22. julij 2014

N kot Nasarah

Znak na desni strani je arabska črka N.  Ko so pravoverni sunitski islamistični isisovci zavzeli iraško mesto Mosul, so hiše kristjanov zaznamovali s to črko. Ta zlovešči znak je kratica za Nasarah, kar pomeni "kristjan". Tamkajšnjim kristjanom so "velikodušno" ponudili štiri možnosti: spreobrnitev v islam, plačilo džizije ali harača (glavarine) v neznanem znesku, beg s tistim, kar so imeli na sebi, ali usmrtitev. 

V muslimanski sveti knjigi je namreč zapisano: "Bojujte se proti tistim, ki so prejeli Knjigo (mišljeni so Judje in kristjani, op. Dizma), pa ne verujejo ne v Boga ne v oni svet, ki nimajo za prepovedano, kar prepovedujeta Gospod in njegov poslanec, in ki ne izpovedujejo prave vere - vse dokler ne bodo poslušno in ponižno plačevali glavarine." (Koran 9:29. Prev. Erik Majaron. Učila International, Tržič 2004) 

Kristjani so v tem kraju prisotni že vsaj 1700 let, torej davno pred rojstvom Mohameda in njegove religije. Sedaj so morali zbežati in so se zatekli na ozemlje, ki je pod nadzorom Kurdov, ki so, hvala Bogu, bolj sekularno usmerjeni in so se pri sprejemanju pribeglih kristjanov izkazali kot zelo velikodušni. Vse premoženje beguncev je zaplenila, ali bolje rečeno ukradla  na sveže razglašena "islamska država". Enaka usoda je dočakala muslimanske šiite, katerih domove so zaznamovali s črko  R (rawafid = tisti, ki zavračajo).  Cerkvene zgradbe in sunitske mošeje požigajo in rušijo.

V času Sadama Huseina je v Iraku živelo približno en milijon in pol kristjanov. Pustolovska vojaška akcija, ki sta jo po kavbojsko zakuhala Bush in Blair, je do tal porušila  ravnovesje med posameznimi skupnostmi, ki je vladalo v tej veliki in z nafto bogati državi ter s tem povzročila velikansko in nepopravljivo škodo. Režim Sadama Huseina seveda še zdaleč ni bil idealen, je pa bil sekularen in je kot tak kolikor toliko jamčil verske svoboščine. Danes ni  niti glede teh stvari nobenega jamstva, saj tam poteka boj za prevlado med suniti in šiiti, nebodigatreba kristjani pa so vmes kot  nekakšna kolateralna škoda. V Iraku naj bi jih ostalo kakih štiristo tisoč.

Svetovni politiki in mediji se zadnje dni zelo ukvarjajo z Gazo in s tamkajšnjimi Palestinci, kar je  seveda hvalevredno. Žal se malo manj zanimajo za to, zakaj imajo hamasovci naprave za lansiranje raket ravno poleg šole. Ne zanima jih niti to, da so pred izraelsko intervencijo hamasovci pridno metali rakete po izraelskem ozemlju. Izrael ni niti idealna  niti  kaka posebna božja država, kot so prepričani krščanski fundamentalisti dispenzacionalističnega kova. Toda poročanje medijev je glede tega že kar predvidljivo enostransko. Medije (vsaj vodilne) in politike tudi prav malo zanima preganjanje kristjanov v Iraku. Zahod ob posilstvih, pregonih, ropanjih in umorih, ki se tam dogajajo, potuhnjeno in hinavsko molči. Videti je, kot da bodo zahodni politiki in medijski ustvarjalci (kvazi) realnosti najsrečnejši takrat, ko bo ta krščanska motnja za vselej izbrisana z zemljevida Iraka...

Ostane nam molitev in finančna pomoč, kdor in kolikor jo zmore, ali pa hoče.


