21. maj 2017

Zmagovalec nad svetom

"Resnično, resnično, povem vam: Če boste kaj prosili Očeta v mojem imenu, vam bo dal. Do zdaj niste ničesar prosili v mojem imenu. Prosíte in boste prejeli, da bo vaše veselje dopolnjeno.

To sem vam govoril v prispodobah. Pride ura, ko vam ne bom več govoril v prispodobah, ampak vam bom o Očetu jasno oznanjal. Tisti dan boste prosili v mojem imenu, in ne pravim vam, da bom jaz prosil Očeta za vas. Oče sam vas ima rad, ker imate tudi vi mene tako radi in trdno verujete, da sem prišel od Boga. Izšel sem od Očeta in prišel na svet, spet zapuščam svet in grem k Očetu." Njegovi učenci so rekli: "Poglej, zdaj govoriš jasno in ne uporabljaš nobene prispodobe. Zdaj vemo, da vse veš in da ti ni potrebno, da te kdo kaj vpraša. Zato verujemo, da si prišel od Boga." Jezus jim je odgovoril: "Zdaj verujete? Glejte, pride ura in je že prišla, ko se boste razkropili vsak na svoje in me pustili samega. Vendar nisem sam, kajti Oče je z menoj. To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal" 
(Jn 16,23b-33)
Kristjani opravljamo svoje molitve v imenu Jezusa Kristusa, oziroma po Kristusu. Pred Boga namreč ne stopamo v svojem, ampak v Kristusovem imenu, oziroma, kot pravi apostol Pavel: "Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus." (1Tim 2,5) Med Bogom in ljudmi ni mnogo srednikov, kot v nasprotju z razodeto Božjo besedo trdijo  častilci Marije in svetnikov, ampak en sam, to je Jezus Kristus v tvari človeka. Njegova človeška narava je sedaj v nebesih, kjer posreduje za nas, oziroma, kot pravi pisec Pisma Hebrejcem:  "Kristus namreč ni stopil v svetišče, ki bi ga naredila človeška roka in bi bilo le podoba pravega, ampak v sama nebesa, da zdaj za nas stoji pred Božjim obličjem." (Heb 9,24 JUB) On je torej naš zastopnik pred nebeškim Očetom. Zato prihajamo pred Boga s svojimi prošnjami in molitvami v njegovem imenu. Njemu je Bog "podaril ime, ki je nad vsakim imenom." (Flp 2,9b) Jezus sam nam je je zato naročil, naj prosimo Očeta v njegovem imenu.
V nadaljevanju pa je naš Gospod povedal še nekaj: "Tisti dan boste v imenu mojem prosili; in ne pravim vam, da bom jaz prosil Očeta za vas.  Zakaj Oče sam vas ljubi, ker ste vi mene ljubili in ste verovali, da sem jaz izšel od Boga." (Jn 16,26.27 CHR) Jezus Kristus je naš zastopnik pred Bogom. Pa ne le to. Svoje učence ima za svoje prijatelje (cf. Jn 15,14.15). Nebeški Oče ima rad Sinove prijatelje in uslišuje njihove molitve, ki mu jih prinašajo v Sinovem imenu. Zato pravi Jezus: "Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane; tako vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu." (Jn 15,16) Jezusovi učenci nismo sami sebe izvolili, ampak nas je Jezus izvolil, kot je ugajalo  volji nebeškega Očeta. 

V vrstici Jn 16,25 je Jezus povedal učencem, da pride dan, ko jim ne bo več govoril o prispodobah, kar so so učenci razumeli tako, kot da je ta ura že napočila. V nadaljevanju so celo izrazili vero, da je Jezus prišel od Boga (vv. 29.30). Toda on jim je odvrnil, da ni prepričan v trdnost njihove vere: "Zdaj verujete? Glejte, pride ura in je že prišla, ko se boste razkropili vsak na svoje in me pustili samega." (v. 31b.32a) Zelo razločno jim je povedal, da ga  bodo v odločilnem trenutku vsi zapustili in se razkropili, kar se je kasneje tudi uresničilo in se je samo Janez v družbi Jezusove matere in nekaterih žena pojavil pod Jezusovim križem. 

