Vera brez križa

Sleherna vera, ki je prikrajšana za križ,  je vera, ki te bo prikrajšala za nebesa. 

~ Charles Spurgeon

Ponižnost

Ponižnost ni kot nek občutek majhnosti in nekoristnosti, oziroma kompleks manjvrednosti. Je čutenje veličine in slave Boga ter videnje sebe v tej luči.   

~ Sinclair Ferguson

Krščanska zrelost

Pogostoma mislimo, da potrebuje krščanska zrelost vedno manj in manj pomoči. Narobe! Zrelost vse bolj in bolj spoznava, kako zelo smo odvisni od Jezusa. Zanašanje nase je sabotaža samega sebe.  

~ J. A. Medders

Kristusov klic

Kristus je prišel klicat grešnike.  Toda klicat jih je prišel k spreobrnjenju.  

~ Jean Calvin

Pristno in lažno kesanje

Razlika med pristnim in lažnim kesanjem je naslednja: človek, ki se resnično kesa, vpije zoper svoje srce;  tisti drugi pa, kakor Eva, zoper kačo, ali kar koli drugega.   

~ John Bunyan

Biblija je namenjena vsem

Če naša Sveta pisma obležijo na policah in bi jih proučevali samo učenjaki, potem  je vseeno, če ostanejo napisana v latinščini in priklenjena za prižnice.  

~ Burk Parsons

Zakaj vemo za mestece Nain

Današnji Nain. Vir slike: Wikipedia

Nato se je napotil v mesto, ki se imenuje Nain. Z njim so šli njegovi učenci in velika množica. 12 Prav tedaj, ko se je približal mestnim vratom, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova. Spremljala jo je precej velika množica iz mesta. 13 Ko jo je Gospod zagledal, se mu je zasmilila in ji je rekel: "Ne jokaj!" 14 Pristopil je in se dotaknil nosil. Tisti, ki so nosili, so se ustavili in rekel je: "Mladenič, rečem ti: Vstani!" 15 Mrtvi se je vzdignil in začel govoriti; in Jezus ga je dal njegovi materi. 16 Vse je obšel strah in slavili so Boga ter govorili: "Velik prerok je vstal med nami" in "Bog je obiskal svoje ljudstvo." 17 Ta glas o njem se je razširil po vsej Judeji in vsej okolici. (Lk 7,11-17)

 Nain je danes arabska muslimanska vas, ki leži v Galileji, na severu današnjega Izraela. Za ta kraj s približno dva tisoč prebivalci bi danes le malokdo vedel, v kolikor ne bi Jezus v njem  od mrtvih obudil mladeniča, edinega sina neke vdove. 

Jezus se za to dejanje ni odločil zato, da bi postal  bolj slaven, ampak preprosto zato, ker se mu je mati, ki je izgubila edinca in je bila po vsej verjetnosti vdova, smilila. Ženskam, ki so v tistem času ostale brez moža in sinov, se je slabo pisalo. Na našega Gospoda tudi ni naredila posebnega vtisa vzhičenost prisotnih, ko obudil mladeniča, kar lahko sklepamo iz pripovedovanja evangelista, ki nato v svoji pripovedi na hitro preide na drugo temo. 

O obujenem mladeniču in vdovi v nadaljevanju ni več govora. Tudi on je  moral, enako kot Lazar (cf. Jn 11,1-45), nekega dne spet umreti. Ne vemo niti tega, kar lahko sicer z gotovostjo trdimo o  Jezusovem prijatelju Lazarju,  katere vrste večnosti  je bil deležen  mladenič po svoji telesni smrti. Gospod Jezus Kristus je rekel o sebi: "Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre;  in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl." (Jn 11,25.26)  Če je mladi mož pozneje umrl, ne da bi bil odrešen, je bilo zanj osebno njegovo prvo obujenje od mrtvih zaman in je zapadel strašni sodbi, enako kot mnogi drugi. 

Po drugi strani pa smemo, glede na to, da so on in pogrebci razumeli in začutili, da je Bog obiskal svoje ljudstvo, sklepati, da je mladenič med odrešenimi. Vera v Jezusa Kristusa ter zanašanje nanj  je navidez tanek prag, v resnici pa usodna ločnica, ki deli tiste, ki so odrešeni od tistih, ki gredo v večno pogubljenje.  

