Nebeška gostija

V priliki  o svatbi, zapisani v evangeliju po Mateju 22, 1-14, je Jezus pripovedoval o kralju, ki je napravil svatbo svojemu sinu. V njej  predstavlja kralj  nebeškega Očeta, sin  Božjega Sina Jezusa Kristusa, nevesta pa Božjo Cerkev, ki je občestvo svetih (cf. Raz 19, 5-9). Poročna gostija predstavlja nebeško kraljestvo, oziroma veselo občestvo z Bogom v njegovem kraljestvu.

Kralj je preko svojih služabnikov povabil  na svatbo določeno skupino ljudi, a povabljeni so se na povabilo negativno odzvali. Podobno se je zgodilo ob drugem povabilu, le da so povabljeni povrhu vsega nekatere kraljeve odposlance   pobili. Povabljeni predstavljajo starozavezno Božje izvoljeno ljudstvo, ki je bilo povečini gluho na sporočilo evangelija. Ne odzvati se na kraljevo povabilo na svatbo je pomenilo hudo žalitev, zato je dal kralj požgati mesto, kjer so živeli povabljenci. Prilika torej meri na  neodzivnost judovskega ljudstva na evangelij in napoveduje prihodnjo usodo Jeruzalema, ki se je uresničila, ko so mesto leta 70 uničili Rimljani.

Kralj je nato pozval svoje služabnike, naj na gostijo povabijo druge ljudi, torej tiste, ki prvotno niso pripadali izvoljenemu ljudstvu: "Služabniki so odšli na poti in zbrali vse, ki so jih našli, hudobne in dobre, in svatovska dvorana se je napolnila z gosti." (Mt 22,10) V svatovski dvorani se je zbrala nadvse pisana druščina. Da, med njimi so bili  celo hudobni! Kaj ni bil prvi in zadnji od  Zveličarja osebno kanonizirani svetnik tat in kriminalec (cf. Lk 23,39-43)?  Mnogim se zdi kaj takega pohujšljivo, toda  "[M]oje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori GOSPOD" (Iz 55,8) Zavedati se je treba naslednjega:  "GOSPODOVA je zemlja in kar jo napolnjuje" (Ps 24,1) in on "vse uresničuje po sklepu svoje volje." (Ef 1,11b) Bog ne dela po sklepu naše volje, o kateri si mnogi delajo iluzije, da naj bi bila celo svobodna, ampak svoje. Bog je pri svojih odločitvah popolnoma suveren. 

Že v 11. vrstici pa se je zgodilo naslednje: "Ko je kralj prišel pogledat goste, je opazil tam človeka, ki ni imel oblečene svatovske obleke." Nekoč je bilo ponekod na Orientu v navadi, da je kralj priskrbel svatom svatovsko obleko. V obravnavani priliki imamo opraviti z  odzivom zelo raznolike druščine dobrih in hudobnih, ampak od vsakega svata se je pričakovalo, da pride v svatovski obleki. Zato je  kralj naročil strežnikom, naj človeka, ki ni imel ustrezne obleke vržejo "ven v  najzunanjejšo temo[...] Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih". (Mt 22, 13.14) Poklicanost  torej še ni jamstvo za  izvoljenost! Svatovska obleka predstavlja pravičnost, ki jo prejme posameznik od Boga. To ni pravičnost, ki bi jo proizvedli mi sami, ampak všteta pravičnost, ki jo imamo od Kristusa. Mi nimamo nobenih dobrih del niti vere, ki bi jo proizvedli iz lastnih moči. Vse to pred Bogom nič ne šteje, saj pravi prerok Izaija: "Vsi smo postali kakor umazanec, vsa naša pravična dela kakor umazana obleka." (Iz 64, 5a)  Pravičnost, ki šteje pred Bogom, je Kristusova pravičnost, ki je  všteta vsakemu resničnemu kristjanu.

Mnogo je poklicanih. Evangelij se že skoraj 2000 let oznanjuje po svetu.   Mnogi ga slišijo in preslišijo. Nekateri ga slišijo in jim je celo po malem všeč. Nekaterim od teh celo uspe, da se zrinejo v dvorano, kjer poteka Jagnjetova gostija. Morda se zanašajo na svoje zasluge. Ampak ti zagotovo niso med izvoljenimi. "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar.  Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil." (Ef 2,8.9) Izvoljeni se zanašajo edino na Kristusa in na njegovo na križu izvršeno delo. On je vsa njihova pravičnost. 

Ali sodiš med izvoljene?