18. december 2014

Se Pavel in Jakob izključujeta?


Se Pavel in Jakob izključujeta? Ker eden pravi tako in drugi drugače. Ali je Biblija kontradiktorna? Mislim, da je zelo dobro, če se o tem vprašamo in raziščemo, kaj je res in kaj ne. Ker, če je Biblija kontradiktorna, potem nima smisla, da v njo verjamemo! Ali se o tem sploh smemo spraševati mi, navadni smrtniki in je to prihranjeno samo za „posvečene”?
Jakob govori o problemu antinomianizma. Antinomianizem (nomos-zakon) govori »proti zakonu«, ali proti postavi. Gre za nastavek, da moralni zakon nima nobenega prostora v življenju kristjana. Torej v tem smislu, da ker je človek rešen brez izpolnjevanja postave, potem katere koli postave tudi ne potrebuje v praktičnem življenju.To Jakob zavrača in izjavlja, da vera v Jezusa rodi sadove (dela), ki so v skladu z Božjo moralno postavo – torej kristjan se ne reši z dobrimi deli, ampak ko je rešen, živi moralno postavno življenje kot rezultat svoje vere v Jezusa.

O prerokih poslednjih dni

Mt 24,1-25 v arabščini
V svojih prerokbah glede poslednjih dni nam Jezus NI govoril o množitvi pravih,  ampak lažnih prerokov. 
(Chris Rosebrough na Twitterju)

14. december 2014

Intervju: Alister McGrath

Alister McGrath je zelo zanimiva oseba: rojen v severnoirskem Belfastu, ateist, ki je postal kristjan, kemik in molekularni biofizik, ki je postal ordinirani pridigar Anglikanske cerkve ter eden najvidnejših sodobnih krščanskih teologov... 

V intervjuju, ki ga je z njim opravil J. John, je odgovarjal na zelo zanimiva in tudi nekatera delikatna vprašanja: o ateizmu, Trojici, človekovem padcu, grehu, odrešenju, Jezusu Kristusu, deviškem spočetju, trpljenju, vstajenju, nebesih, o tem, kdo je kristjan, o kristjanovem dvomu, C. S. Lewisu, Martinu Luthru in o tem, zakaj je pomembno, kaj verujemo in zakaj to verujemo. 

Celoten video traja malo manj kot 57 minut.

Moč krsta


13. december 2014

Janez Krstnik in cerkev

Alessandro Allori: Janez Krstnik pridiga
Začetek evangelija Jezusa Kristusa, Božjega Sina; 2 kakor je zapisano pri preroku Izaiju: 
Glej, pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, 
ki bo pripravil tvojo pot.
 3 Glas vpijočega v puščavi:
 Pripravite Gospodovo pot, 
zravnajte njegove steze!
 4 Tako se je pojavil Janez Krstnik v puščavi in je oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov. 5 K njemu je prihajala vsa judejska dežela in vsi Jeruzalemčani. Dajali so se mu krstiti v reki Jordan in priznavali svoje grehe. 6 Janez je bil oblečen v kameljo dlako in imel usnjen pas okoli ledij. Jedel je kobilice in divji med. 7 Oznanjal je: "Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklonil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal. 8 Jaz sem vas krstil v vodi, on pa vas bo krstil v Svetem Duhu."   (Mr 1,1-8)

Evangelij po Marku se, za razliko od preostalih sinoptikov (Mt in Lk), ne začne z Jezusovo genealogijo in otroštvom, ampak z začetkom Gospodovega delovanja. Marko abstrahira vse, kar se mu zdi z vidika veselega oznanila nepomembno. Njegovo poročilo se začne z delovanjem Janeza Krstnika, kot Gospodovega predhodnika, čigar nalogo je opisal že prerok Izaija, katerega citira Marko. Janez Krstnik je oznanjal krst spreobrnjenja: "Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!" (Mt 3,2) Z istimi besedami je pozneje nastopil svojo zemeljsko službo tudi naš Gospod (cf. Mt 4,17). Kot poročajo evangelisti, so k Janezu množično prihajali ljudje iz Judeje. Krst, ki so ga bili deležni, je sledil njihovemu priznanju grehov in spreobrnjenju v novo življenje. Bil je torej znamenje spreobrnjenja. 

