Ko je Jezus vzel kisa, je rekel: "Izpolnjeno je." In nagnil je glavo in izročil duha. (Jn 19,30)
Verujemo, da je Jezus Kristus s prisego posvečen za večnega velikega duhovnika po Melkizedekovem redu. Za nas se je prikazal pred nebeškim Očetom, da bi pomiril njegovo jezo s popolno zadostitvijo, ko je sebe žrtvoval na lesu križa in prelil svojo dragoceno Kri, da bi nas očistil naših grehov, kot so napovedali preroki. Pisano je namreč: »[O]n je bil ranjen zaradi naših prestopkov, je bil potrt zaradi naših krivic; kazen ga je zadela zaradi našega miru in rane njegove so bile nam v ozdravljenje. Mučili so ga, a ponižal se je in ni odprl ust svojih kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol... in je bil grešnikom prištet« in bil kot hudodelec obsojen od Poncija Pilata, čeprav ga je ta najprej razglasil za nedolžnega. Tako je plačal za tisto, česar ni ukradel, in trpel, pravični za krivične, na duši in telesu, tako da je občutil strašno kazen, ki smo jo prislužili s svojimi grehi; da, celo tako, da je bil njegov pot kot kaplje krvi, ki so padale na tla. Zaklical je: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« in vse to pretrpel za odpuščanje naših grehov. Zatorej po pravici pravimo z apostolom Pavlom, da ne poznamo drugega, kot Kristusa na križ razpetega; vse stvari štejemo za izgubo in smeti, če jih primerjamo z odličnostjo spoznanja našega Gospoda Jezusa Kristusa, v čigar ranah je vsa naša uteha. Zato ni poleg te edine žrtve, darovane enkrat za vselej, treba iskati ali izumljati drugih sredstev, da bi bili spravljeni z Bogom, kajti ta žrtev dela verne popolne za vedno. Ravno zato je dobil po Božjem angelu ime Jezus, kajti on je moral odrešiti svoje ljudstvo njihovih grehov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar