22. april 2018

Zmagoslavje veselja



"Še malo in me ne boste več videli, in spet malo in me boste videli." Tedaj je nekaj njegovih učencev govorilo med seboj: "Kaj pomeni to, kar nam pravi: 'Še malo in me ne boste videli, in spet malo in me boste videli' in kaj: 'Grem k Očetu.'" Govorili so: "Kaj pomeni, kar pravi – 'malo'? Ne vemo, kaj govori." Jezus je vedel, da so ga hoteli vprašati, in jim je rekel: "O tem se sprašujete, ker sem rekel: 'Še malo in me ne boste videli, in spet malo in me boste videli'? Resnično, resnično, povem vam: Jokali in žalovali boste, svet pa se bo veselil. Vi boste žalovali, toda vaša žalost se bo spremenila v veselje. Žena na porodu čuti žalost, ker je prišla njena ura. Ko pa rodi, se ne spominja več tesnobe zavoljo veselja, ker se je človek rodil na svet. Tudi vi ste zdaj žalostni. Toda spet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in veselja vam nihče ne bo vzel." (Jn 16,16-22)

Evangelist Janez je edini, ki v svojem evangeliju ni opisal Jezusove postavitve zakramenta Gospodove večerje., ampaj se je, za razliko od piscev sinoptičnih evangelijev, rajši bolj posvetil  besedam, ki jih je izrekel naš Gospod na zadnji večerji. Zgornja perikopa je kratek odlomek, vzet  iz Jezusovega govora.

Kot je razvidno iz reakcije učencev, jim tedaj ni bilo niti najmanj jasno, kaj hoče Jezus povedati z besedami: "Še malo in me ne boste več videli, in spet malo in me boste videli." Če smo odkriti, tega  tudi mi ne bi razumeli, če bi bili na njihovem mestu. Njihova pričakovanja so bila eno, bližnja realnost pa drugo. Nekaj najtežje razumljivega  je neprijetno dejstvo, da vodi pot zmage preko križa. In ravno to je skušal Jezus dopovedati učencem.  Njihova pozornost je bila usmerjena v popolnoma drugo smer, kajti pričakovali so nastop mesijanskega kraljestva, ko naj bi Jezus vsak čas odkupil Izrael (cf. Lk 24,21), ne pa odšel nekam v neznano.  Gospod jim je pravzaprav zelo neposredno povedal, da bo v kratkem prišel čas, ko ga ne bodo videli, nato pa čas, ko ga bodo znova od časa do časa srečali, vse do vnebohoda. Napovedal jim je tudi, kaj se bo zgodilo, ko bo moral pretrpeti smrt: "Vi boste jokali in žalovali, svet pa  bo ob tem prav židane volje." (cf. Jn 16,20) 

Te besede so se uresničile že čez  nekaj dni, ko je Jezus  pretrpel mučno in sramotno smrt na križu, apostoli pa so se razbežali in žalovali v svojih skrivališčih, medtem ko se je svet okoli njih  zabaval in naslajal nad tem, kar se je zgodilo z našim Gospodom: "No, ti, ki podiraš tempelj in ga v treh dneh postaviš,  stopi s križa in se tako reši." In še: "Druge je rešil, sebe pa ne more rešiti.  Mesija, Izraelov kralj, naj zdaj stopi s križa, da bomo videli in verovali." (Mr 15,30-32)

Toda zmaga sveta nad Gospodom je bila le navidezna. Kmalu se je uresničila njegova primerjava njihove žalosti z žalostjo žene pred porodom in po njem. Kakor se žalost žene, ki jo je strah porodnih bolečin, po rojstvu otroka spremeni v veselje, enako bodo tudi apostoli po Jezusovem vstajenju doživeli veselje, ki jim ga nihče ne bo mogel vzeti. V luči tega veselja so nato apostoli po svetu oznanjali evangelij.

