21. maj 2011

Duh resnice

"[Z]daj [...] odhajam k njemu, ki me je poslal, in nobeden izmed vas me ne vpraša: 'Kam odhajaš'", temveč vam je žalost napolnila srce, ker sem vam to povedal. Toda govorim vam resnico: za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal. Ko pride on, bo ovrgel svet glede greha, pravičnosti in sodbe: glede greha, ker vame ne verujejo, glede pravičnosti, ker odhajam k Očetu in me ne boste več videli, glede sodbe pa, ker je vladar tega sveta obsojen.
Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. On bo mene poveličal, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal. Vse, kar ima Oče, je moje, zato sem vam rekel: Iz mojega jemlje in vam bo oznanjal." (Jn 16,5-15)

Kot sem že omenil, vsebuje tradicionalni lekcionar od tretje do zadnje povelikonočne nedelje perikope iz Jezusovega govora na zadnji večerji.

Napovedana ločitev apostolov od ljubljenega Učitelja vsekakor ni bila lahka stvar, zato jim je srce napolnila žalost (v.6). Toda, kot pravi Jezus, je bila ta žalost nepotrebna, kajti, dokler je bil on med njimi na svetu, je bil Sveti Duh zadržan. Učlovečeni Božji Sin je  v svojem človeškem stanju istočasno deloval le na enem mestu, prehodil Galilejo, Judejo in še nekatere sosednje pokrajine, ni pa bil istočasno v Rimu ali npr. v Korintu. Ker Sveti Duh ni vezan na določeno telo, lahko deluje kjerkoli (cf. Jn 3,8).  Zato pravi Jezus, da je  za apostole bolje, da  odide k Očetu, in da ga zamenja Sveti Duh - Tolažnik (v.7).

Beseda tolažnik ni ravno  najbolj posrečen slovenski prevod grškega izraza parakletos. Le-ta pomeni nekoga, ki je pozvan na stran nekoga, oziroma nekomu na pomoč. Izraz bi lahko tudi prevedli kot Branitelj, Odvetnik, Zagovornik, Srednik, Pomočnik. Ta je sicer lahko tudi Tolažnik, ampak izraz se mi zdi dokaj medel.

Jezus pravi, da bo Sveti Duh ovrgel svet glede greha, pravičnosti in sodbe (v. 8).

Glede greha. Čeprav smo vsi grešili in posledično ostali brez Božje slave (cf. Rim 3,23), svet nerad prizna greh. Še več, ta pojem skuša stlačiti nekam v ropotarnico zgodovine in praznoverja. Toda zanikanje obstoja greha še ne pomeni, da greha ni. Kdor ne verjame, naj vzame v roke kak današnji dnevni časnik. Ob novicah o vojnah, krivicah in kriminalu vseh vrst mu bo to najbrž bolj jasno, da je v tem svetu nekaj hudo narobe. V 9. vrstici nam Jezus pojasni vzrok greha: korenina greha je nevera vanj. Nevera ni le to, da je nekdo brezbožen. To ne pomeni niti edino tega, da je nekdo sicer religiozen, a ne v krščanskem smislu. Po svetu hodijo milijoni in milijoni ljudi, ki verjamejo v Jezusa Kristusa, da, prepričani so celo, da je on Božji Sin in Odrešenik, a vendar se nimajo za odrešene. Menijo, da njegovo delo ni tako popolno, da ne bi še oni morali k temu pripomoči s svojimi deli, s čimer teptajo Jezusovo na križu dokončano delo. Apostol Janez piše: "Pišem vam, otroci, ker so vam zaradi njegovega imena odpuščeni grehi." (1Jn 2,12) Na drugem mestu pa pravi: "To vam pišem, da boste vedeli, da imate večno življenje, vam, ki verujete v ime Božjega Sina." (1Jn 5,13) Je to tem ljudem premalo jasno, ali preveč nestvarno? Če je slednje, potem nimajo vere v Božjega Sina, čeprav morda v teološkem in zgodovinskem smislu verjamejo v njegov obstoj in delo.

Glede pravičnosti. Kot pravi Calvin, ljudje  dejansko nikoli ne bodo lačni in žejni pravičnosti, ampak jo bodo zavračali, če se ne bodo prej prepričali glede greha. Posameznik ne more napredovati v stvareh evangelija, če se pred tem ne poniža. Do resnične ponižnosti pa pride le, če se prepriča o svojem grehu. Pred Bogom ne premoremo lastne pravičnosti. On je tisti, ki nam  daje  pravičnost, ta pravičnost je torej Božji milostni dar, s katerim nas on na nek način pokrije. Ta dar pa smo prejeli že tedaj, ko je njegov Sin vstal zaradi našega opravičenja (cf. Rim 4, 25)  Kristus je odšel k Očetu (cf. Jn 16,10) in "je za nas postal modrost od Boga, pravičnost, posvečenje in odkupitev." (1Kor 1,30) Da, Kristus je  naša pravičnost! "Kajti Kristus ni šel v svetišče z roko narejeno, ki je le pravega svetišča podoba, temuč v samo nebo, da se sedaj kaže obličju Božjemu za nas." (Heb 9,24 CHR) Kristus, naša pravičnost, se sedaj za nas prikazuje pred Božjim obličjem. Ker je šel Kristus k Očetu, je naloga Svetega Duha, da prepričuje svet glede resnične  pravičnosti.

Glede sodbe. Kot nam Jezus pojasni v nadaljevanju, je sodba povezana z dejstvom, da je vladar tega sveta obsojen (cf. Jn 16,11). Calvin pravi glede tega, da Sveti Duh prepričuje svet glede sodbe v smislu, da je Kristus premagal kneza hudobije in ga obsodil, ter po svoji zmagi obnavlja svet ter spravlja v red stvari, ki so bile uničene in v razkroju.

V nadaljevanju je Jezus povedal apostolom, da ima še veliko stvari, ki jim jih mora povedati, a da jih v tistem času še ne bi mogli nositi (cf. Jn 16,12), zato je naloga Svetega Duha, da jih bo uvedel v vso resnico (cf. v. 13). Rimskokatoliška cerkev ima Jn 16,13 za dokaz, da ni nič narobe z njenim zakladom vere, ki ga nenehno širi in mu dodaja nove nauke, ki niso osnovani na Svetem pismu, češ, da je Jezus obljubil, da bo cerkev postopoma uvedel v vso resnico. Vsak funkcionalno pismen človek lahko iz prebranega odlomka ugotovi, da Jezus ni govoril o cerkvi na splošno, ampak o apostolih. Oni so bili potem uvedeni v vso resnico, ki so jo nato posredovali naprej.  Zato pravi apostol Juda (Tadej) o veri, da  "je bila svetim izročena enkrat za vselej". (Jud 1,3b) V kolikor bi razodevanje vere še kar trajalo, kot učijo v RKC, bi bile te apostolove besede brezpredmetne.

Vse, kar je Sveti Duh posredoval apostolom, je prejel od Jezusa, Jezus pa isto prejema od Očeta, oziroma poseduje skupaj z Očetom (Jn 16,14.15). V tem delu je Jezus pokazal na vlogo posameznih oseb Svete Trojice, kar pa  že zasluži obravnavo v posebni temi.



Ni komentarjev: