Spol

Tvoj družbeni spol je, svetopisemsko gledano, tvoj biološki spol, tvoj biološki spol pa je tvoj družbeni spol. Vse drugo prihaja od Hudobnega. 

~ Matt Kennedy

 

Otroci dekle in otroci svobodne

Povejte mi, vi, ki hočete biti pod postavo: ne slišite, kaj pravi postava? 22 Pisano je namreč, da je Abraham dobil dva sinova, enega od dekle in enega od svobodne. 23 Toda sin, rojen iz dekle, se je rodil po mesu, sin pa, rojen iz svobodne, po obljubi. 24 To je povedano v prispodobi: gre namreč za dve zavezi. Ena izvira s Sinajske gore in rodi za sužnost: takšna je Hagára. 25 Hagára je gora Sinaj, ki je v Arabiji: ta se sklada s sedanjim Jeruzalemom, ki je suženj s svojimi otroki vred. 26 Oni Jeruzalem, ki je zgoraj, pa je svoboden in ta je naša mati. 27 Pisano je namreč:

Razveseli se, nerodovitna, ki ne rodiš;

zavriskaj in vzklikni, ki nisi v porodnih bolečinah;

zakaj več je otrok zapuščene,

kakor tiste, ki ima moža.

28 Vi pa, bratje, ste kakor Izak otroci obljube. 29 In kakor je takrat tisti, ki je bil rojen po mesu, preganjal tistega, ki je bil rojen po duhu, tako se dogaja tudi zdaj. 30 Toda kaj pravi Pismo? Odpôdi deklo in njenega sina, kajti sin dekle ne bo dedoval s sinom svobodne. 31 Zaradi tega, bratje, nismo otroci dekle, temveč svobodne.   (Gal 4,21-31)

V srednjem veku so zelo radi upodabljali alegoriji cerkve in sinagoge. Na sliki vidite alegorični upodobitvi cerkve in sinagoge, ki ju hranijo v muzeju strasbourške stolnice. Cerkev so upodabljali kot čedno mlado, okronano žensko, ki zre naravnost  predse, sinagogo pa kot mlado lepotico z zavezanimi očmi, ki gleda nekam vstran in proti tlom.  S tem so hoteli poudariti prednost krščanstva pred judovstvom. S sporočilom alegorije se načeloma strinjam, toda srednjeveška cerkev je bila velikokrat  enako slepa, kot  religija, ki jo je predstavljal kip sinagoge. Problem te in mnogih drugih cerkva je bil in je še danes (celo tako imenovanih evangelijskih), da učijo nejasen nauk o milosti in ga mešajo z naukom o posvečenosti, ali pa o potrebnosti del za doseganje milosti. Nič novega torej, kajti to je bil  problem Božje cerkve od vsega začetka.

Cerkev v Galatiji je bila za Pavla precej trd oreh, saj so se Galačani zelo hitro obrnili od vere v Božjo milost, ki rešuje, k "veri", ki zahteva izpolnjevanje del postave. Ta stvar mu je povzročala velike preglavice, saj je šlo pri njej za razvodenitev evangelija, ki ga je oznanjal,  zato se je v  Pismu Galačanom spoprijel ravno s problemom vere in del postave.

Prispodoba, ki jo je uporabil sv. Pavel v tem odlomku, je vzeta iz 1. Mojzesove knjige. Tisti, ki hočejo vztrajati pri delih postave so kot Izmael, ki ga je Abraham spočel s sužnjo Hagaro. Hagara je prispodoba za goro Sinaj, na kateri je bila pozneje Izraelu izročena postava. Izak je otrok obljube, ki ga je Sara rodila Abrahamu, ko zaradi njune starosti ni bilo več pravega upanja, da bi še sploh  lahko rodila. Toda zgodilo se je, kakor je Bog obljubil. Sara je bila svobodna, zato so tisti, ki živijo iz milosti, otroci svobodne. Mati tistih, ki živijo iz milosti, je Jeruzalem, a ne zemeljski Jeruzalem, ampak, tisti zgoraj,  nebeški. Pavel pravi: "Toda kaj pravi Pismo? Odpôdi deklo in njenega sina, kajti sin dekle ne bo dedoval s sinom svobodne." (Gal 4,30) S tem je hotel povedati, da ne moremo in ne smemo mešati ter pogojevati milosti s postavo. To je rada delala srednjeveška cerkev, Rim pa je to zapečatil na tridentinskem koncilu.  Žal počno enako mnoge tako imenovane evangelijske cerkve. Začnejo sicer z Jezusom, evangelijem in vero, končajo pa s:  "Kristjan ne sme tega in onega...! Kako lahko ti to počneš?" In podobno. Iz postave so naredili pravo znanost, tako da so jo "obogatili" z raznimi zapovedmi, ki so si jih sami izmislili in jih ne najdemo v Bibliji. Prerok Izaija pravi o tem naslednje: "Zapoved na zapoved, zapoved na zapoved, pravilo na pravilo, pravilo na pravilo, malo sèm, malo tja." (Iz 28,10)

