Tedaj je Jezus govoril Judom, ki so verovali vanj: "Če ostanete v moji besedi, ste resnično moji učenci. 32 In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila." 33 Odgovorili so mu: "Abrahamovi potomci smo in nikoli nismo bili nikomur sužnji; kako praviš ti: 'Postali boste svobodni.'" 34 Jezus jim je odgovoril: "Resnično, resnično, povem vam: Vsak, kdor dela greh, je suženj greha. 35 Suženj pa ne ostane pri hiši za vekomaj; sin ostane vekomaj. 36 Če vas torej Sin osvobodi, boste resnično svobodni."
(Jn 8,31-36)
V sodobnih protestantskih krogih si ob petstoletnici dogodka, s katerim zaznamujemo začetek reformacije, mnogi danes zastavljajo vprašanje: "Ali danes sploh še potrebujemo reformacijo?"
To vprašanje pravzaprav niti ni čisto novo. Nekaj podobnega so spraševali Judje, ki so sicer verjeli, da je Jezus nekaj velikega in posebnega, spregledali pa so svoje dejansko stanje pred Bogom. Ko jim je naš Gospod povedal, da jih bo resnica osvobodila, so se začudeno odzvali, kajti prepričani so bili, da so že svobodni. Podobno je v današnjem svetu, a vendar ni čisto enako. Postmoderno razmišljujoči človek, za razliko od Judov Jezusovega časa, noče verjeti v obstoj objektivne resnice, čeprav po drugi strani vsakič, ko prečka cesto, pogleda levo in desno, če ga morda ne ogroža kako vozilo. Tak človek si zastavlja pilatovsko vprašanje: "Kaj je resnica?" (Jn 18,38) pri čemer noče vedeti za svoj greh, svetost Boga, ki ga greh žali in za svojo večno usodo, kot posledico greha. Te stvari so vendar tako zelo srednjeveške. Pa niso. V bistvu so zelo staroveške, lahko pa gremo še bolj nazaj...
Vsak posameznik še danes potrebuje notranjo reformacijo oziroma, da se pozitivno odzove na Kristusov poziv: "Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo." (Mt 4,17b)
V sodobnem protestantizmu srečujemo dve skrajnosti: na eni strani imamo liberalne, na drugi pa evangelikalne denominacije. Na prvi pogled so si obojni res zelo različni, toda če pogledamo podrobneje, hitro ugotovimo, da imajo določeno skupno izhodišče. Oboji pretirano poudarjajo osebno izkustvo svetega. S samim izkustvom sicer ni nič narobe, brez njega v bistvu ne gre, ampak za presojanje le-tega je potrebno še kaj več kot le moji lastni občutki in/oziroma lastni razum.
Liberalne denominacije trdijo, da je treba interpretirati Sveto pismo v duhu časa, saj gre za knjigo, ki so jo nehali pisati pred približno dvema tisočletjema, od takrat pa naj bi naša družba že zelo napredovala. Brez dvoma je naša družba napredovala v smislu znanosti in tehnologije, toda človek se ni od takrat čisto nič spremenil. Kdor verjame v humanistično floskulo, da smo ljudje v bistvu dobri, potrebujemo le dobre zakone in bo vse lepo in prav, naj posluša današnja poročila, ali si prebere današnje novice. Po drugi strani naj se vpraša, kje so ti dobri zakoni, ki bi rešili vse probleme? Zakonodajalci ves čas krpajo zakonodajo, luknje pa ostajajo. Pred časom je nek naš sekularni humanist predlagal zelo zanimiv zakon, ki bi ga sestavljal en sam člen: "Bodi človek!" Pri tem je pozabil navesti, kje med vsemi milijardami živih in mrtvih pripadnikov vrste homo sapiens sapiens bi našel merilo za tega človeka kot takega. Bi bila to mati Terezija, Albert Schweitzer ali Adolf Hitler? Zlo v človeškem karakterju je kot plevel: raste tudi tam, kjer ne uspeva nobena kulturna rastlina, na primer v razpokah asfalta. Jezus - moralni učitelj, ki ljubi vse ljudi enako, je všeč tako skeptikom kot liberalnim kristjanom.
