Substitucija

Edini greh,  ki ga je Jezus kadar koli imel, je naš greh. Edina pravičnost, ki jo lahko imamo, je Njegova.

~ A. W. Pink

Ko vlada nepoznavanje Boga

Obstaja neposredna povezava med nepoznavanjem Boga in podivjanim brezzakonjem v družbi.

~ Tom Ascoll

Dan rešitve

 Ker smo njegovi sodelavci, vas tudi prosimo, da Božje milosti ne bi prejeli v prazno! 2 Pravi namreč:

Ob času milosti sem te uslišal

in na dan rešitve sem ti pomagal.

Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!

3 V ničemer ne dajemo nobene priložnosti za pohujšanje, da se naša služba ne bi grajala, 4 ampak v vsem sebe priporočamo kot Božje služabnike: v veliki stanovitnosti, v nadlogah, v potrebah, v stiskah, 5 pod udarci, v ječah, pri uporih, v naporih, v bedenjih, v postih, 6 s čistostjo, s spoznanjem, s potrpežljivostjo, z dobroto, s Svetim Duhom, z iskreno ljubeznijo, 7 z besedo resnice, z Božjo močjo, z orožjem pravičnosti v desnici in levici, 8 v slavi in sramoti, na slabem in dobrem glasu, kakor zapeljevalci, a vendar resnični, 9 kakor neznani in spoznani, kakor umirajoči, pa glejte, živimo, kakor kaznovani, a ne usmrčeni, 10 kakor žalostni, pa vedno veseli, kakor ubogi, pa mnoge bogatimo, kakor bi nič ne imeli, pa imamo vse.               (2Kor 6,1-10)

Zgornjo perikopo sestavljata dva dela. Prvi del se sestoji iz  prvih vrstici dveh 6. poglavja, drugi pa iz preostalih vrstic. 

V prvih dveh vrsticah opominja Pavel Korinčane, ko pravi: "Ker smo njegovi sodelavci, vas tudi prosimo, da Božje milosti ne bi prejeli v prazno!" (v. 1) Božja milost namreč prihaja do nas izključno po zasluženju, ki ga nam je pridobil Jezus Kristus s svojo smrtjo na križu (cf. 2Kor 5,14-19), pa ne le s tem, ampak s svojim brezgrešnim življenjem. Tudi, ko ga je hudič skušal, ni podlegel skušnjavi (cf. Mt 4,1-11).    Toda na tem mestu posebej izstopa apostolova misel, da je možno Božjo milost prejeti v prazno. Kako je torej s tem?  V katerih primerih je možno prejeti Božjo milost v prazno? En način je, da nekdo, ki je ob poslušanju evangeljskega sporočila  navidezno prejel vero, potem  obrne hrbet  Kristusu in njegovi milosti ter odpade. Sam močno dvomim, da bi šlo tukaj za takšen primer, saj taka oseba potem najverjetneje  ne bi več zašla v cerkev. 

Lahko pa se nam vse to dogaja zaradi naše pozabljivosti. Ljudje smo v duhovnih stvareh kot podlaga, ki prepušča tekočino, zaradi česar beseda milosti, ki smo jo enkrat slišali, zelo rada  zdrsne skozi nas in se izgubi.   Upam si reči, da se danes večina pridigarjev zadovolji  z enkratnim evangeljskim sporočilom, s katerim privabijo ljudi v cerkev, potem pa jih  s prižnice bombardirajo skoraj izključno s postavo, velikokrat tudi takšno, ki je ne najdemo v Božji besedi, ampak so si jo sami izmislili. Začnejo z evangeljskim povabilom: "Jezus te ljubi, Jezus te kliče, Jezus gor, Jezus dol," nadaljujejo pa: "Delati moraš to, tisto in ono. Le kako lahko ti, ki si kristjan počneš to in to?" Zato pravim, da bi se morale mnoge evangelijske cerkve imenovati "postavne cerkve". Seveda je nujno, da se v cerkvi oznanja postava, toda enako nujno je, da se poleg nje sproti oznanja evangelij milosti.  Po naravi smo namreč  nagnjeni, da zelo hitro zdrsnemo od milosti k postavi in delom. Zelo hitro pozabimo, da smo odrešeni z milostjo po veri, in ne iz del, kar nas privede v samoobtoževanje in obup. Zato pravi sv. Janez:  "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas.  Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn 1,8.9) Te Janezove besede niso bile namenjene ne Judom ne poganom, ampak kristjanom! Zato so Božji služabniki ob vsakem času dolžni oznanjati evangelij. Ko je Jezus umrl na križu, je to storil za vse grehe svojega ljudstva, tudi za tiste, storjene po osebni spreobrnitvi posameznikov. Sv. Pavel pravi na drugem mestu: "Kajti če smo se po smrti njegovega Sina spravili z Bogom, ko smo bili še sovražniki, bomo veliko bolj rešeni po njegovem življenju, odkar smo prišli do sprave." (Rim 5,10) Tudi on tega ni rekel  Judom in poganom, ampak kristjanom. Pač zato, ker "puščamo" kot sito in rešeto.

