29. avgust 2015

Božji standardi


"Vam pa, ki poslušate, pravim: Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. 28 Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami. 29 Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo, in kdor ti hoče vzeti plašč, mu tudi obleke ne brani. 30 Vsakemu, ki te prosi, dajaj, in če kdo vzame, kar je tvoje, ne zahtevaj nazaj. 31 In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim. 32 Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki njih ljubijo. 33 Če namreč delate dobro tistim, ki delajo dobro vam, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki delajo isto. 34 In če posojate tistim, od katerih upate dobiti nazaj, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki posojajo grešnikom, da prejmejo enako. 35 Vi pa ljubíte svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali. In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih. 36 Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!"    (Lk 6,27-36)

Zgornji evangeljski odlomek je vzet iz Jezusovega govora na ravnem kraju, ki je nekakšen ekvivalent bolj znanega Govora na gori. Nekateri menijo, da gre za dva različna dogodka, spet drugi, da gre za dva različna zapisa istega dogodka. Sam se nagibam k tem drugim. Teren, na katerem je govoril Jezus množici, je moral biti raven, četudi se je vse skupaj odvijalo na kaki vzpetini. Toda dovolj o tem.

V obravnavanem odlomku je Jezus predstavil zbrani množici nekaj zelo pomembnih Božjih standardov, ki se pravzaprav vsi nanašajo na naš odnos do bližnjega. Božji standardi se razlikujejo od standardov, ki jih ima svet in so zahtevnejši od posvetnih.

Ljubiti sovražnike je zelo težko, zanje moliti bi še nekako šlo. Najtrši oreh tukaj je bržkone nastavljanje drugega lica tistemu, ki ti primaže klofuto na eno lice. To sicer ni v skladu s pravičnostjo, kot jo srečamo v 2Mz 21,24.25, kjer pravi: "Oko za oko, zob za zob, roko za roko, nogo za nogo,  opeklino za opeklino, rano za rano, modrico za modrico!"  Toda, pozor!  Tudi v Mojzesovi postavi ne piše, da bi se smeli vsi po vrsti kar tako neposredno maščevati.  Kazni so odrejali sodniki, ne žrtve ali njihove družine. Še več, kazni pozneje niso več zaračunavali "v naturi", torej z vračanjem v isti meri, ampak v denarju. Ko govori Jezus o nevračanju z enako mero in odpuščanju, hoče povedati, da je treba presekati začarani krog maščevanja. V nekaterih predelih sveta še vedno poznajo krvno maščevanje ali vendetto. Take reči se lahko vlečejo več deset let. Gospod govori, da je treba to energično presekati, končati, zaključiti.

Druga stvar, h kateri nas Jezus tukaj spodbuja, je dobrodelnost. Ljudje velikokrat dajemo stvari, ker pričakujemo določeno povračilo, na primer: "Danes jaz tebi, jutri ti meni." Jezus pa pravi, naj ne dajemo z namenom, da bi se nam to povrnilo, ampak iz velikodušnosti. Pri Bogu ne štejejo gola dejanja, ampak motivi, ki nas privedejo do določenih dejanj in ravnanj.

V 31. vrsti pa najdemo zlato pravilo:  "In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim." Na svetu najbrž ni normalnega človeka, ki bi si želel, da bi z njim grdo ali nečloveško ravnali. Vsakdo si želi, da bi ga lepo obravnavali. Zato se je v določenih situacijah dobro vprašati: "Kakšno obravnavo bi si v enakem primeru želel sam?" Ko pogledamo na stvari s tega stališča, vidimo marsikaj v drugačni luči.

Na koncu se spet vračamo k zapovedi ljubezni do vseh ljudi, tudi do sovražnikov. Ljubezni tu ne smemo jemati kot golo čustvo, ampak kot stališče, oziroma kot stvar volje. Nekdo je nekoč napisal: "Vračati dobro s hudim je demonsko. Vračati dobro z dobrim je človeško. Vračati hudo z dobrim je božansko." S tem je zadel bistvo Jezusovega nauka. Bog ne daje svojih dobrih darov le dobrim, ampak tudi nehvaležnim in hudobnim., ali, kot pravi navaja evangelist Matej: "On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim." (Mt 5,45b) Če je Bog nepristranski, ko razdeljuje svoje dobrote, smo tudi mi dolžni biti taki.

Vendar, pozor! Kristjan ne sme biti tutka, s katero bi vsi po vrsti manipulirali po svoji mili volji. Tu velja Pavlov opomin, kjer pravi: "Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi."  (Rim 12,28) Kako nas bo okolica gledala, seveda ni  odvisno povsem od nas.  Zato pa velja naslednje: "Ne bodite v spotiko ne Judom ne Grkom ne Božji Cerkvi."  (1Kor 10,32)  Bog ne daj, da bi se zaradi našega ravnanja sramotilo Božje ime pri tistih zunaj (cf. Rim 2,24)!

Še ena pomembna stvar je. Odlomek, ki smo ga obdelali, sodi v tisto področje Božje besede, ki se imenuje postava. Postava ali zakon nam razodeva Božje standarde. Ti standardi so tako visoko postavljeni, da jih doslej še nobenemu smrtniku ni uspelo zares izpolniti. Bog je svet in zahteva popolnost (Mt 5,48),  zaradi svoje grešne narave pa tega nismo zmožni izpolnjevati. Zato je iluzorno pričakovati, da bi se lahko kdorkoli odrešil na tak način, da bi skušal izpolnjevati vse te predpise. Božji Sin Jezus Kristus je namesto nas izpolnil vso postavo. Živel je popolno življenje, bil usmrčen zaradi naših prestopkov in obujen od mrtvih. Sveto pismo pravi: "Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo." (Rim 3,22)  S svojimi deli si ne moremo zagotoviti pravičnosti pred Bogom, po veri v Kristusa se nam zastonj daje Božja pravičnost. Postava nas vrže pred zid in usmeri h Kristusu, on pa nas pošilja nazaj k postavi. Po njej se sicer ne bomo odrešili, zato pa bomo skušali po njej živeti, saj je Bog po Kristusu toliko storil za nas.


Ni komentarjev: