30. april 2011

Zakaj tistim, ki nis(m)o videli?

Rembrandt: Nejeverni Tomaž
Nedelja, ki sledi veliki noči, je še vedno močno velikonočno obarvana. Staro ime za ta dan je "dominica in albis depositis", kar pomeni v približnem prevodu "nedelja odlaganja belih oblačil", od tod tudi domače poimenovanje bela nedelja. V zgodnji cerkvi je bila dolgo časa navada, da so katehumene  krstili na veliko soboto, in jih kot novokrščence oblekli v bela oblačila, katera so potem le-ti nosili do bele nedelje, ko so jih odložili. Krščevanje na dan pred veliko nočjo je bilo v navadi, ker pomeni krst smrt in pokop starega in vstajenje novega človeka, s čimer je izraženo dejstvo, da  je Kristus umrl za naše grehe, bil pokopan in vstal za naše opravičenje.

Apostol Janez opisuje v svojem evangeliju srečanje apostolov z vstalim Zveličarjem na velikonočno nedeljo zvečer (cf. Jn 19,19-23) in naslednjo nedeljo (cf. Jn 20,24-29).

Na velikonočno nedeljo zvečer so bili apostoli zbrani v neki hiši v Jeruzalemu in premlevali dogodke tistega dne. Iz strahu pred Judi so skrbno zapahnili vrata. Vedeli so  že, da je Gospodovo telo "izginilo" iz groba, Marija Magdalena in še dva učenca pa so jim sporočili, da so ga srečali. Kot poroča evangelist Marko, jim niso verjeli (cf. Mr 16,9-13). To je popolnoma razumljivo, oziroma človeško. Učenci so bili še nekaj dni nazaj prepričani, da bo Jezus vzpostavil judovsko mesijansko kraljestvo na zemlji, a je na koncu sledilo grenko razočaranje (cf. Lk 24,13-32). Tudi sicer ni bilo niti tedaj v navadi, da bi nekdo, ki je ležal v grobnici, ročno odmaknil kamen,  težak med 1300 - 1800 kg in odšel na sprehod.  Presenečenje ob srečanju z vstalim Gospodom je bilo torej popolno.

Ampak tudi tu ni šlo brez manjšega zapleta, saj je bil en apostol, konkretno Tomaž, ravno takrat odsoten. Ko so mu pozneje sporočili, da so srečali Gospoda, je odgovoril: "Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval." (Jn 20,25b) Treba je priznati, da je bil Tomaž tukajle malce nedosleden. V tisto, kar vidiš pač ni treba verovati.

 Čez teden dni je tudi Tomaža čakalo prijetno presenečenje. Gospod se je tokrat pojavil pred vso enajsterico apostolov, rekoč Tomažu: "Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren." (Jn 20,27) Slednjega je to dejstvo tako osupnilo, da je bil komajda zmožen  izdaviti teh nekaj besed: "Moj Gospod in moj Bog!" (Jn 20,28) Jezus ga je na to dobrohotno pograjal: "Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!" (Jn 20,29)

Za Tomaža je bila s tem zadeva zaključena. Kaj pa zame, zate, za nas? Mi smo tisti,  o katerih govorijo Jezusove besede: "Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!" Tisti, ki je videl, mu, kot je že bilo povedano, ni treba verovati.  Po drugi strani so mnogi  Judje so videli Jezusove čudeže, pa vseeno niso verovali vanj. Nekateri so začeli  verovati  pozneje, večina pa nikoli. Verovati v Jezusa Kristusa  pomeni tudi verovati v Božjo milost. Milost je brezplačen Božji dar, ki ga Bog podarja svojim izvoljenim, podarja pa ga po veri, oziroma, kot je napisal apostol Pavel: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar." (Ef 2,8) Jezus Kristus blagruje vse, ki ga niso videli, a verujejo, ker je ta vera znamenje pripadnosti njemu in znamenje odrešenosti. Zato blagor tistim, ki nis(m)o videli, pa s(m)o začeli verovati! To potrjujuejo tudi naslednje Jezusove besede: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)


Ni komentarjev: