14. januar 2019

Je naše razumevanje Gospodove večerje napačno?

Leonardo da Vinci, Zadnja večerja. Vir slike: Wikipedija

Gospodova večerjaje eno od področij, ki velja znotraj krščanskega duhovnega ozvezdja za eno od najbolj kontroverznih.  O tej, za koga nehvaležni, pa vendar nadvse pomembni temi sta se  v oddaji na spletni strani Credo  pogovarjala teologa Matthew Barrett in J. Todd Billings. Oddaja je seveda v angleščini.


13. januar 2019

Živa daritev


Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje. In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno.Sicer pa naročam po milosti, ki mi je dana, vsakomur izmed vas: ne imejte visokih misli, saj je to v nasprotju s tem, kar je treba misliti, ampak mislite na to, da boste premišljeni; vsak pač po meri vere, ki mu jo je Bog dal. Kajti kakor imamo v enem telesu mnogo  delov, ti deli pa nimajo vsi istega delovanja, tako smo tudi mi, čeprav nas je več, eno telo v Kristusu, posamezni pa smo si deli med seboj. 
(Rim 12,1-5)

V nekaterih cerkvah učijo, da kristjani, oziroma duhovniki kot njihovi zastopniki, pri bogoslužju darujejo Bogu Kristusovo telo in kri.  Sveto pismo nikjer ne govori o taki vrsti darovanja, spodbuja pa nas, naj Bogu darujemo sami sebe, oziroma svoja telesa. Taka daritev, oziroma žrtev je živa, saj smo po njej prej bolj kot manj živi.  V času Stare zaveze so morali, če so hoteli Bogu kaj žrtvovati, ubiti žrtveno žival, naša žrtev pa je in ostane še naprej živa.

V krščanstvo so se prikradle različne manihejske ideje, po katerih naj bi bilo telo nekaj slabega, duh pa naj bi bil dober. Toda krščanstvo pravi, da je tudi telo samo po sebi dobro. Zato nas Pavel  ne spodbuja, naj darujemo vsak svojega duha, ampak svoja telesa, naj se torej povsem predamo Bogu, kar je, po Pavlu, smiselno bogoslužje.

Taka predanost nas tudi varuje pred sistemom razmišljanja, v katerega nas ukaluplja, oziroma hoče ukalupiti svet. Apostol nas zato dodatno spodbuja, naj se ne prilagajamo filozofiji s katero nas hoče ujeti svet, ampak naj premišljujemo Božje misli.  Kristjani nismo nikakršni nadljudje s kakimi posebnimi sposobnostmi, zato tudi nas naše misli vse prerade zanesejo precej "visoko". Pavel nas prizemlji s tem, da nam  pove, naj mislimo o sebi skladno s tem, kar dejansko smo in skladno z danim nam darom vere. V tem je tudi prava ponižnost.  Vsak kristjan je kamenček v mozaiku Kristusove cerkve, smo udje enega samega telesa. Kakor ima telo mnoge organe, tako smo tudi mi posamezni udje, ki sestavljamo skrivnostno Kristusovo telo - Cerkev.

Tu seveda ne gre pri tej stvari za kakšne disciplinske vaje, s pomočjo katerih bi si prislužili zveličanje. Odrešeni smo namreč edino po Kristusu: po njegovem popolnem in brezgrešnem življenju, smrti in vstajenju.  Ker je on predal vse za nas, je povsem normalno, da se tudi mi predamo njemu ter se popolnoma naslonimo nanj. 

12. januar 2019

Dovršitev in aplikacija opravičenja



Martin Luther je rekel, da je nauk o opravičenju samo po veri tisti člen vere, na katerem cerkev stoji ali pade. O dovršitvi in dejanski izvedbi opravičenja v življenju vernika sta se v oddaji v zgornjem videu pogovarjala voditelj oddaje, pastor dr. Camden Bucey  in  teolog dr. Lane G. Tipton. 

