Letošnja binkoštna nedelja čudovito sovpada z dnevom Primoža Trubarja. Naš reformator je dal v svojem drugem abecedniku, pod logotipom Morhartove tiskarne, zapisati zgornji stavek v latinskem jeziku, ki bi se lahko po naše glasil: "In vsak jezik bo pripoznaval Boga." Stavek pa je vzet iz Rim 14,11 (CHR).
Ko so bili petdeseti dan po Jezusovem vstajenju apostoli zbrani v gornjih prostorih hiše, kjer so se zbirali, so bili deležni izlitja Svetega Duha, zaradi česar so na veliko začudenje Judov iz raznih delov sveta začeli oznanjati Božja dela v različnih jezikih (Apd 2,1-12). Dar jezikov je apostolom omogočil, da so lahko širili veselo oznanilo med različnimi ljudstvi.
V srednjem veku je zahodna cerkev striktno omejevala uporabo živih jezikov v bogoslužju na najnujnejši minimum, podobno je bilo tudi z oznanjevanjem Božje besede, kot je zapisana v Svetem pismu. Biblične perikope, ki so jih brali ob nedeljah, so bile v latinščini, ki je večina ni razumela. Posamezna reformacijska gibanja v poznem srednjem veku (Wycliffe, husiti) so izdelala prevod Biblije v živih jezikih. Šele reformacija, ki jo je začel Luther, je sprožila veliko aktivnost okrog prevajanja Božje besede, poleg tega je imela na razpolago tudi nov izum, to je tisk. V tem gibanju se je znašel tudi naš Primož Trubar, v želji, da bi bil tudi slovenski jezik med jeziki, ki bi izpovedovali Boga ter ga slavili v pristnem bibličnem duhu.
Bog deluje preko svoje besede, o kateri je pisano: "Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca." (Heb 4,12) Beseda pa učinkuje le v povezavi s Svetim Duhom: "Moja beseda in moje oznanilo nista bila v prepričevalnih besedah modrosti, temveč sta se izkazala Duh in moč." (1Kor 2,4) Delovanje Svetega Duha je večstransko. Jezus je pri zadnji večerji rekel učencem: "Toda govorim vam resnico: za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal." (Jn 16,7) Zakaj je bilo bolje, da je Jezus odšel? Jezus je bil lahko v svojem človeškem telesu naenkrat prisoten le na enem mestu, Sveti Duh pa je lahko navzoč povsod. Zanj ni prostorskih omejitev.
Sveti Duh je tisti, ki oživlja Božjo besedo in je nujno navzoč v življenju kristjana. Zato pravi Pismo: "In če kdo nima Kristusovega Duha, ni njegov." (Rim 8,9b) Po domače bi lahko tudi rekli, da tisti, ki nima Kristusovega Duha, ni zares kristjan. Kristus ni zaman rekel: "Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo." (Jn 3,5b) Pogoj za vstop v Božje kraljestvo je torej novo rojstvo, ki ga v posamezniku izvede Sveti Duh. Sveti Duh pa ne poskrbi le za novo rojstvo, ki je povezano z opravičenjem, ampak tudi za kristjanovo življenje v stanju posvečenosti. Posvečenost ne pomeni ravno brezgrešnega življenja, ampak spremenjeno pripadnost. Če smo prej pripadali temu svetu in gospodarju tega sveta, smo sedaj Božji otroci. Sv. Pavel pravi glede tega: "Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: 'Aba, Oče!'" (Rim 8,15) Nismo torej sužnji kneza teme, ampak posinovljeni Božji otroci. Glagol kličemo pomeni v izvirniku glasno vpitje, kričanje, ne kako navadno klicanje. V vseh nevarnostih imamo torej dostop do nebeškega Očeta. S tem pa vloga Svetega Duha še ni izčrpana: "Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi. In on, ki preiskuje srca, ve, kaj je mišljenje Duha, saj Duh posreduje za svete, v skladu z Božjo voljo." (Rim 8,26.27) Kadar torej ne vemo, za kaj prositi ali za kaj moliti, nam pomaga Sveti Duh in posreduje za nas. Naši prevodi tradicionalno prevajajo grški izraz Parakletos kot Tolažnik. Tudi ta prevod ni najboljši. Parakletos pomeni nekoga, ki je poklican na stran določene osebe, da bi ji pomagal. Torej bi mu lahko tudi rekli: Branilec, Odvetnik, Pomočnik. Sveti Duh, ki deluje skozi besedo, tudi oživlja: "Ne, naša zmožnost je od Boga, ki nas je tudi usposobil za služabnike nove zaveze, ne črke, ampak Duha. Črka namreč ubija, Duh pa oživlja." (2Kor 3, 5b.6) Pavel, kot služabnik nove zaveze in oznanjevalec evangelija, se ne zanaša na golo črko besede, ampak na Svetega Duha, kajti šele ob njegovem posredovanju dobi beseda učinek, ki ji ga je namenil Bog.
