16. januar 2017

Michael Horton o moralističnem in terapevtskem deizmu



Moralistični terapevtski deizem je splošna značilnost v današnjem  protestantizmu in nasploh v krščanstvu v Ameriki in širše. O tem problematičnem pojavu je v svojem predavanju spregovoril reformirani teolog dr. Michael Horton.

Video traja približno tričetrt ure.

15. januar 2017

Mi nismo evangelij


Michael S. Horton je včeraj na letni konferenci Westminstrskega seminarja Kalifornija med drugim opozoril na napako, ko nekateri pravijo: "Bodi evangelij!" Takim, ki tako govorijo, je odgovoril: "Vi niste Božja moč v rešitev ljudem okrog vas, kar je veselo oznanilo za vas in zanje."  Njegova izjava je aluzija na Pavlovo misel, kjer pravi: "Ne sramujem se evangelija, saj je vendar Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje." (Rim 1,16)   Evangelij je torej veselo oznanilo, v katerem je Božja moč, ki rešuje, ne mi. Mi smo  le posredniki tega veselega oznanila, ki pravi, da je Kristus umrl za naše grehe in bil obujen za naše opravičenje (Rim 4,25. 1Kor 16,1 ss.).  Kdor vanj veruje, se ne pogubi, ampak ima večno življenje (cf. Jn 3,16 ss.).

14. januar 2017

Svatba v Kani kot predpodoba nove zaveze

Vir slike: Jean and Alexander Heard Library, Vanderbilt University

Tretji dan je bila svatba v galilejski Kani in Jezusova mati je bila tam. Na svatbo so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci. Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: "Vina nimajo." In Jezus ji je dejal: "Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla." Njegova mati je rekla strežnikom: "Kar koli vam reče, storite." Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev za judovsko očiščevanje; držali so po dve ali tri mere. Jezus jim je rekel: "Napolnite vrče z vodo!" In napolnili so jih do vrha. Nato jim je rekel: "Zajemite zdaj in nesite starešini!" In nesli so mu. Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je – strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli –, je poklical ženina 10 in mu rekel: "Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim, ti pa si dobro vino prihranil do zdaj." 11 Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj. (Jn 2, 1-11)

Jezusov čudež spremenitve vode v vino  v Kani Galilejski je prvi od sedmih čudežev, ki so omenjeni v Janezovem evangeliju. Apostol Janez ni opisal vseh  znamenj in čudežev, ki jih je naredil naš Gospod. O tem govori proti koncu svojega evangelija, kjer pravi: "Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu." (Jn 20, 30.31) Janez torej ni navedel vseh Jezusovih znamenj in čudežev, je pa edini od štirih evangelistov, ki nam pripoveduje o zgornjem dogodku, ki morda niti ni bil tako fascinanten kot kakšno ozdravljenje ali izganjanje demonov.  Le zakaj? 

Janezov evangelij je poln simbolike. Zanimivo je, da sledi opisu čudeža v Kani opis čiščenja jeruzalemskega svetišča, oziroma Jezusovemu izganjanju prodajalcev in menjalcev iz tempeljskega prostora. Jenez je s tem izpostavil, da je prišel Jezus vzpostavit osebni, intimni odnos s svojo cerkvijo, ne pa krpat in popravljat staro, poškodovano religijo. Zdaj pa se vrnimo k dogodku!

Na svatbi, na kateri so bili prisotni Jezus, njegova mati Marija in njegovi učenci,  se je zgodilo nekaj nezaslišanega. Zmanjkalo je vina, kar je   v tistem času  pomenilo veliko sramoto za gostitelja. Marija je o tem spregovorila z Jezusom, ki je strežnikom naročil, naj napolnijo šest velikih vrčev z vodo, ki se je nato spremenila v  vino. Richard Wurmbrandt je v svoji knjigi Tortured For Christ opisal dogodek, v katerem je nek ateistični profesor poskusil pred študenti kemije  ponoviti Jezusov čudež, tako da je dodal v vodo neko snov, in je voda dobila vinsko barvo. Ko ga je nato eden od slušateljev  vprašal, če si upa to tekočino popiti, se je profesor rajši odpovedal vlogi poskusnega zajca. Za razliko od strupene godlje, ki jo je spravil skupaj ta kemik, je bilo Jezusovo vino več kot užitno, celo boljše od tistega, ki ga je zmanjkalo. 

V šestih kamnitih vrčih, ki jih je uporabil Jezus, so imeli vodo, ki je bila namenjena obrednemu umivanju, očiščevanju, ki je predstavljalo zelo pomemben del judovskega življenja. S tem, ko je Jezus spremenil vodo v vino, je izrazil, da je prišel na svet kot nosilec in srednik nove zaveze.  Vino, ki ga je dal Jezus, je bilo po oceni starešine na svatbi boljše od tistega, ki ga je zmanjkalo. Enako je nova zaveza boljša in popolnejša od stare, ali kot pravi avtor Pisma Hebrejcem: "Zato je Jezus tudi postal pôrok boljše zaveze. Dobil je torej toliko odličnejšo službo, kolikor je tudi srednik boljše zaveze, take, ki je vzpostavljena na boljših obljubah."  (Heb 7,22. 8,6)

Seveda pa je imel Jezus za ta čudež še en razlog in sicer, da bi njegovi učenci verovali vanj. Skeptiki vseh vrst trdijo, da čudeži niso možni, ker so v nasprotju z naravnimi zakoni. Res je, tudi mi vemo, da so čudeži v nasprotju z naravnimi zakoni, zato jim tudi pravimo čudeži.  Toda, ker verujemo, da  obstaja Stvarnik, ki je ustvaril vse vesoljstvo in z njim vred tudi naravne zakone, potem tudi posledično verujemo, da zanj ne more biti pretežko, da kadar koli in kadar hoče poseže v naravni tok stvari ter ga  spremeni. Pri tem mu ni treba goljufati, kot je to storil zgoraj omenjeni profesor kemije. Sicer pa tudi mnogi, ki so videli Jezusova znamenja in čudeže v živo, na koncu niso verovali vanj. Tisti pa, ki so verovali in tisti, ki  verujejo vanj, imajo v njegovem imenu večno življenje, kot jim ga je sam obljubil.  

Si tudi ti med njimi?


Bolj žalostno od sekularizma


Sekularizem je tragedija. Toda obstaja še večja tragedija, to je nepoznavanje evangelija. 

~Robert Godfrey 

13. januar 2017

Os Guinness o naši prihodnosti


Če povzamem, naši zahodni narodi so pozabili Boga, hkrati pa so pozabili, od kod prihajajo. Sedaj poskušajo dokončati proces rezanja korenin zahodne civilizacije, tako da uničujejo njen koreninski sistem, zastrupljanjo njeno prst in rušijo njeno celotno duhovno, moralno in socialno ekologijo. Naše zahodne družbe lahko vztrajajo v pozabljanju Boga in zavračanju njegovih poti. Toda ne glede na to, karkoli že počno družbe okoli nas, ostajamo zvesti in  v svojih življenjih ohranjamo odprt prostor za Boga. Naš privilegij je, da imamo v gosteh absolutno prisotnost Boga in da živimo na Jezusov način, tako da bomo zvesti v naš težki in osamljeni nalogi njegovih slednikov ter da bomo drugačni in da bomo živeli na drugačen način. 

~Os Guinness
 
Vir: Os Guinness, Impossible people, IVP Books, Downers Grove 2016. S. 222-223. Prev.: Dizma. 
 

12. januar 2017

50 držav, kjer je najtežje biti kristjan

Vir: Open Doors via Christianity Today
Leto 2016 je bilo, kot poroča organizacija Open Doors, najtežje leto za kristjane. Preganjanju s strani islamistov se je pridružilo tudi preganjanje s strani raznih etničnih nacionalizmov. Na prvem mestu te nečastne lestvice  še vedno vodi Severna Koreja. Približno 215 milijonov kristjanov po svetu živi v razmerah visoke, zelo visoke in ekstremne stopnje preganjanja. Več o tem lahko najdemo na zgornjem zemljevidu, spodnjem seznamu in na povezavi do spletne strani Christianity Today

Seznam vodilnih 50 držav v preganjanju kristjanov:
  1. Severna Koreja
  2. Somalija
  3. Afganistan
  4. Pakistan
  5. Sudan
  6. Sirija
  7. Irak
  8. Iran
  9. Jemen
  10. Eritreja
  11. Libija
  12. Nigerija
  13. Maldivi
  14. Saudova Arabija
  15. Indija
  16. Uzbekistan
  17. Vietnam
  18. Kenija
  19. Turkmenistan
  20. Katar
  21. Egipt
  22. Etiopija
  23. Palestinsko ozemlje
  24. Laos
  25. Brunei
  26. Bangladeš
  27. Jordanija
  28. Mjanmar
  29. Tunizija
  30. Butan
  31. Malezija
  32. Mali
  33. Tanzanija
  34. Centralnoafriška republika
  35. Tadžikistan
  36. Alžirija
  37. Turčija
  38. Kuvajt
  39. Kitajska
  40. Džibuti
  41. Mehika
  42. Komori
  43. Kazahstan
  44. Združeni arabski emirati
  45. Šri Lanka
  46. Indonezija
  47. Mavricius
  48. Bahrein
  49. Oman
  50. Kolumbija
Stopnje preganjanja:
  • ekstremna
  • zelo visoka
  • visoka  

Vir: Christianity Today >>>

11. januar 2017

Episkopalna ali viskipalna?

Škotska episkopalna cerkev (Scottish Episcopal Church)  je ena od cerkva Anglikanske skupnosti (Anglican Communion).  Sodi tudi med bolj "liberalne" članice te skupnosti. Res je, da imajo v svojem logotipu (gl. sliko na levi)  napis, ki se glasi: Evangelical truth and apostolic order," ali po naše: "Evangeljska resnica in apostolski red."  S tem hočejo poudariti, da je njihova cerkev zavezana Kristusovemu evangeliju, da pa je organizirana po  načelu apostolske sukcesije (škofje kot nasledniki apostolov, zaradi česar se imenuje episkopalna). 

Žal je od evangeljske resnice, na katero se sklicujejo, ostalo pri njih bore malo, če sploh kaj. Gre predvsem za anglokatoliški tip visoke cerkve, v katerem na primer izkazujejo Mariji in svetnikom podobno čaščenje kot v rimski cerkvi, po drugi strani pa je ta verska skupnost izrazito liberalna (posvečevanje duhovnic, v kratkem pa lahko pričakujemo, da bodo uvedli tudi homoseksualne "poroke").  

Na praznik Gospodovega razglašenja (6. januarja) so v glasgowski katedrali sv. Marije opravili "bogoslužje", pri katerem so prebrali odlomek iz muslimanske svete knjige Korana 19, 16-35). V njem je podan opis Jezusovega rojstva, kot ga je podal Mohamed. V skladu s tem opisom je morala Marija, ker je bila noseča, zapustiti svoj kraj in oditi  "na oddaljen kraj", ker naj bi nanjo gledali kot na nečistnico. Poleg tega jo Koran imenuje Aronova sestra (cf. Koran 19,28; Mohamed jo je očitno pomešal z neko drugo Marijo, Mojzesovo in Aronovo sestro, ki je bila v tem času že več kot tisočletje in pol pokojna). Ko je rodila, naj bi  dojenček Jezus spregovoril in jo tolažil. Poglejmo, kaj pravi Koran 19,30-35:
Spregovoril je (Jezus, op. Diz.): "Jaz sem resnično Allahov suženj. On mi je dal Knjigo in me naredil za Glasnika vere.
 In me naredil, kjerkoli bom, blagoslovljenega in mi priporočil naj opravljam molitev in delim zekat, vse dokler sem živ. 
In me naredil, da sem dober do matere, ni pa me naredil ne nadutega in ne nesrečnega. 
Naj je mir z mano - na dan, ko sem se rodil, na dan, ko bom umrl, in na dan, ko bom ponovno oživljen od mrtvih."
To je pripoved o Jezusu, Marijinemu sinu. Beseda resnice, o kateri se prerekajo. 
Allahu ni potrebno, da si vzame nekoga za sina. Vzvišen je On (nad tem)! Ko se za neko stvar odloči, ji samo reče: "Bodi!" in ta nastane.  
Jezus je torej po koranskem  poročilu Alahov suženj in neke vrste Alahov izdelek, ki ga je Alah ustvaril in ga položil v Marijino telo. Moj cilj ni polemiziranje z muslimani, ki pač verujejo, kakor verujejo, ampak s tistimi "kristjani", ki pravijo, da je koranski Jezus  isti Jezus, kot tisti iz Biblije. Ob takem vsegliharstvu je čisto vseeno, če na praznik razglašenja berejo v cerkvi odlomke iz Svetega pisma ali iz Korana. Koranski citat, ki pravi: "Allahu ni potrebno, da si vzame nekoga za sina," (Ib. v. 35) je v nasprotju s tistim, kar pravi Sveto pismo, kjer beremo: "Angel ji (Mariji, op. Diz.) je odgovoril: 'Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin."  (Lk 1,35) Koranski Jezus torej, za razliko od svetopisemskega, ni Božji Sin! Ampak te razlike nekateri v Škotski episkopalni očitno nočejo poznati. Je morda za to krivo preveč popitega viskija?

Predlagam torej, da se iz episkopalne preimenujejo v viskipalno cerkev. Kakorkoli, šalo na stran.  Koranski Kristus ni Odrešenik.  Pregovor pravi: "Kdor Kristusa noče imeti za Odrešenika, tisti ga bo imel za Sodnika."   Jezus Kristus je Gospod.  To je najstarejša veroizpoved cerkve. Tako bo v pravi Kristusovi cerkvi tudi ostalo. Amen!


Dostop do vira >>>


09. januar 2017

Kaj pomeni sola gratia?

Sola gratia (samo milost) je ena najpomembnejših postavk reformirane in sploh "klasične" protestantske teologije, ki uči, da se lahko posameznik zveliča samo po milosti. O izvoru tega izraza, o pomenu pojma milost v srednjeveški in rimskokatoliški teologiji,  o njegovem prevrednotenju v dobi reformacije in kako je s to stvarjo danes, sta se pogovarjala reformirana teologa dr. R. Scott Clark in dr. John V.  Fesko.