31. avgust 2015

Iz zgodovine ameriškega pop-evangelikalizma

Združene države so  v verskem pogledu vsekakor zelo pestra in zanimiva država. Zanimiva pa je tudi zgodovina ameriškega evangelikalizma. Večina ameriških evangelijskih kristjanov  ne pomisli, ali pa ne ve, da velik del njihovih praks ne  izhaja  iz Svetega pisma ali  zgodnjega krščanstva, ampak iz nekaterih izpeljav, ki so nastale v 19. stoletju. 

O teh stvareh se na spodnji povezavi pogovarjata Scott Clark in Marcus McArthur.  Kako so se te stvari razvijale, je McArthur ilustriral na primeru nastanka cerkve adventistov sedmega dne. Pogovor je trajal malo manj kot pol ure. 



30. avgust 2015

Dobra novica za prestopnike


Kdo je prestopnik? Slovar pravi, da je prestopnik, kdor stori kaznivo dejanje. Gre torej za izraz, ki se nanaša na pravo, kakor so ga naredili ljudje.  Obstaja pa še ena vrsta prestopnikov, o katerih človeško pravo ne govori. Gre za osebe, ki so prestopile Božjo postavo, njegove zapovedi in predpise. Božja postava se v nekaterih točkah ujema s človeškimi postavami, v drugih pa ne. Pravzaprav je Božja postava dosti strožja in zahtevnejša  od človeških postav. Ker je tako, nobeno človeško bitje ni zmožno izpolnjevati Božjih kriterijev. Vzrok za to je greh, ki se nahaja v vsakem človeškem bitju, končna posledica greha pa je večno pogubljenje. Vsi ljudje smo prestopniki Božje postave. Toda obstaja še ena novica, ki je dobra novica za prestopnike. Sam Bog je priskrbel izhod iz zagate, ki je videti nepremagljiva.  

O tem pripoveduje Alistair Begg v svojem govoru, ki ga je možno slišati na tej povezavi.  Trajanje: malo več kot 40 minut. 


29. avgust 2015

Božji standardi


"Vam pa, ki poslušate, pravim: Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. 28 Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami. 29 Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo, in kdor ti hoče vzeti plašč, mu tudi obleke ne brani. 30 Vsakemu, ki te prosi, dajaj, in če kdo vzame, kar je tvoje, ne zahtevaj nazaj. 31 In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim. 32 Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki njih ljubijo. 33 Če namreč delate dobro tistim, ki delajo dobro vam, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki delajo isto. 34 In če posojate tistim, od katerih upate dobiti nazaj, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki posojajo grešnikom, da prejmejo enako. 35 Vi pa ljubíte svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali. In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih. 36 Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!"    (Lk 6,27-36)

Zgornji evangeljski odlomek je vzet iz Jezusovega govora na ravnem kraju, ki je nekakšen ekvivalent bolj znanega Govora na gori. Nekateri menijo, da gre za dva različna dogodka, spet drugi, da gre za dva različna zapisa istega dogodka. Sam se nagibam k tem drugim. Teren, na katerem je govoril Jezus množici, je moral biti raven, četudi se je vse skupaj odvijalo na kaki vzpetini. Toda dovolj o tem.

V obravnavanem odlomku je Jezus predstavil zbrani množici nekaj zelo pomembnih Božjih standardov, ki se pravzaprav vsi nanašajo na naš odnos do bližnjega. Božji standardi se razlikujejo od standardov, ki jih ima svet in so zahtevnejši od posvetnih.

Ljubiti sovražnike je zelo težko, zanje moliti bi še nekako šlo. Najtrši oreh tukaj je bržkone nastavljanje drugega lica tistemu, ki ti primaže klofuto na eno lice. To sicer ni v skladu s pravičnostjo, kot jo srečamo v 2Mz 21,24.25, kjer pravi: "Oko za oko, zob za zob, roko za roko, nogo za nogo,  opeklino za opeklino, rano za rano, modrico za modrico!"  Toda, pozor!  Tudi v Mojzesovi postavi ne piše, da bi se smeli vsi po vrsti kar tako neposredno maščevati.  Kazni so odrejali sodniki, ne žrtve ali njihove družine. Še več, kazni pozneje niso več zaračunavali "v naturi", torej z vračanjem v isti meri, ampak v denarju. Ko govori Jezus o nevračanju z enako mero in odpuščanju, hoče povedati, da je treba presekati začarani krog maščevanja. V nekaterih predelih sveta še vedno poznajo krvno maščevanje ali vendetto. Take reči se lahko vlečejo več deset let. Gospod govori, da je treba to energično presekati, končati, zaključiti.

