Jezus je rekel: "Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke." (Jn 10, 27-29) Tak je ne glede na okoliščine, kakor drevo, ki rojeva sadove ob sušnem ali deževnem letu, na koncu pa bo deležen večnega življenja v Božjem kraljestvu. Naj poudarim še eno: če kdo misli, da bo že na tej strani večnosti živel popolno in brezgrešno življenje, se moti. Zato pravi sv. Janez: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas." (1Jn 1,8) Takoj zatem pa nam ponudi učinkovit protistrup za našo nepopolnost:  "Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (Jn 1,9) Kdor je v Kristusu, je v njem deležen vseh blagoslovov, ki jih je Bog pripravil svojemu izvoljenemu ljudstvu (cf. Ef 1,3 ss.).

V 9. in 10. vrstici 1. poglavja govori  prerok Jeremija o lastnostih človekovega srca. Seveda pri tem ni meril na  črpalko, ki nam poganja kri po telesu, ampak na notranje  področje pri človeku, kamor sodijo tudi čustva in volja. Zato pravi modri Salomon: "Kdo more reči: 'Moje srce je čisto, prost sem svojega greha?'" (Prg 20,9) Kralj David pa je prosil Boga: "Čisto srce, o Bog, mi ustvari." (Ps 51,12a) Človekova notranjost ni nekaj, s čimer bi se lahko hvalili, še zlasti ne pred Bogom, kajti "GOSPOD preiskuje vsa srca in pozna vse misli in namene." (1Krn 28,9b) Vse, kar je danes skrito, se bo na dan sodbe razodelo, kot pravi Jezus: "Nič ni prikritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo." (Lk 12,2) Tedaj bo vsakdo  sojen po svojih delih, ali pa bo rešen po Božji milosti. Tretje, vmesne poti ne bo. Novozaveznemu verniku se glede tega ni treba bati, saj je ukoreninjen v Kristusu, zaradi česar je deležen Božje milosti.

Jeremijev pogled na človeka v njegovem naravnem stanju ni nič kaj spodbuden. Božji blagoslovi pripadajo le človeku, ki zaupa v Boga. Stara zaveza, pod katero je živel Jeremija, je bila v mnogočem nepopolna. zato je na drugem mestu napovedal prihod nove in popolnejše zaveze: "To je namreč zaveza, ki jo bom sklenil z Izraelovo hišo po tistih dneh, govori GOSPOD: Svojo postavo bom dal v njihovo notranjost in v njih srce jo bom zapisal. Jaz bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo." (Jer 31,33) Ta zaveza je nastopila z Jezusom Kristusom, ki je živel popolno in brezgrešno življenje, bil predan v smrt za naše grehe in obujen za naše opravičenje. On je rekel: "Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan." (Jn 6,40) Kdor vanj zaupa, oziroma tisti, čigar zaupanje je On,  je blagoslovljen.  Hvala Bogu, ki daje svojemu ljudstvu to silno zaupanje, prepolno slave!