Čas milosti

Potem je šel Jezus s svojimi učenci na judejsko podeželje, se tam zadrževal z njimi in krščeval. 23 Tudi Janez je krščeval v Enónu blizu Salíma, ker je bilo tam veliko voda. Ljudje so prihajali in se dajali krstiti. 24 Janeza namreč še niso vrgli v ječo. Med Janezovimi učenci in nekim Judom pa je nastalo razpravljanje glede očiščevanja. 26 Šli so torej k Janezu in mu rekli: "Rabi, glej, tisti, ki je bil pri tebi onkraj Jordana in o katerem si pričeval, krščuje in vsi hodijo k njemu." 27 Janez pa je odgovoril in rekel: "Človek si ne more ničesar prisvojiti, če mu ni dano iz nebes. 28 Vi sami ste priče, da sem rekel:  'Jaz nisem Mesija, temveč sem poslan pred njim.' 29 Kdor ima nevesto, je ženin. Ženinov prijatelj pa, ki stoji in ga posluša, se srčno veseli zaradi ženinovega glasu. To moje veselje je torej zdaj dopolnjeno. 30 On mora rasti, jaz pa se manjšati."

 "31 Kdor prihaja od zgoraj, je nad vsem; kdor pa je z zemlje, je zemeljski in govori zemeljsko. Kdor prihaja iz nebes, je nad vsem, 32 in pričuje o tem, kar je videl in slišal, vendar nihče ne sprejema njegovega pričevanja. 33 Kdor pa je sprejel njegovo pričevanje, je s pečatom potrdil, da je Bog resničen. 34 Kogar je namreč poslal Bog, govori Božje besede, kajti on ne daje Duha na mero. 35 Oče ljubi Sina in mu je vse dal v roko. 36 Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; kdor pa ne veruje v Sina, ne bo videl življenja, ampak ostane nad njim Božja jeza."                                                                                                                                                                         (Jn 3,22-36)

Tukaj smo priče iztekanja zemeljske službe Janeza Krstnika zadnjega starozaveznega preroka in tistega, ki je pripravljal pot našemu Gospodu (cf. Iz 40,3. Mr 1,3). Bilo je malo preden je moral v ječo. Krščevali pa so tudi Jezusovi učenci, Jezus osebno pa ni krščeval (cf. Jn 4,2), ampak nadziral njihovo delo. 

Iz dialoga med Janezom in njegovimi (Janezovimi) učenci je razvidno, da so se takrat mnogi šli krščevat k Jezusu, kar jim je povzročilo nekaj nelagodja. V Jezusovi skupini so bržkone videli nelojalno konkurenco. Janez  jih je spomnil na tisto, kar jim je že prej povedal o sebi, da torej on ni Mesija temveč njegov predhodnik. Napočil je nov čas, ko je moral Jezus rasti, Janez pa se manjšati. Z Jezusom se je zaključil čas vladavine starozavezne postave, napočil je čas milosti: "Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu." (Jn 1,17) Janez Krstnik je kot prerok  še vedno predstavljal ta predhodni čas, čeprav je stal na vratih novega časa, časa milosti in resnice. Janez ni bil ljubosumen na Jezusa in na njegov uspeh, ampak se ga je iz vsega srca veselil.  Tako se moramo tudi mi iz srca veseliti vsakogar, ki oznanja nedeformiran Kristusov evangelij.

Pri vrsticah 31-35 ni razvidno, ali gre za nadaljevanje govora Janeza Krstnika, ali za navdihnjen evangelistov komentar. Ta sestavek je eden od tistih biblijskih sestavkov, ki nam posredujejo bistvo evangeljske resnice. Tisti, ki resnično in iz srca sprejema Jezusove besede, sprejema Boga in vso od Boga razodeto resnico. So pa ljudje, ki Kristusa ne sprejemajo. Nad temi ostaja Božja jeza. Popolnoma druga stvar je s tistimi, ki vanj verujejo, kajti vsak tak ima večno življenje. Verovati v bibličnem smislu ne pomeni samo verjeti, ampak tudi zanesti se, zaupati, nasloniti se. 

Danes mnogi oznanjajo Jezusa Kristusa, kajti še vedno živimo v času milosti. Pred nekaj dnevi sem poslušal intervju z nekim rimskim kardinalom, ki je povedal, da ga je zelo strah pojavitve pred Božjim sodnim stolom. Ta strah zagotovo ne izhaja iz zaupanja v Gospoda, ampak iz nevere. On sicer verjame v določene temeljne postavke krščanskega verovanja,  ne jemlje pa resno Božjih obljub. Strah ga je, če je opravil dovolj dobrih del in če je dovolj zadoščeval za svoje grehe. Če ga je tega strah, potem ga je upravičeno strah. On sam nikoli, nikoli, nikoli ne bo mogel zadostiti niti za en sam majhen greh. Postava je močna stvar in nas vse obtožuje ter obsoja.  Obstaja pa Nekdo, ki je zadostil za grehe vsakega, ki se nanj nasloni. Ta Nekdo je Jezus Kristus, po katerem sta prišla milost in resnica. Kdor vanj veruje, ima večno življenje. 

Pred nami je praznik, v katerem se mnogi spominjamo Jezusovega rojstva. Toda praznik sam kot tak nič ne pomeni, kajti Jezus se ne bo nikoli več rodil v betlehemskem hlevu. Praznik ima smisel, če se je Kristus po Svetem Duhu "rodil" v tvojem ali mojem  srcu. Kristusa ne moremo prejeti drugače, kot po veri in v popolnem zaupanju v njegovo na križu dokončano delo. Naj Bog v tem času pripravi vsako srce, ki bere te besede, da bi doživelo novo rojstvo. Naj se Kristus po veri naseli v v srcu vsakega, ki to bere in  njegovo dušo privede v svoje kraljestvo.