Druga stvar, h kateri nas Jezus tukaj spodbuja, je dobrodelnost. Ljudje velikokrat dajemo stvari, ker pričakujemo določeno povračilo, na primer: "Danes jaz tebi, jutri ti meni." Jezus pa pravi, naj ne dajemo z namenom, da bi se nam to povrnilo, ampak iz velikodušnosti. Pri Bogu ne štejejo gola dejanja, ampak motivi, ki nas privedejo do določenih dejanj in ravnanj.

V 31. vrsti pa najdemo zlato pravilo:  "In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim." Na svetu najbrž ni normalnega človeka, ki bi si želel, da bi z njim grdo ali nečloveško ravnali. Vsakdo si želi, da bi ga lepo obravnavali. Zato se je v določenih situacijah dobro vprašati: "Kakšno obravnavo bi si v enakem primeru želel sam?" Ko pogledamo na stvari s tega stališča, vidimo marsikaj v drugačni luči.

Na koncu se spet vračamo k zapovedi ljubezni do vseh ljudi, tudi do sovražnikov. Ljubezni tu ne smemo jemati kot golo čustvo, ampak kot stališče, oziroma kot stvar volje. Nekdo je nekoč napisal: "Vračati dobro s hudim je demonsko. Vračati dobro z dobrim je človeško. Vračati hudo z dobrim je božansko." S tem je zadel bistvo Jezusovega nauka. Bog ne daje svojih dobrih darov le dobrim, ampak tudi nehvaležnim in hudobnim., ali, kot pravi navaja evangelist Matej: "On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim." (Mt 5,45b) Če je Bog nepristranski, ko razdeljuje svoje dobrote, smo tudi mi dolžni biti taki.

Vendar, pozor! Kristjan ne sme biti tutka, s katero bi vsi po vrsti manipulirali po svoji mili volji. Tu velja Pavlov opomin, kjer pravi: "Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi."  (Rim 12,28) Kako nas bo okolica gledala, seveda ni  odvisno povsem od nas.  Zato pa velja naslednje: "Ne bodite v spotiko ne Judom ne Grkom ne Božji Cerkvi."  (1Kor 10,32)  Bog ne daj, da bi se zaradi našega ravnanja sramotilo Božje ime pri tistih zunaj (cf. Rim 2,24)!

Še ena pomembna stvar je. Odlomek, ki smo ga obdelali, sodi v tisto področje Božje besede, ki se imenuje postava. Postava ali zakon nam razodeva Božje standarde. Ti standardi so tako visoko postavljeni, da jih doslej še nobenemu smrtniku ni uspelo zares izpolniti. Bog je svet in zahteva popolnost (Mt 5,48),  zaradi svoje grešne narave pa tega nismo zmožni izpolnjevati. Zato je iluzorno pričakovati, da bi se lahko kdorkoli odrešil na tak način, da bi skušal izpolnjevati vse te predpise. Božji Sin Jezus Kristus je namesto nas izpolnil vso postavo. Živel je popolno življenje, bil usmrčen zaradi naših prestopkov in obujen od mrtvih. Sveto pismo pravi: "Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo." (Rim 3,22)  S svojimi deli si ne moremo zagotoviti pravičnosti pred Bogom, po veri v Kristusa se nam zastonj daje Božja pravičnost. Postava nas vrže pred zid in usmeri h Kristusu, on pa nas pošilja nazaj k postavi. Po njej se sicer ne bomo odrešili, zato pa bomo skušali po njej živeti, saj je Bog po Kristusu toliko storil za nas.


26. avgust 2015

Musliman, ki je bral Koran in postal kristjan



Poznamo zgodbe o ljudeh, ki so se spreobrnili ob poslušanju evangelija, branju Svetega pisma ali kakšne evangelizacijske literature. Zgornji video pa nam posreduje pričevanje človeka, ki se je spreobrnil, ker je bral Koran, ki je sveta knjiga muslimanov. Kako je to mogoče? Moj edini odgovor je, da ko Bog deluje, tedaj zares deluje.

Več o tem lahko slišite v zgornjem pričevanju. Video traja malo več kot štirinajst minut.  