Postava ima  zelo pomembno mesto, saj ima veliko pedagoško vrednost.  Preko nje namreč pridemo  do spoznanja greha. (Rim 3,20. Ib.7,7ss. 1Kor 15,56) Toda postava sama ne prinaša opravičenja, enako kot samo poznavanje vzrokov in delovanja bolezni ne prinaša ozdravljenja. Postava je zakonik, noben zakonik pa ne opravičuje, ampak obsoja.  Postava nas vodi h Kristusu, zato pravi Pavel na drugem mestu: "[V]emo, da človek ni opravičen po delih postave, ampak edinole po veri v Jezusa Kristusa" (Gal 2,16) To je evangelij, veselo oznanilo, da nismo opravičeni po svojem prizadevanju, ampak po veri v Kristusa, ki nam je zadobil popolno odrešitev. Da ne bi še naprej sužnjevali delom postave,  spodbuja Galačane:  "Zaradi tega, bratje, nismo otroci dekle, temveč svobodne." (Gal 4,31) 

 

Toda poleg pedagoške ima postava tudi didaktično vrednost, saj nas poučuje, kaj Bog pričakuje od nas. Kristjan si prizadeva izpolnjevati postavo, a ne zato, da bi se po njej odrešil, ampak, ker je odrešen. Posvečenost ni privilegij redkih izbrancev, ki  bi se odločili za "posvečeno življenje", in jim v rimski cerkvi pravijo redovnice ter redovniki, ampak stvar vseh pravih vernikov. Posvečenost ni isto kot opravičenje, ampak gre vštric z njim. To seveda ne pomeni, da kristjan ne bi več grešil, saj pravi apostol Janez: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen.  Če rečemo, da nismo grešili, ga delamo za lažnivca in njegove besede ni v nas." (1Jn 1,8.10)  Na svetu ni človeka, ki ne bi grešil, pri čemer ni kristjan nikakršna izjema. Toda pravi kristjan bo prizna(va)l svoje grehe in se trudil živeti v skladu z Božjimi zapovedmi. Toda ta trud ne rešuje, rešuje edino Jezus Kristus.

Edino po milosti smo torej odkupljeni, odrešeni, osvobojeni. Milost nam je prislužil Kristus s svojo smrtjo na križu. In ta nam kaže pot proti nebeškemu Jeruzalemu.  Bogu hvala za ta dar!

 

Zakaj ljudje ne marajo Biblije?

Ljudje ne zavračajo Svetega pisma, ker bi bilo v nasprotju samo s sabo, ampak zato, ker je v nasprotju z njimi. 

~ E. Paul Harvey

Kristusovo trpljenje

Ne le, da je bilo Kristusovo telo dano kot cena odrešenja, ampak obstaja še večja in veliko hujša cena, to je, da je v svoji duši prenašal muke obsojenega in uničenega človeka. 

~ Jean Calvin

Cerkev kot disko?

Največja laž, ki jo je hudič kadar koli izrekel, je ta, da lahko cerkve pridobijo duše s pomočjo zabave.

- Charles Spurgeon

P.s. Nisem prepričan, da je imel Spurgeon čisto prav, ko je rekel, da gre v zgornjem primeru res za  največjo hudičevo laž, vsekakor pa ni bil daleč od resnice. Duh tega sveta ne sodi v cerkev.

Izpolnjeno je!

Ali je Kristus dovršil svoje delo za nas? Potem bo brez dvoma dovršil tudi svoje delo v nas. 

~ John Flavel

Ne bojte se!

Kraji, kamor se najbolj bojite stopiti in kamor se počutite najmanj pripravljene iti, so kraji, kamor je Kristus že stopil pred vami. 

~ Whitney Pipkin

Jeza sveta

Svet noče slišati, da čaka tiste, ki zavračajo Kristusa, večna sodba. Zato je svet pogosto jezen, ko kristjani učimo, da je Jezus edina pot do odrešenja. 

~ John MacArthur

Otroci luči

Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci, 2 in živite v ljubezni, kakor je tudi Kristus vzljubil nas in je daroval sam sebe za nas kot blago dišečo daritev in žrtev Bogu. 3 Nečistovanje in vsakršna nečistost ali lakomnost pa naj se med vami niti ne imenuje, kakor se spodobi svetim. 4 Isto velja za kvantanje in nespametno ali prostaško govorjenje; vse to je nespodobno. Rajši se posvečajte zahvaljevanju! 5 Dobro namreč vedite tole: noben nečistovalec ali nečist človek ali lakomnež, kar je toliko kot malikovalec, nima dediščine v Kristusovem in Božjem kraljestvu.

