"[V]sak dober dar in vsako popolno darilo prihaja od zgoraj, od Očeta luči, pri katerem ni spremembe ne sence menjave. Po svoji volji nas je rodil z besedo resnice, da bi bili nekakšna prvina njegovih stvaritev." (Jk 1,17.18)
Ta kratek odlomek je del širšega konteksta. V predhodnih vrsticah (cf. Jk 1,12-16) govori Jakob o preizkušnjah v življenju kristjana. Tudi preizkušnje so dar, in nimajo za cilj, da bi kristjana zapeljale v greh, temveč, da bi ga utrdile in okrepile. Apostol Pavel je s tem v zvezi napisal: "Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu." (Rim 8,28a) Bog sam je dober in najvišje Dobro, zato vse, karkoli pride od njega, služi za naše dobro.
Na tem svetu ni nobena stvar resnično dobra, v kolikor ne izvira od zgoraj, torej od Boga. On je Oče luči, saj je ustvaril nebesna telesa (cf. Ps 74,16. Ps 136,7-9). Za razliko od menjave nebesnih "luči", torej noči in dneva, se Bog glede svojega značaja ne spreminja. On je večno isti (cf. Ps 102,27 CHR), tako glede kronološke starosti kot glede svojega karakterja. On je od začetka postavil človeku določena moralno etična pravila, ki jih nikoli ni spreminjal, je pa mnogokrat toleriral človeška ravnanja, ki so bila tem pravilom nasprotna.
Bog je tudi začetnik človekovega preporoda. Nihče se ne more sam od sebe nanovo roditi niti ga ne more preporoditi kaka druga človeška oseba (cf. Jn 1,13), za to je potreben Božji poseg. Mi lahko samo posredujemo besedo resnice, preko katere deluje Bog, skladno s svojo, ne našo voljo. O Božji besedi je pisano: "Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca." (Heb 4,12) Bog nikoli ne deluje preko naše besede, ampak preko svoje besede, ki je evangelij. Preporod se torej zgodi preko besede evangelija. Jezus je ob neki priložnosti rekel: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Vsak, ki je bil nanovo rojen, se mu je to zgodilo, ker je prišel v stik z Božjo besedo. Kot sem že napisal, Bog deluje po svoji volji, ne po volji tistega, ki besedo posluša niti tistega, ki jo posreduje. Tiste, ki jih je on duhovno rodil, je rodil po svoji volji.
Z besedo prvina Božjih stvaritev je Jakob po mnenju nekaterih mislil prve kristjane, med katere so spadali tudi tisti, ki jim je bilo tedaj njegovo pismo posebej namenjeno. Od njih in preko njih se je pozneje beseda evangelija širila na naslednje generacije. Lahko pa ta izraz pomeni Božje izvoljence na splošno. Ko so Izraelovi sinovi prišli v obljubljeno deželo, so morali prinesti Bogu v dar prvine svojih pridelkov (cf. 5Mz 26,1-11), pa tudi potem so mu jih morali prinašati vsako leto (cf. 2Mz 23,16-19. 3Mz 23,9-14). Enako si je Bog iz množice odbral nekatere kot sebi posvečeni dar. Tem je namenil večno življenje v svojem kraljestvu. Odrešenje "ni odvisno od tistega, ki hoče, niti od tistega, ki teče, ampak od Boga, ki izkazuje usmiljenje." (Rim 9,16) Naše odrešenje v temelju ni odvisno od naše volje niti od naših prizadevanj, ampak od volje Boga, ki izkazuje usmiljenje.
Odrešenje je brezplačni Božji dar. Odrešenja ne moremo prejeti drugače kot preko vere, a tudi vera, ki nas rešuje prihodnje jeze, je Božji dar. Bog pa daje le dobre darove in popolna darila. "V Pismu namreč beremo:
Glej, na Sionu polagam kamen,
izbran in dragocen vogalni kamen;
in kdor veruje vanj, ne bo osramočen." (1Pt 2,6)
Ni komentarjev:
Objavite komentar