Janez Krstnik in cerkev

Alessandro Allori: Janez Krstnik pridiga

Začetek evangelija Jezusa Kristusa, Božjega Sina; 2 kakor je zapisano pri preroku Izaiju: 
Glej, pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, 
ki bo pripravil tvojo pot.
 3 Glas vpijočega v puščavi:
 Pripravite Gospodovo pot, 
zravnajte njegove steze!

 4 Tako se je pojavil Janez Krstnik v puščavi in je oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov. 5 K njemu je prihajala vsa judejska dežela in vsi Jeruzalemčani. Dajali so se mu krstiti v reki Jordan in priznavali svoje grehe. 6 Janez je bil oblečen v kameljo dlako in imel usnjen pas okoli ledij. Jedel je kobilice in divji med. 7 Oznanjal je: "Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklonil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal. 8 Jaz sem vas krstil v vodi, on pa vas bo krstil v Svetem Duhu."   (Mr 1,1-8)

Evangelij po Marku se, za razliko od preostalih sinoptikov (Mt in Lk), ne začne z Jezusovo genealogijo in otroštvom, ampak z začetkom Gospodovega delovanja. Marko abstrahira vse, kar se mu zdi z vidika veselega oznanila nepomembno. Njegovo poročilo se začne z delovanjem Janeza Krstnika, kot Gospodovega predhodnika, čigar nalogo je opisal že prerok Izaija, katerega citira Marko. Janez Krstnik je oznanjal krst spreobrnjenja: "Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!" (Mt 3,2) Z istimi besedami je pozneje nastopil svojo zemeljsko službo tudi naš Gospod (cf. Mt 4,17). Kot poročajo evangelisti, so k Janezu množično prihajali ljudje iz Judeje. Krst, ki so ga bili deležni, je sledil njihovemu priznanju grehov in spreobrnjenju v novo življenje. Bil je torej znamenje spreobrnjenja. 

Toda Janez je tudi napovedal prihod močnejšega od sebe, tistega, ki bo krščeval v Svetem Duhu (cf. Mr 1,8). Krst v Svetem Duhu pomeni izpolnitev starozaveznih Božjih obljub. Vsi, ki bodo prišli s spreobrnjenim srcem  h Kristusu, prejmejo blagoslove Svetega Duha, Obenem se Janez predstavi kot tisti, ki Gospodu ni vreden odvezati jermena njegovih sandal, torej dejanja, ki ga Judje niso opravljali, ampak je bilo rezervirano za nižjo vrsto  služabnikov (cf. ib. v. 7). Tu ne gre za hlinjeno ali vsaj vljudnostno skromnost, ampak za realnost majhnosti človeka pred Kraljem nebes, ki se je ponižal in se   z nami izenačil v človeškosti. Jezus Kristus je živel na zemlji v popolni poslušnosti svojemu nebeškemu Očetu in s tem izpolnil vse zahteve Božje postave. S smrtjo, ki jo je pretrpel, je izničil vse grehe svojega ljudstva, in  z vstajenjem potrdil svojo  službo tistega, po katerem prihaja na nas  Božje opravičenje.   

Božja cerkev je danes v podobnem, a vendar deloma drugačnem položaju kot nekoč Janez Krstnik. On je napovedal stvari, ki so se zgodile v prihodnosti, cerkev pa oznanjuje stvari, ki so se zgodile v preteklosti. Cerkev oznanjuje slavno delo odrešenja, ki ga je izpeljal naš Gospod Jezus Kristus. Janez je zadnji starozavezni prerok. Dano mu je bilo malce pokukati v svet Nove zaveze, a ga na tem svetu ni v polnosti doživel. Stal je na pragu velikih dogodkov, a mu ni bilo dano prestopiti tega praga. Po drugi strani pa je tudi cerkev v enaki, torej preroški vlogi kot Janez Krstnik, saj  ni zazrta le v pretekle dogodke, ampak je njen prvenstveni cilj eshatološka prihodnost, torej čas, ko se Gospod Jezus vrne v slavi sodit žive in mrtve.

Ravno zato tudi današnja cerkev vabi: "Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!" Vabilo velja ljudem vseh ras, narodov, ljudstev, jezikov, ne glede na socialni status, kulturo, religijo in kar je še takega. Evangeljsko sporočilo je zelo preprosto: Kristus je bil usmrčen za naše grehe in je vstal za naše opravičenje (cf. Rim 4,25). Zato pojdi k Jezusu, spoznaj svojo grešnost, pokesaj se, nasloni in zanesi se na Jezusa kot na enkratnega in  popolnega Odrešenika. On sam pravi: "Kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel." (Jn 6,37)