Evangeljsko krščanstvo je pravzaprav vesela vera, kajti evangelij nas uči, da nas  je Kristus prišel odrešit greha in večnega pogubljenja in vstal zaradi našega opravičenja. Evangelij ni, kot nekateri menijo, bergla, s pomočjo katere bi se mi ubogi črvi nekako pririnili skozi to solzno dolino. Ko torej govorimo o razlogih za veselje, ki nam izvoljenim daje Jezusovo vstajenje, je prav, da opozorimo, da smo kristjani prevečkrat videti podobni zbranim na sedmini, kot veselim ljudem. Dr. Martyn Lloyd-Jones je o takih povedal:
Če dajemo vtis, da je glavni učinek  krščanstva ta, da nas naredi bedne, potem ni čudno, da se  devetdeset procentov ljudi nahaja zunaj krščanske cerkve. "Glej jih, bedne kristjane," pravijo. In dodajo, da imajo življenje, veselje in polnost. Nas kristjane je lahko sram. Toda ne gre le za vprašanje sramu. Kakšna strašna odgovornost je na nas, če na tak način krivo predstavljamo evangelij veličastva blaženega Boga (1Tim 1,11).  Pred vsemi ljudmi bi morali izpričevati, da prekipevamo od polnosti. Predstavljati bi morali resničnost psalmistovih besed: "Moj kelih je zvrhan." (Ps 23,5)*
 Evangelij torej pomeni, da je Bog nekaj velikega storil za nas, rezultat tega pa je  osvoboditev in veselje. Tega nam nihče ne more vzeti, saj nam je to zajamčil sam Gospod Jezus Kristus.



*Ekumenska izdaja, 1974.

21. april 2018

Božji velikani

Vsi Božji velikani so bili šibki ljudje, ki so se zanašali, da sta z njimi  njegova moč in prisotnost. 
~Hudson Taylor
  

15. april 2018

Dobri pastir - jamstvo za večnost



"Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Tisti pa, ki je najemnik in ne pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi. Je pač najemnik in mu za ovce ni mar. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce. Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi tiste moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir." (Jn 10,11-16)

Naš Gospod Jezus Kristus se je v teh nekaj stavkih  poistovetil z dobrim pastirjem. Primerjava Boga s pastirjem pravzaprav ni bila nekaj novega. Srečamo jo na primer v 23. in 80. psalmu, pri preroku Izaiju 40,11, v Jeremiju 23,1 ss., 31,10 in še kje, najbolj izrazito pa v 34. poglavju Ezekiela.

Mnogi verski voditelji se obnašajo kot najemniki in jim ni preveč mar za izročeno čredo. Zanima jih vse drugo, le zveličanje duš jim je  postranska stvar. Toda Jezus je pastir, ki je dal življenje za svoje ovce. On ni le pastir, ampak tudi Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta. Kot takega ga je prepoznal Janez Krstnik (cf. Jn 1,29). Kot žrtveno jagnje nas je odkupil oblasti greha in vsem vernim odprl pot v večno življenje (cf. Raz 5,9). Jezus se je žrtvoval za svoje ovce.  On daje večno življenje vsem, ki mu jih je dal nebeški Oče (cf. Jn 17,2). On razodeva Očetovo ime vsem, ki mu jih je  Oče odbral iz sveta (Jn 17,6).  Zato je prosil Jezus v svoji velikoduhovniški molitvi ob zadnji večerji, da bi vsi, ki mu jih je dal nebeški Oče, nekoč zrli njegovo veličastvo (Jn 17,24).

V Jn 10,16 je Jezus povedal, da ima "še druge ovce, ki niso iz tega hleva". Mnogi to stvar narobe razlagajo, ko pravijo, da obstajajo poleg kristjanov še drugi, ki naj bi jih Gospod odrešil.  Toda v resnici ni tako. Jezus je namreč  govoril te besede Judom, ne kristjanom, saj kristjanov tedaj še ni bilo. Nekateri Judje so sprejeli vero vanj, torej so bili odrešeni. Druge ovce pa so ljudje izven judovstva, ki so sprejeli vero, torej tisti, ki so jim rekli goyim (po naše  pogani) in so tudi odrešeni. Naš dobri pastir je spravil z nebeškim Očetom tako  ljudi iz judovstva, kot  ljudi iz poganstva, ali, kot je napisal apostol Pavel: "Prišel je, da bi oznanil mir vam, ki ste bili daleč, in mir tistim, ki so bili blizu. Kajti po njem imamo oboji dostop k Očetu v enem Duhu." (Ef  2,17.18) Kristus je torej iz nas, ki smo bili daleč in iz tistih, ki so bili blizu, naredil eno samo (zdaj že moremo reči: krščansko) ljudstvo, saj nam je dal svoj mir in obojim omogočil neposredni dostop k nebeškemu Očetu.  

