Najbrž nam je vsem poznan ljudski rek, ki se glasi: "Na dveh stolih se ne da sedeti, ker se ti oba izmakneta." Nekaj podobnega je povedal Jezus, ko je rekel:
"Nihče ne more služiti dvema gospodarjema: ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu." (Mt 6,24. Cf. Lk. 16,13)
Glagol služiti se v izvirniku glasi douleo, kar pomeni, kar pomeni, da delaš za gospodarja, ne da bi za to mogel pričakovati plačilo. Gre torej za odnos gospodar - suženj. Vsakdo na svetu je pač suženj nekoga ali nečesa: lahko si suženj Boga ali denarja, ki nastopa v vlogi Boga. Jezus je pač dal ta dva primera. Naš Bog se je razodel na različne načine, med drugim tudi kot ljubosumen Bog: "Kajti ne smeš se priklanjati drugemu bogu, ker je GOSPODOVO ime 'Ljubosumni', ljubosumen Bog je." (2Mz 34,14) Glede na to, da je edini, ne trpi konkurence, ljudje pa si zavoljo svoje padle narave zelo radi delamo svoje bogove. Mnogobožci imajo ta problem, da morajo razdeliti svojo predanost med množico bogov. Kristjani naj ne bi imeli tega problema, a kaj, ko naša pozornost in naša predanost tako rada odtavata tja, kamor ne bi smela, torej od živega Boga k stvarem, ki potem zasedejo mesto, ki pripada edino njemu. Apostol Janez torej ni kar tako na koncu svojega prvega pisma napisal: "Otroci, varujte se malikov." (Jn 5,21) Pri tem ni mislil otrok v dobesednem smislu, ampak na Božje otroke, torej kristjane, iz česar sledi, da se je zavedal, tudi kristjani nismo imuni na takšno ali drugačno obliko malikovanja. .
Toda, ko je Jezus umrl, je umrl za vse naše grehe, pretekle, sedanje in prihodnje. Kristjan, ki živi tostran večnosti, ne bo nikoli v popolnosti izpolnjeval Božjih standardov. Kristus je tisti, ki jih je edini izpolnil. Če smo v Kristusu, nam on daje svojo pravičnost, zato nas nebeški Oče gleda skozi prizmo svojega Sina. Če bomo vselej stali v tem zavedanju, potem bomo tudi obstali pred Bogom in napredovali v posvečenem življenju. Evangelij našega odrešenja ni nekaj, kar bi slišali enkrat na začetku naše poti s Kristusom, ampak naša vsakdanja potreba, ki nam omogoča rast na poti posvečenosti. Potem bodo mamon in drugi maliki izgubili svojo atraktivnost, mi pa ne bomo več sedeli na dveh stolih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar