30. junij 2015

Je Bog proti gejem?


Sam Allberry je anglikanski duhovnik, ki čuti privlačnost do pripadnikov istega spola. Je tudi avtor knjige Is God Anti-Gay? (Je Bog proti gejem?)  Pred nekaj meseci je gostoval na Westminstrskem seminarju v Kaliforniji, kjer je imel predavanje na to temo. Predavanje je trajalo malo več kot tričetrt ure. 


Po predavanju je dr. R. Scott Clark z njim opravil še  intervju. Intervju je trajal malo manj kot pol ure. 


Priporočam. 

28. junij 2015

O nemaščevanju in odpuščanju

Vam pa, ki poslušate, pravim: Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. 28 Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami. 29 Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo, in kdor ti hoče vzeti plašč, mu tudi obleke ne brani. 30 Vsakemu, ki te prosi, dajaj, in če kdo vzame, kar je tvoje, ne zahtevaj nazaj. 31 In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim. 32 Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki njih ljubijo. 33 Če namreč delate dobro tistim, ki delajo dobro vam, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki delajo isto. 34 In če posojate tistim, od katerih upate dobiti nazaj, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki posojajo grešnikom, da prejmejo enako. 35 Vi pa ljubíte svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali. In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih.  (Lk 6,27-35)

Mnogi, ki to berejo, menijo, da gre za nekaj zelo napraktičnih in nesmiselnih zapovedi, ki se jih ne da držati.V določenem, čisto človeškem kontekstu to celo drži. Le kam bi prišli, če se prestopki in zločini ne bi kaznovali? Toda tu ne gre za prestopke in zločine kot take, ampak za osebno maščevanje.

Naj stvar ilustriram! V svetovni javnosti še vedno odmeva zločin, ki se je zgodil v metodistični cerkvi Charlestonu, kjer je neki mladenič pobil devet ljudi, ker pripadajo drugi rasi. Na sodišču so svojci žrtev odpustili storilcu z željo, da bi se spokoril in veroval evangeliju. To seveda ne bo pomagalo storilcu, da ne bi dobil ustrezne kazni za svoje dejanje, toda žrtve so razbremenjene sovraštva. Sovraštvo je čustvo, ki razjeda od znotraj. Edino zdravilo za to je odpuščanje.

Lahko je ljubiti tiste, ki nas ljubijo, težko, oziroma nemogoče je imeti rad sovražnike. Lahko in preprosto je biti dober s tistimi, ki so dobri do nas, težko ali nemogoče je enako ravnati s tistimi, ki z nami hudobno ravnajo. To je mogoče le iz Božje moči. Zato je nekdo rekel: "Vračati zlo za dobro je demonsko, vračati dobro z dobrim je človeško, vračati dobro za zlo je božansko."  Bog pošilja svoje dobrote tako dobrim kot hudobnim, ali kot pravi Jezus: "On (Bog Oče, op. Diz.) namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim." (Mt 5,45) To je dokaj dober  razlog za odpuščanje, še zdaleč pa ni edini in najpomembnejši. 

Seveda bi  lahko kdo rekel, da gre pri posojanju na lepe oči, udarjanju po obeh licih in podobnem za naivnost. Pa ni čisto tako. Ne gre za posojanje na lepe oči, ampak za tisto, čemur pravimo nepovratno posojilo.  To storimo vsakič, ko kaj podarimo ljudem, ki so v materialnih potrebah. Ko govorimo o nastavljanju drugega lica, govorimo o nemaščevanju na osebnem nivoju. Za izvršitev pravice so zadolženi organi pregona, ne mi kot posamezniki. Starozavezni predpisi, kot je talionski zakon "oko za oko, zob za zob" (2Mz 21,24. 3Mz 23,20) niso bili namenjeni za osebno maščevanje, ampak sodnikom, da bi po njih sodili.  Poleg tega se maščevanje na dolgi rok nikoli ne splača, saj se lahko spremeni v podajanje žogice, ki traja več generacij. Živ dokaz za to so krvna maščevanja, ki se ponekod, pa ne ravno daleč od nas,  še vedno vlečejo iz roda v rod. Jezus pravi kristjanu: "Dovolj! Prekini krog maščevanja!" Ko sem pred davnimi leti služil v jugoslovanski vojski, sem bral v časopisu o dveh albanskih družinah iz okolice Ulcinja, med katerima je vladala "krvna osveta". Vsi mogoči državni organi in  organi lokalne samouprave so se trudili, da bi prišlo  med sprtima stranema do sprave, na pomoč so poklicali celo katoliškega nadškofa iz Bara, ker je šlo za družini rimskokatoliške vere, a ni pomagalo. Gre torej za popolnoma nekaj drugega, kot pri protestantih - metodistih iz Charlestona.