 Na začetku drugega dela perikope pravi Pavel, da on in njegovi sodelavci niso dajali nobenega povoda za pohujšanje, temveč so  se s svojimi dejanji ravnali kot Božji služabniki (cf. vv. 3.4).  Glavni razlog za tako ravnanje je bil ta, da se njihova služba ne bi grajala (cf. v. 3). Če nekdo v svetu nastopa kot diplomatski predstavnik svoje države v drugi državi, mora ravnati tako, da s svojimi dejanji ne povzroča svoji državi sramote in neprijetnosti. Enako morajo ravnati služabniki cerkve, ki so služabniki evangelija  in nove zaveze ter  vsi kristjani, saj so tudi oni ambasadorji evangelija. Paziti morajo, da  da ne bi   delali sramote stvari, ki jo zastopajo. 

V nadaljevanju navaja apostol vse dobro in hudo, kar lahko doleti Božjega služabnika pri oznanjevanju evangelija, pri čemer mora ostati stanoviten.  Pavel ni bil zvest in zanesljiv Božji služabnik samo v času, ko je doživljal uspehe in zmagoslavja, ampak tudi v času stisk in težkih preizkušenj. Slava in moč evangelija se najbolj razodeva iz načina, kako kristjan reagira v težkih časih svojega življenja, ko trpi zaradi stisk in nasprotovanj in se lahko naslanja le na Božjo obljubo, ki pravi: "Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti." (2Kor 12, 9) Božja milost nas je  zmožna držati pokonci vseh nadlogah in težavah.  Toda nagnjeni smo k temu, da na to tako hitro pozabimo.

Orožje pravičnosti (cf. v 7), s katerim razpolaga apostol (in vsak kristjan), ni zemeljsko orožje, ampak duhovno orožje, o katerem govori v Ef 6, 11-17.

 Izdvajam še tri paradokse, ki jih navaja Pavel v 2Kor 6,10: 

• smo kakor žalostni, pa vedno veseli
• smo kakor ubogi, pa mnoge bogatimo
• kakor bi nič imeli, a imamo vse. 

Kristjan je sicer žalosten zavoljo svojih in tujih grehov, a vesel, ker so mu v Kristusu grehi odpuščeni, in ko vidi, da grešniki prihajajo h Kristusu. Pavel in velika večina kristjanov niso  (bili) bogataši, pa  so mnoge obogatili z evangelijem zveličanja, ki so  ga posredovali. "Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi?" (Lk 9,25) Pravo bogastvo je nebeško kraljestvo, ne bogastvo tega sveta (cf. Mt 13,46 sl.). Kristjan je lahko tisti, ki v očeh sveta nima nič, a ima v resnici vse. Ta vse je Kristus, zato pravi sv. Pavel: "[V] njem ste vsestransko obogateli v vsej besedi in v vsem spoznanju." (1Kor 1,5)

Bogu hvala za evangelij in za zgled, ki nam ga je podal apostol Pavel!

Splav

Splav je zla, obrnjena podoba evangelija. Namesto: "Umrem zate," pravi: "Ti umri zame!"

~ Josh Howerton

"Bodi, kar si," je slaba izbira

Hudičeva laž se glasi: "Bodi to, kar si!" Biblija pravi: "Ne, ampak bodi kakor Kristus!"

Avtor: N. N.

P.s.  Res je, Sveto pismo nas spodbuja, da bi bili podobni Kristusu. To vsekakor ne pomeni, da nam bo kaj takega uspelo že na tej strani večnosti. Na tem svetu je to le naš ideal, kateremu se bližamo. 

Izvolitev

 Izvolitev je najvišji dokaz, da si ne moremo lastiti nikakršne pravičnosti, ki bi izhajala iz nas samih.

~ Jean Calvin

Pepelnica

VSEMOGOČNI večni Bog, ki ne sovražiš ničesar, kar si ustvaril in odpuščaš grehe vsem, ki so skesani; ustvari in oblikuj v nas nova in skesana srca, da bomo, ko po pravici obžalujemo svoje grehe in pripoznavamo svojo bedo, mogli od tebe, nadvse usmiljenega Boga, prejeti popolno odvezo in odpuščanje. Po Jezusu Kristusu, našem Gospodu. Amen. 

(Iz Book of Common Prayer, 1662)

Čaščenje

Naše čaščenje mora biti utemeljeno na resnici, ne na osebnih preferencah.