Pa ne le tem. Všeč je tudi konservativnim evangelikalcem. Tudi ti najraje govorijo o tem, da je Bog ljubezen, kar sicer narobe, saj tudi apostol Janez pravi tako (cf. 1Jn 4,8). Po drugi strani pa ti ljudje pozabljajo na Božjo svetost: "Kajti naš Bog je ogenj, ki požira." (Heb 12,29) Pietistična reformacija tipa "moj privatizirani Jezus, moja privatizirana Biblija" ne deluje. Protestantizem, v katerem sem jaz tisti, ki (se) odločam, ne deluje. To je svetlobna leta daleč od Luthra, Calvina ali Trubarja. Protestantizem, ki pravi: "Pustite teologijo, berite Biblijo in boste sami spoznali," ne deluje. Reformatorji niso ustvarjali novega krščanstva, ampak so v luči Svetega pisma očistili obstoječ nauk poznosrednjeveške cerkve. Liberalci oblikujejo svojo "teologijo" v duhu časa in tega sveta, evangelikalci pa uporabljajo posvetne prijeme pri svojem delovanju. Poglejmo na primer glasbo v evangelikalskih cerkvah. Rokovski ansambli prepevajo plehke popevčice o posladkanem Jezusu. Evangelikalske cerkve so se spremenile v pokrščene disko klube. To je sedaj trend, ki se je, kot mnoge neumnosti, začel v Ameriki, od tam pa se širi po svetu. Seveda, bogoslužje mora biti uporabniku prijazno. Kaj pa Bogu? Kje je tu občutek za Božjo svetost? Seveda bodo rekli: "Ni važna zunanjost, važno je srce." To je sicer res, res pa je tudi, da so podobno govorili in še govorijo platonisti vseh vrst: gnostiki, manihejci, bogomili in kar je še takih, ki pravijo: "Duša je pomembna, ostalo nič ne šteje." Če bi štelo le duhovno in eterično, potem Jezus ne bi vzpostavil zakramentov, pri katerih se uporablja materija: voda, kruh in vino. Materija je dobra, saj je tudi njo ustvaril Bog (1Mz 1,9.31)
Danes so mnogi prepričani, da je sodobna Rimskokatoliška cerkev bližja reformaciji, kot je bila v Luthrovem času, zato sedaj ni več nobene potrebe po reformaciji. Pa je res? V bistvu ni. V srednjeveški cerkvi so do Luthrovega časa sobivale različne teološke smeri, ki so si bile vsaj deloma celo v nasprotju. Tridentinski koncil pa je jasno začrtal ločnico med rimskim in protestantskim naukom, s čimer je svojim vernikom nedvoumno zapovedal, kako in kaj je treba verovati. Razlika se je še povečala z dogmo o Marijinem brezmadežnem spočetju iz leta 1854, z dogmo o papeški nezmotljivosti iz 1870 in Marijinem vnebovzetju iz 1950. Vse to so dolžni rimski katoličani še danes verovati. Kje je tu kakšno zbližanje? V bistvu gre za večjo razliko, kot je bila v času reformacije.
Kaj sedaj in kako naprej? Protestantska cerkev se bo morala, če bo hotela biti zvesta Kristusu, v celoti vrniti ad fontes, torej k virom. Primarni vir pri tem je Božja beseda, kakor je zapisana v Svetem pismu, in je edini kriterij za sekundarne vire, podane v različnih veroizpovedih in veroizpovednih spisih. V nasprotnem primeru bomo pristali v črni luknji teološkega liberalizma, ali pa v anabaptističnem entuziazmu in sanjaštvu. Reformacijo si mora vsaka generacija prisvojiti na novo. To ne pomeni neke reformacije reformacije, ki je v bistvu deformacija, ampak reformacijo, kot so jo izvajali veliki reformatorji: Luther, Calvin, Cranmer, Trubar in drugi.
Gola teologija pa tudi ni dovolj. Svetu je treba povedati tisto, kar je Jezus povedal Nikodemu: "Kajti tako je Bog ljubil svet, da je dal Sina svojega edinorojenega, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temveč da ima večno življenje. Bog namreč ni poslal Sina svojega na svet, da bi svet sodil, marveč da se svet zveliča po njem. Kdor veruje vanj, ne bo sojen; kdor ne veruje, je že obsojen, ker ni veroval v ime edinorojenega Sina Božjega." (Jn 3,16-19 CHR) To je jedro evangelija. Tukaj stojmo, Bog nam pomagaj!
Vsak posameznik še danes potrebuje notranjo reformacijo oziroma, da se pozitivno odzove na Kristusov poziv: "Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo." (Mt 4,17b)
V sodobnem protestantizmu srečujemo dve skrajnosti: na eni strani imamo liberalne, na drugi pa evangelikalne denominacije. Na prvi pogled so si obojni res zelo različni, toda če pogledamo podrobneje, hitro ugotovimo, da imajo določeno skupno izhodišče. Oboji pretirano poudarjajo osebno izkustvo svetega. S samim izkustvom sicer ni nič narobe, brez njega v bistvu ne gre, ampak za presojanje le-tega je potrebno še kaj več kot le moji lastni občutki in/oziroma lastni razum.
Liberalne denominacije trdijo, da je treba interpretirati Sveto pismo v duhu časa, saj gre za knjigo, ki so jo nehali pisati pred približno dvema tisočletjema, od takrat pa naj bi naša družba že zelo napredovala. Brez dvoma je naša družba napredovala v smislu znanosti in tehnologije, toda človek se ni od takrat čisto nič spremenil. Kdor verjame v humanistično floskulo, da smo ljudje v bistvu dobri, potrebujemo le dobre zakone in bo vse lepo in prav, naj posluša današnja poročila, ali si prebere današnje novice. Po drugi strani naj se vpraša, kje so ti dobri zakoni, ki bi rešili vse probleme? Zakonodajalci ves čas krpajo zakonodajo, luknje pa ostajajo. Pred časom je nek naš sekularni humanist predlagal zelo zanimiv zakon, ki bi ga sestavljal en sam člen: "Bodi človek!" Pri tem je pozabil navesti, kje med vsemi milijardami živih in mrtvih pripadnikov vrste homo sapiens sapiens bi našel merilo za tega človeka kot takega. Bi bila to mati Terezija, Albert Schweitzer ali Adolf Hitler? Zlo v človeškem karakterju je kot plevel: raste tudi tam, kjer ne uspeva nobena kulturna rastlina, na primer v razpokah asfalta. Jezus - moralni učitelj, ki ljubi vse ljudi enako, je všeč tako skeptikom kot liberalnim kristjanom.
