Samo dve besedi

Dve besedi, ki bosta spremenili tvoje življenje: "Da, Gospod!"

- Adrian Rogers

Odrešenje, svobodna volja in milost

Slava Bogu, kajti naše odrešenje ni odvisno od naše svobodne volje, ampak od brezplačne Božje milosti. 

~ George Whitefield

Kristus v središču

Kristus je v središču, a ne le teologije, ampak celotne človeške zgodovine ter srca slehernega vernika. 

~ Herman Bavinck

Le potrpežljivo!

Končno, bodite vsi složni, sočutni, ljubite brate, bodite usmiljeni in ponižni. 9 Ne vračajte hudega za húdo in ne sramotite tistega, ki vas sramoti. Nasprotno, blagoslavljajte, ker ste bili poklicani v to, da bi bili deležni blagoslova.

10 Kajti kdor hoče ljubiti življenje

in videti dobre dni,

naj zadržuje svoj jezik od zla

in ustnice od zvijačnega govorjenja.

11 Ogiblji se zla in delaj dobro,

išči mir in hodi za njim.

12 Zakaj Gospodove oči so uprte v pravične

in njegova ušesa v njihovo prošnjo,

Gospodovo obličje pa je zoper hudodelce.

13 Le kdo vam bo škodil, če boste vneti za dobro? 14 Nasprotno, tudi če bi zaradi pravičnosti trpeli, blagor vam! Česar se oni bojijo, se ne bojte in ne plašite. 15 Gospoda Kristusa posvetite v svojih srcih.   (1Pt 3,8-15a)

Potrpljenje je danes redka in premalo cenjena krepost. Star slovenski pregovor pravi: "Potrpljenje je božja mast." Pozneje so nekateri navihanci k temu dodali: "Toda slabo za tistega, ki se z njo maže." Žal je danes tega drugega drži vse preveč ljudi.  Toda za življenje v občestvu je  potrpežljivost nadvse potrebna krepost, kajti  sobivanje različnih ljudi ni enostavno.  V sleherni skupnosti se pojavljajo ljudje z različnimi osebnostmi lastnostmi, potrebami, zahtevami, slabostmi in kar je še takega. Zato takšno sobivanje nikoli ne poteka v slogu "domek, sladki domek". Dejstvo je, da vsako skupnost sestavljamo ljudje, ki smo še vedno grešni. Tudi cerkveno občestvo sestavljajo posameznice in posamezniki, ki so sicer v Božjih očeh pravični, ampak ta pravičnost je tuja pravičnost, Kristusova, še vedno pa živijo v prav istih telesih, z istimi možgani, istim razumom, temperamentom in voljo, kot so živeli pred opravičenjem.

V zgornjem odlomku v 8. vrstici našteva apostol Peter   lastnosti, ki naj bi jih izkazovali v medsebojnem življenju (sloga, sočutje, bratoljubje, usmiljenost, ponižnost). Vsebina 9. vrstice pa se nanaša na nevračanje hudega s hudim v vseh oblikah. Tudi Jezus je rekel nekaj podobnega: "Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami" (Lk 6,28) Zakaj naj blagoslavljamo? Peter jasno pove, da zato, ker smo bili poklicani, da bi bili sami deležni blagoslova. Kristjan mora biti za okolico vir blagoslova, ne kamen spotike. Seveda mu njegovo blagoslavljanje ne jamči, da ne bi kljub temu ostal kamen spotike, toda kristjan ni bil poklican v to, da zmerja in preklinja tiste, ki tako delajo. Ne glede na to, ali nam dobro delo na tem svetu kaj koristi ali ne, smo dolžni delati dobro. Tudi trpljenje zavoljo pravičnosti nam je v blagor, pa ne zato, ker bi nam prinašalo pri Bogu kakršnekoli zveličavne zasluge, ampak zato, ker je pokazatelj tega, da smo na Božji poti. Jezus je rekel:  "Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami." (Mt 5,11.12) To seveda velja samo za lažnivo negativno govorjenje o nas.  Bog ne daj, da bi bilo upravičeno!

Zatorej, kakor je bil Kristus po smrti in trpljenju obujen, tako čaka tudi tistega, čigar pristna in iskrena vera je kamen spotike ali še kaj hujšega, nebeški blagoslov. Naj  da Bog vsem nam živeti potrpežljivo  in v skladu z blagoslovi, ki nam jih je on sam podelil že na tem svetu.

Kristus - naša svoboda in življenje

Kristus je vaša svoboda in življenje. Zato vas postava,  greh  in smrt ne morejo prizadeti ali pognati v obup. Iz tega je zgrajena  vaša neprecenljiva  svoboda.  Pazite  pa, da ne date tej čudoviti svobodi priložnosti za življenje po mesu. 