06. januar 2019

Ob Gospodovem razglašenju



Okoli praznika Gospodovega razglašenja ali epifanije, ki   ga obhajamo 6. januarja, se je na krščanskem Zahodu spletlo veliko zgodb, nesporazumov in zablod. Pri epifaniji gre za zelo star praznik, ki izvira s krščanskega Vzhoda. Sprva so na ta dan praznovali Jezusovo rojstvo, dogodke iz njegovega otroštva in spomin njegovega krsta. Pozneje so uvedli  nove praznike, kot so  božič, svečnica itn. s čimer so "razbremenili" 6. januar. Armenci in nestorijanci  še danes praznujejo Gospodovo rojstvo 6. januarja. Vzhodna cerkev se na praznik epifanije, ki mu pravijo tudi teofanija (pojavitev Boga), spominja Jezusovega krsta, zahodna pa obiska modrih z Vzhoda in Gospodovega razglašenja narodom. Ker domišljija nima meja, srednjeveška cerkev pa je zelo rada podlegala domišljiji, pri čemer se je oddaljevala od svetopisemskega učenja, je tudi pri tem prazniku prišlo do popačenj. Iz modrih z Vzhoda so nastali kralji, oziroma trije kralji, ki so celo dobili imena. Prvega so poimenovali za Gašperja, drugega za Miho, tretjega pa za Boltežarja. Enega od njih so celo upodabljali kot črnca, čeprav v Babiloniji, od koder so prišli modrijani, ni bilo črncev (morda se je tam našel kak črn suženj, ampak to je le moja špekulacija). Sveto pismo tudi molči glede števila modrih; trije so verjetno nastali zato, ker so prinesli Jezusu tri stvari, torej   zlato, kadilo in miro (cf. Mt 2,10). Še ena napaka se pojavlja. Prizor prihoda modrih je večkrat prikazan, kot da so obiskali Jezusa v hlevu, kar ne drži. Ob njihovem prihodu je bil Jezus star kaki dve leti, njegova družina pa je živela v hiši (cf. Mt 2,11).   Sicer pa je ves dogodek opisan v Evangeliju po Mateju 2,1-12.

Modri, ki so obiskali Jezusa, so  zagotovo prišli v Babilonu  v stik z Judi in od njih izvedeli za Balaamovo prerokbo, ki se glasi: "Zvezda vzhaja iz Jakoba in žezlo se vzdiguje iz Izraela[...]" (4Mz 24,17b) Nenavadni pojav na nebu (zvezda) in judovsko verovanje, da pomeni  zvezda iz Balaamove prerokbe prihod Mesija, sta spodbodla babilonske mage, ki so se sicer ukvarjali z astrologijo, razlaganjem sanj, proučevanjem različnih svetih spisov, magijo in podobnim, da so se odpravili v smeri zvezde. Ko so prišli v Judejo, so najprej obiskali Heroda I., ki je po milosti cesarskega Rima vladal omenjeni deželi. Njihovo vprašanje v zvezi z rojstvom Mesija in  pojasnilo glede namena njihovega obiska, ga zagotovo nista mogla pustiti brezbrižnega:  "Kje je ta, ki se je rodil kot judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit." (Mt 2,2) Judovski kralj je vendar on, Herod. Če pa že ni  ravno Jud, ampak Idumejec,  je bil kralj zato, ker so tako rekli nadrejeni, torej Rimljani. Tisti, ki bi ga hotel spodriniti, se bo pač moral umakniti, najbolje da kar na oni svet. Seveda je bil novica o novorojenem kralju vznemirila tudi pokvarjeno jeruzalemsko tempeljsko duhovništvo, ki je predstavljalo judovski verski establišment.

