16. september 2014

Nesveta vojna R. P.

Vir fotografije: KLIK
 Danes sem na  naletel na Blicov spletni članek, ki govori  o tem, kako se  je šel Radomir Počuča, nekdanji novinar  TV Pink in tiskovni predstavnik protiteroristične enote MNZ Srbije, na strani   uporniških "ruskih bratov"  borit proti Ukrajini. Za tiste, ki nam je znano tradicionalno prijateljstvo srbskega naroda do Rusov, to ni neko posebno presenečenje. Zato se mi na začetku vsa stvar niti ni zdela preveč nenavadna, čeprav me je čudilo, kako  lahko gre nekdo v vojno na stran enega "bratskega slovanskega naroda" proti drugemu  "bratskemu slovanskemu narodu". 

Resničen šok pa sem doživel, ko sem izvedel za njegov motiv za sodelovanje v tej vojni. Na svoj FB profil je namreč zapisal: "Šel sem... se borit proti zlu, ki  preti moji sveti Očetnjavi Rusiji... Prišel sem med brate, da si razdelimo breme borbe proti neljudem, ki se klanjajo satanu, denarju, profitu in ki jim je bistveno, da se predajajo najnižjim oblikam strasti in zadovoljevanju animalnih nagonov[...] Da, ne skrbite, vrnil se bom, da se soočim s konsekvencami svojega dejanja, odprte duše in z nasmehom na obrazu, že zdavnaj nosim križ svoje Golgote, z Bogom v srcu."

Čeprav nisem barthovec, se popolnoma strinjam z rajnkim švicarskim teologom Karlom Barthom, ko pravi, da je kakršnakoli povezava religije s čimerkoli (npr. s politiko)  nekaj najbolj škodljivega. Navajam njegove besede: "Naj damo religijo zmagoslavno v zvezo z znanostjo, umetnostjo, moralo, socializmom, mladino, narodom, državo - kot da ne bi bilo iz tisočerega izkustva znano, da ne raste trava tam, kjer se povezava 'religija in....' dejansko uresniči."* (poudaril Diz.)  Zgodovina in sedanjost nam nenehno dokazujeta in nas opozarjata, kako krvavo resnična je ta trditev! Poleg tega krščanstvo ni islam, ki se ima za religijo, ki naj bi imela poleg odgovora na verska tudi podrobne odgovore na vsa politična, pravna, gospodarska, oblačilna in ostala vprašanja.

Kakšno Golgoto ima Radomir Počuča v mislih? Katerega boga ima v srcu? Kdo ali kaj so neljudje, s katerimi se bori? Vsi totalitarni diktatorji so o ljudeh, ki so jim bili napoti, govorili kot o neljudeh: Hitler, Stalin in ostalo sorodstvo. Isisovski teroristi in njihovo duhovno sorodstvo počnejo isto. Če je Stalin zmerjal tiste, ki jih je dal pomoriti s psi, jih isisovci & Co. zmerjajo s svinjami. Kdaj in kje je Gospod, ki je pretrpel golgotski križ koga zmerjal z neljudmi? Na križu je molil za svoje ubijalce in sploh sovražnike: "Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo." (Lk 23.34) Kakšen križ svoje  Golgote torej nosi omenjeni  nesrečnež v srcu, lahko vsakdo odgovori sam. Ni tako pisanje pljuvanje po golgotskem križu?

Pravi, da se je prišel borit proti neljudem, ki se klanjajo Satanu.  Od kdaj se proti zlu in Satanu bojujemo s puškami in topovi? To je približno tako, kot bi se proti temi v sobi bojevali z metlo ali s kolom. Proti temi pomaga luč, ne mahanje z metlo ali kolom. Apostol Pavel je o resničnem duhovnem boju govoril naslednje: "Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih." (Ef 6,12) Najprej je povedal, da se naš boj ne bije proti ljudem, ki so iz krvi in mesa. Homines sapientes niso cilj tega boja!   Res gre za boj proti neljudem, vendar drugačnim, kot si jih predstavlja Radomir Počuča. Sv. Pavel ima v mislih zla duhovna bitja s Satanom na čelu. Toda proti tem ne zaležejo ne puščice, ne puške, ne topovi, niti bombe, ampak orožje čisto druge vrste: pas resnice, oklep pravičnosti, škornji pripravljenosti za oznanjevanje evangelija miru, ščit vere, čelada odrešenja in meč Duha, ki je Božja beseda. Ta navidez tako šibka orožja je priporočil Pavel  v Ef 6,13-17. S temi orožji je Kristusova cerkev zmagovala tri stoletja, stala in obstala. Nobeno drugo duhovno orožje ne obstaja. Ko se je začela povezovati z državo, se je začela deformirati. Zato imajo danes mnogi tako imenovani kristjani popolnoma deformiran pogled na osnovne stvari v zvezi s temelji krščanske vere. 