Jezus Kristus je dobri pastir, ki je prišel iskat, kar je izgubljeno in Božje Jagnje, ki je bilo žrtvovano za greh sveta. Za razliko od človeških pastirjev, ki so podvrženi svojim slabostim, je on popoln dobri pastir, na katerega se lahko vedno zanesemo. On je svojim ovcam jamstvo večnega življenja. 

10. april 2018

Nujni pogoj odrešenja



Nihče ne more biti odrešen, dokler se ne zave, da je izgubljen. Nihče ne veruje dobrim novicam, dokler ne izve slabih novic.
~Steven Lawson

08. april 2018

Dvom in vera

Jezus je zbral okoli sebe nenavadno druščino učencev. Eden ga je izdal drugi ga je zatajil, ob njegovem križanju so se vsi, razen enega, skrili...

Eden od njih je bil Tomaž, ki si je zaradi svojega dvomečega značaja pridobil  sloves "nejevernega Tomaža". Ta Tomaževa značajska lastnost je prišla lepo do izraza, ko so mu učenci po srečanju z Jezusom, na katerem je bil Tomaž odsoten, veselo sporočili, da so videli Gospoda (cf. Jn 20,25). On pa se ni dal zlahka prepričati: "Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval." (Ibid.) Upravičeno lehko rečemo, da je bil Tomaž skeptik in empiricist, ki je verjel samo tisto, kar je videl, preizkusil in otipal.  Ko se je čez osem dni  Jezus spet pojavil med apostoli,  je bil prisoten tudi Tomaž. Apostol Janez je to srečanje opisal takole: 

Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: "Mir vam bodi!" 27 Potem je rekel Tomažu: "Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren." 28 Tomaž mu je odgovoril in rekel: "Moj Gospod in moj Bog!" 29 Jezus mu je rekel: "Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!"  (Jn 20,26b-29)

Opazimo lahko, da je bil Jezus nadvse potrpežljiv in ni obsodil Tomaža zaradi njegove nevere. Še več, rekel mu je, naj pogumno izvede tisto, kar je nameraval in empirično preveri, če so rane res  pristne. Tomaž ni na to zmogel izdaviti ničesar drugega kot: "Moj Gospod in moj Bog!" Šlo je za preblisk, trenutek, ko se je Tomaža dotaknila Božja milost.

Apostoli so imeli  prednost, da so v živo videli vstalega Zveličarja. Po svetu še vedno hodi veliko nejevernih Tomažev. Ker vstajenje ni vsakdanji dogodek, je to popolnoma razumljivo. Če Jezusovi učenci niso mogli verovati, kako naj verujejo tisti, ki Gospoda nikoli niso videli v živo? Za take, ki kljub temu verujejo v vstalega Odrešenika, veljajo njegove besede: "Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!" Blagor zato, ker je vera sad Božje milosti, tiste čudovite milosti, ki se je dotaknila Tomaža, ko je položil roko v Kristusovo stran. To je zveličavna vera, ki vodi s poti večnega pogubljenja v nebeško kraljestvo.


06. april 2018

02. april 2018

Spremljevalec na poti v Emavs


Jezusova smrt je močno potrla njegove učence. Sijajna kariera, ki so si jo obetali v njegovem kraljestvu, je z njim vred odšla v grob.  Biti tesno povezan z nekom, ki je bil obsojen kot najhujši kriminalec, pa tudi ni najboljša popotnica za tvojo varnost, zato so se skrili. V vsem tem dogajanju so se, kar se poguma tiče, še najbolje odrezale ženske. Potem pa se je zgodilo nepričakovano. O tem govori odlomek iz Lk 24, ki ga lahko poslušate na spodnji povezavi.