24. september 2016

Največja zapoved in Jezus



Farizeji pa so slišali, da je saduceje prisilil k molku, in so se zbrali na istem kraju. 35 Eden izmed njih, učitelj postave, ga je preizkušal z vprašanjem: 36 "Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?" 37 Rekel mu je: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. 38 To je največja in prva zapoved. 39 Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. 40 Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki."
41 Ko so bili farizeji zbrani, jih je Jezus vprašal: 42 "Kaj mislite o Mesiju? Čigav sin je?" Dejali so mu: "Davidov." 43 Rekel jim je: "Kako ga torej David v Duhu imenuje Gospod, ko pravi:
44 Gospod je rekel mojemu Gospodu:
'Sédi na mojo desnico,
dokler ne položim tvojih sovražnikov pod tvoje noge.'
45 Če ga torej David imenuje Gospod, kako je njegov sin?" 46 In nobeden mu ni mogel nič odgovoriti in od tistega dne si ga tudi nihče ni drznil še kaj vprašati.    (Mt 22,34-46)

Nekateri ljudje so prepričani, da imajo zelo radi Jezusa in da je bistvo Jezusovega nauka njegova zapoved ljubezni. Če slišijo kaj o nauku o Jezusovi nadomestni spravni žrtvi za grehe ljudi, jih kar zmrazi in ta nauk interpretirajo v smislu, da gre za nekakšno "kozmično zlorabo otroka".  Toda Jezus kot učitelj jim je zelo všeč, saj je vendar podal zapoved ljubezni (cf. Mt 22, 37-39) in jo postavil na piedestal najvišje zapovedi, kajne? Po drugi strani se jim zdi Stara zaveza ena sama grozota.

Ti "poznavalci" seveda ne vedo, da gre za dve zapovedi, ki sta čisto lepo ugnezdeni v Mojzesovem Petoknižju. Prvo najdemo v 5Mz 6,5 in so jo v Jezusovem času pobožni Judje recitirali dvakrat na dan (sic!), drugo pa v 3Mz 19,18 in ibid. v.34. Poleg tega taki pozabljajo, da gre za zapovedi, zapovedi pa Bog jemlje zelo resno. Zapovedi niso bile nikoli nič tolažilnega, ampak zakon, postava. Farizeji so do obsedenosti oboževali postavo, zato ni čudno, da je tisti pismouk preverjal Jezusa ravno s tem, kaj meni glede največje zapovedi.

Kot je razvidno iz Markovega poročila, je bil pismouk na koncu zadovoljen z odgovorom in je rekel Jezusu: "Dobro, učitelj. Resnico si povedal: On je edini in ni drugega razen njega, in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kakor vse žgalne daritve in žrtve." (Mr 12,32.33) Na to mu je Jezus odgovoril: "Nisi daleč od Božjega kraljestva." (Mr 12,34b) Naš Gospod  ni pohvalil pismouka, ali mu rekel, da je že najmanj z eno nogo v Božjem kraljestvu, ampak, da ni daleč od njega. Poznavanje zapovedi še ni garancija za državljanstvo v Božjem kraljestvu. Tudi njihovo izpolnjevanje nam tega ne zagotavlja, saj ni človeka, ki bi resnično izpolnjeval vse Božje zapovedi. Zapovedi me ne opravičujejo. Če ne izpolnjujem zakonov, me ti zakoni obtožujejo. Enako, ali še huje  je z Božjimi zapovedmi. Sv. Jakob je zapisal: "Kdor se namreč drži vse postave, krši pa eno zapoved, je kriv za kršitev vseh."  (Jk 2,10) Z Bogom ni šale, on zahteva popolnost, ki pa je ne premoremo. Toda obstaja rešitev.

V nadaljevanju naše perikope je Jezus preizkušal farizeje z vprašanjem, čigav sin je Mesija. Ker so poznali svetopisemske prerokbe, so mu odgovorili, da Davidov. Na nek način so imeli celo prav, saj je bil Jezus po človeški strani res iz Davidovega rodu. Toda Jezus jim je citiral odlomek iz Psalma 110, kjer pravi:

GOSPODOV govor mojemu Gospodu:
"Sédi na mojo desnico,
dokler ne položim tvojih sovražnikov
za podnožje tvojih nog."    (Ps 110,1)

S tem citatom jih je spravil v zadrego, tako da mu niso znali, mogli, ali pa morda hoteli odgovoriti. Tu ne gre za dvogovor med Bogom in človekom, ampak med dvema božanskima osebama. Judje so si predstavljali Mesija kot človeškega vladarja, ki bo odrešil Izrael rimskih okupatorjev in drugih sovražnikov.  Toda Jezus ni prišel na svet, da bi nas odrešil človeških okupatorjev, ampak tistega okupatorja, ki je v edenskem vrtu prevaral naša prednika ter ob njunem voljnem sodelovanju nakopal človeštvu greh, smrt in gorje. Jezus je rekel farizeju, ki je pohvalil našega Gospoda za njegov odgovor na vprašanje o največji zapovedi, da ni daleč od Božjega kraljestva. Farizej je poznal zapovedi, ni pa se zavedal, da stoji zraven njega Kralj omenjenega kraljestva. 

