Ko je v soboto prišel na obed v hišo nekega prvaka med farizeji, so ga ti opazovali. 2 In glej, pred njim se je znašel neki človek, ki je imel vodenico. 3 Jezus je nagovoril učitelje postave in farizeje: "Ali je dovoljeno v soboto zdraviti ali ne?" 4 Oni pa so molčali. In prijel je bolnika, ga ozdravil in odslovil. 5 Njim pa je rekel: "Komu izmed vas bo sin ali vol padel v vodnjak in ga ne bo takoj, na sobotni dan, potegnil ven?" 6 In na to mu niso mogli odgovoriti.
7 Povabljenim je povedal priliko, ko je opazoval, kako si izbirajo prve sedeže. Govoril jim je: 8 "Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnejši od tebe, 9 pa bo prišel tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: 'Daj prostor temu!' Takrat se boš začel v sramoti presedati na zadnje mesto. 10 Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto, da ti reče tisti, ki te je povabil, ko pride: 'Prijatelj, pomakni se više!' Takrat boš počaščen vpričo vseh, ki so s teboj pri mizi; 11 kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan." (Lk 14,1-11)
V zgornjem odlomku imamo dve zgodbi, ki se nahajata znotraj enega dogajanja. Prvih šest vrstic govori o ozdravljenju vodeničnega, preostale vrstice pa predstavljajo kratek pouk o ponižnosti.
V Jezusovem času je bila navada, da so po sobotnem bogoslužju v shodnici gostujočega pridigarja povabili na obed. Najbrž je bil v zgornjem odlomku tudi naš Gospod v vlogi gostujočega pridigarja, potem pa ga je eden od pomembnežev med farizeji povabil na kosilo.
Ko je prišel Jezus v farizejevo hišo, so ga prisotni opazovali in ocenjevali (cf. Lk 14,1). Zgodba zveni nekam znano, kajne? Ko se znajdemo skupaj z drugimi ljudmi, jih zelo radi opazujemo, razvrščamo, ugotavljamo, kdo nam je bolj in kdo manj simpatičen... Tudi Jezusova vidna prisotnost bi bila zagotovo deležna posebne pozornosti. Enako je bilo pred 2000 leti. Toda, pozor, v prvem delu te Lukove pripovedi nastopajo Jezus, farizeji, bržkone tudi kateri od učencev in sobota, torej nadvse pomemben dan počitka, ko pravoverni Judje še danes ničesar ne delajo (pripadajo namreč farizejski tradiciji), razen da gredo v sinagogo k skupni molitvi. Prehranjevanje jim je seveda dovoljeno, prepovedano pa jim je zakuriti ogenj in celo vklopiti ali izklopiti elektriko ali kak električni aparat. Nekateri se znajdejo tako, da najamejo nejudovskega služabnika, da zanje opravi "umazano delo".
Jezus je bil še zlasti deležen posebne pozornosti prisotnih, ker je bil znan po tem, da je rad kršil stroge sobotne predpise. Glede tega je nekoč rekel: "Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote." (Mr 2,27) S tem je povedal, da je namen sobote ta, da se človek, ki ves teden dela, enkrat tedensko spočije od svojega truda, umiri od ustaljenega tempa in intenzivneje duhovno prenovi. Tudi v našem primeru se je kmalu našla priložnost za "kršitev", saj se je v prostoru pojavil vodeničen človek. Ne vemo, ali se je pojavil po svoji volji ali so ga podtaknili, da bi videli, kako bo Jezus reagiral. Če bi reagiral "napačno", bi imeli v rokah obtožni material. Glede na to, da bolezen ni bila smrtna, bi lahko Jezus mirne duše naročil bolniku, naj še malo počaka in pride naslednji dan. On pa je za začetek vprašal učitelje postave (danes bi jim rekli "pravni strokovnjaki") in farizeje, ali je ob sobotah dovoljeno zdraviti ali ne. Sledil je molk, kajti očitno so se znašli pred novo pravno zagato, glede katere niso imeli odgovora. On je nato človeka ozdravil, poslal domov in zbrane vprašal: "Komu izmed vas bo sin ali vol padel v vodnjak in ga ne bo takoj, na sobotni dan, potegnil ven?" (Lk 14,5) Spet so ostali brez besed, kajti vsakdo bi storil natančno to, kar jih je Jezus vprašal. Razen tega so se farizeji in pravni strokovnjaki že iz predhodnih izkušenj naučili, da v debati z Jezusom ne morejo zmagati.
Ko je opazoval, kako se povabljeni prerivajo za prve, torej imenitnejše sedeže na gostiji, jim je dal zanimiv nasvet. Jezus je rekel, da je bolje zasesti manj pomembno mesto, da nas morda potem gostitelj presede na imenitnejše mesto. Boljše je biti skromen, kot trpeti sramoto, "kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan." (Lk 14,11) Podobne besede najdemo v Knjigi pregovorov: "Ne bahaj se pred kraljem, ne postavljaj se na mesto veljakov. Kajti boljše je, da ti reko: 'Pomakni se naprej! kakor da te odrivajo nazaj pred imenitnim, ki so ga videle tvoje oči.'" (Prg 25,6.7) Gre torej za modrost ponižnosti. Pristna ponižnost ni v tem, da sami sebe podcenjujemo, ampak pravilno ocenjujemo. Nerodno je, če sedeš na imenitnejši sedež, nakar pride nekdo, ki je uglednejši od tebe, nakar tega povabijo na tvoje mesto, tebe pa posadijo nekam v ozadje. Zato je Gospod svetoval skromnost. Ponižnost ni tlačenje samega sebe v prah, ampak to, da si tisto, kar si in nič več ter nič manj. Jezus je bil ponižen, a se je znal potegniti za svoje pravice, enako apostoli.
Kot nam kaže prilika, pride ta nauk včasih prav že v tem življenju, lahko pa se tudi nanaša na večnost. Apostol Jakob piše: "Ponižajte se pred Gospodom in povišal vas bo." (Jk 4,10) Peter pa pravi: "V medsebojnih odnosih se vsi oblecite v ponižnost, ker Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost. Ponižajte se pod močno Božjo roko, da vas ob svojem času poviša." (1Pt 5,5.6)
Modrost sveta uči, da se moramo "samouresničevati", modrost ponižnosti pa je v tem, da je bolje biti ponižen kot ponižan.
Ni komentarjev:
Objavite komentar