Morda so se v efeški cerkvi pojavljale kake zamere. To lahko sklepamo iz Pavlove spodbude, kjer pravi: "Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu." (Ef 4,32)  V tej misli je zajet glavni razlog za odpuščanje: ker je Bog v Kristusu nam odpustil, smo tudi mi dolžni odpuščati drugim.

Toda, pozor! Naše odrešenje ni iz nas, ampak  iz Božje milosti, ki prihaja k nam po žrtvi Jezusa Kristusa, ki je umrl za naše grehe in vstal zaradi našega opravičenja. Odpuščanje  je  težka in navidez nemogoča reč, ker  v nas še vedno stanujejo naše stare značajske lastnosti. Toda te lastnosti niso edina stvar, ki prebiva v nas: "Če pa je v vas Kristus, je telo sicer mrtvo zaradi greha, duh pa je življenje zaradi pravičnosti."  (Rim 8,10) Bolj ko gledamo s tega stališča, ne s stališča lastnih (ne)zmožnosti, manj vpliva bodo imele na nas naše človeške slabosti. Ne morem sicer reči, koliko manj, toda zavedati se moramo, da naše odrešenje ni v tem,  kakšni smo in kaj smo, ampak v tem, kar je Kristus storil za nas. Iz tega črpajmo in iz tega živimo!

22. junij 2015

Duhovni darovi gradijo cerkev


Na spodnji povezavi najdete dostop do pridige, ki jo je imel Adam Young, govori pa o tem, kako duhovni darovi izgrajujejo cerkev. Osnova za pridigo je 2. poglavje 1. Pisma Korinčanom.

Po besedah pridigarja je prvotni namen duhovnih darov medsebojna izgradnja kristjanov v veri, dani pa so tudi za tiste, ki Kristusa (še) ne poznajo. Vse oznanjevanje evangelija je odvisno od Svetega Duha, kajti le on je zmožen spreminjati "kamnita srca v mesena"...  

Posnetek traja malo več kot 33 minut.



Calvin o pridiganju


Tako bi moralo biti, a žal ni temu povsod  tako. Kolikokrat slišimo namesto živega Božjega glasu le glas umrljivega človeka, ki govori, da mu je Gospod položil na srce to in to! Potem pa namesto Božje postave in njegovega evangelija slišimo moralizem in/ali dobre nasvete. 

20. junij 2015

Kdo je glavni junak prilike o izgubljenem sinu?

Rembrandt: Vrnitev izgubljenega sina. Vir: Wikipedia. 
Slavna Rembrandtova slika na levi ima naslov Vrnitev izgubljenega sina. Slika nam ilustrira vrhunec v Jezusovi priliki, ki jo poznamo predvsem kot priliko o izgubljenem sinu, in je zapisana v Evangeliju po Luku 15,11-32

Zdaj pa pojdimo k prvemu delu prilike! Neki oče je imel dva sinova. Mlajši se je nekega dne odločil in rekel očetu, naj mu da pripadajoči del dediščine. Oče je izpolnil sinovo zahtevo, sin pa je odšel v daljno deželo, kjer je z razsipnim in razvratnim življenjem zapravil vso dediščino, do zadnjega beliča. Na koncu se je preživljal kot svinjski pastir in se želel nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, a mu jih ni nihče dal. Takrat se je v njem nekaj prelomilo: "Šel je vase in dejal: 'Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote.  Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj.  Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.'  In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: 'Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.' Oče pa je naročil svojim služabnikom: 'Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge!  Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.' In začeli so se veseliti." (Lk 15,16-24). 

V Jezusovem času bi bilo nekaj popolnoma nezaslišanega, da bi nekdo od očeta, dokler je bil le-ta še živ, zahteval svoj delež dediščine. Taka zahteva bi pomenila, da si sin želi očetove smrti. Kljub temu je oče v naši priliki izpolnil sinovo zahtevo in mu dal pripadajoči delež. V nadaljevanju je sin odšel v tujo deželo, kjer je vse skupaj zapravil in se znašel na samem dnu, ker se je moral za golo preživetje udinjati kot svinjski pastir. Tam mu je kanilo v glavo, kaj je s svojo nespametno odločitvijo zapravil, saj je živel slabše kot očetovi hlapci. Odločitev, da se skesan vrne domov in zaprosi, da ga oče vzame v službo kot enega svojih najemnikov, najbrž ni bila lahka. Mislim, da je je bila celo negotova, saj ni mogel vedeti, kako se bo nanjo odzval oče. Toda oče je reagiral v nasprotju s pričakovanji. Ko je sina zagledal od daleč, je jadrno stekel k njemu. Tudi to je bilo v Jezusovem času nekaj nezaslišanega, kajti za stare in dostojanstvene gospode se ni spodobilo, da bi tekali kot otroci. Toda oče iz prilike je ravnal popolnoma drugače od pričakovanega. Ne le, da je stekel k sinu, ampak ga je celo poljubil, naročil zanj najboljše oblačilo, prstan in obutev, za zaključek pa še organiziral veselo pojedino. 

