Krščanstvo na Kitajskem

Vir slike: Wikipedia

 Večji del 20. stoletja so na Kitajskem krščanstvo povezovali z zahodnim imperializmom. Po revoluciji leta 1949 so tuje misijonarje izgnali, dovolili pa delovanje tistim cerkvam, ki so obljubile zvestobo komunističnim oblastem. Med kulturno revolucijo v 60. in 70. letih si je kitajski režim prizadeval izbrisati vsakršno  religijo, seveda tudi krščansko. Ampak zgodilo se je to, kar je nekoč davno povedal Tertulijan: "Kri mučencev je seme cerkve." Krščanske skupnosti niso le preživele preganjanja, ampak so se po  smrti Mao Zedonga in uvedbi večje verske strpnosti leta 1980, tudi močno okrepile.

Po trditvah kitajskih oblasti naj bi bilo na Kitajskem kakih 25 milijonov kristjanov, od tega nekaj preko 18 milijonov protestantov in nekaj čez 6 milijonov katoličanov. Od države neodvisni podatki govorijo, da je kristjanov več, celo 60 milijonov, po bolj optimističnih ocenah pa še dosti več (pred leti sem nekje bral o 100 - 111 milijonih).

Obe skupnosti, protestantska in katoliška, sta notranje razdvojeni. Delovanje "uradnih" cerkva poteka pod budnim očesom Državne uprave za verske zadeve. Uradno dovoljena katoliška cerkev deluje pod imenom Kitajsko domoljubno katoliško  združenje. Ima lastne škofe, ki so neodvisni od Rima. Poleg tega, od države "požegnanega" združenja, deluje na Kitajskem tudi podtalna z Rimom povezana cerkev. Težko je reči, koliko pripadnikov ima slednja. Uradni krovni organizaciji kitajskih protestantov sta Krščanski svet Kitajske in Trojno domoljubno gibanje.  O tem, kdo sme v teh cerkvah pridigati in kaj sme pridigati, odloča država. Posebno nočno moro predstavljajo za kitajski režim protestantske hišne cerkve. Te so nastale deloma zato, ker v bližini ni bilo druge cerkve, ali pa zato, ker nekateri verniki niso hoteli in nočejo pripadati cerkvi, ki jo kontrolira državna oblast. Te cerkve niso uradno registrirane in  delujejo zelo   neformalno, zaradi česar  se uspešno izmikajo nadzoru države. Tudi zanje je težko reči, koliko članov imajo.

Pomenljiv se mi zdi podatek, da se, kot pravijo na BBC,  na Kitajskem vsako nedeljo zbere pri bogoslužju več ljudi, kot v celi Evropi. Med novimi verniki v hitro rastočih cerkvenih skupnostih najdemo tako kmete na podeželju, kot mlade pripadnike srednjega razreda v hitro rastočih mestih.

Kakorkoli, ne zdi se mi kaj prida pomembno, če je  neka cerkev na Kitajskem povezana z režimom ali ne. Sv. Pavel pravi za take in podobne primere: "A kaj za to! Da se le, pa naj bo na kakršen koli način že, iz preračunljivosti ali v resnici, oznanja Kristus." (Flp 1,18) Slednje je tudi edino pomembno!

Vir: BBC [>>]