14. junij 2014

Nedelja dogme

Kot sem na svojem spletniku že večkrat povedal, se mi zdi cerkveno leto zelo pripraven pripomoček za učenje vere. Nedelja, ki je pred nami, je posvečena skrivnosti Svete Trojice, ki je ena od temeljnih dogem krščanske cerkve. Ko so v srednjem  veku razmišljali, da bi Sveti Trojici namenili nek poseben dan, ni šlo gladko, ker so nekateri temu ugovarjali, češ, da bi šlo tu za praznik dogme. Na koncu je prevladalo mnenje tistih, ki so bili za tak poseben praznik. 

Kaj je sploh dogma? Dogma je nekaj podobnega kot v matematiki aksiom. Pred časom  je nek rimski katoličan na enem od spletnih forumov očital protestantom, da nismo dosledni pri načelu Sola Scriptura, saj Scriptura ne pozna pojma Sveta Trojica. Slednje je sicer res, res pa je tudi, da omenjena oseba očitno ni razumela načela Sola Scriptura, ki pravi, da je treba vse dogme preveriti skozi Pismo. Kar gre skozi sito, se obdrži, kar ne gre skozi, se zavrže. Pri reformaciji je šlo za prevetritev deformiranega verskega nauka, ne za njegovo še večjo deformacijo. To zadnje počnejo tisti, ki iz ničle odkrivajo krščanstvo, kot npr. Jehovove priče ali armstrongovci. 

V krščanski cerkvi se je bilo kar kmalu treba spoprijeti z določenimi težavami doktrinarne narave. Novozavezna cerkev je  od judovstva podedovala vero v enega Boga. Toda tudi Jezus se je svojim učencem razodel kot Bog. Po svojem odhodu je poslal na svet Svetega Duha.  Ker Sveto pismo pušča stvari odprte, je morala cerkev to nekako povezati, ker so se  s tem v zvezi zelo zgodaj pojavile različne herezije. Cerkev je nato  to stvar definirala  na nikejskem in prvem carigrajskem koncilu.  Z matematičnega stališča je seveda enačba "trije so eden in obratno" nesprejemljiva. Ne smemo pozabiti, da je  Bog  onkraj matematike. Če bi bilo drugače, bi bil Bog del naravnega sistema stvari, toda on presega stvarstvo. Nas pa dogma o Trojici uči še eno pomembno resnico, ta je, da je Bog občestveno bitje, ni samozadovoljni samotar. Ker smo ustvarjeni po njegovi podobi, smo tudi ljudje občestvena bitja. Sociologi pravijo, da je človek družbeno bitje.  Jezus se je razodel kot Sin nebeškega Očeta, torej je Oče počelo Sina. Nekateri  razlagajo skrivnost Trojice s stališča Janezovega izreka: "Bog je ljubezen." (1Jn 4,8) Oče ljubi Sina, Sin mu vrača ljubezen, Sveti Duh pa je vez ljubezni v Trojici. Gre za zelo smiselno razlago te dogme. 

Kakorkoli, pri razlaganju Božje troedinosti moramo paziti, da se nam ne zgodi kot v legendi o Avguštinu. Ta pravi, da je omenjeni mislec na veliko tuhtal o tej zadevi in srečal otroka, ki je iz morja prelival vodo v majhno jamico. Ko je vprašal fantka, kaj počne, mu je ta odvrnil, da hoče preliti vso vodo iz morja v jamico. Avguštin mu je seveda rekel, da je to nemogoče. Mali pa mu odgovori: "In ti bi rad veliko skrivnost Svete Trojice prelil v svojo majhno glavo?" Res je pretiran optimist, kdor meni, da more končni človek doumeti neskončnega Boga... 


Ni komentarjev: