Okoli praznika Gospodovega razglašenja ali epifanije, ki ga obhajamo 6. januarja, se je na krščanskem Zahodu spletlo veliko zgodb, nesporazumov in zablod. Pri epifaniji gre za zelo star praznik, ki izvira s krščanskega Vzhoda. Sprva so na ta dan praznovali Jezusovo rojstvo, dogodke iz njegovega otroštva in spomin njegovega krsta. Pozneje so uvedli nove praznike, kot so božič, svečnica itn. s čimer so "razbremenili" 6. januar. Armenci in nestorijanci še danes praznujejo Gospodovo rojstvo 6. januarja. Vzhodna cerkev se na praznik epifanije, ki mu pravijo tudi teofanija (pojavitev Boga), spominja Jezusovega krsta, zahodna pa obiska modrih z Vzhoda in Gospodovega razglašenja narodom. Ker domišljija nima meja, srednjeveška cerkev pa je zelo rada podlegala domišljiji, pri čemer se je oddaljevala od svetopisemskega učenja, je tudi pri tem prazniku prišlo do popačenj. Iz modrih z Vzhoda so nastali kralji, oziroma trije kralji, ki so celo dobili imena. Prvega so poimenovali za Gašperja, drugega za Miho, tretjega pa za Boltežarja. Enega od njih so celo upodabljali kot črnca, čeprav v Babiloniji, od koder so prišli modrijani, ni bilo črncev (morda se je tam našel kak črn suženj, ampak to je le moja špekulacija). Sveto pismo tudi molči glede števila modrih; trije so verjetno nastali zato, ker so prinesli Jezusu tri stvari, torej zlato, kadilo in miro (cf. Mt 2,10). Še ena napaka se pojavlja. Prizor prihoda modrih je večkrat prikazan, kot da so obiskali Jezusa v hlevu, kar ne drži. Ob njihovem prihodu je bil Jezus star kaki dve leti, njegova družina pa je živela v hiši (cf. Mt 2,11). Sicer pa je ves dogodek opisan v Evangeliju po Mateju 2,1-12.
Modri, ki so obiskali Jezusa, so zagotovo prišli v Babilonu v stik z Judi in od njih izvedeli za Balaamovo prerokbo, ki se glasi: "Zvezda vzhaja iz Jakoba in žezlo se vzdiguje iz Izraela[...]" (4Mz 24,17b) Nenavadni pojav na nebu (zvezda) in judovsko verovanje, da pomeni zvezda iz Balaamove prerokbe prihod Mesija, sta spodbodla babilonske mage, ki so se sicer ukvarjali z astrologijo, razlaganjem sanj, proučevanjem različnih svetih spisov, magijo in podobnim, da so se odpravili v smeri zvezde. Ko so prišli v Judejo, so najprej obiskali Heroda I., ki je po milosti cesarskega Rima vladal omenjeni deželi. Njihovo vprašanje v zvezi z rojstvom Mesija in pojasnilo glede namena njihovega obiska, ga zagotovo nista mogla pustiti brezbrižnega: "Kje je ta, ki se je rodil kot judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit." (Mt 2,2) Judovski kralj je vendar on, Herod. Če pa že ni ravno Jud, ampak Idumejec, je bil kralj zato, ker so tako rekli nadrejeni, torej Rimljani. Tisti, ki bi ga hotel spodriniti, se bo pač moral umakniti, najbolje da kar na oni svet. Seveda je bil novica o novorojenem kralju vznemirila tudi pokvarjeno jeruzalemsko tempeljsko duhovništvo, ki je predstavljalo judovski verski establišment.