Jezus Kristus, edinorojeni Božji Sin,  je iz ljubezni do ljudi privzel podobo človeka in edini v vsem in namesto nas izpolnil zapovedi postave. On je živel popolno življenje v poslušnosti nebeškemu Očetu. Še več, bil je usmrčen za naše grehe in bil obujen od mrtvih, s čimer jamči vsem, ki vanj verujejo in se zanašajo na njegovo popolno ter na križu dokončano delo, delež v njegovem  kraljestvu. Pot v Božje kraljestvo je ozka, kajti ta Pot je Jezus Kristus, ki je rekel o sebi: "Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni." (Jn 14,6) Odrešenje je iz milosti, vera pa je orodje, s katerim  prejmemo milost. Jezus sam pravi, da ima vsak, ki vanj veruje, večno življenje (cf. Jn 3,16). Vera tu ne pomeni le nekaj razumsko verjeti, ampak tudi zanašati se na nekoga. 
 Jezus je popolnoma zanesljiv Odrešenik. Ali se zanašaš nanj?


22. september 2016

Dr. Martyn Lloyd-Jones: Mir z Bogom



Ker smo torej opravičeni iz vere, živimo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu, 2 po katerem se nam je tudi po veri odprl dostop v to milost, v kateri stojimo in se ponašamo z upanjem na Božjo slavo. (Rim 5,1.2)

Kaj pomeni imeti mir z Bogom? Od kod izhaja mir z Bogom in zakaj je tako pomemben? Kakšna je razlika med pravim in lažnim mirom z Bogom? Na ta in druga vprašanja je v svoji pridigi, ki jo lahko poslušate v zgornjem videu, odgovarjal dr. Martyn Lloyd Jones.

Video traja malo manj kot devetinštirideset minut.


20. september 2016

Kdo je Jezus?


R. Scott Clark in J. V. Fesco, avtor knjige "Who Is Jesus? Knowing Christ through His 'I AM' Sayings" (Kdo je Jezus? Spoznavanje Kristusa na osnovi njegovih izjav JAZ SEM),  sta se v oddaji na spodnji povezavi pogovarjala o vsebini, oziroma tematiki omenjene knjige.

Pogovor traja malo manj kot pol ure. 


17. september 2016

O soboti in o prerivanju pri mizi



Ko je v soboto prišel na obed v hišo nekega prvaka med farizeji, so ga ti opazovali. In glej, pred njim se je znašel neki človek, ki je imel vodenico. Jezus je nagovoril učitelje postave in farizeje: "Ali je dovoljeno v soboto zdraviti ali ne?" Oni pa so molčali. In prijel je bolnika, ga ozdravil in odslovil. Njim pa je rekel: "Komu izmed vas bo sin ali vol padel v vodnjak in ga ne bo takoj, na sobotni dan, potegnil ven?" In na to mu niso mogli odgovoriti. 
Povabljenim je povedal priliko, ko je opazoval, kako si izbirajo prve sedeže. Govoril jim je: 8 "Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnejši od tebe, pa bo prišel tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: 'Daj prostor temu!' Takrat se boš začel v sramoti presedati na zadnje mesto. 10 Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto, da ti reče tisti, ki te je povabil, ko pride: 'Prijatelj, pomakni se više!' Takrat boš počaščen vpričo vseh, ki so s teboj pri mizi; 11 kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan." (Lk 14,1-11)

V Jezusovem času je bila navada, da so gostujočega pridigarja po sobotnem bogoslužju v shodnici povabili na obed. Najbrž je bil v zgornjem odlomku tudi naš Gospod v vlogi gostujočega pridigarja, nakar ga je eden od prvakov med farizeji povabil na kosilo. 