Jezus ni prišel vodit svetih vojn proti  Ukrajincem, Rusom ali  kateremu koli narodu.  Prišel je na svet, kjer je živel popolno in brezgrešno življenje;  na golgotskem križu je umrl za naše grehe in bil obujen zaradi našega opravičenja. Ena sama Golgota je, ki ima odrešujočo vrednost. Te Radomir Počuša zaenkrat zagotovo ne nosi v svojem srcu.  Žal.  Zato mu iz srca želim, da spregleda, preden bo prepozno. Naj se Bog usmili njega in vseh drugih...

*M. Kerševan, Vstop v krščanstvo drugače, Cankarjeva založba, Ljubljana 1992. S.37.

15. september 2014

Ena podjetniška


Ti ne izgrajuješ podjetja, 
ti izgrajuješ ljudi.
Nato bodo ljudje izgrajevali podjetje. 
-Zig Ziglar-


13. september 2014

Božja obljuba in postava


Abrahamu pa so bile dane obljube in semenu njegovemu. Ne pravi: "In semenom", kakor da bi jih bilo več, temveč kakor za enega: "In semenu tvojemu", ki je Kristus. 17 To pa pravim: Zaveze, ki jo je prej potrdil Bog, štiristo in trideset let pozneje dana postava ne razveljavlja, da se obljuba tako odpravi. 18 Kajti če je iz postave dediščina, ni več iz obljube; toda Abrahamu jo je po obljubi milostno podaril Bog.

19 Čemu torej postava? Zavoljo prestopkov se je pridodala, dokler ne pride seme, ki mu je dana obljuba, in je bila urejena po angelih, po roki srednika. 20 Ali srednik ne posreduje pri enem, Bog pa je eden. 21 Je li torej postava zoper obljube Božje? Nikakor ne; kajti ko bi se bila dala postava, ki bi mogla oživiti, zares bi bila iz postave pravičnost. 22 Toda pismo je vse zaklenilo pod greh, da bi se obljuba na podlagi vere v Jezusa Kristusa dala tem, ki verujejo.   (Gal 3,16-21 CHR)


Zaveza, ki jo je Bog sklenil s svojim ljudstvom na gori Sinaj, je bila začasna. Kot taka ni bila v nasprotju z obljubami, ki jih je dal Bog Abrahamu, kateremu je rekel:  "[Z]a očeta množici narodov sem te postavil.  In ustanovitim zavezo svojo med seboj in teboj in semenom tvojim za teboj po rodovih njegovih, da bo zaveza večna, da sem ti jaz Bog in semenu tvojemu za teboj.  In dam tebi in semenu tvojemu za teboj deželo tujčevanja tvojega."  (1Mz 17,5b.7.8a CHR)  Zaveze, ki jo je Bog sklenil z Abrahamom, postava ni mogla odpraviti, kajti ta zaveza je imela trajno vrednost, ne začasno. Abraham ni prejel postave, ampak obljubo, ki se je nanašala na  Abrahama in na njegovega čisto določenega potomca, to je bil po telesu naš Gospod Jezus Kristus. Če bi bila dediščina iz postave (ki je mlajša), potem ne more biti iz obljube, ki jo je dal Bog veliko pred tem. 

Postava je bila dodana zaradi prestopkov in je imela večstransko funkcijo:
  • preko sistema žrtvovanja so bili pokriti prestopki;
  • Božje ljudstvo je iz nje spoznavalo Božjo voljo, tako da je postava v večji ali manjši meri preprečevala prestopke;
  • ljudem je pokazala, da s prestopki kršijo nek izrecen predpis;
  • ljudem je pokazala njihovo grešnost in potrebo po odrešeniku. 

Ko je dal Bog na Sinaju  svojemu ljudstvu postavo, ga je spremljala množica angelov. Toda Bog tega ni naredil neposredno, ampak preko Mojzesa kot posrednika. 

Postava nima oživljajoče moči. Kot sem že nekje napisal, nam kazenski  ali kak drug zakonik ne daje moči, da bi do zadnje pičice izpolnjevali zakone.  Vloga zakonikov je, da kaznujejo prestopnike, ne dajo pa nobene nagrade tistim, ki se zakonov držijo. Postava torej ne rešuje, ampak obsoja grešnika. Božja beseda, zapisana v postavi, nas obsoja. Božje opravičenje prihaja z druge strani, to je iz obljube. Tisti, ki ga nam je Bog obljubil, je Jezus Kristus. On je edini Odrešenik, ki daje vsem, ki vanj verujejo večno življenje. Božja obljuba večnega življenja se daje vsem, ki verujejo v Jezusa in njegovo na križu  dokončano delo za zveličanje sveta.