Več lahko preberete na spodnjih povezavah:

http://theweek.com/article/index/265087/why-america-is-duty-bound-to-help-iraqi-christians

https://www.mnnonline.org/news/mosul-christians-forced-robbed

http://www.telegraph.co.uk/news/worldnews/middleeast/iraq/10977698/Christians-flee-Iraqs-Mosul-after-Islamists-tell-them-convert-pay-or-die.html

http://archbishop-cranmer.blogspot.co.uk/2014/07/the-imminent-extermination-of-mosuls.html

http://archbishop-cranmer.blogspot.co.uk/2014/07/jon-snow-and-c4-news-provide-cover-for.html

http://politicaloutcast.com/2014/07/radical-islamic-anti-christian-expulsion-100-made-america-u-s-government-creation/

http://davidould.net/?p=6852

http://rudaw.net/english/middleeast/iraq/210720141

http://blogs.telegraph.co.uk/news/timstanley/100280803/iraqi-christians-are-raped-murdered-and-driven-from-their-homes-and-the-west-is-silent/

21. julij 2014

Martin Bucer

Vir slike: Wikipedia
Eden  zelo zanimivih, a pri nas manj znanih reformatorjev,   je bil Martin Bucer (1491 - 1551).  Rodil se je  v mestu Sélestat (nemško Schlettstadt) v Alzaciji, ki je tedaj pripadala Svetemu Rimskemu cesarstvu., danes pa je v Franciji.

 Vstopil je v dominikanski red, študiral na heidelberški univerzi in se v prvi polovici dvajsetih let 16. stoletja pridružil reformacijskemu gibanju. Teološko je bil umeščen med Luthrom in švicarskimi reformatorji. Zaradi svoje sredinskosti je poskušal igrati vlogo posrednika med obema reformacijskima smerema, med drugim tudi na znamenitih marburških pogovorih, kjer sta se sestala Luther in Zwingli. Žal ni bilo iz teh pogovorov nobenih pravih sadov.

Pozneje, v začetku 40. let se je udeleževal srečanj s predstavniki rimske cerkve, da bi dosegli kak dogovor glede cerkvene edinosti, ki so potekala v Hagenauu, Wormsu in Regensburgu. 

Po augsburškem interimu (1548) se je preselil v Anglijo (1549) in predaval na cambriški univerzi. Z nadškofom Cranmerjem je sodeloval pri oblikovanju druge Knjige skupne molitve (1552), ki je izšla po Bucerjevi smrti in Členov vere. Njegovo delo je imelo tudi dolgoročne posledice na področju dobrodelnosti, saj je s svojimi deli vplival na kasnejšo elizabetinsko zakonodajo v korist revežev. 

Telo pokojnega Bucerja ni dolgo uživalo pokoja. Ko je zavladala Krvava Marija Katoliška (Bloody Mary, 1553), je dala izkopati njegove kosti in jih zažgati. Ostanke-le teh so pozneje v času Elizabete I. dostojno pokopali.

Literatura: Wikipedia >>>


19. julij 2014

Klic, ki se mu ne da upreti

Ko je množica pritiskala nanj in poslušala Božjo besedo, on pa je stal ob Genezareškem jezeru, je zagledal dva čolna pri bregu; ribiči so pravkar stopili iz njiju in izpirali mreže. Stopil je v enega izmed čolnov, bil je Simonov, in Simona prosil, naj odrine malo od kraja. Sédel je in učil množico iz čolna. Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: "Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!" Simon mu je odgovoril: "Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže." In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, tako da so se jim mreže začele trgati. Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Prišli so in napolnili oba čolna, tako da sta se začela potapljati. Ko je Simon Peter to videl, je padel Jezusu pred noge in rekel: "Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!" Nad ulovom rib, ki so jih zajeli, je osupnil on in vsi, ki so bili z njim, 10 prav tako pa tudi Jakob in Janez, Zebedejeva sinova, ki sta bila Simonova družabnika. Tedaj je Jezus rekel Simonu: "Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi." 11 In ko so potegnili čolna na kopno, so pustili vse in šli za njim.  (Lk 5,1-11)

Gospod Jezus je izkoristil vsako možnost in priložnost za oznanjevanje Božje besede. Ker je v opisanem primeru množica, ki ga je hotela poslušati, preveč  pritiskala nanj, je izkoristil kar enega od ribiških čolnov, da mu je služil kot plavajoča prižnica.

