Živa daritev

Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje. 2 In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno.3 Sicer pa naročam po milosti, ki mi je dana, vsakomur izmed vas: ne imejte visokih misli, saj je to v nasprotju s tem, kar je treba misliti, ampak mislite na to, da boste premišljeni; vsak pač po meri vere, ki mu jo je Bog dal. 4 Kajti kakor imamo v enem telesu mnogo  delov, ti deli pa nimajo vsi istega delovanja, 5 tako smo tudi mi, čeprav nas je več, eno telo v Kristusu, posamezni pa smo si deli med seboj. 

(Rim 12,1-5)

V nekaterih cerkvah učijo, da kristjani, oziroma duhovniki kot njihovi zastopniki, pri bogoslužju darujejo Bogu Kristusovo telo in kri.  Sveto pismo nikjer ne govori o taki vrsti darovanja, spodbuja pa nas, naj Bogu darujemo sami sebe, oziroma svoja telesa. Taka daritev, oziroma žrtev je živa, saj smo po njej prej bolj kot manj živi.  V času Stare zaveze so morali, če so hoteli Bogu kaj žrtvovati, ubiti žrtveno žival, naša žrtev pa je in ostane še naprej živa.

V krščanstvo so se prikradle različne manihejske ideje, po katerih naj bi bilo telo nekaj slabega, duh pa naj bi bil dober. Toda krščanstvo pravi, da je tudi telo samo po sebi dobro. Zato nas Pavel  ne spodbuja, naj darujemo vsak svojega duha, ampak svoja telesa, naj se torej povsem predamo Bogu, kar je, po Pavlu, smiselno bogoslužje.

Taka predanost nas tudi varuje pred sistemom razmišljanja, v katerega nas ukaluplja, oziroma hoče ukalupiti svet. Apostol nas zato dodatno spodbuja, naj se ne prilagajamo filozofiji s katero nas hoče ujeti svet, ampak naj premišljujemo Božje misli.  Kristjani nismo nikakršni nadljudje s kakimi posebnimi sposobnostmi, zato tudi nas naše misli vse prerade zanesejo precej "visoko". Pavel nas prizemlji s tem, da nam  pove, naj mislimo o sebi skladno s tem, kar dejansko smo in skladno z danim nam darom vere. V tem je tudi prava ponižnost.  Vsak kristjan je kamenček v mozaiku Kristusove cerkve, smo udje enega samega telesa. Kakor ima telo mnoge organe, tako smo tudi mi posamezni udje, ki sestavljamo skrivnostno Kristusovo telo - Cerkev.

Tu seveda ne gre pri tej stvari za kakšne disciplinske vaje, s pomočjo katerih bi si prislužili zveličanje. Odrešeni smo namreč edino po Kristusu: po njegovem popolnem in brezgrešnem življenju, smrti in vstajenju.  Ker je on predal vse za nas, je povsem normalno, da se tudi mi predamo njemu ter se popolnoma naslonimo nanj.