Na kateri strani te ločnice stojiš? Kakorkoli, ne glede na tvoje trenutno stanje, zaenkrat še obstaja tudi zate rešitev: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Ali veruješ vanj in mu zaupaš? 

Potreba cerkve

Ne potrebujemo nujno več slavnih kristjanov. Potrebujemo več zvestih kristjanov.    

~ H. B. Charles, ml. 

Kristjan in strah

Strah prepusti tistim, ki nimajo ne Očeta, ne Odrešenika, ne Posvečevalca.  

~ Charles Spurgeon

Človekov problem

Vsi smo eno v grehu, eno v padcu, eno v brezupnosti in eno v potrebi po Gospodu Jezusu Kristusu ter po njegovem silnem odrešenju.  

~ Martyn Lloyd-Jones

Kakšna naj bo cerkev

Ne potrebujemo cerkve, ki bi se premikala s svetom.  Potrebujemo cerkev, ki bo premikala svet.  

~ Alistair Begg

Prošnja za razumevanje resnice

Oče, vpiši svojo besedo v naše srce; naredi  iz nas može in žene, ki razumejo tvojo resnico.     

~ Alistair Begg

Nič novega

"Osvobodimo se Stare zaveze!"

"Rešimo se svetopisemske vloge spolov!"

"Povzdignimo Jezusove besede nad Pavlove!"

"Sveto pismo  interpretirajmo skozi prizmo kulture!"

"Sveto pismo posodobimo  skladno s kulturo!"

Vse to so samo nove variante istega starega Satanovega vprašanja: "Ali je Bog res rekel?" 

~ Dustin Benge

Proč z razdvojenostjo in zaskrbljenostjo!

Nihče ne more služiti dvema gospodarjema: ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu.

Zato vam pravim: Ne skrbite za svoje življenje, kaj boste jedli ali kaj boste pili, in ne za svoje telo, kaj boste oblekli. Ali ni življenje več kot jed in telo več kot obleka? 26 Poglejte ptice neba! Ne sejejo in ne žanjejo niti ne spravljajo v žitnice, in vendar jih vaš nebeški Oče hrani. Ali niste vi več vredni kot one? 27 Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo dodati svojemu življenju en sam komolec? 28 In za obleko, kaj skrbite? Poučite se od lilij na polju, kako rastejo. Ne trudijo se in ne predejo, 29 toda povem vam: Še Salomon v vsem svojem veličastvu ni bil oblečen kakor ena izmed njih. 30 Če pa Bog tako oblači travo na polju, ki danes obstaja in jo jutri vržejo v peč, mar ne bo mnogo bolj oblačil vas, maloverni? 31 Ne skrbite torej in ne govorite: ›Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?‹ 32 Po vsem tem sprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete. 33 Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo. 34 Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo.                          

(Mt 6,24-34)

Zgornja perikopa je vzeta iz znamenitega Jezusovega govora na gori, kot je zapisan v Evangeliju po Mateju. V njej nas naš Gospod spodbuja, naj ne bomo razdvojeni in zaskrbljeni.

Na začetku, torej v 24. vrstici, nam naš Gospod kristalno jasno pove, zakaj posameznik ne more služiti dvema gospodarjema, Bogu in mamonu. Izraz mamon pomeni denar ali premoženje. Nekateri ljudje dajejo v svojem življenju prednost zgrinjanju materialnih dobrin, za Boga se pa prav malo ali nič ne brigajo.  Odlomek ne pripoveduje o običajnih nevernikih, ampak o tistih, ki se imajo za pristne vernike, v resnici pa so njihove prioritete čisto nekje drugje. Skrb za materialno eksistenco je vsekakor potrebna in nujna, kajti, kot pravi sv. Pavel: "[K]dor noče delati, naj tudi ne jé." (2Tes 3,10b) Jezus pa nas po drugi  strani svari pred razdvojenostjo, ki jo povzroča hlastanje po materialnih dobrinah. S tem v zvezi je apostol Pavel zapisal: "Korenina vsega zla je namreč pohlep po denarju. Po tem so nekateri hlepeli in tako zablodili proč od vere, s tem pa sami sebi zadali veliko bolečin." (1Tim 6,10) Pohlep po denarju povzroča razdvojenost, ki nekatere potegne proč od vere. Človek je pač "suženj tega, čemur podleže" (2Pt 2,19b). Bogu in denarju (ali lastni sebičnosti, oziroma čemurkoli, kar ni Bog) se ne da služiti.