Njegov govor je moral biti zelo prepričljiv, saj mu je uspelo celo prepričati Simona Petra v nekaj, kar je bilo videti nemogoče. Sredi dneva ga je poslal ribarit na globoko vodo. Simon in drugi ribiči so kot profesionalci vedeli, da je možnost za ulov podnevi približno enaka ničli, še posebej, ker v nočnem času, ko je bila možnost največja, niso ničesar ujeli. Le kaj je spodbudilo Simona in tovariše, da so se lotili nečesa, kar je imelo videz "misije nemogoče?" Zagotovo je bilo na tem potujočem rabíju nekaj, kar je v njih zbujalo posebno (za)upanje. Čeprav so močno dvomili, da  bo kaj ulova,  so vseeno  poskusili. Rezultat ulova je bil nepričakovan, čolna sta bila preobložena z ribami. Sedaj je bilo Petru tudi čisto zavestno jasno, da ima opravka s posebno osebo, zaradi česar je padel pred Jezusove noge, zavedajoč se svoje grešnosti: "Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!" (Lk 5,8b) Stik grešnega človeka z brezgrešnim Božjim Sinom povzroča nelagodje. Kot je nekje rekel Vinko Ošlak, smo ljudje v svojem padlem naravnem stanju cepljeni proti Božji besedi. Toda Jezus je imel s Petrom in tovariši svoje načrte: "Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi." Seveda tu ni mišljen kak lov na človeške glave, ali kaj podobnega, ampak pridobivanje ljudi za Božje kraljestvo. Sv. Ambrož je to stvar na ravni  posameznika razložil takole:
Tudi ti reci: "Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!" tako, da bo lahko Gospod tudi tebi odgovoril: "Ne boj se!" Gospod je naklonjen do tistih, ki priznavajo svoje grehe. Ne boj se pripisati Gospodu, kar je tvoje, kajti on nam je dal, kar je njegovo.  Pri njem ni nikakršne zavisti, on ne jemlje nazaj od nas, on nas ne oropa. Glejte, kako dober je Gospod, ki je dal toliko ljudem, tako, da imajo celo moč dati Življenje. 
To zadnje seveda ne pomeni, da bi ljudje oživljali mrliče, ampak da je človeškim bitjem dano oznanjati evangelij, ki vodi v večno življenje. Ko je dosti pozneje Peter na binkoštni praznik množici oznanil evangelij, se je spreobrnilo kakih tri tisoč ljudi (cf. Apd 2,41).  Pri spreobrnitvi pa ne gre le za samo oznanilo, ampak za Božje delo v posamezniku, zato pravi sv. Pavel: "Bog je namreč tisti, ki po svojem blagohotnem načrtu udejanja v vas hotenje in delovanje." (Flp 2,13) Kadar in kogar Bog rešuje, takrat zagotovo rešuje.

Jezus je začel svoje javno delovanje s klicem: "Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15b) Brez spreobrnjenja od starega stanja in brez vere v evangelij ni odrešenja. Evangelij pa pravi, da se je Božji Sin Jezus Kristus učlovečil, živel brezgrešno življenje, bil po nedolžnem umorjen za naše grehe, da je resnični Odrešenik pa je potrdil z vstajenjem od mrtvih. Kdor vanj veruje, je prestopil iz smrti v življenje. Kdor resnično sliši Kristusov glas, se mu ne more upreti. Si slišal ta glas in prestopil iz smrti v življenje? Si naredil ta življenjsko pomembni usodni korak?


18. julij 2014

Tudi človeška bitja mečejo v smeti, kajne?


Ne, dogodek, na katerega mislim, se ni zgodil v kakšni vojni, ali morda v  napadu kakšne tolpe. Zgodil se je v sterilnem okolju bolnišnice, povezan pa je z zakonodajo, ki predstavlja določeno splošno stanje duha v teh in  še katerih krajih. Niti osebno niti drugače ne poznam družine Kerže, ki se ji je to zgodilo. Gospoda Keržeta poznam samo na osnovi njegovega angažmaja v medijih. V verskih stvareh sva si zelo narazen, saj zagovarjava zelo drugačna stališča, on tako rekoč ultrakatoliška, jaz evangelij  kot oznanilo absolutne in brezplačne Božje milosti.. Kakorkoli, dogodek, ki ga opisuje, tako žalosten in pretresljiv, da ob njem ne morem molčati.  Opisan je v osebnem pričevanju, ki nosi naslov: "Vrnite nam Elizabeto!" in ga najdemo na tej povezavi. 