Ali veruješ vanj?  Zdaj je še čas, ne vemo pa še, kaj bo jutri ali morda že čez nekaj trenutkov...


06. september 2014

Naša zmožnost

Tako zaupanje pa imamo po Kristusu do Boga: 5 Ne da bi bili zmožni, sami po sebi misliti kaj kakor sami iz sebe, temveč naša zmožnost je od Boga, 6 ki nas je storil tudi zmožne, da smo služabniki nove zaveze, ne črke, ampak Duha; kajti črka ubija, a Duh oživlja.  
(2Kor 3,4-6 CHR)

Pogostokrat slišimo naslednje priporočilo: "Zaupaj vase in v svoje sposobnosti. Te spodbudne besede   nam v življenju zagotovo pridejo marsikdaj prav, na primer pri pisanju testa ali pri opravljanju poklicnega dela. Seveda je brez ustreznega znanja ali izurjenosti to priporočilo brez pravega učinka. Toda na področju, ki se tiče večnega zveličanja in Božjega kraljestva, nam zaupanje vase in v lastne sposobnosti nič več ne pomaga.

 Tega se je zelo dobro zavedal tudi sv. Pavel. Vse njegovo zaupanje pri njegovem delu za Kraljestvo je bilo osredotočeno na Boga, po našem Odrešeniku Jezusu Kristusu, zaradi česar se pri svojem delu ni zanašal nase in na svoje sposobnosti, ki jih je sicer posedoval v izjemni meri. Zavedal se je, da Bog ni nekak dopolnjevalec njegovih zmožnosti, oziroma, da naj bi Bog naredil tisto, česar Pavel ne bi zmogel, ampak da prihaja zmožnost za delo za Božje kraljestvo od Boga. Enako je bilo pri prerokih iz Stare zaveze: Mojzesu, Eliju, Izaiju, Jeremiju in drugih.  

Bog je tisti, ki je usposobil Pavla in druge apostole ter oznanjevalce evangelija za služabnike nove zaveze. Služabnik nove zaveze ni služabnik črke, ki ubija, ampak Duha, ki oživlja. Črka je namreč Božja postava, ki sama po sebi ne daje zmožnosti njenega izpolnjevanja, enako kot nam Kazenski zakonik Republike Slovenije ne daje moči za življenje, ki bi bilo povsem skladno z zakoni. Črka razglaša Božjo voljo, ne da bi nam dala moč izpolnjevati to voljo. Sveti Duh je edini, ki je zmožen preoblikovati naša srca, da postanejo voljna za izpolnjevanje Božje volje. On je torej tisti, ki oživlja. Brez njegovega delovanja bi bili vsi duhovno mrtvi v prestopkih in grehih ter otroci Božje jeze (cf. Ef 2,1-3).  Sveto pismo je za mnoge zaprta knjiga, pa ne le za tiste, ki ga ne berejo. Nekateri ga berejo in proučujejo, a je zanje še vedno zaprta knjiga, to pa zato, ker je njihovo srce po naravi zaprto za Božjo besedo, odpre ga lahko edino Sveti Duh, ki veje, kjer hoče (cf. Jn 3,8).  Jezus je rekel Nikodemu: "Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh. Ne čudi se, da sem ti rekel: Morate se roditi od zgoraj. " (Jn 3,6.7) 

Rojeni od zgoraj veruje, da je bil Jezus Kristus žrtvovan zaradi naših grehov in je vstal zaradi našega opravičenja. Tak se glede večnega odrešenja  ne zanaša na svoje sposobnosti, domnevno dobroto in svoja dobra dejanja, ampak na Jezusovo v popolnosti dovršeno delo ter živi v povezanosti s svojim Odrešenikom in edinim Srednikom. Zaveda se, da je vsa njegova zmožnost od Boga!