~ Martin Luther

V križu

V Kristusovem križu se, kot v sijajnem gledališču, pred celim svetom razodeva brezprimerna Božja ljubezen.

~ Jean Calvin

Je načelo "samo po veri" skladno z Biblijo?

 

 Popularni ameriški rimskokatoliški škof, teolog in youtuber Robert Barron je v eni od svojih oddaj dokazoval, da protestantsko načelo, ki pravi, da se lahko posameznik opraviči samo po veri, ni v skladu s širšim pogledom na Sveto pismo. 

Na njegove trditve so se odzvali štirje protestantski teologi: Michael Horton, Bob Hiller, Walter Strickland in Justin Holcomb,  ki pripadajo različnim denominacijam (reformirani, evangeličansko-luteranski, baptistični in episkopalni-anglikanski) ter pojasnili razliko med rimskokatoliškim ter protestantskim pogledom na opravičenje... 

Pravilno poznavanje

Poznavanje Boga brez poznavanje svoje bede pelje v napuh.

Poznavanje svoje bede brez poznavanja Boga sili v obup.

Poznavanje Jezusa Kristusa vodi v sredo, saj v njem najdemo Boga in svojo bedo.  

~ Blaise Pascal

(Iz: Blaise Pascal, Misli, Druga, dopolnjena izdaja. Mohorjeva družba, Celje, 1986, s. 199)

Pascalova stava

Kaj je Pascalova stava? Kaj je narobe s kritikami Pascalove stave? Kaj nas lahko nauči Blaise Pascal, najsi smo verni ali neverni? Več o tem v zgornjem videu, ki ga je pripravil Glen Scrivener.

Naša in Kristusova pravičnost

Ob sodbi bo obstala edino popolna pravičnost. Kristjan lahko premore takšno pravičnost le izven sebe, in to Kristusovo pravičnost.

~ Jean Calvin

V pričakovanju prihodnje slave

Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas. 19 Kajti stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih sinov. 20 Stvarstvo je bilo namreč podvrženo ničevosti, in sicer ne po svoji volji, ampak zaradi njega, ki ga je podvrgel, v upanju, 21 da se bo tudi stvarstvo iz suženjstva razpadljivosti rešilo v svobodo slave Božjih otrok. 22 Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine. 23 Pa ne samo ono: tudi mi, ki imamo prvine Duha, tudi mi zdihujemo sami v sebi, ko željno pričakujemo posinovljenje, odrešenje svojega telesa.    (Rim 8,18-23)

Kot smo videli v perikopi prejšnje nedelje, je apostol Peter  (cf. 1Pt 5,10)  zapisal, da nas je Kristus poklical v svojo večno slavo, zgornji odlomek iz Pavlovega pisma Rimljanom pa nam pripoveduje prav o tej slavi. 

Na začetku obravnavanega odlomka apostol Pavel hrabri Božje ljudstvo, ki je šlo skozi težke preizkušnje. Ker tudi današnjemu času take preizkušnje niso povsem tuje, zato je te vrste ohrabritev še vedno smiselna in potrebna. Kristjanom namreč nihče in nobena stran ne jamči lagodnega življenja. O tem nam pripovedujejo aktualni dogodki po svetu. Kristjani so najbolj preganjana populacija na svetu. Pri nas to še  ne prihaja do izraza, se pa to dogaja  tam  nekje daleč, na območju Sahela, na Bližnjem vzhodu, na Kitajskem, v severni Koreji in drugod.  Pri nas, pa tudi drugod, se  o tem zelo malo govori in piše. Če smo pri nas deležni tega, da živimo v relativnem miru, potem gre vsa zahvala za to čudovito milost Bogu. Kdor trpi, se seveda  ne sme zanašati, da bi  imelo njegovo trpljenje kot tako kak poseben zveličaven učinek. Trpljenje je nevšečnost, ki se nam lahko vedno pripeti, a  kristjan ve, da ne bo večno trajalo. Tudi najtežje preizkušnje, skozi katere gredo naši bratje in sestre po svetu, se ne morejo primerjati s slavo, ki je bo nekega dne deležno Božje ljudstvo. 

V 19. in naslednjih vrsticah 8. poglavja Pisma Rimljanom  imamo opravka s personifikacijo stvarstva, ki jo uporablja apostol, da bi poudaril prihodnjo slavo, ki je bodo deležni Božji otroci. Zavoljo Adamovega greha je bilo stvarstvo podvrženo ničevosti: "[N]aj bo zaradi tebe prekleta zemlja; s trudom boš jedel od nje vse dni svojega življenja. Trnje in osat ti bo rodila in jedel boš poljsko rastlinje. V potu svojega obraza boš jedel kruh." (1Mz 3,17b-19a)  Na poslednji dan pa bo Bog znova vse obnovil v smislu prvobitnega stvarstva, kot si ga je On zamislil.  Ponovilo se bo tisto, kar je bilo povedano v 1Mz 1,31: "Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro."