6 Nihče naj vas ne zavaja s praznimi besedami: kajti vse to kliče Božjo jezo nad sinove neposlušnosti. 7 Zato ne imejte s takimi nič skupnega. 8 Nekoč ste bili namreč tema, zdaj pa ste luč v Gospodu. Živite kot otroci luči, 9 kajti sad luči je v vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici. 10 Preizkušajte, kaj je všeč Gospodu! 11 Ne sodelujte pri jalovih delih teme, marveč jih obsojajte. 12 Kar namreč oni počenjajo na skrivaj, je že omenjati sramotno. 13 Vse, kar je obsodbe vredno, se razodeva po luči. 14 Kajti vse, kar se razodeva, je luč. Zato je rečeno:

"Prebúdi se, ki spiš,

in vstani od mrtvih

in razsvetlil te bo Kristus." 

(Ef 5,1-14)

 

Obravnavana perikopa je v Slovenskem standardnem prevodu Svetega pisma razdeljena na dva dela, kar se mi ne zdi za najbolj posrečeno rešitev, ker apostol Pavel v obeh delih spodbuja efeške kristjane in  vse nas  k novemu življenju, k življenju otrok luči.  

 

Na začetku našega odlomka nas apostol Pavel spodbuja, da posnemajmo Boga, saj smo njegovi ljubljeni otroci (cf. v. 1).  Kot zemeljski otroci smo se najprej učili od svojih telesnih staršev ter jih posnemali. Enako logično je, da kristjani, kot posvojeni Božji otroci, v svojem novem življenju posnemamo našega nebeškega Očeta. Od vsake zemeljske družine pričakujemo, da se njeni člani med sabo ljubijo.  Če je tako z zemeljskimi družinami, mora ljubezen  vladati tudi znotraj cerkve, ki je  družina Božjih otrok, saj nam je sam Kristus izkazal največjo ljubezen, ko se je za nas žrtvoval in nam prislužil vstop v Božje kraljestvo (cf. Ef 5,2. Jn 15,12.13. ). 

 V vv. 3 in 4 nas apostol opominja, naj se določeni grehi med kristjani niti ne omenjajo, kaj šele, da bi jih počeli: "Nečistovanje in vsakršna nečistost ali lakomnost pa naj se med vami niti ne imenuje, kakor se spodobi svetim.  Isto velja za kvantanje in nespametno ali prostaško govorjenje; vse to je nespodobno." To seveda ne pomeni, da se ti grehi med Božjim ljudstvom niso dogajali.  O tem je dosti govora v 1. pismu Korinčanom. Dejstvo pa je, da kristjan, ki počne karkoli od naštetega, ravna povsem nekonsistentno. Po drugi strani pa je tudi res, da kristjan še vedno živi v "stari embalaži", zaradi česar še vedno greši. Toda Bog je dal kristjanu izhod iz tega stanja:  "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn 1,8.9) Da skladno s pregovorom: "Bolje preprečiti, kakor zdraviti,"  ne bi zapadli v takšno stanje, torej v greh, najdemo recept na koncu 4. vrstice Ef 5: "Rajši se posvečajte zahvaljevanju!" Naveza z Bogom, zlasti še zahvaljevanje in zavedanje, kaj je Bog za nas storil,  je najboljše varovalo pred grehom. 

V Ef 5,5 pravi Pavel naslednje: "Dobro namreč vedite tole: noben nečistovalec ali nečist človek ali lakomnež, kar je toliko kot malikovalec, nima dediščine v Kristusovem in Božjem kraljestvu." Je kristjan lahko kaj od navedenega?  Vse je odvisno od tega, kaj razumemo pod besedo kristjan. Če s tem mislimo nekoga, ki zgolj pripada vidni cerkvi, potem je odgovor: "Da." V kolikor mislimo nekoga, ki je na novorojeni Božji otrok, potem je odgovor: "Ne." Božji otrok lahko pade v greh, toda greh ni njegovo naravno stanje, zato si bo prizadeval, da se izkoplje iz njega. To je nekako  tako, kot pri ovci. Ovca se ne mara valjati v blatu, ker blato ni njen bivalni prostor. Kljub temu ovca lahko pade v blato, toda prizadevala si bo, da čim prej zleze iz njega. Drugače je s prašičem, ki naravnost uživa v blatni kopeli. Cerkev ni klub popolnih, ampak sanatorij za grešnike. Namen sanatorijev pa je, da se v njih ljudje zdravijo. Jezus je rekel: "Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike." (Mr 2,17) 