Pa si poglejmo  drugi del. Starejši brat je bil, za razliko od mlajšega in  razvajenega brata, resen in deloven človek. Ko se je zvečer utrujen od dela vračal domov, je naletel na veselico, ki jo je pripravil oče ob bratovi vrnitvi. Ko je izvedel, čemu glasba in veselje, ni hotel vstopiti. Na plan so udarila vsa negativna čustva, ki jih je leta in leta nabiral v sebi. Ko ga je oče povabi, naj vstopi, mu je odgovoril: "Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji.  Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele." (Ibid. 29.30)  Iz sinovih besed posebej izstopata dve stvari. Prva je ta, da je imel sin občutek, da očetu služi. On svojega sinovstva ni doživljal kot veselje, ampak kot dolžnost, službo. Vse kar je delal, je delal iz dolžnosti. Verjetno si je potihoma celo želel očetove smrti, da bi potem on prevzel celotno gospodarstvo. Druga stvar ki tu štrli, je ta, da je svojega mlajšega brata očitajoče poimenoval: "Tvoj sin." Očetu je vrgel pod nos mlajšega sina, češ: "Kakršen oče, takšen sin."  Pri tem je pozabil, da je tudi on očetov sin. Toda oče spet ni reagiral v skladu s pričakovanji. Na očitke ni odgovoril z očitki, ampak je rekel: "Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden." (Ibid. vv. 31.32) Sinove očitke je mirno pobil z argumentiranim odgovorom, ne da bi bil pri tem očitajoč. 

Dejstvo je, da očetje tega sveta ne ravnajo na način očeta iz prilike. Oče iz prilike nam predstavlja nebeškega Očeta. Tako mlajši kot starejši sin sta se pregrešila zoper očeta. Mlajši predstavlja človeka, "slabega dečka", ki se izgubi v svetu, potem pa se zave, kako daleč je zabredel, in  da Bog odpušča grehe. Tak se skesan vrne k Očetu, ki mu da popolno odpuščanje. Starejši predstavlja človeka, ki uživa ugled "dobrega dečka", živi na zunaj vzorno krščansko življenje, do pičice skuša izpolniti vse predpise postave, toda vse to doživlja kot dolžnost in breme, zaradi česar je sam v sebi nezadovoljen z nebeškim Očetom in je oropan veselja skupnosti z Bogom. Povrh vsega je nevoščljiv "porednim fantkom", ki jim je tako na hitro odpuščeno. Toda v resnici sta tako prvi kot drugi brat  Bogu odtujena, oziroma, kot piše Pavel: "Saj so vsi grešili in so brez Božje slave." (Rim 3,23) Pri tem se je prvi zavedel svoje odtujenosti, drugi pa ne.  

Toda ne glede na redakcijski naslov v Slovenskem standardnem prevodu, ki se glasi Prilika o izgubljenem sinu, izgubljeni sin ni glavni junak prilike. Isto velja za starejšega sina. Glavni junak prilike je  oče, ki predstavlja nebeškega Očeta. Bog je pobudnik našega odrešenja.  Ta prilika je zadnja od treh prilik v 15. poglavju Evangelija po Luku. Prva pripoveduje o izgubljeni ovci (Lk 15,1-7), druga pa o izgubljeni drahmi (Lk 15,8-10).  V prvi priliki simbolizira Boga pastir, ki poišče izgubljeno  ovco, v drugi pa ženska, ki najde izgubljeno drahmo. Izgubljenega sina je spodbudil k vrnitvi spomin na očeta, pri katerem je bilo vsega v izobilju. Pavel pravi: "Bog je namreč tisti, ki po svojem blagohotnem načrtu udejanja v vas hotenje in delovanje."  (Flp 2,13)  Ko Bog nekoga pokliče v skladu s svojim načrtom, se poklicani  tudi odzove. Prilika nam ne pove, kako se je starejši sin odzval na očetovo prigovarjanje. To očitno ni pomembno in ni del nauka prilike. Dejstvo je, da Bog opravičuje brezbožne in grešnike vseh vrst, tiste, ki so mu (navidez) blizu, kot tudi tiste, ki so daleč.  Bog je poslal svojega edinega Sina Jezusa Kristusa v svet, kjer je v nasprotju z obema bratoma iz zgornje prilike, v polnosti izvršil vso Očetovo voljo. Zavoljo naših grehov je umrl mučne in sramotne smrti na križu ter s svojim vstajenjem potrdil, da je resnično Odrešenik sveta. Po veri vanj imamo popolno odpuščanje vseh grehov:   "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.   (Jn 3,16)  