Modri, ki so obiskali Jezusa, so zagotovo prišli v Babilonu v stik z Judi in od njih izvedeli za Balaamovo prerokbo, ki se glasi: "Zvezda vzhaja iz Jakoba in žezlo se vzdiguje iz Izraela[...]" (4Mz 24,17b) Nenavadni pojav na nebu (zvezda) in judovsko verovanje, da pomeni zvezda iz Balaamove prerokbe prihod Mesija, sta spodbodla babilonske mage, ki so se sicer ukvarjali z astrologijo, razlaganjem sanj, proučevanjem različnih svetih spisov, magijo in podobnim, da so se odpravili v smeri zvezde. Ko so prišli v Judejo, so najprej obiskali Heroda I., ki je po milosti cesarskega Rima vladal omenjeni deželi. Njihovo vprašanje v zvezi z rojstvom Mesija in pojasnilo glede namena njihovega obiska, ga zagotovo nista mogla pustiti brezbrižnega: "Kje je ta, ki se je rodil kot judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit." (Mt 2,2) Judovski kralj je vendar on, Herod. Če pa že ni ravno Jud, ampak Idumejec, je bil kralj zato, ker so tako rekli nadrejeni, torej Rimljani. Tisti, ki bi ga hotel spodriniti, se bo pač moral umakniti, najbolje da kar na oni svet. Seveda je bil novica o novorojenem kralju vznemirila tudi pokvarjeno jeruzalemsko tempeljsko duhovništvo, ki je predstavljalo judovski verski establišment.
Veliko vprašanje je, koliko so poganski modreci dojeli božansko vlogo Otroka, ki so ga obiskali. Iz zapisanega vemo le to, da so se zavedali, da je Otrok, ki so ga obiskali, nekaj posebnega: "Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili." (Mt 2,11a) Kakorkoli, prihod modrih pomeni, da se je je Jezus Kristus razodel kot Mesija - Odrešenik tako Judov kot poganov. Pogani so bili v tistem času ločeni od občestva Božjega ljudstva, Jezus pa je prišel zaradi zveličanja tako Judov kot poganov. Apostol Pavel je s tem v zvezi napisal v Pismu Efežanom: "Pomnite torej, da ste bili v tistem času ločeni od Mesija, zunaj Izraelovega občestva in tuji zavezam obljube. Bili ste brez upanja in v svetu brez Boga. Zdaj pa ste v Kristusu Jezusu vi, ki ste bili nekoč oddaljeni, postali po Kristusovi krvi bližnji. Kajti on je naš mir, on, ki je iz obeh napravil eno, s tem da je podrl steno pregrade, to je sovraštvo. V svojem mesu je odpravil postavo zapovedi v predpisih, da bi v sebi iz dveh ustvaril enega, novega človeka." (Ef 2,12-15) To je stvar, ki se je zdela Judom zelo težko razumljiva, pravzaprav celo nemogoča: "Da bi Mesija prišel odrešit pogane, saj je vendar Izraelov Mesija. Če ni to, potem ni nič." Tako nekako je najbrž razmišljala večina Judov. Toda Božja volja ni človeška volja. Bog "hoče da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice." (1Tim 2,4) Ta "vsi" pomeni tako ljudi izmed Judov kot tiste izmed poganov. On je prišel ustvarit mir med tema dvema skupinama in uničit sovraštvo, ki je vladalo med njima. Pogani, ki smo bili brez upanja na zveličanje, smo se po Kristusovi na križu preliti krvi približali Bogu. Predokus tega so doživeli modri, ki so obiskali novorojenega Kralja, ki ni bil nič kaj podoben kraljem tega sveta. Že njegovo otroštvo se je odvijalo v senci križa. Ko so modri odšli, ga je hotel Herod ubiti. Jezusova družina je zbežala v Egipt, darove, ki so jih prejeli od modrih, pa je najbrž porabila za preživetje v izgnanstvu.
Praznik Gospodovega razglašenja pomeni dobro novico za vse ljudi. Kristus je namreč prišel na svet odrešit grešnike izmed Judov in poganov. On je vsem, ki vanj verujejo in se zanašajo na njegovo na križu dokončano delo, priskrbel večno zveličanje v Božjem kraljestvu. To zveličanje nikomur ne pripada po rojstvu, rasi, narodnosti, verski, državni ali razredni pripadnosti, ampak edino po neskončni Božji milosti. Jezus Kristus je edini potni list v nebesa za ljudi iz vseh narodov. To je bistvo praznika razglašenja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar