Življenje v podaljšanem času

Konec vsega je blizu. Bodite torej pametni in trezni za svoje molitve. 8 Predvsem se med seboj goreče ljubite, ker ljubezen pokrije množico grehov. 9 Bodite gostoljubni drug do drugega brez godrnjanja. 10 Kot dobri oskrbniki mnogotere Božje milosti strezite drug drugemu z milostnim darom, kakor ga je kdo prejel. 11 Če kdo govori, naj to stori, kakor je prav za Božje besede. Če je kdo v kakšni službi, naj jo opravlja z močjo, ki jo daje Bog. Le da bo po Jezusu Kristusu v vsem slavljen Bog. Njemu slava in oblast na veke vekov. Amen.

                                     (1Pt 4,7-11)

Ko je apostol Peter napisal, da je konec vsega blizu, s tem ni hotel reči, da bo čez nekaj dni, tednov ali mesecev konec sveta, ampak, da se  je izpolnila večina dogodkov, ki so bili del Božjega odrešenjskega načrta in so jih napovedali starozavezni preroki: Mesija je prišel na svet, na njem živel popolno in brezgrešno življenje, umrl na križu zaradi naših grehov in bil obujen od mrtvih zaradi našega opravičenja, šel je v nebesa, od koder je na prve binkošti poslal Svetega Duha. Živimo v času, ki mu pravi Nenad Vitorović  na koncu svojega eseja Od evangelija do krščanske države in nazaj  »podaljšani čas«:

Zgodovina v »krepkem« pomenu besede se je končala na križu. Vse, kar se še ni zgodilo, se bo zgodilo ob vnovičnem prihodu Gospoda Jezusa. Vmes je zgolj »podaljšani čas« (2 Pt 3,9). Podaljšan zato, da bi skupaj z Luthrom in drugimi lahko bili Jezusovi, ne pa papeževi ali Luthrovi ali Zwinglijevi ali Greblovi ali Calvinovi (1 Kor 1,12). Bog noče deliti svoje časti z nobenim človekom, razen s svojim Sinom Kristusom Jezusom. Z Jagnjetom, ki je bilo zaklano za vse nas. S svojim Ljubljenim. Naš Bog je pač ljubosumen Bog. Soli Deo honor et gloria.

V času, ki nam je na razpolago, moramo biti kristjani vselej pripravljeni na Gospodov vnovični prihod. V tem je poanta 1Pt 4,7.

Sv. Peter nam obenem polaga na srce, naj se ljubimo med seboj, kajti ljubezen pokrije množico grehov (cf. v. 8). Gre za parafrazo Prg 10,12, kjer piše: »Sovraštvo zbuja prepire, ljubezen pa pokriva vse napake.«  V Božji cerkvi ne sme biti prostora za sovraštvo, pa tudi za brezbrižnost ne. Dokler smo na tej strani večnosti, kristjani ne bomo dosegli popolnosti. Medsebojna ljubezen pomaga pri premagovanju »kratkih stikov« v naši medsebojni komunikaciji in tako pokriva naše napake ter pomanjkljivosti v medsebojnem ravnanju. Ljubezen med kristjani se izraža skozi besede in dejanja, kot je gostoljubnost, oziroma vsakovrstno služenje bratom in sestram s svojimi milostnimi darovi. »[V]sak ima svoj milostni dar od Boga, eden tako, drugi tako.« (cf. 1Kor 7,7b)  Darov nimamo zato, da bi jih porabili  zase, ampak za izgradnjo skupnosti. Vse to pa ni za našo slavo, ali za slavo naše skupnosti, ampak v Božjo slavo.