Ljudje imamo ob takih priložnostih navado, da opazujemo in ocenjujemo tiste okoli nas, še posebej so nam zanimivi ljudje, ki jih še ne poznamo. Podobno so ravnali farizeji in pri sebi ocenjevali popotnega pridigarja, o katerem so slišali toliko stvari, med njimi tudi nekaj takih, ki jim niso bile všeč. Bržkone so že vedeli, da rad provocira in dela ob sobotah tisto, česar skladno z njihovimi zapovedmi ne bi smel. Kmalu so dobili priložnost, da se prepričajo glede teh govoric. Ko je stopil v  prostor bolnik z vodenico, jih je Jezus vprašal, ali se v sobototo sme ozdravljati ljudi.  Za farizeje je bilo to zelo zahtevno vprašanje! Ker ni bilo odgovora, je Jezus hitro ozdravil bolnika, čeprav bi ga lahko povabil, naj pride naslednji dan, saj bolnika ni ogrožala smrt.   Tudi na vprašanje, če v soboto ne bi izvlekli iz vodnjaka domače živali ali otroka, ni dobil odgovora. Pravijo, da pomeni molk strinjanje. Vprašanje pa je, če so se res strinjali z Jezusom. Jezus je dajal prednost usmiljenju pred postavo. Če bi se Bog striktno držal določil postave, se ne bi pred njim opravičil noben človek. Tega se farizeji niso zavedali, toda  glede tega žal niso edini. 

Jezus je tudi opazoval, kako so se posamezniki  prerivali za imenitnejše sedeže pri obedu. Tu je naš Gospod svetoval ponižnost. Nerodno je, če sedeš na imenitnejši sedež, nakar pride nekdo, ki je uglednejši od tebe, nakar tega povabijo na tvoje mesto, tebe pa posadijo nekam v ozadje. Zato je Gospod svetoval skromnost. Ponižnost ni tlačenje samega sebe v prah, ampak to, da si tisto, kar si in nič več ter nič manj. Jezus je bil ponižen, a se je znal potegniti za svoje pravice, enako apostoli.


13. september 2016

Raymond Ibrahim: Nova vojna islama proti kristjanom

Obleganje Konstantinopla. Vir slike: Wikipedia

Na spodnji povezavi lahko slišite pogovor med Hankom Hanegraaffom in Raymondom Ibrahimom. Pogovarjala sta se o novi Ibrahimovi knjigi z naslovom Crucified again: Exposing New Islam's War on Christians (Ponovno križani: Predstavitev nove vojne islama proti kristjanom). V pogovoru sta Hanegraaf in Ibrahim obdelala  širši kontekst muslimansko-krščanskih odnosov od začetka islama, do danes, pa tudi razgalila razne mite o islamski strpnosti do drugovercev, npr. tistega o idealnem sobivanju muslimanov, kristjanov in Judov v nekdanji muslimanski Andaluziji. 

Politiki, mediji in levičarski intelektualci na Zahodu  si danes zatiskajo oči pred zločini, ki jih izvajajo muslimani nad kristjani in drugimi nemuslimani  v državah z muslimansko večino. Toda v času hitro spreminjajočega sveta lahko postanejo tudi ti apologeti muslimanskega ravnanja prej ali slej žrtve tistih, ki jih danes zagovarjajo. 

Oddaja traja malo manj kot eno uro.



11. september 2016

Norost Švedske cerkve



Švedska cerkev (Svenska kyrkan) formalno pripada družini luteranskih cerkva. Po podatkih CIA, naj bi ji je sredi lanskega leta pripadalo kakih 87 % prebivalcev Švedske. Seveda je  dejansko število vernikov dosti manjše in znaša kakšna 2 % celotne švedske populacije.   Gre za zelo liberalno cerkev, ki je že davno obesila protestantske principe, kot so sola gratia, sola Scriptura in sola fide na klin in je le še lupina cerkve.  To dokazuje s tem, da ji je prav malo mar za usodo kristjanov doma in po svetu. Gre pravzaprav za popolnoma dekadentno institucijo, za katero velja svarilo laodikejski cerkvi:  "Vem za tvoja dela, da nisi ne mrzel ne vroč. O, ko bi le bil mrzel ali vroč! Ker pa nisi ne vroč ne mrzel, ampak mlačen, sem pred tem, da te izpljunem iz svojih ust." (Raz 3,15.16)

Več o Švedski cerkvi lahko slišite v zgornjem videu. Avtor videa ne pripada nobeni religiji. Velikokrat "tisti zunaj" dosti bolje razumejo, kako naj bi delovala cerkev, kot tisti, ki cerkev vodijo. Sicer pa si lahko podobo o tej  instituciji ustvarite sami.