Pavel pravi v nadaljevanju: "Nihče naj vas ne zavaja s praznimi besedami: kajti vse to kliče Božjo jezo nad sinove neposlušnosti. Zato ne imejte s takimi nič skupnega." (Ef 5,6.7) Skozi celotno zgodovino cerkve so se pojavljali zapeljevalci, ki so trdili, da smejo verni kristjani  še naprej živeti tako življenje, kot svet okrog njih. Bržkone so se taki posamezniki pojavili tudi v efeški cerkvi.  Uživanje v starem nespokorjenem življenju je zelo slaba popotnica, saj dokazuje predvsem to, da naše spreobrnjenje ni bilo pristno. Nepristno spreobrnjenje ima za posledico vztrajanje v starem načinu življenja in v starem mišljenju, brez želje za poboljšanjem.  Zato pravi dalje: "Nekoč ste bili namreč tema, zdaj pa ste luč v Gospodu. Živite kot otroci luči, kajti sad luči je v vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici." (vv. 8.9) Če si luč, je logično, da svetiš. Če si še vedno tema, ne moreš svetiti. Tako preprosto je to. Toda v praksi je marsikaj videti težje, kajti še vedno nosimo s sabo staro embalažo. Ravno zato je edino prav, da se zavemo in zavedamo, kaj smo in kaj nismo, ter da ravnamo skladno s tistim, kar smo. "Vse, kar je obsodbe vredno, se razodeva po luči. Kajti vse, kar se razodeva, je luč." (v. 13.14 a)  "Bog je luč," (Jn 1,5b), zato so Božji otroci otroci luči. Grešnik beži proč od Boga, ki je luč, ker se v luči razodevajo njegovi grehi. Božji otrok hiti k Bogu - luči, ker je luč njegovo naravno okolje. V tej luči vidi tudi svoje grehe, se jih sramuje, jih priznava Bogu ter zadobi popolno odpuščanje, saj je Kristusov. Kristus pa je  umrl za naše grehe in vstal zaradi našega opravičenja (cf. Rim 4,25). 

Bogu hvala za  njegov dar odrešenja! 

Je papež Frančišek posredno postavil Jezusa na laž?

Rimski škof Bergoglio, alias papež Frančišek, je maja lani v nekem intervjuju izjavil, da smo ljudje v bistvu dobri (nekaj podobnega, kar trdijo dediči tako imenovanega razsvetljenstva), kar je v nasprotju s Svetim pismom, pa tudi z Jezusovim učenjem. 

Pastor Justin Peters je v zgornjem videu analiziral papeževe izjave skozi prizmo Svetega pisma in povedal, zakaj so v čistem nasprotju z naukom evangelija.

Moč Kristusovega križa

Svoje strasti zapolni s Kristusovim križem, da ne bo nobenega prostora za greh.

- John Owen

Izpolnitev Božjega načrta

Celotno Božje delo, od vse večnosti, spominja na neskončno število kolesc, ki skupaj sestavljajo en sam, združen mehanizem ter v svojem urejenem gibanju dosegajo tisti cilj, ki ga je določil pred vso večnostjo. 

~ Jeremiah Burroughs

 

V Kristusu

Če sem v Kristusu, je to zato, ker me je Bog odvzel iz sveta in me dal Kristusu. 

~ R. C. Sproul

Izvolitev

Izvolitev ni na noben način odvisna od človekove v naprej videne vere ali dobrih del, kot učijo arminijanci, ampak izključno od suverene dobre volje Boga, ki je tudi izvor vere in dobrih del. 

~ Louis Berkhoff

Vera

Vera je védenje, ki prehaja v prepričanje, prepričanje pa prehaja v zaupanje. 

~ John Murray

V posvečenosti

"Sicer pa vas, bratje, prosimo in opominjamo v Gospodu Jezusu, da še bolj napredujete v tem, kar ste prejeli od nas, namreč to, kako vam je treba živeti, da boste ugajali Bogu; sicer pa tako živite. 2 Saj veste, kakšna navodila smo vam dali po Gospodu Jezusu. 3 Kajti to je Božja volja, vaše posvečenje: da se vzdržite nečistovanja, 4 da vsakdo izmed vas ohrani svoje telo v svetosti in časti, 5 ne pa v poželjivi strasti kakor pogani, ki ne poznajo Boga. 6 Naj v tej stvari nihče ne goljufa in ne vara svojega brata. Kajti vse to Gospod kaznuje, kakor smo vam že povedali in izpričali. 7 Saj nas vendar Bog ni poklical k nečistosti, marveč v svetosti. 8 Kdor torej zametuje to, ne zametuje človeka, temveč Boga, ki vam daje svojega Svetega Duha."  (1Tes 4, 1-8)

Pod pojmom posvečeno življenje si nekatere cerkve predstavljajo nekaj, kar naj bi bilo namenjeno samo ozki duhovni eliti, ki živi po določenih redovnih pravilih, tako imenovanih "evangeljskih svetih". Toda posvečenost v svetopisemskem smislu ni ekskluzivni privilegij elite, ampak stvar, ki je je deležen vsak novorojeni človek, vsak kristjan. Posvečenje je povezano z opravičenjem in gre vštric z njim. V zmoti  so tisti, ki mešajo, oziroma zamenjujejo opravičenje s posvečenjem. Opravičenje je enkratne dejanje, ki se ga ne da povečati, zmanjšati ali izgubiti, posvečenje pa je povezano z napredkom in rastjo kristjana. Bistvo posvečenja je, da kristjan ni sam svoj (pravzaprav ni nihče sam svoj, vsakdo ima nekega gospodarja), ampak pripada Bogu, saj je Bog tisti, ki ga je izvolil, poklical, opravičil (cf. Rim 8, 29.30)... 