Kot pravi sv. Pavel v Rim 8,23, ne zdihuje le stvarstvo, ampak tudi Božje ljudstvo, ki je sicer že tukaj in zdaj deležno predokusa prihodnjih dobrin. Naše zveličanje ni stvar nejasne prihodnosti, ampak je udejanjeno že tukaj in zdaj. Celotno Božje stvarstvo zdihuje v hrepenenju po izvršitvi Božje obljube, ko bo Bog vse v vsem (cf. 1Kor 15,28). Predokus prihodnjih dobrin  ustvarja v nas Sveti Duh, čigar prvin smo deležni. Božji otroci so v pravnem smislu že deležni posinovljenja  (cf. Rim 8,15), a to posinovljenje bo doseglo popolno  dovršitev in razodetje na dan vstajenja poveličanega telesa.

To pričakujemo in tega se veselimo. Se tudi ti veseliš tega dne? 

Opomnik

Vsak dan, ko vstaneš in kamor koli greš, se spominjaj: "Sem v Božji prisotnosti."

~ Alistair Begg

Kaj pa vaša večna usoda?

Vaša večna usoda počiva v Božjih rokah. Če se z njim nočete pobotati sedaj, potem boste morali pozneje odgovarjati na njegove obtožbe. Pomnite: "Strašno je pasti v roke živega Boga."  (Heb 10,31)

~ William Gurnall

Začasno in večno

Cerkve se odpirajo in zapirajo, pridigarji živijo in umirajo, konference se začenjajo in končujejo, duhovne službe nastajajo in ugašajo, Kristus pa ostaja isti, včeraj, danes in na veke. 

~ Dustin Benge

Kristus + nekaj = 0

 Dodajati h Kristusu pomeni izgubiti Kristusa. 

- Kathryn Walter

Je sola fide kriva za duhovno negotovost?

 

Popularni rimskokatoliški apologet Trent Horn trdi, da načelo sola fide (zveličanje samo po veri) vodi v duhovno negotovost in zmedo. Michael Horton, Bob Hiller, Walter Strickland, and Justin Holcomb, ki pripadajo različnim denominacijam (reformirani, baptistični, evangeličanski, episkopalni-anglikanski) so v zgornjem videu pojasnili, kaj pravijo o tem Biblija in protestantski veroizpovedni spisi. Naša gotovost zveličanja ne počiva na goli veri in introspekciji, ampak na Objektu te vere, to je Jezus Kristus...

Ste že slišali za Rahábo?

Jozuetova knjiga ji pravi vlačuga Rahába. V evangeliju po Mateju nastopa kot Jezusova prapraprababica Rahába. Bog daje novo identiteto in na novo piše zgodbe. 

~ N. N. 

O medsebojnih odnosih, Božji roki in papirnatem levu

V medsebojnih odnosih se vsi oblecite v ponižnost, ker

Bog se prevzetnim upira,

ponižnim pa daje milost.

6 Ponižajte se pod močno Božjo roko, da vas ob svojem času poviša. 7 Vso svojo skrb vrzite nanj, saj on skrbi za vas.

8 Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. 9 Uprite se mu, trdni v veri. Saj veste, da prav takšno trpljenje prenašajo vaši bratje, ki so po svetu. 10 Bog vse milosti, ki vas je po Kristusu Jezusu poklical v svojo večno slavo, vas bo po kratkem trpljenju sam izpopolnil, utrdil, okrepil in postavil na temelj. 11 Njemu oblast na veke. Amen.        

  (1Pt 5,5b-11)

Friedrich Nietzsche, eden najbolj znanih filozofov vseh časov, je nekoč zapisal: "Pohojen črv se zvije. To je pametno. S tem zmanjša verjetnost, da bi bil še enkrat pohojen. V jeziku morale: Ponižnost. -"*  To, kar opisuje Nietzsche, pravzaprav ni ponižnost, ampak bolj njena karikatura. Toda ta karikatura  ni čisto iz trte zvita, ampak gre za nekaj, kar je véliki mislec opazoval v praksi: po svetu od pamtiveka hodi veliko takih karikatur ponižnosti, ki se najbrž niti ne zavedajo, da ponižnost ni nekakšno samozaničevanje in črvovsko zvijanje, ampak zavedanje, da smo, kar smo, nič več in nič manj. Mogoče je na njegovo videnje vplivala tudi pietistična vzgoja, ki je je bil deležen. Sinclair Ferguson govori takole o pristni ponižnosti: "Ponižnost ni kot nek občutek majhnosti in nekoristnosti, oziroma kompleks manjvrednosti. Je čutenje veličine in slave Boga ter videnje sebe v tej luči." 