Mineva teden dni, kar je na rednem pregledu ultrazvok pokazal, da srce našega otroka ne utripa več. Moje je pa začelo pospešeno biti, čeprav se je vanj zaril velik nož. Boli. Bolelo je v torek, ko je drugo zdravniško mnenje to potrdilo in sva z možem od zdravnika slišala ‘tolažbo’, da se ni kaj za sekirat, saj imava doma štiri zdrave sinove. Ko je mož zaprosil, da bi nam izročili otroka za krščanski pokop, sva bila deležna začudenja z argumentom, da je vprašanje, ali bomo po porodu od otroka zaradi njegove majhnosti sploh kaj dobili[...]
Bolelo je še bolj v petek, ko sem brez otroka zapuščala bolnišnico in brez resnega upanja, da jo bova dobila. Predstojnik oddelka nama je sporočil, da njihovi ustanovi grozi 30 tisoč evrov kazni, če bi nama jo izročili.[...]
 Bolelo je še bolj v petek, ko sem brez otroka zapuščala bolnišnico in brez resnega upanja, da jo bova dobila. Predstojnik oddelka nama je sporočil, da njihovi ustanovi grozi 30 tisoč evrov kazni, če bi nama jo izročili.
Dostop do celotnega pričevanja v Časniku>>>
Strašno je pasti v kolesje brezdušnega sistema, ki ne loči človeškega bitja od smeti, staršem pa ne dovoli pokopa njihovega mrtvorojenega otroka. 

Družini Kerže izražam svoje iskreno in globoko sožalje. Naj  jih vseskozi spremlja in vodi Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe, ki nas tolaži v vsaki stiski (cf. 1Kor 1,3.4)! 


12. julij 2014

Kako usmiljeni?


"Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!" (Lk 6,36)

Zgornja Kristusova zapoved je del "govora na ravnini" ki je nekakšna Lukova  vzporednica  govora na gori pri Mateju. Poglejmo, kaj vse vsebuje usmiljenost, kakršna se zahteva v tej zapovedi. Vsekakor sodi sem ljubezen do bližnjih, ki ne zajema le prijateljev, ampak celo sovražnike (cf. Lk 6,27.28.30.35).  V to kategorijo sodita tudi nemaščevanje (cf. v. 29) in dobrodelnost, ki ne pričakuje povračila (cf. 35). V 37. vrstici beremo: "Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno," kar sicer ne pomeni, da ne bi smeli obsojati tujih dejanj, ki so očitno grešna, vsekakor pa moramo s temi rečmi najprej razčistiti pri sebi (cf. vv. 41.42). Ravnanje do bližnjih bi moralo iti po načelu:  "In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim." (cf. v. 31)

Zanimivo je, da svet zelo dobro ve za te zapovedi, ki jih sam v glavnem ni pripravljen izpolnjevati, pričakuje pa, da jih bomo izpolnjevali kristjani. Svet sicer ni čisto kriv za tako razumevanje zapovedi, kajti tudi mnoge cerkve, od rimske do raznih "svetostnih" cerkva in gibanj, učijo podobno. Malokatero od starozaveznih zapovedi je tako težko izpolnjevati, kot tole: "Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!" (Lk 6,36), ali pa tej podobno  pri Mateju, ki se glasi: "Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče." (Mt 5,48) V bistvu gre za popolnoma nemogočo zadevo, kajti greh ni le nekaj, kar izrečemo ali naredimo, ampak obstajajo tudi miselni grehi. (cf. Mt 5,22.28) Potem sta tu še oslabelost volje in nepazljivost, ki imata lahko različne vzroke (cf. Mr 14,38).

Kakšen je torej namen te in podobnih zapovedi, če jih je nemogoče popolnoma izpolnjevati? 

