13. april 2013

Pravi pastir

Vir slike: Wikipedia
"Da, tako govori Gospod BOG: Glejte, jaz sam bom poskrbel za svoje ovce in jih poiskal. 12 Kakor pastir išče svojo čredo, ko je sredi med razkropljenimi ovcami, tako bom tudi jaz poiskal svoje ovce in jih rešil iz vseh krajev, kamor so se razkropile oblačnega in temačnega dne. 13 Odpeljal jih bom izmed ljudstev, jih zbral iz dežel in pripeljal na njihovo zemljo. Pasel jih bom po Izraelovih gorah, po dolinah in po vseh naseljih v deželi. 14 Na dobri paši jih bom pasel, na Izraelovih gorskih višinah bodo njihovi pašniki. Tam bodo poležavale na lepem pašniku; imele bodo obilno pašo na Izraelovih gorah. 15 Sam bom pasel svoje ovce in sam jim bom dajal počitek, govori Gospod BOG. 16 Izgubljene bom poiskal, razgnane pripeljal nazaj, polomljene obvezal, bolne okrepčal, rejene in krepke obvaroval. Pasel jih bom, kakor je prav."    (Ez 34,11-16)

V cerkvi  obstaja več vrst pastirjev.  Nekateri so vestni in bogaboječi, spet drugi so frivolni ali celo koristolovski. To ni nič novega že od časa starozavezne cerkve. Prerok Ezekiel je na začetku zgoraj omenjenega 34. poglavja napisal: "Sin človekov, prerokuj proti Izraelovim pastirjem, prerokuj in jim reci: 'O, pastirji! Tako govori Gospod BOG: Gorje Izraelovim pastirjem, ki pasejo sami sebe! Ali niso pastirji dolžni pasti črede? Mleko uživate, z volno se oblačite, tolste živali koljete, črede pa ne pasete. Oslabelih niste krepčali, bolnih niste ozdravljali, polomljenih niste obvezovali, razkropljenih niste vodili nazaj, izgubljenih niste iskali, temveč ste jim gospodovali trdo in nasilno.'" (vv. 1-4) V tem odlomku seveda ni mislil pastirjev drobnice, ampak tiste posameznike, ki so bili zadolženi, da oskrbujejo Božje ljudstvo z Božjo besedo. Namesto, da bi Božje ljudstvo oskrbovali z besedo in mu pomagali, so se ti pastirji redili na njegov račun ter mu vladali s trdo roko. 

Tudi danes obstajajo v vidni cerkvi taki pastirji: namesto evangelija oznanjajo vse mogoče nauke, redijo se na račun Božjega ljudstva in mu niso v pomoč, ampak rajši strašijo z neumnostmi, ki so si jih sami izmislili. Tako je neki ameriški teleevangelist pred leti strašil ljudi: "Če mi ne pošljete denarja, me bo Gospod vzel k sebi". Spet drugi je malo nazaj strašil z datumom konca sveta, čeprav je sam Gospod Jezus jasno, glasno in razločno povedal, da glede tega ne vemo ne dneva ne ure (cf. Mt 24,42.25.13)   Spet drugi, ki se imajo za "liberalne,  grozijo s predpisi (s strani ljudi ustvarjenega kanonskega prava), pri čemer je zunanja forma edinosti cerkve pomembnejša od pristnega evangeljskega nauka.

Če bi bila cerkev odvisna le od ljudi in človeškega vodstva, bi že zdavnaj propadla, kajti pod človeškim vodstvom stvari zelo  hitro zvodenijo in se razkrojijo.  Toda Bog je že v Ezekielovenm času povedal, da bo on sam poskrbel za svoje ljudstvo, ga poiskal in zbral ter ga oskrbel z vsem, kar potrebuje. Zato se je Jezus Kristus nekaj stoletij po Ezekielu predstavil kot dobri pastir:  "Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce." (Jn 10,11) V cerkvi sicer obstajajo človeški pastirji, toda ti morajo delovati v skladu s pravim pastirjem, Bogočlovekom Jezusom Kristusom.

Rimskokatoliški prelati se od nekdaj radi kitijo z nazivom nadpastir. Kdor ne verjame, se lahko o tem prepriča v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Če gledamo z logičnega stališča, so potemtakem škofje nad Jezusom, saj je on le pastir, oni pa so nadpastirji.  Seveda tudi oni ne razmišljajo čisto tako, toda neustrezno uporabljeni izrazi zelo hitro privedejo do neustreznih zaključkov. V pravi Kristusovi cerkvi so lahko človeški pastirji, torej tisti, ki oznanjajo Božjo besedo in podeljujejo zakramente, v resnici podpastirji, ne glede na  službo, katero opravljajo.

Človeški pastirji so, kot že izraz pove, samo ljudje in so nepopolni. Edini popolni, pravi in dobri pastir cerkve je Jezus Kristus.  Nanj se lahko obrnemo, kadar zatajijo človeški pastirji. On je pastir in škof naših duš (cf. 1Pt 2,25 CHR). On sam je odnesel naše grehe na les križa, nakar je vstal za naše opravičenje (cf. 1Pt 2,25. Rim 4,25). Svoje življenje je predal za svoje ljudstvo (cf. Heb 7,27. Jn 15,13).  On je naše krepčilo v življenju in smrti.


Ni komentarjev: