Čudež pomnožitve kruha, s katerim je Jezus nahranil do dvajset tisoč lačnih poslušalk in poslušalcev, je edini čudež, ki ga najdemo v vseh štirih evangelijih. V Janezovem evangeliju je opisan v prvih 15 vrsticah 6. poglavja.
Opis dogodka se začne takole: "Potem se je Jezus prepeljal na drugo stran Galilejskega, to je Tiberijskega jezera." (v.1) Galilejsko ali Tiberijsko (po mestu Tiberias, ki ga je v čast cesarja Tiberija zgradil Herod Antipa) ali Genezareško jezero se razprostira na tektonski prelomnici v smeri sever - jug in je dolgo 21 km, široko pa malo več kot 11 km. "Druga stran" je verjetno vzhodna stran jezera.
"Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih." (v.2) Poglavitni motiv, da mu je množica sledila, je bilo torej hlastanje po znamenjih in čudežih, kar je razvidno tudi od 22. vrstice naprej, čemur se na tem mestu ne bomo obširneje posvečali. Jezus jim je bil zanimiv, ker je ozdravljal bolnike, npr. sina državnega uradnika (cf. Jn 4,46-54). Zanimalo jih je, če bo naredil še druge čudeže, in če je morda on res Mesija, ki naj bi odrešil Izrael. Jezus je bil zelo skeptičen do take vrste vere, ki jo proizvedejo znamenja in čudeži (cf Jn 2,23-25. Jn 4,48)
"Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih." (v.2) Poglavitni motiv, da mu je množica sledila, je bilo torej hlastanje po znamenjih in čudežih, kar je razvidno tudi od 22. vrstice naprej, čemur se na tem mestu ne bomo obširneje posvečali. Jezus jim je bil zanimiv, ker je ozdravljal bolnike, npr. sina državnega uradnika (cf. Jn 4,46-54). Zanimalo jih je, če bo naredil še druge čudeže, in če je morda on res Mesija, ki naj bi odrešil Izrael. Jezus je bil zelo skeptičen do take vrste vere, ki jo proizvedejo znamenja in čudeži (cf Jn 2,23-25. Jn 4,48)
"Ko je Jezus tedaj povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: 'Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?' To pa je rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil. " (Jn 6,5.6) Filipa je med drugim vprašal zato, kjer je bil le-ta eden od treh apostolov, ki so bili doma iz Betsaide, torej domačin iz teh krajev (cf. Jn 1,44). Domačin je seveda najbolje vedel, kje bi se dala nabaviti večja količina kruha. O dejanskem razlogu za to vprašanje pa v naslednjem odstavku.
"Filip mu je odgovoril: 'Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos.'" (v. 7) Dvesto denarijev ni bila majhna vsota, saj so takrat plačevali delavcem en denarij na dan. Šlo je torej za plačilo najmanj šeststo dni delavčevega dela. Kot je bilo rečeno v 6. vrstici, je Jezus preizkušal Filipa, če bo na osnovi že videnega (čudež v Kani!) ugotovil, kaj kani Jezus storiti, a je Filip očitno padel na izpitu in rajši preračunaval potrebne količine kruha, cene in seveda, koliko bi vse skupaj stalo. Vprašanje je bilo tudi, kje bi našli pekarno, ki bi imela na zalogi toliko kruha.
V pogovor se je vmešal Petrov brat Andrej, ki je ugotovil, da razpoložljiva količina hrane v obliki petih hlebov ječmenovega kruha (ki so ga tedaj uživali revni sloji, pšeničnega so si lahko privoščili bogati) in dveh rib nikakor ne zadostuje za zbrano množico, ki jo je sestavljalo 5000 mož (cf. v. 10), brez žena in otrok (cf. Mt 14,21). Še eden torej, ki je padel na izpitu, pa še vprašan ni bil.
Kar je sledilo, je v glavnem že znano: "Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče. Prav tako je razdelil tudi ribe, kolikor so hoteli. Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: 'Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi.' Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar s koščki, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so jedli." (Jn 6,11-13) Za množico, ki je z ženami in otroki morda štela 20.000 ljudi, je bilo torej poskrbljeno.
"Filip mu je odgovoril: 'Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos.'" (v. 7) Dvesto denarijev ni bila majhna vsota, saj so takrat plačevali delavcem en denarij na dan. Šlo je torej za plačilo najmanj šeststo dni delavčevega dela. Kot je bilo rečeno v 6. vrstici, je Jezus preizkušal Filipa, če bo na osnovi že videnega (čudež v Kani!) ugotovil, kaj kani Jezus storiti, a je Filip očitno padel na izpitu in rajši preračunaval potrebne količine kruha, cene in seveda, koliko bi vse skupaj stalo. Vprašanje je bilo tudi, kje bi našli pekarno, ki bi imela na zalogi toliko kruha.
V pogovor se je vmešal Petrov brat Andrej, ki je ugotovil, da razpoložljiva količina hrane v obliki petih hlebov ječmenovega kruha (ki so ga tedaj uživali revni sloji, pšeničnega so si lahko privoščili bogati) in dveh rib nikakor ne zadostuje za zbrano množico, ki jo je sestavljalo 5000 mož (cf. v. 10), brez žena in otrok (cf. Mt 14,21). Še eden torej, ki je padel na izpitu, pa še vprašan ni bil.
Kar je sledilo, je v glavnem že znano: "Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče. Prav tako je razdelil tudi ribe, kolikor so hoteli. Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: 'Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi.' Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar s koščki, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so jedli." (Jn 6,11-13) Za množico, ki je z ženami in otroki morda štela 20.000 ljudi, je bilo torej poskrbljeno.
Množica je bila seveda navdušena: "Ko so ljudje videli, da je storil znamenje, so govorili: 'Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet.'" (v. 14) Jezus je imel naenkrat kakih 20.000 vernikov, ampak, kot sem že povedal, njemu ta vrsta vere ni bila niti najmanj všeč. Kruha ni pomnožil zato, da bi fasciniral množico, ampak da bi nasitil ljudi. Ker njegovo kraljestvo ni od tega sveta, mu tudi ni prišlo na misel, da bi zavladal navdušeni množici: "Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro." (v. 15)
Množica se vseeno ni dala. Pozneje so ga našli v Kafarnaumu, na drugem koncu jezera. Ampak bili so razočarani. Med razočarane so sodili celo nekateri njegovi učenci: "Po tistem je mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim." (v. 66) Nobeno znamenje ali čudež nima efekta, če se posameznika ne dotakne Božji prst. Jezus je rekel: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel, kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal. Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan." (v. 37-39) In že smo se spet znašli pri vprašanju izvolitve in vnaprejšnje določitve (predestinacije). Ampak to je že druga tema.
Ni komentarjev:
Objavite komentar