Veliko vprašanje je, koliko so poganski modreci dojeli božansko vlogo Otroka, ki so ga obiskali.  Iz zapisanega vemo le to, da so se zavedali, da je Otrok, ki so ga obiskali, nekaj posebnega: "Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili." (Mt 2,11a) Kakorkoli, prihod modrih pomeni, da se je je Jezus Kristus razodel kot Mesija - Odrešenik tako Judov kot poganov. Pogani so bili v tistem času ločeni od občestva Božjega ljudstva, Jezus pa je prišel  zaradi  zveličanja  tako Judov kot poganov. Apostol Pavel je s tem v zvezi napisal v Pismu Efežanom:  "Pomnite torej, da ste bili v tistem času ločeni od Mesija, zunaj Izraelovega občestva in tuji zavezam obljube. Bili ste brez upanja in v svetu brez Boga. Zdaj pa ste v Kristusu Jezusu vi, ki ste bili nekoč oddaljeni, postali po Kristusovi krvi bližnji. Kajti on je naš mir, on, ki je iz obeh napravil eno, s tem da je podrl steno pregrade, to je sovraštvo. V svojem mesu je odpravil postavo zapovedi v predpisih, da bi v sebi iz dveh ustvaril enega, novega človeka." (Ef 2,12-15) To je stvar, ki se je zdela Judom zelo težko razumljiva, pravzaprav celo nemogoča: "Da bi Mesija prišel odrešit pogane, saj je vendar Izraelov Mesija. Če ni to, potem ni nič."  Tako nekako je najbrž razmišljala večina Judov. Toda Božja volja ni človeška volja. Bog "hoče da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice." (1Tim 2,4) Ta "vsi" pomeni tako ljudi izmed Judov kot tiste izmed poganov. On je prišel ustvarit mir med tema dvema skupinama in uničit sovraštvo, ki je vladalo med njima. Pogani, ki smo bili brez upanja na zveličanje, smo se po Kristusovi na križu preliti krvi približali Bogu. Predokus tega so doživeli modri, ki so obiskali novorojenega Kralja, ki ni bil nič kaj podoben kraljem tega sveta. Že njegovo otroštvo se je odvijalo v senci križa. Ko so modri odšli, ga je hotel Herod ubiti. Jezusova družina je zbežala v Egipt, darove, ki so jih prejeli od modrih, pa je najbrž porabila za preživetje v izgnanstvu.

Praznik Gospodovega razglašenja pomeni dobro novico za vse ljudi. Kristus je  namreč prišel na svet odrešit grešnike izmed Judov in poganov. On je vsem, ki vanj verujejo in se zanašajo na njegovo na križu dokončano  delo, priskrbel večno zveličanje v Božjem kraljestvu. To zveličanje  nikomur ne pripada po rojstvu, rasi, narodnosti, verski, državni ali  razredni pripadnosti, ampak edino po neskončni Božji milosti. Jezus  Kristus je edini potni list v nebesa za ljudi iz vseh narodov. To je bistvo praznika razglašenja.


05. januar 2019

Stephen Nichols o Svetem pismu


Sveto pismo ni le razodetje Božje resnice, ampak je tudi naša avtoriteta. Sestavlja ga šestinšestdeset knjig, oziroma spisov. Stara zaveza obsega devetintrideset knjig, Nova pa sedemindvajset.Nekateri ljudje menijo, da je Sveto pismo zapletena in nejasna knjiga, zato naj bi jo bilo zelo težko interpretirati. Toda to ne drži. V resnici je v njem zelo malo nejasnosti. Govori se tudi, da je to stara knjiga, ki ni aktualna za današnji čas. Tudi to ne drži. Sveto pismo je tudi na pragu drugega tisočletja  zadostno vodilo za življenje. 

O vsem tem pripoveduje dr. Stephen Nichols v seriji kratkih predavanj na spodnjih povezavah.  Predavanja so v angleškem jeziku.