V zgornjem odlomku apostol Pavel spodbuja solunske kristjane in nenazadnje tudi nas, da bi živeli skladno s svojo vero, oziroma, da bi živeli življenje, prijetno Bogu.  Zaradi takšnega  življenja se seveda nihče ne bo zveličal, ampak so zveličani tisti, ki živijo tako življenje. Zato je edina logična stvar, da si kristjani prizadevajo, da bi napredovali v posvečenju. 

Sv. Pavel opominja v vv. 3-8 kristjane k spolni čistosti, torej k takemu spolnemu življenju, kakršno je skladno z Božjo voljo. To je v Pavlovih časih povzročalo težave zlasti tistim kristjanom, ki so prišli iz poganstva. Sodobni kristjani, ki  živimo v sekularizirani družbi 20. in 21. stoletja (lahko bi rekli, da v sodobnem poganstvu), imamo podobne težave. V času, ko ni dovolj denarja za življenjsko potrebne operacije, se hitro najde denar za tako imenovano spremembo spola, kar je v bistvu iznakaženje človeškega telesa in upor zoper Božji red stvarjenja. Človekove pravice so postale nekakšen raztegljiv čigumi, ki se ga da uporabiti za vse mogoče vrste greha, pri čemer si sodobni svet spodkopava tla pod nogami, preganja pa tiste, ki se z njim ne strinjajo. Posledice tega so že na vidiku. Apostol opominja nas in svet: "Ne slepite se: Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel." (Gal 6,7)

Toda kakor solunske kristjane 1. stoletja, tako je tudi nas poklical Bog k svetosti, ne k nečistosti (cf. 1Tes 4,7).  Bog daje svojim Svetega Duha, oziroma, kot je napovedal po preroku Ezekielu: "Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce. Svojega duha denem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih izpolnjevali." (Ez 36,26.27) Gre za dejstvo, na katero kristjani prevečkrat pozabljamo. Ravno zaradi svoje pozabljivosti premnogokrat klonemo. Kdor podleže grehu, se začne  ukvarjati sam s sabo in s svojim grehom, pri čemer odvrne  pozornost od Boga, od katerega prihaja rešitev.  Kristjani smo velikokrat zagledani v svoje neuspehe in podvrženi samoobsojanju, kar je tudi huda napaka. V takih primerih si moramo priklicati v spomin evangelij, ki nam pravi, da je Jezus umrl za naše grehe in bil obujen zavoljo našega opravičenja (cf. Rim. 4,25). Naše odrešenje torej ni odvisno od nas, ampak od Jezusa, saj je On edini vir odrešenja, ne mi. To bi si morali predočiti vsak dan. Pavel nas hoče odvrniti tako od grešnega ravnanja kot od samoobsojanja, ki oba prinašata samo škodo in žalost,  zato  usmerja našo pozornost k Njemu, od katerega prihaja naša pomoč. O tem je psalmist David pred davnimi časi napisal naslednje: "Naša pomoč je v imenu GOSPODOVEM, ki je naredil nebo in zemljo." (Ps 124,8)

Bog je za nas priskrbel tako odrešenje kot posvečenje. Tako prvo kot drugo je delo Svetega Duha v posamezniku. Ob vsakem času se moramo zavedati, komu pripadamo in kaj vse  v njem premoremo. Vsak dan se moramo tudi zavedati, kaj nam Bog obljublja v evangeliju.  Potem bo naša hoja v posvečenem življenju dosti lažja in enostavnejša.

Ko čaščenje ni več čaščenje

Čaščenje neha biti čaščenje, ko bolj odseva kulturo okoli nas, kakor Kristusa v nas. 

~ A. W. Tozer

Razlika postava - evangelij

Postava zapoveduje, toda ne daje moči, obvezuje, a ne rahlja, obsoja, toda ne rešuje.  Evangelij pa zapoveduje in omogoča, obsoja in tolaži, rani in zdravi. V Kristusu je odvzeta vsa teža Sinaja in podarjena milost Siona.

~ Vavasor Powell 

Krivi prerok

Krivi prerok je človek, ki nima v svojem evangeliju ozkih vrat ali ozke poti. Tak nima ničesar, kar bi lahko pohujšalo naravnega človeka. Vsem hoče biti všeč.