Toda Janez je tudi napovedal prihod močnejšega od sebe, tistega, ki bo krščeval v Svetem Duhu (cf. Mr 1,8). Krst v Svetem Duhu pomeni izpolnitev starozaveznih Božjih obljub. Vsi, ki bodo prišli s spreobrnjenim srcem  h Kristusu, prejmejo blagoslove Svetega Duha, Obenem se Janez predstavi kot tisti, ki Gospodu ni vreden odvezati jermena njegovih sandal, torej dejanja, ki ga Judje niso opravljali, ampak je bilo rezervirano za nižjo vrsto  služabnikov (cf. ib. v. 7). Tu ne gre za hlinjeno ali vsaj vljudnostno skromnost, ampak za realnost majhnosti človeka pred Kraljem nebes, ki se je ponižal in se   z nami izenačil v človeškosti. Jezus Kristus je živel na zemlji v popolni poslušnosti svojemu nebeškemu Očetu in s tem izpolnil vse zahteve Božje postave. S smrtjo, ki jo je pretrpel, je izničil vse grehe svojega ljudstva, in  z vstajenjem potrdil svojo  službo tistega, po katerem prihaja na nas  Božje opravičenje.   

Božja cerkev je danes v podobnem, a vendar deloma drugačnem položaju kot nekoč Janez Krstnik. On je napovedal stvari, ki so se zgodile v prihodnosti, cerkev pa oznanjuje stvari, ki so se zgodile v preteklosti. Cerkev oznanjuje slavno delo odrešenja, ki ga je izpeljal naš Gospod Jezus Kristus. Janez je zadnji starozavezni prerok. Dano mu je bilo malce pokukati v svet Nove zaveze, a ga na tem svetu ni v polnosti doživel. Stal je na pragu velikih dogodkov, a mu ni bilo dano prestopiti tega praga. Po drugi strani pa je tudi cerkev v enaki, torej preroški vlogi kot Janez Krstnik, saj  ni zazrta le v pretekle dogodke, ampak je njen prvenstveni cilj eshatološka prihodnost, torej čas, ko se Gospod Jezus vrne v slavi sodit žive in mrtve.

Ravno zato tudi današnja cerkev vabi: "Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!" Vabilo velja ljudem vseh ras, narodov, ljudstev, jezikov, ne glede na socialni status, kulturo, religijo in kar je še takega. Evangeljsko sporočilo je zelo preprosto: Kristus je bil usmrčen za naše grehe in je vstal za naše opravičenje (cf. Rim 4,25). Zato pojdi k Jezusu, spoznaj svojo grešnost, pokesaj se, nasloni in zanesi se na Jezusa kot na enkratnega in  popolnega Odrešenika. On sam pravi: "Kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel." (Jn 6,37)


08. december 2014

Matjaž Črnivec: O Božji besedi

Matjaž Črnivec, tajnik Svetopisemske družbe Slovenije, na družinskem bogoslužju v Evangeličanski cerkvi v Murski Soboti spregovori o Božji besedi, ki prihaja k nam v Jezusu Kristusu, nas razsvetljuje, oživlja in nam daje misijonarsko poslanstvo. Izabel in Simona pa sta  zapeli v brazilski portugalščini. 

Celoten video traja skoraj 37 minut. 

06. december 2014

Neminljiva beseda

"Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle."
 (Mr 13,31)

Zgornje besede je  izrekel Jezus, ko je  svojim učencem (preko njih pa nam) govoril o svojem drugem prihodu ob koncu časov.  Podobno govori tudi prerok Izaija, ko pravi: "Trava se posuši, cvetica ovene, beseda našega Boga pa obstane na veke." (Iz 40,8) Božje besede imajo večno vrednost. 