25. avgust 2015

Brezdomni zasvojenec : brezdomni oče (socialni eksperiment)



Komu bodo ljudje raje darovali denar, brezdomnemu zasvojencu ali brezdomnemu očetu? Zadeva je naravnost osupljiva, a na koncu se izkaže, da najraje darujejo tisti, ki sami nimajo.


23. avgust 2015

"Pridi tvoje kraljestvo"


Zaradi svoje dvolične nevernosti se borimo proti Božjemu kraljestvu. Bogu postavljamo meje s tem, da v neki lažni ponižnosti govorimo, da Bog ne more priti k nam, da je prevelik, da njegovo kraljestvo ni za ta svet, da sta Bog in njegovo kraljestvo v večnem onstranstvu. Kakšna ponižnost je to, ki si drzne Bogu postavljati meje njegovega delovanja - njemu, ki umira in vstaja od mrtvih? Takšna ponižnost ni nič drugega kot slabo prikrita ošabnost tistega, ki hoče sam vedeti, kaj je Božje kraljestvo, in ki v enako slabo prikriti vnemi sam hoče storiti čudež, sam hoče ustvariti Božje kraljestvo in ki v krepitvi Cerkve, v pokristjanjenju kulture, politike in vzgoje, v obnovitvi krščanske morale vidi prihod Božjega kraljestva in tako samo ponovno zapade prekletstvu Zemlje, na kateri pa je Božje kraljestvo skrito kot zaklad. Le kdo želi živeti v takšni neizmerni zmoti, da ne uvidi, da je samo in edino Bog tisti, ki prinaša ta preboj, ta čudež, to kraljestvo vstajenja! 
             Naša molitev za prihod Božjega kraljestva ne temelji na tem, kar bi Bog mogel storiti in kar bi mi mogli storiti, temveč na tem, kar Bog v nas dela in hoče vedno znova delati. Gre za Božje kraljestvo za ta svet, na Zemlji, ki je pod prekletstvom, gre za prelom z zakonom umiranja, osamljenosti in žeje v svetu in gre za kraljestvo, ki je v polnosti Božje, ki ga napolnjuje njegovo delovanje, njegova beseda, njegovo vstajenje. To je resnično čudež, Božji čudež zmage življenja nad smrtjo, to je čudež, ki nosi našo vero in našo molitev za Božje kraljestvo. Zakaj bi se sramovali, da imamo Boga, ki dela čudeže, ki ustvarja življenje in zmaguje smrt? Edini bog, ki ne dela čudežev, smo mi sami. Če je Bog resnično Bog - potem je on sam, potem je njegovo kraljestvo čudovito, en sam čudež. Zakaj smo tako plašni, tako previdni, tako strahopetni? Vse nas bo osramotil, ko nam bo dal videti stvari, ki so tisočkrat bolj čudovite kot vse, kar smo videli doslej. Pred njim, čudovitim Bogom, nas bo moralo biti sram. Tako občudujmo njegovo veličastno delovanje in prosimo: Pridi k nam tvoje kraljestvo!
(Dietrich Bonhoeffer)

Iz: Dietrich Bonhoeffer, Odgovornost in svoboda. Mohorjeva družba, Celje 2005.  


22. avgust 2015

Ozdravljenje

Robert Bateman: Kopel Betezda. Vir: Google Art Project.

Tematika tega prispevka se nanaša na odlomek iz Evangelija po Janezu 5,1-18.  Kot zanimivost naj navedem, da je bil Janezov evangelij dolga stoletja edini vir, ki je pričal o  kopališču  Betezda, zato je vse do leta 1888, ko je bila odkrita njegova lokacija, pripoved o njem služila skeptikom kot eden od "dokazov" za nezanesljivost evangelijev. Zdaj pa preidimo k stvari. 