18. junij 2015

J. I. Packer o opravičenju

Opravičenje je sodno dejanje, s katerim Bog odpušča grešnikom (hudobnim in brezbožnim osebam; Rim 4,5.3,9-24) in jih sprejme kot pravične ter tako za stalno popravi njihov prejšnji odtujeni odnos z njim. Ta oprostilna sodba je Božji dar pravičnosti (Rim 5,15-17), njegova podelitev statusa sprejetosti zavoljo Jezusa (2Kor 5,21).


13. junij 2015

Ozka vrata

Ko je učil na poti v Jeruzalem, je šel skozi mesta in vasi. 23 Tedaj mu je nekdo rekel: "Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?" On pa jim je dejal: 24 "Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli. 25 Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: 'Gospod, odpri nam!' Pa vam bo odvrnil: 'Ne vem, od kod ste.' 26 Tedaj mu boste začeli govoriti: 'Pred teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil,' 27 toda rekel vam bo: 'Ne vem, od kod ste. Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!' 28 Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama, Izaka in Jakoba in vse preroke v Božjem kraljestvu, sebe pa vržene ven. 29 Prišli bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu. 30 In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji."     (Lk 13,22-30

Danes je zelo popularna zgodba, ki govori o štirih slepcih, ki so otipavali vsak po en del slona in se niso mogli zediniti, kakšen naj bi sploh bil slon. Nauk zgodbe, ki nam lepo predstavlja bistvo hinduizma,  je ta, da je Bog sicer eden, a da ga vsak  dojema na drug način, zato naj bi bile  v bistvu vse religije prave.  To izražajo tudi s pregovorom, da na na vrh gore vodi nešteto poti. To mnenje se je preko new agea razširilo preko sveta in se  v zadnjem času močno zasidralo v tako imenovanih  postkrščanskih okoljih.

Jezus  tega seveda nikoli ni učil. On je rekel: "Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata." (Lk 13,24)  Kdo ali kaj pa so ta vrata? On nam odgovarja: "Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil." (Jn 10,9) Jezus ni rekel, da vodi v zveličanje nešteto vrat, ampak le ena. In ta ena in edina vrata so on. Stranskih ali kakih zadnjih  vrat nam nikjer ne obljublja. Mnogi sicer pravijo, da je tako razmišljanje zelo ozko in današnjemu času neštetih resnic neprimerno, kar pravzaprav tudi drži, kajti tudi vrata so ozka, resnica pa ena: Jezus. Skozi ta vrata ne more nihče vstopiti s svojo lastno pravičnostjo, ki velja pred Bogom toliko kot umazana obleka (Iz 64,5).  Vstopajo lahko le tisti, ki verujejo v Jezusovo na križu dovršeno delo odrešenja in so po veri vanj odrešeni bremena greha.  Pri tem ne more nikomur pomagati niti dejstvo, da je v živo  videl, oziroma gledal in poslušal Jezusa, kako oznanja evangelij, ozdravlja bolne in dela čudeže. Eno je Jezusa videti in gledati, kar je bil privilegij  mnogih ljudi širom Palestine, ki so živeli v njegovem času, drugo pa pomeni Jezusa poznati in od njega dobiti popolno odpuščanje vseh grehov.  Velik del (ali celo večina)  pripadnikov Božjega izvoljenega ljudstva, ni verovala vanj in je pogubljena. Po drugi strani je veliko takih, ki so prišli od vzhoda in zahoda, od severa in juga (Lk 13,29) ter so po milosti in veri v njegovo odrešenjsko delo postali dediči Božjega kraljestva.

Vrata so res ozka in ena sama, toda sam Jezus nam obljublja: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel."  (Jn 6,37) Na drugem mestu pa govori: "Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil.  Kdor vanj veruje, se mu ne sodi." (Jn 3,17.18a)  Zato prosim Božje milosti za vse, ki to berete,  da bi mogli vstopiti skozi ozka vrata, ki vodijo v večno življenje.

08. junij 2015

Primož Trubar, nosilni člen duhovne formule slovenstva



Ob dnevu Primoža Trubarja objavljam govor, v katerem je Vinko Ošlak predstavil našega velikega reformatorja. Zadeva sicer ni čisto sveža, saj je bila posneta lani novembra, toda njena aktualnost ni  zato nič manjša.  Video traja malo več kot 31 minut.

Lep, predvsem pa blagoslovljen dan Primoža Trubarja želim!