Pa ne le tem. Všeč je tudi konservativnim evangelikalcem. Tudi ti najraje govorijo o tem, da je Bog ljubezen, kar sicer narobe, saj tudi apostol Janez pravi tako (cf. 1Jn 4,8). Po drugi strani pa ti ljudje pozabljajo na Božjo svetost: "Kajti naš Bog je ogenj, ki požira." (Heb 12,29) Pietistična reformacija tipa "moj privatizirani Jezus, moja privatizirana Biblija" ne deluje. Protestantizem, v katerem sem jaz tisti, ki (se) odločam, ne deluje. To je svetlobna leta daleč od Luthra, Calvina ali Trubarja. Protestantizem, ki pravi: "Pustite teologijo, berite Biblijo in boste sami spoznali," ne deluje. Reformatorji niso ustvarjali novega krščanstva, ampak so v luči Svetega pisma očistili obstoječ nauk poznosrednjeveške cerkve. Liberalci oblikujejo svojo "teologijo" v duhu časa in tega sveta, evangelikalci pa uporabljajo posvetne prijeme pri svojem delovanju. Poglejmo na primer glasbo v evangelikalskih cerkvah. Rokovski ansambli prepevajo plehke popevčice o posladkanem Jezusu. Evangelikalske cerkve so se spremenile v pokrščene disko klube. To je sedaj trend, ki se je, kot mnoge neumnosti, začel v Ameriki, od tam pa se širi po svetu. Seveda, bogoslužje mora biti uporabniku prijazno. Kaj pa Bogu? Kje je tu občutek za Božjo svetost? Seveda bodo rekli: "Ni važna zunanjost, važno je srce." To je sicer res, res pa je tudi, da so podobno govorili in še govorijo platonisti vseh vrst: gnostiki, manihejci, bogomili in kar je še takih, ki pravijo: "Duša je pomembna, ostalo nič ne šteje." Če bi štelo le duhovno in eterično, potem Jezus ne bi vzpostavil zakramentov, pri katerih se uporablja materija: voda, kruh in vino. Materija je dobra, saj je tudi njo ustvaril Bog (1Mz 1,9.31)
Danes so mnogi prepričani, da je sodobna Rimskokatoliška cerkev bližja reformaciji, kot je bila v Luthrovem času, zato sedaj ni več nobene potrebe po reformaciji. Pa je res? V bistvu ni. V srednjeveški cerkvi so do Luthrovega časa sobivale različne teološke smeri, ki so si bile vsaj deloma celo v nasprotju. Tridentinski koncil pa je jasno začrtal ločnico med rimskim in protestantskim naukom, s čimer je svojim vernikom nedvoumno zapovedal, kako in kaj je treba verovati. Razlika se je še povečala z dogmo o Marijinem brezmadežnem spočetju iz leta 1854, z dogmo o papeški nezmotljivosti iz 1870 in Marijinem vnebovzetju iz 1950. Vse to so dolžni rimski katoličani še danes verovati. Kje je tu kakšno zbližanje? V bistvu gre za večjo razliko, kot je bila v času reformacije.
Kaj sedaj in kako naprej? Protestantska cerkev se bo morala, če bo hotela biti zvesta Kristusu, v celoti vrniti ad fontes, torej k virom. Primarni vir pri tem je Božja beseda, kakor je zapisana v Svetem pismu, in je edini kriterij za sekundarne vire, podane v različnih veroizpovedih in veroizpovednih spisih. V nasprotnem primeru bomo pristali v črni luknji teološkega liberalizma, ali pa v anabaptističnem entuziazmu in sanjaštvu. Reformacijo si mora vsaka generacija prisvojiti na novo. To ne pomeni neke reformacije reformacije, ki je v bistvu deformacija, ampak reformacijo, kot so jo izvajali veliki reformatorji: Luther, Calvin, Cranmer, Trubar in drugi.
Gola teologija pa tudi ni dovolj. Svetu je treba povedati tisto, kar je Jezus povedal Nikodemu: "Kajti tako je Bog ljubil svet, da je dal Sina svojega edinorojenega, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temveč da ima večno življenje. Bog namreč ni poslal Sina svojega na svet, da bi svet sodil, marveč da se svet zveliča po njem. Kdor veruje vanj, ne bo sojen; kdor ne veruje, je že obsojen, ker ni veroval v ime edinorojenega Sina Božjega." (Jn 3,16-19 CHR) To je jedro evangelija. Tukaj stojmo, Bog nam pomagaj!
Ni komentarjev:
Objavite komentar