24. september 2016

Največja zapoved in Jezus



Farizeji pa so slišali, da je saduceje prisilil k molku, in so se zbrali na istem kraju. 35 Eden izmed njih, učitelj postave, ga je preizkušal z vprašanjem: 36 "Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?" 37 Rekel mu je: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. 38 To je največja in prva zapoved. 39 Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. 40 Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki."
41 Ko so bili farizeji zbrani, jih je Jezus vprašal: 42 "Kaj mislite o Mesiju? Čigav sin je?" Dejali so mu: "Davidov." 43 Rekel jim je: "Kako ga torej David v Duhu imenuje Gospod, ko pravi:
44 Gospod je rekel mojemu Gospodu:
'Sédi na mojo desnico,
dokler ne položim tvojih sovražnikov pod tvoje noge.'
45 Če ga torej David imenuje Gospod, kako je njegov sin?" 46 In nobeden mu ni mogel nič odgovoriti in od tistega dne si ga tudi nihče ni drznil še kaj vprašati.    (Mt 22,34-46)

Nekateri ljudje so prepričani, da imajo zelo radi Jezusa in da je bistvo Jezusovega nauka njegova zapoved ljubezni. Če slišijo kaj o nauku o Jezusovi nadomestni spravni žrtvi za grehe ljudi, jih kar zmrazi in ta nauk interpretirajo v smislu, da gre za nekakšno "kozmično zlorabo otroka".  Toda Jezus kot učitelj jim je zelo všeč, saj je vendar podal zapoved ljubezni (cf. Mt 22, 37-39) in jo postavil na piedestal najvišje zapovedi, kajne? Po drugi strani se jim zdi Stara zaveza ena sama grozota.

Ti "poznavalci" seveda ne vedo, da gre za dve zapovedi, ki sta čisto lepo ugnezdeni v Mojzesovem Petoknižju. Prvo najdemo v 5Mz 6,5 in so jo v Jezusovem času pobožni Judje recitirali dvakrat na dan (sic!), drugo pa v 3Mz 19,18 in ibid. v.34. Poleg tega taki pozabljajo, da gre za zapovedi, zapovedi pa Bog jemlje zelo resno. Zapovedi niso bile nikoli nič tolažilnega, ampak zakon, postava. Farizeji so do obsedenosti oboževali postavo, zato ni čudno, da je tisti pismouk preverjal Jezusa ravno s tem, kaj meni glede največje zapovedi.

Kot je razvidno iz Markovega poročila, je bil pismouk na koncu zadovoljen z odgovorom in je rekel Jezusu: "Dobro, učitelj. Resnico si povedal: On je edini in ni drugega razen njega, in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kakor vse žgalne daritve in žrtve." (Mr 12,32.33) Na to mu je Jezus odgovoril: "Nisi daleč od Božjega kraljestva." (Mr 12,34b) Naš Gospod  ni pohvalil pismouka, ali mu rekel, da je že najmanj z eno nogo v Božjem kraljestvu, ampak, da ni daleč od njega. Poznavanje zapovedi še ni garancija za državljanstvo v Božjem kraljestvu. Tudi njihovo izpolnjevanje nam tega ne zagotavlja, saj ni človeka, ki bi resnično izpolnjeval vse Božje zapovedi. Zapovedi me ne opravičujejo. Če ne izpolnjujem zakonov, me ti zakoni obtožujejo. Enako, ali še huje  je z Božjimi zapovedmi. Sv. Jakob je zapisal: "Kdor se namreč drži vse postave, krši pa eno zapoved, je kriv za kršitev vseh."  (Jk 2,10) Z Bogom ni šale, on zahteva popolnost, ki pa je ne premoremo. Toda obstaja rešitev.

V nadaljevanju naše perikope je Jezus preizkušal farizeje z vprašanjem, čigav sin je Mesija. Ker so poznali svetopisemske prerokbe, so mu odgovorili, da Davidov. Na nek način so imeli celo prav, saj je bil Jezus po človeški strani res iz Davidovega rodu. Toda Jezus jim je citiral odlomek iz Psalma 110, kjer pravi:

GOSPODOV govor mojemu Gospodu:
"Sédi na mojo desnico,
dokler ne položim tvojih sovražnikov
za podnožje tvojih nog."    (Ps 110,1)

S tem citatom jih je spravil v zadrego, tako da mu niso znali, mogli, ali pa morda hoteli odgovoriti. Tu ne gre za dvogovor med Bogom in človekom, ampak med dvema božanskima osebama. Judje so si predstavljali Mesija kot človeškega vladarja, ki bo odrešil Izrael rimskih okupatorjev in drugih sovražnikov.  Toda Jezus ni prišel na svet, da bi nas odrešil človeških okupatorjev, ampak tistega okupatorja, ki je v edenskem vrtu prevaral naša prednika ter ob njunem voljnem sodelovanju nakopal človeštvu greh, smrt in gorje. Jezus je rekel farizeju, ki je pohvalil našega Gospoda za njegov odgovor na vprašanje o največji zapovedi, da ni daleč od Božjega kraljestva. Farizej je poznal zapovedi, ni pa se zavedal, da stoji zraven njega Kralj omenjenega kraljestva. 

Jezus Kristus, edinorojeni Božji Sin,  je iz ljubezni do ljudi privzel podobo človeka in edini v vsem in namesto nas izpolnil zapovedi postave. On je živel popolno življenje v poslušnosti nebeškemu Očetu. Še več, bil je usmrčen za naše grehe in bil obujen od mrtvih, s čimer jamči vsem, ki vanj verujejo in se zanašajo na njegovo popolno ter na križu dokončano delo, delež v njegovem  kraljestvu. Pot v Božje kraljestvo je ozka, kajti ta Pot je Jezus Kristus, ki je rekel o sebi: "Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni." (Jn 14,6) Odrešenje je iz milosti, vera pa je orodje, s katerim  prejmemo milost. Jezus sam pravi, da ima vsak, ki vanj veruje, večno življenje (cf. Jn 3,16). Vera tu ne pomeni le nekaj razumsko verjeti, ampak tudi zanašati se na nekoga. 
 Jezus je popolnoma zanesljiv Odrešenik. Ali se zanašaš nanj?


Ni komentarjev: