"[V]sak dober dar in vsako popolno darilo prihaja od zgoraj, od Očeta luči, pri katerem ni spremembe ne sence menjave. 18 Po svoji volji nas je rodil z besedo resnice, da bi bili nekakšna prvina njegovih stvaritev.
19 Zavedajte se, moji ljubi bratje, da mora biti vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo,
20 kajti človekova jeza ne uresničuje Božje pravičnosti.
21 Zato odpravite vso umazanost in odvečno zlo ter s krotkostjo sprejmite besedo, ki je v vas vrojena in ima moč, da reši vaše duše." (Jak 1,17-21)
Jakobovo pismo ni prav nič abstraktno, ampak nam daje zelo konkretne nasvete za konkretne situacije. Tudi v drugih apostolskih pismih najdemo podobna opozorila, toda Jakob je še malo bolj neposreden.
V zgornjem odlomku nas apostol Jakob na samem začetku pouči, dveh stvareh (cf. v. 17). Najprej nam pove, da prihaja vsak dober dar in vsako popolno darilo od Boga Očeta, in da je ta Bog nespremenljiv. On je večno isti, dober in popoln, zato so tudi njegovi darovi, ki jih poklanja svojemu ljudstvu, dobri in popolni.
Najdragocenejši dar, ki nam ga je dal, je novo rojstvo, To ni nekaj, kar bi mi sami dosegli s svojimi deli in prizadevanji. On nas je prerodil s svojo besedo, kot tiste v Apd 4,4, o katerih je rečeno: "Mnogi od tistih, ki so slišali besedo, pa so sprejeli vero in njihovo število je naraslo na kakih pet tisoč." Novo rojstvo se zgodi s poslušanjem besede. Tisti, ki jih Bog prerodi, postanejo neke vrste prvina njegovih stvaritev (Jak 1,18).
Temu bolj "teoretičnemu" delu sledi praktičen del. Opominja nas, da moramo biti hitri za poslušanje in počasni za govorjenje ter jezo. Res je, vsak človek ima dve ušesi in ena usta, mnogokrat pa se obnašamo, kot da je obratno. Lahko bi torej rekli, da je poslušanje boljše kot govorjenje. Danes nas svet pita s tem, da se moramo kar naprej "samouresničevati" in s podobnimi puhlicami za napihovanje ega. Ob takih za uho prijetnih nasvetih se naučimo poslušati s pol ušesa in govoriti, kot da imamo dvojna usta. Jakob pa pravi: "Ne tako, ampak dobro poslušaj in preudarno govori!"
Čustvo jeze je nekaj, pri čemer moramo biti še posebej pazljivi. Sv. Pavel pravi glede jeze: "Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo." (Ef 4,26) Nesmiselno bi bilo reči: "Ljubite svoje bližnje, a nikar ne grešite!" Jeza je sicer normalno čustvo, a meji na greh. Nagel, sebičen izbruh jeze je grešen. Taka jeza ne uresničuje Božje pravičnosti (cf. Jak 1, 20). Jezus je rekel o jezi: "A jaz vam pravim, da vsak, kdor se brez razloga jezi na brata svojega, zapade sodbi." (Mt 5, 22a CHR) Vsaka sebična jeza, ki izhaja iz naše muhavosti zasluži Božjo sodbo. Zato pravi Jakob, naj odpravimo iz src vse odvečno zlo (zlo je pravzaprav vedno odvečno) in sprejemamo v nas vrojeno besedo, ki ima zveličavno moč.
Kristjan živi, če se smem izraziti z enobejevsko terminologijo, v stanju upora proti okupatorju. Do dneva končne zmage, ko bo Bog vse v vsem (cf. 1Kor 15,28), bo preteklo še nekaj časa. Dotlej pa živimo v telesu. Nekateri smo bolj, drugi manj nagnjeni h grehu jeze. Resnični kristjan je tisti, ki je zmožen spoznati v sebi vsako grešno nagnjenje, ki mu je podvržen. Ko spozna, da ne more naprej, naj se v duhu ozre na Jezusa, ki je njegova pravičnost. Vsak dan se moramo vračati k Jezusu, saj je on tisti, ki je namesto nas izpolnil vso postavo. V primeru očitne jeze naj se kristjan opraviči prizadeti osebi. Kadar mu spodrsne, naj to prizna pred Bogom in stopa v Kristusovi moči naprej, kajti: "Če je Bog za nas, kdo je zoper nas?" (Rim 8,31b)
Ni komentarjev:
Objavite komentar