- Josh Buice

Kaj je človekovo, kaj Božje delo

Evangelizacija je človekovo delo, toda podaritev vere je delo Boga.

~ J. I. Packer 

Večja od vere in upanja

"Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. 2 In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. 3 In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi. 

 4 Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, 5 ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. 6 Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. 7 Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.

8 Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, spoznanje bo prešlo, 9 kajti le delno spoznavamo in delno prerokujemo. 10 Ko pa pride popolno, bo to, kar je delno, prenehalo. 11 Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega. 12 Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan.

13 Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen."

(1Kor 13, 1-13)

 

13. poglavje Pavlovega 1. pisma Korinčanom sodi med bolj znane odlomka v Svetem pismu, kar ni, glede na njegovo vsebino, nič čudnega.  Zanimiva je tudi umestitev te teme, saj se nahaja ravno sredi tematike ki se nanaša na red v cerkvi in pri bogoslužju. Kot sem že večkrat omenil, je bila korintska cerkev zelo "razmontirana", kar pomeni, da ni bila ravno zgled zdravega cerkvenega občestva. V njej je vladalo strankarstvo,  gospodovati so ji hoteli razni "superapostoli", bogoslužje je potekalo v precejšnjem neredu, pretirano so poudarjali različne duhovne darove in podobno. Pavel se je lotil vseh teh nepravilnosti in si prizadeval, da bi spravil korintsko cerkev v red. Toda nobeno tako spravljanje v red ne more biti uspešno, če ga opravljamo brez ljubezni. Ravno o tej govori naš odlomek. 

V stari grščini najdemo pet vrst izrazov, ki pokrivajo pojem ljubezen. Philia je bratska ali prijateljska ljubezen, oziroma naklonjenost, storgé izraža ljubezen staršev do otrok in obratno, philautia pomeni ljubezen do samega sebe, eros se nanaša na čutno ljubezen, izraz, ki ga uporablja apostol v zgornjem odlomku, pa je agape. Agape pomeni brezpogojno ljubezen Boga do človeka in človeka do Boga, ki se potem prenaša znotraj krščanskega občestva v medsebojno ljubezen med brati in sestrami. Ta izraz nima nič z erotično vrsto ljubezni, niti s sentimentalnostjo, ki je je danes tako poln svet okoli nas. 

Ta vrsta ljubezni je v nasprotju z modno miselnostjo sveta, po katerem imam pravico do tega in tega, mi pripada to in to in podobno. Kot sem že napisal, so Grki temu rekli philautia. Ljubiti samega sebe ni sicer nič slabega, slaba je samoljubnost. Lastnosti  ljubezni, o kakršni govori Pavel, so: potrpežljivost, dobrotljivost, nesebičnost, skromnost, obzirnost, miroljubnost in kar je še takega. Agape je neminljiva, saj se nadaljuje v večnost. Vse na tem svetu prej ali slej mine, ali pa bo minilo, tovrstna ljubezen pa se bo ohranila, tudi ko preidemo ločnico med tukaj in zdaj ter večnostjo. Konec koncev je ljubezen celo večja od vere in upanja, saj v nebeškem kraljestvu vere in upanja nihče ne potrebuje, ker že uživa v blaženem gledanju, tistemu, ki gleda in vidi pa ni več treba ne verovati ne upati. Ostane torej samo še ljubezen.  Pa tudi sicer je na tem svetu tako, da dela vera ljudi brez ljubezni fanatične, zato pravi Pavel, da še tako močna vera  ne pomeni nič brez ljubezni. 

 

Ob tem bi lahko kdo upravičeno rekel, da je vse to lepa teorija, kaj pa praktični del? Tu si lahko pomagamo z Jezusom, ki je, sicer v drugačnem kontekstu, povedal: "Pri ljudeh to ni mogoče, pri Bogu pa je vse mogoče," (Mt 19,26) na drugem mestu pa pravi: "Glede tega 'če moreš' pa – vse je mogoče tistemu, ki veruje." (Mr 9,23) Res je, da smo tudi glede tega nepopolni, zato pa imamo popolnega Odrešenika, ki je v polnosti izvršil vse, česar mi nismo (bili) zmožni. Pri zadnji večerji je rekel svojim apostolom: "Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje." (Jn 15,13) On je to izvršil do popolnosti: za nas je živel, za nas je bil umorjen, s svojim vstajenjem nam zagotavlja, da je popoln Odrešenik. Vse, kar je delal, je storil za nas, svoje prijatelje. Mi nismo Jezus, nismo Bog, smo le njegovi posnemovalci. V čemer smo nepopolni, v tem je on popoln za nas. Njemu slava na veke!

Evangelija ni nikoli dovolj

Poslušati moram evangelij. Le-ta mi ne govori, kaj moram jaz storiti, ampak,  kaj je Jezus Kristus,  Božji Sin zame storil.

-  Martin Luther