~ Martyn Lloyd-Jones

Razlika bogaboječi - meseni

Bogaboječega človeka je strah, da bi izgubil Boga, mesenega človeka pa je strah, da bi ga našel.

~ Thomas Manton

Substitucija

Edini greh,  ki ga je Jezus kadar koli imel, je naš greh. Edina pravičnost, ki jo lahko imamo, je Njegova.

~ A. W. Pink

Ko vlada nepoznavanje Boga

Obstaja neposredna povezava med nepoznavanjem Boga in podivjanim brezzakonjem v družbi.

~ Tom Ascoll

Dan rešitve

 Ker smo njegovi sodelavci, vas tudi prosimo, da Božje milosti ne bi prejeli v prazno! 2 Pravi namreč:

Ob času milosti sem te uslišal

in na dan rešitve sem ti pomagal.

Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!

3 V ničemer ne dajemo nobene priložnosti za pohujšanje, da se naša služba ne bi grajala, 4 ampak v vsem sebe priporočamo kot Božje služabnike: v veliki stanovitnosti, v nadlogah, v potrebah, v stiskah, 5 pod udarci, v ječah, pri uporih, v naporih, v bedenjih, v postih, 6 s čistostjo, s spoznanjem, s potrpežljivostjo, z dobroto, s Svetim Duhom, z iskreno ljubeznijo, 7 z besedo resnice, z Božjo močjo, z orožjem pravičnosti v desnici in levici, 8 v slavi in sramoti, na slabem in dobrem glasu, kakor zapeljevalci, a vendar resnični, 9 kakor neznani in spoznani, kakor umirajoči, pa glejte, živimo, kakor kaznovani, a ne usmrčeni, 10 kakor žalostni, pa vedno veseli, kakor ubogi, pa mnoge bogatimo, kakor bi nič ne imeli, pa imamo vse.               (2Kor 6,1-10)

Zgornjo perikopo sestavljata dva dela. Prvi del se sestoji iz  prvih vrstici dveh 6. poglavja, drugi pa iz preostalih vrstic. 

V prvih dveh vrsticah opominja Pavel Korinčane, ko pravi: "Ker smo njegovi sodelavci, vas tudi prosimo, da Božje milosti ne bi prejeli v prazno!" (v. 1) Božja milost namreč prihaja do nas izključno po zasluženju, ki ga nam je pridobil Jezus Kristus s svojo smrtjo na križu (cf. 2Kor 5,14-19), pa ne le s tem, ampak s svojim brezgrešnim življenjem. Tudi, ko ga je hudič skušal, ni podlegel skušnjavi (cf. Mt 4,1-11).    Toda na tem mestu posebej izstopa apostolova misel, da je možno Božjo milost prejeti v prazno. Kako je torej s tem?  V katerih primerih je možno prejeti Božjo milost v prazno? En način je, da nekdo, ki je ob poslušanju evangeljskega sporočila  navidezno prejel vero, potem  obrne hrbet  Kristusu in njegovi milosti ter odpade. Sam močno dvomim, da bi šlo tukaj za takšen primer, saj taka oseba potem najverjetneje  ne bi več zašla v cerkev. 

Lahko pa se nam vse to dogaja zaradi naše pozabljivosti. Ljudje smo v duhovnih stvareh kot podlaga, ki prepušča tekočino, zaradi česar beseda milosti, ki smo jo enkrat slišali, zelo rada  zdrsne skozi nas in se izgubi.   Upam si reči, da se danes večina pridigarjev zadovolji  z enkratnim evangeljskim sporočilom, s katerim privabijo ljudi v cerkev, potem pa jih  s prižnice bombardirajo skoraj izključno s postavo, velikokrat tudi takšno, ki je ne najdemo v Božji besedi, ampak so si jo sami izmislili. Začnejo z evangeljskim povabilom: "Jezus te ljubi, Jezus te kliče, Jezus gor, Jezus dol," nadaljujejo pa: "Delati moraš to, tisto in ono. Le kako lahko ti, ki si kristjan počneš to in to?" Zato pravim, da bi se morale mnoge evangelijske cerkve imenovati "postavne cerkve". Seveda je nujno, da se v cerkvi oznanja postava, toda enako nujno je, da se poleg nje sproti oznanja evangelij milosti.  Po naravi smo namreč  nagnjeni, da zelo hitro zdrsnemo od milosti k postavi in delom. Zelo hitro pozabimo, da smo odrešeni z milostjo po veri, in ne iz del, kar nas privede v samoobtoževanje in obup. Zato pravi sv. Janez:  "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas.  Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn 1,8.9) Te Janezove besede niso bile namenjene ne Judom ne poganom, ampak kristjanom! Zato so Božji služabniki ob vsakem času dolžni oznanjati evangelij. Ko je Jezus umrl na križu, je to storil za vse grehe svojega ljudstva, tudi za tiste, storjene po osebni spreobrnitvi posameznikov. Sv. Pavel pravi na drugem mestu: "Kajti če smo se po smrti njegovega Sina spravili z Bogom, ko smo bili še sovražniki, bomo veliko bolj rešeni po njegovem življenju, odkar smo prišli do sprave." (Rim 5,10) Tudi on tega ni rekel  Judom in poganom, ampak kristjanom. Pač zato, ker "puščamo" kot sito in rešeto.