V nadaljevanju nas Jezus spodbuja, naj ne bomo zaskrbljeni za materialno eksistenco. To seveda ne pomeni, da bi nas spodbujal k lenarjenju, sedenju, gledanju v zrak in meditiranju ter čakanju, da nas bo nebeški Oče nahranil in oblekel. Tudi ptice (Lk v 12,24  na tem mestu omenja vrane), ki so omenjene  v v. 26 se morajo potruditi, da si poiščejo hrano, ki jo imajo na razpolago. Enako morajo lilije v 28. in naslednjih vrsticah črpati iz zemlje hranilne snovi in vodo, da se lahko "oblečejo" lepše kot kralj Salomon. Tako moramo tudi mi  s svojim delom poskrbeti za lastno eksistenco. Jezus nas pravzaprav svari pred bolestno zaskrbljenostjo oziroma prestrašenostjo  glede prihodnosti. To ne pomeni, da  ne bi smeli imeti zavarovalne police ali transakcijskega računa in prihrankov, ampak  da smemo in moramo zaupati Bogu, da bomo tudi v neugodnih okoliščinah, ki nas morebiti doletijo,  nekako prišli skozi.  Zato nam pravi:  "Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo." (Mt 6,33) 

Gre torej za naše prioritete. In že spet smo  pri dveh gospodarjih... Mi, ki  živimo na tej strani večnosti, smo še vedno nepopolni in nesposobni popolnoma izpolnjevati stroga Božja merila, zato dostikrat popustimo in pademo. Naš Gospod Jezus Kristus je edini, ki je s svojim življenjem in smrtjo v polnosti izpolnil vse zahteve Božje pravičnosti. Če smo v njemu, nam on daje svojo pravičnost, zato nas nebeški Oče gleda skozi prizmo svojega ljubljenega Sina. To zavedanje nas spodbuja, da rastemo v posvečenem življenju, ki nam omogoča, da mamon in  drugi nadomestki Boga izgubljajo svojo privlačnost. 

Chemnitz o veri

Torej, vera ne rešuje, ker bi bila tako močna in popolna krepost, ampak zaradi svojega Objekta, oziroma, ker se oprijema Kristusa - Srednika.   

~ Martin Chemnitz

Izven Kristusa

Izven Jezusa Kristusa ni nikakršnega odrešenja, kajti on je začetek in konec vere ter vse v vsem.     

~ Jean Calvin

Ekskluzivnost evangelija

Resnični evangelij je radikalno izključevalen. Jezus ni le  pot, on je edina pot, vse druge poti pa sploh niso nobene poti.

~ Paul Washer

Božji brodolomci

 

Jezus je vse kar imamo. On je vse, kar potrebujemo in vse, kar hočemo. Mi smo Božji brodolomci, naplavljeni na njegovo vsemogočnost. 

~ Vance Havner

Dva ključa

Postava in evangelij sta dva ključa:  Postava je ključ, ki zaklepa ljudi pod obsodbo, evangelij pa je ključ,  ki odklepa vrata in jih pušča na svobodo.   

~ William Tyndale

Edina pot v odrešenje

Ko je Jezus rekel: "Jaz sem pot," je jasno in namerno izključil vse druge poti, zato glej, da se ne pogubiš na kateri od teh!   

~  Charles Spurgeon

Kaj je že to hvaležnost?

Ko  je potoval v Jeruzalem, je hodil med Samarijo in Galilejo. 12 Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili 13 in na ves glas govorili: "Jezus, Učenik, usmili se nas!" 14 Ko jih je zagledal, jim je rekel: "Pojdite in pokažite se duhovnikom!" In med potjo so bili očiščeni. 15 Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. 16 Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samarijan. 17 Jezus pa je odgovoril: "Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? 18 Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?" 19 In rekel mu je: "Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila." (Lk 17,11-19)

Gobavost je zelo huda in neozdravljiva bolezen, pri kateri bolnik tako rekoč počasi gnije  pri živem telesu. Širi se predvsem zaradi slabe higiene. Še danes je neozdravljiva, da se le lajšati njene simptome. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja sem v nekem časniku bral o edinem leprozoriju (bolnišnici za gobavce) v takratni Jugoslaviji, ki se je nahajal v Sarajevu. V njem so stalno oskrbovali kakih dvajset bolnikov, torej približno enega na milijon prebivalcev takratne države.  V Jezusovem času je bila ta bolezen mnogo pogostejša, ker k njej prištevali tudi nekatere druge kožne bolezni. Gobavci so živeli v ločenih skupnostih in so morali ob srečanju z zdravimi ljudmi opozarjati nase kličoč: "Nečist, nečist!" (cf. 3Mz 13,45) V primeru ozdravitve od katere od kožnih bolezni, ki so jih imeli za gobavost, se je moral ozdravljenec pokazati duhovniku, ki ga je nato proglasil za čistega, kar pomeni ozdravljenega. 