31. avgust 2014

11 lekcij, ki se jih lahko naučimo od kitajske cerkve

Cerkev na Kitajskem je ena najbolj živahnih in hitro rastočih cerkva. O tem sem na tem spletniku že nekajkrat pisal. Ta nenavadna rast v okoliščinah, ki sicer niso ravno najbolj prijazne, vzbuja precejšnje zanimanje kristjanov po svetu. Joann Pittman v svojem članku 11 Lessons from the Church in China navaja tisto, kar se lahko naučimo od cerkve v tej velikanski in hitro se razvijajoči državi. Vse to velja tako za tisti del cerkve, ki je pod državnim nadzorom ("Trojno samo- gibanje"), kot za tako imenovane hišne cerkve, ki niso pod režimskim nadzorom.  Ta sestavek je  narejen na osnovi članka, ni pa njegov prevod "po črki".  
  1. Božja pota niso naša pota. Pred letom 1949 so si najbolj optimistični misijonarji drznili upati, da bo število kristjanov na Kitajskem do sedaj naraslo na kakih petnajst milijonov, a je to število že nekajkrat preseženo.
  2. Prava narava cerkve. V času komunistične revolucije je cerkev tako rekoč ostala brez vsega tistega, kar v normalnih okoliščinah povezujemo z njo: brez Svetih pisem, cerkvenih zgradb, denominacij, pastorjev in drugih izšolanih voditeljev. Ostala je jedrna skupina predanih učencev, napolnjenih s Svetim Duhom, ki so se sestajali, učili in služili eden drugemu, kar so prava znamenja cerkve. Cerkev potrebuje za svoje delo predvsem ljudi, ne stvari. Brez slednjih lahko  preživi.
  3. Vloga trpljenja v življenju vernika. V najtemnejših dneh preganjanj so se kristjani učili hoditi po poti križa. Trpljenje sicer ni nekaj, za kar bi si morali prizadevati, toda če pride, nas Bog   očiščuje preko njega. 
  4. Vera v Božjo moč in pomoč. Ko so naše "prstene posode" zlomljene, se  skozi našo slabotnost razodene Božja moč. Kristjani na Kitajskem živijo poglobljeno molitveno življenje in v odvisnosti od Boga. 
  5. Pravo poslanstvo cerkve. Bog ohranja in razvija svojo cerkev na Kitajskem z določenim namenom,  da torej širi evangelij med tistimi, ki zanj niso slišali. Poslanstvo cerkve namreč ni zbiranje materialnih dobrin in organiziranje zasebnega šolstva, ampak oznanjevanje evangelija. 
  6. Ob ustrezni razlagi, študiju in uporabi Besede lahko cerkev (ali posamezni kristjan) raste in napreduje kljub izzivom kulturnega okolja. Vsem omejitvam navkljub je tam rast cerkve fascinantna. 
  7. Bog še vedno deluje na nadnaravne načine, o katerih beremo v Svetem pismu, a tega  v lastnem življenju pogosto ne vidimo. Mnogi kitajski kristjani s podeželja pričujejo, kako se tam s pomočjo ozdravljenj širi evangelij. Ko nekateri nekristjani težje zbolijo, v obupu zaprosijo kristjane, naj zanje molijo k svojemu Bogu. Kristjani jih povabijo v cerkev in molijo zanje, dogajajo se ozdravitve in ozdravljenci pridejo h Kristusu. 
  8. Jezus je vse, kar potrebujemo za srečno življenje. Čeprav mnogi kristjani na kitajskem  podeželju nimajo nobenih materialnih dobrin, dajejo videz najsrečnejših ljudi na svetu. Ti ljudje nimajo najmodernejših avtomobilov in mobilnih telefonov,  imajo pa Jezusa, ki je središče njihovega življenja.
  9. Evangeljska gorečnost. Oznanjevanje evangelija je glavna prednostna naloga kitajskih kristjanov, navkljub težavam v zadnjih 20 - 30 letih. Cerkev izrablja vse priložnosti, da bi izgubljenemu svetu okoli sebe posredovala Kristusa. Cerkev na zahodu je ob nekaterih praznikih, kot sta božič in velika noč, bolj usmerjena v družinsko praznovanje, medtem ko kitajska cerkev izkorišča praznike kot  priložnost za oznanjevanje evangelija. 
  10. Duhovna rast prihaja skozi preizkušnje  naše vere. Na Kitajskem ni enostavno biti kristjan. Vedno se pojavljajo skušnjave in ovire. Postati kristjan je eno, neverjetno težko je živeti po veri, zlasti ker gre za družbo, kjer je korupcija vsakdanji pojav. 
  11. Križ je središče vere, preganjanje in trpljenje sta znamenji pristnega krščanstva. Ta misel je  posebej ohrabrujoča, kajti družba okrog nas na "postkrščanskem Zahodu" postaja vse bolj sekularistična in sovražna do svetopisemske resnice in etike. Od bratov in sester s Kitajske se lahko naučimo, kako ne izgubiti poguma in iti naprej.