 Na začetku drugega dela perikope pravi Pavel, da on in njegovi sodelavci niso dajali nobenega povoda za pohujšanje, temveč so  se s svojimi dejanji ravnali kot Božji služabniki (cf. vv. 3.4).  Glavni razlog za tako ravnanje je bil ta, da se njihova služba ne bi grajala (cf. v. 3). Če nekdo v svetu nastopa kot diplomatski predstavnik svoje države v drugi državi, mora ravnati tako, da s svojimi dejanji ne povzroča svoji državi sramote in neprijetnosti. Enako morajo ravnati služabniki cerkve, ki so služabniki evangelija  in nove zaveze ter  vsi kristjani, saj so tudi oni ambasadorji evangelija. Paziti morajo, da  da ne bi   delali sramote stvari, ki jo zastopajo. 

V nadaljevanju navaja apostol vse dobro in hudo, kar lahko doleti Božjega služabnika pri oznanjevanju evangelija, pri čemer mora ostati stanoviten.  Pavel ni bil zvest in zanesljiv Božji služabnik samo v času, ko je doživljal uspehe in zmagoslavja, ampak tudi v času stisk in težkih preizkušenj. Slava in moč evangelija se najbolj razodeva iz načina, kako kristjan reagira v težkih časih svojega življenja, ko trpi zaradi stisk in nasprotovanj in se lahko naslanja le na Božjo obljubo, ki pravi: "Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti." (2Kor 12, 9) Božja milost nas je  zmožna držati pokonci vseh nadlogah in težavah.  Toda nagnjeni smo k temu, da na to tako hitro pozabimo.

Orožje pravičnosti (cf. v 7), s katerim razpolaga apostol (in vsak kristjan), ni zemeljsko orožje, ampak duhovno orožje, o katerem govori v Ef 6, 11-17.

 Izdvajam še tri paradokse, ki jih navaja Pavel v 2Kor 6,10: 

• smo kakor žalostni, pa vedno veseli
• smo kakor ubogi, pa mnoge bogatimo
• kakor bi nič imeli, a imamo vse. 

Kristjan je sicer žalosten zavoljo svojih in tujih grehov, a vesel, ker so mu v Kristusu grehi odpuščeni, in ko vidi, da grešniki prihajajo h Kristusu. Pavel in velika večina kristjanov niso  (bili) bogataši, pa  so mnoge obogatili z evangelijem zveličanja, ki so  ga posredovali. "Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi?" (Lk 9,25) Pravo bogastvo je nebeško kraljestvo, ne bogastvo tega sveta (cf. Mt 13,46 sl.). Kristjan je lahko tisti, ki v očeh sveta nima nič, a ima v resnici vse. Ta vse je Kristus, zato pravi sv. Pavel: "[V] njem ste vsestransko obogateli v vsej besedi in v vsem spoznanju." (1Kor 1,5)

Bogu hvala za evangelij in za zgled, ki nam ga je podal apostol Pavel!

Splav

Splav je zla, obrnjena podoba evangelija. Namesto: "Umrem zate," pravi: "Ti umri zame!"

~ Josh Howerton

"Bodi, kar si," je slaba izbira

Hudičeva laž se glasi: "Bodi to, kar si!" Biblija pravi: "Ne, ampak bodi kakor Kristus!"

Avtor: N. N.

P.s.  Res je, Sveto pismo nas spodbuja, da bi bili podobni Kristusu. To vsekakor ne pomeni, da nam bo kaj takega uspelo že na tej strani večnosti. Na tem svetu je to le naš ideal, kateremu se bližamo. 

Izvolitev

 Izvolitev je najvišji dokaz, da si ne moremo lastiti nikakršne pravičnosti, ki bi izhajala iz nas samih.

~ Jean Calvin

Pepelnica

VSEMOGOČNI večni Bog, ki ne sovražiš ničesar, kar si ustvaril in odpuščaš grehe vsem, ki so skesani; ustvari in oblikuj v nas nova in skesana srca, da bomo, ko po pravici obžalujemo svoje grehe in pripoznavamo svojo bedo, mogli od tebe, nadvse usmiljenega Boga, prejeti popolno odvezo in odpuščanje. Po Jezusu Kristusu, našem Gospodu. Amen. 

(Iz Book of Common Prayer, 1662)

Čaščenje

Naše čaščenje mora biti utemeljeno na resnici, ne na osebnih preferencah.