Ko je Jezus ob neki priložnosti naletel na skupino gobavcev, so le ti vpili k njemu, naj jih očisti, iz česar lahko sklepamo, da so ga spoznali in vedeli, da jim lahko pomaga v njihovi bolezni ter jih ozdravi. Toda on jih je preprosto usmeril k duhovnikom, ki so bili pooblaščeni, da ozdravljenega razglasijo za čistega. Gobavci so našemu Gospodu verovali  na besedo in bili ozdravljeni. Toda le eden med njimi se je spomnil, da bi se Jezusu spodobilo  zahvaliti za ozdravljenje. Pa še ta je bil Samarijan. Od vseh evangelistov omenja to ozdravljenje edino Luka, ki je bil sam tujec, ne Jud. 

Tudi v današnjem času se ljudje največkrat spomnimo na Boga, kadar smo v težavah. Kadar nam gre dobro, ga gladko pozabimo.  Zelo znani slovenski pisatelj iz zamejstva, ki je lani umrl,  se je ob svojem stotretjem rojstnem dnevu po voltairjevsko spraševal, kako lahko ob potresu v srednji Italiji, v katerem je umrlo okrog tristo ljudi, ljudje verujejo, da je Bog dober. Gre za pisca, ki ga sicer avtor tega prispevka izjemno spoštuje.  Če malo obrnem  pisateljevo izjavo, se čudim, da se ni vprašal, kako je lahko Bog tako zloben, da je ravno njemu podaril toliko življenja. Ni to milost? Ni vsak dan na tem svetu milost?  Smo pred Bogom tako zaslužni, da bi nam on karkoli dolgoval? Ko smo že pri tej zadevi, naj citiram še en odlomek:

Prav v tistem času je bilo tam navzočih nekaj ljudi, ki so mu pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami. 2 Odgovoril jim je: "Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? 3 Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani. 4 Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? 5 Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani."  (Lk 13,1-5)

Ni moja, oziroma naša stvar, da bi ocenjevali, kdo je večji in kdo manjši grešnik.  Je pa lepo, če imaš za spreobrnitev na razpolago več kot sto let časa in izkoristiš milost, ki je na dosegu roke. Spreobrnjeni trgovec s sužnji in poznejši anglikanski pastor John Newton, avtor znamenite pesmi Amazing Grace, je na stara leta izjavil: "Spomin me je skoraj zapustil, toda pomnim dve stvari: da sem velik grešnik in da je Kristus velik Odrešenik." To je hvaležnost.

Vrnimo se k prvotnemu odlomku. Tisti edini, ki se je spomnil, da bi se bilo lepo zahvaliti za ozdravljenje je bil pripadnik preziranega samarijanskega ljudstva, ostalim se to ni zdelo potrebno. Jezus je bil zanje le sredstvo njihovega  ozdravljenja, ne pa Bog, v katerega bi verovali. Telesno ozdravljenje še ni jamstvo za duhovno ozdravljenje. Zahodni svet je bil v zadnjih desetletjih deležen velikih dobrot, ob katerih se je prevzel in kaže Bogu sredinec ter počne stvari, ki so v posmeh  Božjim postavam. Tudi naša Slovenija gre žal vštric s tem trendom. Pa ne le svet, tudi premnoge cerkve so postale dežurne zagovornice grešnih "življenjskih slogov". Bog nam ničesar ne dolguje. Apostol Pavel pravi: "Ne slepite se: Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel." (Gal 4,7) Evropa že počasi žanje posledice svoje arogance: ljudi postaja strah  negotove in nepredvidljive prihodnosti. Ni le svet nehvaležen, tudi kristjani smo prevečkrat taki. Pozabljanje na Božje milosti, ki smo jih deležni,  je splošno prisoten pojav, ne le pri "tistih zunaj", tudi pri "nas znotraj".