To je tista beseda, ki jo je pri nas prvi poslovenil Primož Trubar. Naj ta beseda ob posredovanju Svetega Duha v nas opravi tisto nalogo, ki ji jo je dal nebeški Oče!
Bog deluje preko svoje besede, o kateri je pisano: "Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca." (Heb 4,12) Beseda pa učinkuje le v povezavi s Svetim Duhom: "Moja beseda in moje oznanilo nista bila v prepričevalnih besedah modrosti, temveč sta se izkazala Duh in moč." (1Kor 2,4) Delovanje Svetega Duha je večstransko. Jezus je pri zadnji večerji rekel učencem: "Toda govorim vam resnico: za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal." (Jn 16,7) Zakaj je bilo bolje, da je Jezus odšel? Jezus je bil lahko v svojem človeškem telesu naenkrat prisoten le na enem mestu, Sveti Duh pa je lahko navzoč povsod. Zanj ni prostorskih omejitev.
Sveti Duh je tisti, ki oživlja Božjo besedo in je nujno navzoč v življenju kristjana. Zato pravi Pismo: "In če kdo nima Kristusovega Duha, ni njegov." (Rim 8,9b) Po domače bi lahko tudi rekli, da tisti, ki nima Kristusovega Duha, ni zares kristjan. Kristus ni zaman rekel: "Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo." (Jn 3,5b) Pogoj za vstop v Božje kraljestvo je torej novo rojstvo, ki ga v posamezniku izvede Sveti Duh. Sveti Duh pa ne poskrbi le za novo rojstvo, ki je povezano z opravičenjem, ampak tudi za kristjanovo življenje v stanju posvečenosti. Posvečenost ne pomeni ravno brezgrešnega življenja, ampak spremenjeno pripadnost. Če smo prej pripadali temu svetu in gospodarju tega sveta, smo sedaj Božji otroci. Sv. Pavel pravi glede tega: "Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: 'Aba, Oče!'" (Rim 8,15) Nismo torej sužnji kneza teme, ampak posinovljeni Božji otroci. Glagol kličemo pomeni v izvirniku glasno vpitje, kričanje, ne kako navadno klicanje. V vseh nevarnostih imamo torej dostop do nebeškega Očeta. S tem pa vloga Svetega Duha še ni izčrpana: "Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi. In on, ki preiskuje srca, ve, kaj je mišljenje Duha, saj Duh posreduje za svete, v skladu z Božjo voljo." (Rim 8,26.27) Kadar torej ne vemo, za kaj prositi ali za kaj moliti, nam pomaga Sveti Duh in posreduje za nas. Naši prevodi tradicionalno prevajajo grški izraz Parakletos kot Tolažnik. Tudi ta prevod ni najboljši. Parakletos pomeni nekoga, ki je poklican na stran določene osebe, da bi ji pomagal. Torej bi mu lahko tudi rekli: Branilec, Odvetnik, Pomočnik. Sveti Duh, ki deluje skozi besedo, tudi oživlja: "Ne, naša zmožnost je od Boga, ki nas je tudi usposobil za služabnike nove zaveze, ne črke, ampak Duha. Črka namreč ubija, Duh pa oživlja." (2Kor 3, 5b.6) Pavel, kot služabnik nove zaveze in oznanjevalec evangelija, se ne zanaša na golo črko besede, ampak na Svetega Duha, kajti šele ob njegovem posredovanju dobi beseda učinek, ki ji ga je namenil Bog.
To je tista beseda, ki jo je pri nas prvi poslovenil Primož Trubar. Naj ta beseda ob posredovanju Svetega Duha v nas opravi tisto nalogo, ki ji jo je dal nebeški Oče!
Ni komentarjev:
Objavite komentar