Toda, kje najdemo te besede? Sv. Pavel je glede tega nedvoumen, ko pravi: "Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo." (2Tim 3,15.16)  Na drugem mestu pa piše: "Kar koli je bilo namreč napisano pred nami, je bilo napisano v naše poučenje, da bi oprti na potrpežljivost in na tolažbo, ki jo daje Pismo, imeli upanje." (Rim 15,4) Ta odlomek in njegovo nadaljevanje (Rim 15,4-13) se v skladu s tradicionalnim lekcionarjem bere na drugo adventno nedeljo. O Svetem pismu kot Božji besedi je govoril tudi Jezus: "Preiskujete Pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, a prav ta pričujejo o meni." (Jn 5,39

Okoli Svetega pisma danes kroži nekaj napačnih razlag. Izpostavil bom dve. Prvo zagovarjajo nekatere tradicionalne cerkve, kot sta rimska in njena vzhodna konstantinopelska različica. Ti dve striktno trdita, da obstajata dva vira razodetja: Sveto pismo in tradicija. Protestanti nimamo nič proti tradiciji,  kolikor se le-ta sklada s Svetim pismom. V kolikor pa je z njim v nasprotju, ali celo  uči nekaj, česar v Pismu ni, potem takega nauka ne sprejemamo. Lyonski škof in mučenec Irenej je v 2. stoletju razločno napisal:  "Od nikogar drugega se nismo učili o načrtu našega zveličanja, kakor od tistih, po katerih je prišel do nas evangelij, ki so ga nekaj časa javno oznanjali, v poznejšem času pa so nam ga po Božji milosti izročili v Pismu, ki je osnova in steber naše vere." *  Iz njegovega pisanja je razvidno, da ni načelo "sola Scriptura" nobena novotarija, ki bi si jo v 16. stoletju izmislil Luther, ampak je bila srednjeveška cerkev tista, ki se je vse bolj oddaljevala od apostolskega nauka. 

Druga je doma v določenih evangelijskih krogih, ki se imajo za bolj karizmatično navdihnjene. V Svetem pismu iščejo rešitve za določene situacije, v katerih se nahajajo, kar samo po sebi ne bi bilo slabo, če ne bi stvari razlagali tako, kot da so oni junaki Svetega pisma. Pismo npr. odprejo na naključni strani in s prstom udarijo na naključno vrstico (kot pri nekakšnem vedeževanju)  v prepričanju, da jim tista vrstica pove, kaj naj storijo  v določeni situaciji.  take metode so, kot sem že pisal, prej praznoverne kot krščanske, zato se jih ni zdravo posluževati.  Glavni junak Svetega pisma nisem niti jaz niti ti, ampak Jezus, ki pravi, da Pisma pričujejo o njem. Sveto pismo nam daje,  od Geneze do Apokalipse,  celostno podobo našega Odrešenika Jezusa Kristusa. 

Apostol Pavel je  Korinčanom položil na srce naslednje besede: "Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih." (1Kor 15,3.4) V tistem času še ni bilo tistega, čemur pravimo Sveto pismo Nove zaveze. Nova zaveza  v zapisani obliki je šele nastajala. Iz tega sledi, da se je Pavel skliceval  na tisti del Svetega pisma, ki je že obstajal in mu pravimo Stara zaveza. Na iste spise se je skliceval tudi Jezus v Jn 5,39.  Iz tega sledi, da je celotno Pismo Božja beseda, ne le tisto, kar je v njem  komu všeč. Pri tem pa je treba gledati na celoto, ali če se metaforično izrazim, na gozd, ne na posamezna drevesa.

Psalmist pravi: "GOSPOD, na veke ostaja tvoja beseda, trdno stoji v nebesih." (Ps 119,89)  Božja beseda je torej neminljiva, ostaja na veke. Zato je tudi življenje, ki ga ponuja Bog po svojem Sinu Jezusu Kristusu neminljivo in večno: "In obljuba, ki nam jo je dal sam, je večno življenje." (1Jn 2,25)  Bogu hvala!




05. december 2014

Izpoved Rosarie Butterfield

Dr. Rosaria Butterfield se je rodila v rimskokatoliški družini, a je pozneje opustila religijo. Postala je univerzitetna profesorica, živela v lezbični zvezi  in bila zagnana feministka ter aktivistka za pravice istospolno usmerjenih oseb. Krščanstvo ji je bilo popolnoma tuje in ga je prezirala.  Ker pa Bog deluje in rešuje v skladu s svojo suvereno voljo, je tudi to osebo, čeprav proti njeni volji, privedel v občestvo s sabo in svojim Sinom Jezusom Kristusom. Več je povedala sama v pričujočem videu, ki traja malo več kot šestintrideset minut.