Pretekli mesec smo bili priča nekakšnim paradam ponosa, kot temu pravijo. V bistvu je šlo pri tej stvari za napuh in upor proti Bogu in njegovemu stvarjenjskemu redu. Napuh je nekaj, kar razdira skupnost. Za dobro delovanje  vsake skupnosti, tudi cerkvenega občestva, so namreč zelo pomembni medsebojni odnosi. V skupnosti napuhnjenih ljudi, kjer iz vsakogar buta na dan predvsem njegov ego, je zelo zoprno in težko živeti. Dejstvo je, da  Boga nikoli ne moremo očarati z našo inteligentnostjo, delavnostjo, premoženjem, prizadevnostjo, uspešnostjo in drugimi lastnostmi, ki so same po sebi dobre, a niso nič drugega kot Božji dar. Da, tudi z narejeno pohlevnostjo ali ponižnostjo ga ne moremo očarati. Enako ni prav, da skušamo na enak ali podoben način očarati svoje brate in sestre v cerkvi. Še vedno smo namreč samo opravičeni grešniki, s poudarkom na opravičeni. Ampak taki so tudi ostali bratje in sestre. Če parafraziram razvpiti slogan iz bližnje preteklosti,  vsi smo drugačni, a vsi enaki v grešnosti, toda, hvala Bogu, tudi v opravičenosti. 

Naslednja stvar, ki nam jo v zgornjem odlomku polaga na srce apostol Peter, je, naj se podredimo pod mogočno Božjo roko. Krščansko življenje ni le nedeljsko in praznično bogoslužje, ampak nekaj, kar mora biti v nas prisotno vseh sedem dni v tednu, 24 ur na dan. Podrediti se Božji roki  pomeni svojevrstno zaščito, a ne nujno samo to, ampak tudi težave na tem svetu. Svet je tisti, ki se noče podrediti Božji roki, zato se podreja človeški roki, zato svet sumljivo gleda na tiste, ki se mu nočejo prilagajati. Zagotovo pa smemo pa biti gotovi, da bo Bog ob svojem času poskrbel za nas in nas povišal. 

Za resničnega kristjana bi moral biti hudič papirnati lev, ki je sposoben Božjim otrokom  na tem svetu povzročati nevšečnosti, v resnici pa nima nobenega dostopa do kristjanove duše, če mu le-ta tega ne dovoli, ampak se mu upre.  9. vrstica v zgornjem besedilu je očitna aluzija na preganjanje, ki so ga bili v Petrovem času ponekod deležni kristjani, toda preganjanje ni omejeno le na davno preteklost, ampak ponekod še vedno traja.   Nihče, nobena deklaracija o takih in drugačnih pravicah  nam ne jamči, da se kaj takega ne more zgoditi tudi pri nas, saj je potreben le ustrezen kvorum in deklaracija, ali njen njen del se odpravi, ali reinterpretira v čisto nasprotnem smislu. 

Kakorkoli, ker smo poklicani v Božjo slavo, se držimo Petrove spodbude in tudi ravnajmo kot taki, seveda v duhu pristne, ne (po)narejene ponižnosti. 

 

 

___________________________________________________ 

*Friedrich Nietzsche, Somrak malikov itn. Slovenska matica, Ljubljana 1989. S. 13.

Razodetje Božjega uma

Božji um je razodet v Svetem pismu.  Toda brez očal Svetega Duha ne moremo ničesar videti. 

~ Thomas Manton

Božja potrpežljivost

Način, na katerega izkazuje Bog svojo potrpežljivost do vas, je za vas najlepši prikaz Božje potrpežljivosti. 

~ Sinclair Ferguson

Sveti Duh in Božja beseda

Nikoli ne smemo ločiti Duha od besede. Duh nam govori skozi besedo. 

~ Martyn Lloyd-Jones

Čigav Odrešenik je dejansko Kristus?

Jezus Kristus ni zdravnik nobenega od tistih, ki se imajo za duhovno zdrave. Nikdar ni bil poslan k takim,  ki mislijo, da ga ne potrebujejo. Povabljen je k utrujenim, njegovo srce je pri ranjenih. K spreobrnjenju ni prišel klicat pravičnih, ampak grešnike. Dokler človek ne vidi svojega greha, tako dolgo ne bo videl svojega Odrešenika.

~ Isaac Ambrose    

So res vsa verstva enaka?

 Ljudje pravijo: "V osnovi so vsa verstva enaka." Ko mi ljudje to rečejo, mi to nemudoma pove, da ne vedo nič o svetovnih verstvih, še manj pa vedo o krščanski veri.

~ R. C. Sproul