Toda nič  ni izgubljeno. Še je čas za hvaležnost, pa tudi za za rešitev, ali po Pavlovo: "Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!" (1Kor 6,2b)  Gobavost greha je hujša in nevarnejša od telesne gobavosti. Jezus Kristus ni prišel na prišel na svet zaradi "pravičnih", ampak da bi odrešil grešnike (Mr 2,17. 1Tim 1,11b).  On sam pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  V tej svetopisemski vrstici je zajeto bistvo evangelija, namenjenega svetu v odrešenje, nam znotraj pa v sprotno poravnavanje naših poti.     

Opravičenje

Opravičenje je delo brezplačne Božje milosti, po kateri nam On odpušča vse naše grehe in nas sprejema kot pravične v Njegovih očeh, to pa samo zavoljo nam vštete in po veri sprejete Kristusove pravičnosti.   

(Westminstrski kratki katekizem)

Marija - Božja mati?

 

Mnogi protestanti, zlasti iz vrst tistih, ki se imajo za "evangelijske kristjane", menijo, da je izraz Božja mati neprimeren, saj da zveni preveč "katoliško".  Toda, Jezus je bil vendar pravi Bog in pravi človek, iz česar sledi, da je Marija rodila Bogočloveka, torej...

Več o tem nam pove Gavin Ortlund v zgornjem videu.    

Evangelizacija

Evangelizacija ni riba na  tvojem avtomobilu, ali križ okrog tvojega vratu,  ni niti tvoje  pričevanje, ampak razglašanje veselega oznanila o Jezusu Kristusu.     

~ Burk Parsons

Dober dan

Dokler sedi Kristus na prestolu, je vsak dan dober dan.    

- A. W. Tozer

Vse je minljivo, razen Boga

Če bi vedeli,  kako hitro bodo ljudje po vaši smrti  pozabili na vas, ne bi v svojem življenju hoteli nikomur ugajati, razen Bogu.     

~ Janez Zlatoust

Nedosegljiva merila

 

"Vam pa, ki poslušate, pravim: Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. 28 Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami. 29 Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo, in kdor ti hoče vzeti plašč, mu tudi obleke ne brani. 30 Vsakemu, ki te prosi, dajaj, in če kdo vzame, kar je tvoje, ne zahtevaj nazaj. 31 In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim. 32 Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki njih ljubijo. 33 Če namreč delate dobro tistim, ki delajo dobro vam, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki delajo isto. 34 In če posojate tistim, od katerih upate dobiti nazaj, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki posojajo grešnikom, da prejmejo enako. 35 Vi pa ljubíte svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali. In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih. 36 Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!"    (Lk 6,27-36)

Zgornji evangeljski odlomek je vzet iz Jezusovega govora na ravnem kraju, ki vsebinsko zelo ustreza bolj znanemu Govoru na gori, ki ga najdemo v Evangeliju po Mateju. Nekateri menijo, da gre za dva različna dogodka, spet drugi, da gre za dva različna zapisa istega dogodka. Sam se nagibam k tem drugim. Teren, na katerem je govoril Jezus množici, je moral biti raven, četudi se je vse skupaj morda odvijalo na kakšni vzpetini. Toda dovolj o tem.

V pričujočem odlomku je Jezus zbrani množici predstavil nekaj zelo pomembnih Božjih meril, ki se vsa nanašajo na naš odnos do bližnjega. Božja merila se močno razlikujejo od meril, ki jih ima svet in so nesorazmerno zahtevnejša od posvetnih.

Ljubiti sovražnike je zelo težko, zanje moliti bi morda še  šlo. Najtrši oreh tukaj je bržkone nastavljanje drugega lica tistemu, ki te udari po enem licu. To tudi ni v skladu s pravičnostjo, kot jo srečamo v 2Mz 21,24.25, kjer pravi: "Oko za oko, zob za zob, roko za roko, nogo za nogo,  opeklino za opeklino, rano za rano, modrico za modrico!"  Toda, pozor!  Tudi v Mojzesovi postavi ne piše, da bi se smeli vsi po vrsti kar tako neposredno maščevati.  Kazni so odrejali sodniki, ne žrtve ali njihove družine. Še več, kazni pozneje niso več zaračunavali "v naravi", torej z vračanjem v isti meri, ampak v denarju. Ko govori Jezus o nevračanju z enako mero in odpuščanju, hoče povedati, da je treba presekati začarani krog maščevanja. V nekaterih predelih sveta še vedno poznajo krvno maščevanje ali vendeto. Take hude reči se lahko potem vlečejo skozi generacije. Gospod govori, da je treba to energično presekati, končati, zaključiti.