02. januar 2019

Čas in prostor nista tisto, kar se zdita

Vir slike: Wikipedia

Italijanski fizik in eden od najbolje prodajanih avtorjev na svetu Carlo Rovelli ponuja nov most med teorijo relativosti in kvantno mehaniko. Znanost ni statična, ampak napreduje od spoznanja do spoznanja, zahaja na stranpoti in v zmote, opušča hipoteze, ki se pokažejo kot napačne in počasi potuje naprej k novim spoznanjem.  Drobec tega najdemo v enajstminutni oddaji Radia Slovenija, ki jo najdete  na spodnji povezavi. Ob poslušanju oddaje sem se spomnil besed kralja Davida, ki pravi: "Nebesa pripovedujejo o Božji slavi, nebesni svod sporoča o delu njegovih rok."  (Ps 19,2) In ena od nalog človeka je, da proučuje skrivnosti stvarstva (cf. 1Mz 1,28). 


KLIK za dostop do oddaje >>>


01. januar 2019

Srečno in blagoslovljeno novo leto!


"Jezus Kristus je isti, včeraj in danes in na veke." (Heb 13,8)

Resnica, da je Jezus Kristus vseskozi isti, je za kristjana nadvse prijetna. Jezus Kristus je druga oseba troedinega Boga, ki se ne spreminja, saj pri Bogu  "ni spremembe ne sence menjave." (Jak 1,17b) Psalmist pa pravi: "Ti pa si isti in tvoja leta ne bodo minila." (Ps 102,28)

Stari Rimljani so rekli: "Tempora mutantur, nos et mutamur in illis," ali po naše: "Časi se spreminjajo in mi se spreminjamo z njimi." Res je, da se časi spreminjajo, toda Bog  ni podvržen časom ali času, saj je čas njegovo delo. Bog je hkrati s svetom ustvaril tudi čas in obratno.  On tudi ni podvržen takšnim in drugačnim modnim muham, ki si jih izmišljajo ljudje. Mi smo prigodna bitja: danes smo, jutri nas morda ne bo več. Postavljeni smo v čas in prostor, zato nekako ne moremo prav razumeti pojma večnosti.

Mnogi danes pravijo, da se mora "vera posodobiti in prilagoditi današnjemu času". Toda vera se ne spreminja, ker se tudi Bog ne spreminja, ampak "je bila svetim izročena enkrat za vselej." (Jud 1,3b) Krščanstvo ni bilo včeraj eno, danes drugo, jutri pa nekaj tretjega. Če bi bilo tako, bi imeli opravka z nadvse muhastim božanstvom, ki bi neprestano poljubno spreminjalo pravila. Toda Bog  ne zmore nečesa: ni zmožen biti v nasprotju s samim seboj in s svojo naravo.

Ker je tako, se mu moremo in smemo vedno približati v molitvi, saj pravi v svoji besedi: "Bližajmo se torej s srčno zaupnostjo prestolu milosti, da dobimo usmiljenje in najdemo milost za pravočasno pomoč." (Heb 4,16 CHR)  Živimo v času milosti in se moremo bližati prestolu milosti. Za tiste, ki ne poznajo Gospoda, je še vedno pravi čas, da se rešijo večnega pogubljenja: "Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!" (2Kor 6,2b)  Gospod Jezus Kristus je jasno in nedvoumno povedal pomembno resnico: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje."  (Jn 3,16)  Bog nudi večno življenje vsem, ki verujejo v njegovega edinorojenega Sina Jezusa Kristusa.  Ta resnica je nespremenljiva, ker je tudi Jezus Kristus nespremenljiv.

Božji Sin, ki je prišel pred 2000 leti na svet kot nebogljen otrok, se bo vrnil kot sodnik. Kdor ga noče imeti za odrešenika, ga bo imel za sodnika. Bližajmo se torej prestolu milosti, saj smo še vedno v času milosti.

Vsem, ki prebirate te vrstice, želim srečno in blagoslovljeno novo leto, predvsem pa, da vam Bog nakloni milost, da se mu približate in v veri v Jezusa Kristusa prejmete večno življenje. Bog vas blagoslovi!