Prvi namen je zagotovo ta, da nas zapovedi vodijo h Kristusu, ki je edini aktivno izpolnil vse zahteve Božje postave. Tisto, česar sami nismo bili zmožni izvršiti, je izvršil on, ki je rekel: "Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan." (Jn 6,40) Kristus nikogar, ki pride k njemu, ne zavrže (cf. Jn 6,37). On da vsakemu, ki pride v veri k njemu, svojo pravičnost.  Kdor je v Kristusu, je deležen njegove pravičnosti. Jezus je usmiljen, kakor je usmiljen nebeški Oče, saj je sam rekel: "Vse, kar ima Oče, je moje." (Jn 16,15a) Na drugem mestu pa pravi: "Kdor je videl mene, je videl Očeta."  (Jn 14,9b) 

Drugi namen pa je, da nas Bog potem, ko so okusili radost odrešenja, ki ga je za nas pripravil v Kristusu,  spodbuja, da živimo v skladu s tem, kar zapoveduje. To še zdaleč ne pomeni, da bomo samo po sebi res kdaj postali tako usmiljeni, kot je naš nebeški Oče, ampak vsakdo pač po svojih zmožnostih. To pa že iz hvaležnosti do Boga za vse, kar je za nas storil po našem Gospodu Jezusu Kristusu, oziroma, kakor je pisano: "Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci, in živite v ljubezni, kakor je tudi Kristus vzljubil nas in je daroval sam sebe za nas kot blago dišečo daritev in žrtev Bogu."  (Ef 5,1.2) 


05. julij 2014

Grešniki prihajajo h Kristusu

Tema pridige, ki jo je imel Lawrence J. Bilkes, pastor Dundas Ebenezer Svobodne reformirane cerkve (Kanada) je vzeta iz: "Približevali so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali." (Lk 15,1)  Pridiga traja približno 48 minut. 



02. julij 2014

Lani odkriti izvod Cerkovne ordninge kmalu na ogled v NUK

Lani odkriti izvod Cerkovne ordninge bo septembra na ogled v Narodni in univerzitetni knjižnici

Ob 450 letnici izida Trubarjeve Cerkovne ordninge bo drugi znani obstoječi izvod tega znamenitega dela, ki so ga oktobra lani odkrili v knjižnici v Memmingenu, razstavljen v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Otvoritev je predvidena za 4. september 2014. Poleg omenjenega izvoda bodo razstavljeni še cerkveni redi, ki jih hrani NUK v svoji zbirki. Ob pomoči strokovnjakov in raziskovalcev tega področja se bo lahko slovenska javnost prvič nekoliko podrobneje seznanila s kulturnim pomenom tega Trubarjevega dela, ki je s svojo kritično vsebino pomembno vplival na cerkveno življenje tistega časa. Minister za kulturo dr. Uroš Grilc je pred dnevi prejel pismo župana Memmingena gospoda dr. Iva Holzingerja, v katerem je ta soglašal s predlogom, da se Cerkovna Ordninge Primoža Trubarja septembra letos razstavi v Ljubljani.

01. julij 2014

Intervju z R. C. Sproulom


S teologom R. C. Sproulom se je pogovarjal Michael Horton. Obdelala sta sedanje razmere v ameriškem evangelikalizmu in ugotovila, da se v temelju ne razlikujejo bistveno od razmer v liberalnih "mainstream" denominacijah. Individualizem, evangelij tipa: "Imam osebni odnos z Jezusom" in sploh moralistični terapevtski deizem, to so stvari, ki tam prevladujejo. 

Glede na močan vpliv, ki ga imajo nekatere ameriške denominacije na evangelijsko krščansko sceno na Slovenskem menim, da je prav, da razmislimo o teh stvareh.  Pogovor traja okoli 33 minut. 



30. junij 2014

Kalifat do osrčja Alp?

Vir: Daily Mail

Zgornji zemljevid nam prikazuje, kako si islamistična organizacija ISIS predstavlja svet med Atlantikom in Indijo, kot naj bi bil videti čez pet let, ko naj bi se čez ta prostor razširil muslimanski  kalifat. Zanimivo je, da naj bi kalifat segal celo preko Slovenije in zajel vso Avstrijo. Pri tem pa so pozabili vključiti nekatere muslimanske države, kot sta Bangladeš, ki bi mejil na "provinco" Khurasan in Indonezija.

Toda želje so eno, realnost pa drugo. Je pa dobro in  koristno take in podobne stvari vzeti na znanje. Konec koncev je bil Dunaj kar dva krat ogrožen od tem podobnih, pa tudi okoli Siska so se že nekoč  motovilili...

Več o tem: Daily Mail >>>