Druga stvar, h kateri nas tukaj Jezus  spodbuja, je dobrodelnost. Ljudje velikokrat dajemo stvari, ker po načelu daj - dam pričakujemo določeno povračilo. Jezus pa pravi, naj ne dajemo z namenom, da bi se nam to povrnilo, ampak iz velikodušnosti. Pri Bogu namreč ne štejejo gola dejanja, ampak motivi, ki nas privedejo do določenih dejanj in ravnanj.

V 31. vrsti pa najdemo zlato pravilo:  "In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim." Na svetu najbrž ni normalnega človeka, ki bi si želel, da bi z njim grdo ali nečloveško ravnali. Vsakdo si želi, da bi ga lepo obravnavali. Zato se je v določenih situacijah dobro vprašati: "Kakšno obravnavo bi si v enakem primeru želel sam?" Ko pogledamo na stvari s tega stališča, vidimo marsikaj v drugačni luči.

Na koncu se spet vračamo k zapovedi ljubezni do vseh ljudi, tudi do sovražnikov. Ljubezni tu ne smemo jemati kot golo čustvo, ampak kot stališče, oziroma kot stvar volje. Nekdo je nekoč napisal: "Vračati dobro s hudim je demonsko. Vračati dobro z dobrim je človeško. Vračati hudo z dobrim je božansko." S tem je zadel bistvo Jezusovega nauka. Bog ne daje svojih dobrih darov le dobrim, ampak tudi nehvaležnim in hudobnim, oziroma, kot navaja evangelist Matej: "On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim." (Mt 5,45b) Če je Bog nepristranski, ko razdeljuje svoje dobrote, smo tudi mi dolžni biti taki.

Vendar, pozor! Kristjan ne sme biti mevža, s katero bi vsi po vrsti  po svoji mili volji manipulirali. Tu velja Pavlov opomin, kjer pravi: "Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi."  (Rim 12,28) Kako nas bo okolica gledala, seveda ni  odvisno povsem od nas.  Zato  velja naslednje: "Ne bodite v spotiko ne Judom ne Grkom ne Božji Cerkvi."  (1Kor 10,32)  Bog ne daj, da bi se zaradi našega ravnanja sramotilo Božje ime pri tistih zunaj (cf. Rim 2,24)!

Še ena pomembna stvar je. Odlomek, ki smo ga obdelali, sodi v tisto področje Božje besede, ki se imenuje postava. Postava ali zakon nam razodeva Božja merila. Ta pa so tako visoko postavljena, da jih doslej še nobenemu smrtniku ni uspelo v popolnosti izpolnjevati. Toda Bog je svet in zahteva od nas popolnost (Mt 5,48),  mi pa tega zaradi svoje grešne narave  nismo zmožni  izpolnjevati. Zato je iluzorno pričakovati, da bi se lahko kdorkoli odrešil na ta način, da bi skušal izpolnjevati vse te predpise. Tukaj nastopi Božji Sin Jezus Kristus. On je namesto nas izpolnil vso postavo. Živel je  življenje v popolni poslušnosti nebeškemu Očetu in je do zadnje pičice izpolnil postavo; bil je usmrčen zaradi naših prestopkov in obujen od mrtvih. Sveto pismo pravi: "Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo." (Rim 3,22)  S svojimi deli si ne moremo zagotoviti pravičnosti pred Bogom, po veri v Kristusa se nam zastonj daje Božja pravičnost, ki je Kristusova pravičnost. 

Postava nas vrže pred zid in usmeri h Kristusu, on pa nas pošilja nazaj k postavi. Po njej se sicer ne bomo odrešili, zato pa se bomo  trudili po njej živeti iz hvaležnosti, ker je Bog po Kristusu toliko storil za nas. Ne, torej zato, da bi se z njenim spolnjevanjem odrešili, ampak zato, ker smo odrešeni. Bogu hvala za ta dar!

Grehi cerkve

Grehi cerkve veliko bolj žalijo Boga kot grehi naroda.  

~ George Whitefield

Vloga družine

Bog je določil vašo družino, ne mladinsko skupino, niti otroško skupino, niti krščansko šolo, temveč vašo družino, da bi bila glavni vzgojni dejavnik v življenju vaših otrok. Najpomembnejše delo vas kot staršev je usposabljanje in vzgoja vaših otrok. 

~ Voddie Baucham