Nato se je napotil v mesto, ki se imenuje Nain. Z njim so šli njegovi učenci in velika množica. 12 Prav tedaj, ko se je približal mestnim vratom, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova. Spremljala jo je precej velika množica iz mesta. 13 Ko jo je Gospod zagledal, se mu je zasmilila in ji je rekel: "Ne jokaj!" 14 Pristopil je in se dotaknil nosil. Tisti, ki so nosili, so se ustavili in rekel je: "Mladenič, rečem ti: Vstani!" 15 Mrtvi se je vzdignil in začel govoriti; in Jezus ga je dal njegovi materi. 16 Vse je obšel strah in slavili so Boga ter govorili: "Velik prerok je vstal med nami" in "Bog je obiskal svoje ljudstvo." 17 Ta glas o njem se je razširil po vsej Judeji in vsej okolici. (Lk 7,11-17)
Če ne bi bilo tega sporočila evangelista Luka, kim pripoveduje o obuditvi vdovinega sina, bi bilo mestece Nain bržkone še eno od pozabljenih zakotij rimske Palestine. V evangelijih najdemo tri primere, v katerih je naš Gospod koga obudil od mrtvih. Poleg mladeniča iz Naina je obudil tudi hčer načelnika shodnice Jaira (cf. Lk 8, 40-56) ter svojega prijatelja Lazarja (cf. Jn 11,1-44). Vsi trije primeri so bili močni dokazi, da je Jezus resnični Mesija.
Se pa ta oživljenja bistveno razlikujejo od Jezusovega vstajenja od mrtvih, ker za razliko od njegovega vstajenja niso bila trajna. Pavel pravi o njem: "On je začetek, prvorojenec med mrtvimi." (Kol 1,18b) in: "Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali." (1Kor 15,20) In zopet: "Kristus, potem ko je bil obujen od mrtvih, več ne umre; smrt nad njim nima več oblasti." (Rim 6,9) Za razliko od mladeniča iz Naina, Jairove hčere in Lazarja Kristus po tistem, ko je bil obujen, ni več umrl, one tri pa je znova čakala telesna smrt.
S tem, ko je Jezus obudil posameznike od mrtvih, ni le dokazal svojega mesijanskega poslanstva, ampak tudi svoje usmiljenje in globoko zgroženost nad smrtjo, ki je posledica človekovega greha. Nihče se na ta svet ne rodi brez greha, zato nas vse na koncu čakata smrt in grob. Toda grob ni konec. Nekega dne bo nastopilo vstajenje mrtvih, ko pride Jezus Kristus v slavi sodit žive in mrtve in bo svoje verne vzel k sebi: "Ta bo z močjo, s katero si more podvreči vse, preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobno telesu svojega veličastva." (Flp 3,21) Ne vemo, kaj se je pozneje zgodilo s sinom vdove iz Naina; je umrl v Gospodu, ali brez njega? Če je umrl, ne da bi bil odrešen, je bilo zanj osebno njegovo prvo obujenje zaman in zapade strašni sodbi, enako kot mnogi drugi. Po drugi strani smemo, glede na to, da so on in pogrebci razumeli in začutili, da je Bog obiskal svoje ljudstvo, sklepati, da je med odrešenimi. Vera v Jezusa Kristusa ter zanašanje nanj je usodna ločnica, ki deli tiste, ki so odrešeni od tistih, ki gredo v pogubo.
Na kateri strani ločnice se nahajaš? Če si med tistimi, ki drvijo po široki poti v pogubo, je še vedno čas za rešitev: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)
Ni komentarjev:
Objavite komentar