Pomembna posebnost ozdravljenja, o katerem pripoveduje Janez, je v tem, da je Jezus to dejanje opravil v soboto, torej na dan strogega počitka. Kot pravi pripoved, je v tistem bazenu angel občasno vzburkal vodo, in kdor je prvi stopil v bazen je ozdravel. Pri bazenu pa je ležal človek, ki ni imel nikogar, da bi ga dal v vodo, ko pa se je skušal nekako splaziti do tja, je bil vedno prepočasen. Jezus mu je preprosto rekel: "Vstani, vzemi svojo posteljo in hôdi!" (v. 8) In to na soboto!  Lahko bi mu rekel: "Počakaj do jutri, takrat se vrnem in poskrbim, da ozdraviš." Ne, on ga je ozdravil ravno na dan strogega počitka. Toda po mnenju "varuhov pravovernosti" je bilo še huje od tega, da mu je rekel, naj odnese s sabo tudi svojo posteljo, oziroma tisto, na čemer je ležal. Judom je bilo namreč   prepovedano ob sobotah prenašati katerokoli breme. Prepoved ozdravljanja in prenašanja stvari v soboto pa niti ni biblijska, Mojzesova postava o tem nič ne piše,  ampak je  del poznejšega judovskega izročila. Kakorkoli, mož je ozdravel, vzel posteljo in šel, kar je  seveda osupnilo pobožne Jude. Zanimivo je, da ni možakar vedel niti tega, kdo ga je ozdravil torej ni šlo  tokrat za ozdravljenje zaradi vere v Jezusa, ampak je bilo  posledica Jezusove božanske moči. Ko ga je Jezus pozneje srečal v templju, je ozdravljenemu rekel: "Vidiš, ozdravel si. Ne gréši več, da se ti ne zgodi kaj hujšega!"  (v. 14)  Bolezen ni nujno posledica osebnega greha, toda v tem primeru je očitno bila. Ozdravljeni je potem povedal Judom, kdo je tisti, ki mu je dal zdravje, kar jih je seveda močno razbesnilo, saj je šlo po njihovem prepričanju za kršitev sobotnega počitka. Jezus jim je na to odvrnil: "Moj Oče dela do zdaj in tudi jaz delam." (v. 17)  To je bil zanje še hujši "greh", kar evangelist Janez komentira takole: "Zato so si Judje še bolj prizadevali, da bi ga umorili, ker ni samo kršil soboto, ampak je tudi Boga imenoval za svojega Očeta in se tako delal enakega Bogu." (v. 18) Jezus se je v tem primeru ponovno razodel kot gospodar sobote (cf. Lk 6,5), gospodar sobote pa je lahko samo Bog. Delati se enakega Bogu je bilo za Jude nepojmljivo. Jezus je torej naredil v njihovih očeh  tri prekrške: ozdravil je človeka v soboto, naročil ozdravljenemu, naj odnese svojo posteljo in "se delal" enakega Bogu.  Bili so tako zatopljeni v svoj religijski sistem, da niso videli božanske moči, s katero je ozdravil človeka. 

Jezus še danes ozdravlja. Po njem nekateri doživijo telesno ozdravljenje. Toda neskončno pomembnejše od telesnega ozdravljenja je zveličanje duše. Jezus ni bil le nekdo, ki je zdravil bolne, tolažil revne in se pričkal s farizeji ter pismouki okoli postave. Jezus je Odrešenik vseh, ki pridejo po veri k njemu.  Sv. Pavel pravi: "Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom,  ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu." (Flp 2,6-8) Vse to pa je imelo prav poseben namen, o čemer piše Pavel, ko na kratko povzema bistvo evangelija:  "Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih.  Prikazal se je Kefu, nato dvanajsterim.  Potem se je prikazal več kot petsto bratom hkrati." (1Kor 15,3-6a) Kdor se popolnoma zanaša na Jezusa - Odrešenika in na njegovo dovršeno delo, so mu odpuščeni grehi in ima večno življenje. To pa je več kot telesno ozdravljenje v kopeli Betezda. 


19. avgust 2015

Druga Helvetska izpoved vere (e-knjiga)

Vir slike: Wikipedia

Druga Helvetska izpoved vere je pravzaprav revizija Prve Helvetske veroizpovedi, ki jo je v letih 1562 in 1564 opravil züriški reformator Heinrich Bullinger. Kot zanimivost naj navedem, da je bil Bullinger Trubarjev sodobnik, pa tudi vplival je na našega najpomembnejšega reformatorja. To izpoved vere so nato uporabljale (ali jih še uporabljajo) reformirane cerkve v Švici, Franciji, na MadžarskemPoljskem in Škotskem. 

Več o drugi Helvetski izpovedi vere in dostop do različnih formatov elektronske izdaje Druge Helvetske izpovedi vere (epub, .mobi, pdf) najdete spodaj, na  povezavi do spletne strani Monergism.  Elektronske izdaje knjige si lahko brezplačno naložite.