- Josh Buice

Kaj je človekovo, kaj Božje delo

Evangelizacija je človekovo delo, toda podaritev vere je delo Boga.

~ J. I. Packer 

Večja od vere in upanja

"Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. 2 In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. 3 In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi. 

 4 Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, 5 ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. 6 Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. 7 Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.

8 Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, spoznanje bo prešlo, 9 kajti le delno spoznavamo in delno prerokujemo. 10 Ko pa pride popolno, bo to, kar je delno, prenehalo. 11 Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega. 12 Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan.

13 Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen."

(1Kor 13, 1-13)

 

13. poglavje Pavlovega 1. pisma Korinčanom sodi med bolj znane odlomka v Svetem pismu, kar ni, glede na njegovo vsebino, nič čudnega.  Zanimiva je tudi umestitev te teme, saj se nahaja ravno sredi tematike ki se nanaša na red v cerkvi in pri bogoslužju. Kot sem že večkrat omenil, je bila korintska cerkev zelo "razmontirana", kar pomeni, da ni bila ravno zgled zdravega cerkvenega občestva. V njej je vladalo strankarstvo,  gospodovati so ji hoteli razni "superapostoli", bogoslužje je potekalo v precejšnjem neredu, pretirano so poudarjali različne duhovne darove in podobno. Pavel se je lotil vseh teh nepravilnosti in si prizadeval, da bi spravil korintsko cerkev v red. Toda nobeno tako spravljanje v red ne more biti uspešno, če ga opravljamo brez ljubezni. Ravno o tej govori naš odlomek. 

V stari grščini najdemo pet vrst izrazov, ki pokrivajo pojem ljubezen. Philia je bratska ali prijateljska ljubezen, oziroma naklonjenost, storgé izraža ljubezen staršev do otrok in obratno, philautia pomeni ljubezen do samega sebe, eros se nanaša na čutno ljubezen, izraz, ki ga uporablja apostol v zgornjem odlomku, pa je agape. Agape pomeni brezpogojno ljubezen Boga do človeka in človeka do Boga, ki se potem prenaša znotraj krščanskega občestva v medsebojno ljubezen med brati in sestrami. Ta izraz nima nič z erotično vrsto ljubezni, niti s sentimentalnostjo, ki je je danes tako poln svet okoli nas. 

Ta vrsta ljubezni je v nasprotju z modno miselnostjo sveta, po katerem imam pravico do tega in tega, mi pripada to in to in podobno. Kot sem že napisal, so Grki temu rekli philautia. Ljubiti samega sebe ni sicer nič slabega, slaba je samoljubnost. Lastnosti  ljubezni, o kakršni govori Pavel, so: potrpežljivost, dobrotljivost, nesebičnost, skromnost, obzirnost, miroljubnost in kar je še takega. Agape je neminljiva, saj se nadaljuje v večnost. Vse na tem svetu prej ali slej mine, ali pa bo minilo, tovrstna ljubezen pa se bo ohranila, tudi ko preidemo ločnico med tukaj in zdaj ter večnostjo. Konec koncev je ljubezen celo večja od vere in upanja, saj v nebeškem kraljestvu vere in upanja nihče ne potrebuje, ker že uživa v blaženem gledanju, tistemu, ki gleda in vidi pa ni več treba ne verovati ne upati. Ostane torej samo še ljubezen.  Pa tudi sicer je na tem svetu tako, da dela vera ljudi brez ljubezni fanatične, zato pravi Pavel, da še tako močna vera  ne pomeni nič brez ljubezni. 

 

Ob tem bi lahko kdo upravičeno rekel, da je vse to lepa teorija, kaj pa praktični del? Tu si lahko pomagamo z Jezusom, ki je, sicer v drugačnem kontekstu, povedal: "Pri ljudeh to ni mogoče, pri Bogu pa je vse mogoče," (Mt 19,26) na drugem mestu pa pravi: "Glede tega 'če moreš' pa – vse je mogoče tistemu, ki veruje." (Mr 9,23) Res je, da smo tudi glede tega nepopolni, zato pa imamo popolnega Odrešenika, ki je v polnosti izvršil vse, česar mi nismo (bili) zmožni. Pri zadnji večerji je rekel svojim apostolom: "Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje." (Jn 15,13) On je to izvršil do popolnosti: za nas je živel, za nas je bil umorjen, s svojim vstajenjem nam zagotavlja, da je popoln Odrešenik. Vse, kar je delal, je storil za nas, svoje prijatelje. Mi nismo Jezus, nismo Bog, smo le njegovi posnemovalci. V čemer smo nepopolni, v tem je on popoln za nas. Njemu slava na veke!

Evangelija ni nikoli dovolj

Poslušati moram evangelij. Le-ta mi ne govori, kaj moram jaz storiti, ampak,  kaj je Jezus Kristus,  Božji Sin zame storil.

-  Martin Luther