Toda Jezus kljub tej svoji napovedi ni obupal nad učenci. Še več, obljubil jim je, da bodo uživali njegov mir sredi spreminjajočega se in sovražnega sveta in jih spodbudil, naj bodo pogumni. Ni jim obljubil lahkega življenja, ugodja in bogastva, ampak stisko. Toda Jezus Kristus je tisti, ki je svet premagal (cf. v. 33).  Apostol Janez je napisal: "[V]se, kar je rojeno iz Boga, premaga svet. In zmaga, ki premaga svet, je naša vera." (1Jn 5,4) Objekt naše vere pa je Kristus (cf. 1Jn 5,5), ki je premagal svet. Le kaj je narobe s svetom? Apostol Janez odgovarja: "Poželenje mesa, poželenje oči in napuh življenja." (1Jn 2,16b) Gre za stvari, ki jih ima svet rad, to so "vrednote" sveta, ki jih svet ceni, vendar niso od nebeškega Očeta! (cf. 1Jn 2,16c) 

Toda v vsem tem je Jezus zmagovalec, z njim vred in po njem pa tudi, vsi, ki s(m)o Jezusovi, oziroma, kot je rekel sv. Pavel: "Toda v vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil." (Rim 8,37. Hvala Bogu za zmago, ki nam jo daje po svojem Sinu jezusu Kristusu!



20. maj 2017

Nekaj poudarkov iz Knjige Razodetja

Zakaj zveni beseda apokalipsa tako skrivnostno in grozeče?  Morda zato, ker (več) ne poznamo  njenega izvirnega pomena?  V grščini ne pomeni nič drugega kot razodetje. Toda tak naslov nosi tudi zadnja knjiga Svetega pisma, in govori o "poslednjih rečeh". 

Danes obstaja kar nekaj načinov razlage in razumevanja Knjige razodetja, čemur se ne smemo čuditi, saj gre za spis, ki je poln skrivnostne simbolike, zato že vse od začetka buri domišljijo mnogih bralcev in razlagalcev. 

Te tematike se je v seriji polurnih predavanj lotil tudi reformirani teolog R. C. Sproul.  Spregovoril je o  času nastanka te knjige, o tem, kdo naj bi bil antikrist, kdo naj bi bila zver s skrivnostno oznako 666, o vnebovzetju svetih in o tisočletnih pričakovanjih (mileniju)... 

Na spodnjih povezavah je dostop do predavanj, kot jih je posredovala organizacija Ligonier Ministries. 








Možno je tudi neposredno prehajanje med posameznimi predavanji na sami spletni strani. Prehodi so označeni z znakoma  <   in   >. 

Moč evangelija

Moč evangelija ni v besedni spretnosti ali kateri koli drugi lastnosti pridigarja,ampak je evangelij sam po sebi Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje (cf. Rim 1,16). 


16. maj 2017

Izpopolnjen prevod Prg 30,18.19

Slika je zgolj simbolična, realnost pa ni.

Ko me je danes žena poslala, da nekaj poiščem v njeni torbici, me je to iskanje navdihnilo k temu, da sem še sam nekaj dodal navdihnjeni Božji besedi, zapisani v Prg 30,18.19. Kdor razume skrivnost ženske torbice, me gotovo ne bo razumel. Kdor je ne razume, me bo razumel. 

Tri reči se mi zde prečudovite,
štirih ne morem dojeti, pete pa še manj:
pot orla po nebu, pot kače po skalovju,
pot ladje po odprtem morju,
pot mladeniča z dekletom
in skrivnost vsebine ženske torbice.
                                               (Prg 30,18.19)

Božje delo v duši


Edino Bog lahko vstopi v temo človeške duše in reče: "Bodi svetloba!"

~ John MacArthur

14. maj 2017

Nobenih doktrin?

Ideja in izvirna objava: Simon Wartanian

"Ne potrebujem doktrin, potrebujem samo Jezusa!"

          "V redu. Kdo pa je ta Jezus?

On je Božji Sin, ki je prišel odrešit človeka..."

          "Že, že, toda tudi to je doktrina!"


Duh resnice na delu

"[Z]daj [...] odhajam k njemu, ki me je poslal, in nobeden izmed vas me ne vpraša: 'Kam odhajaš'", temveč vam je žalost napolnila srce, ker sem vam to povedal. Toda govorim vam resnico: za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal. Ko pride on, bo ovrgel svet glede greha, pravičnosti in sodbe: glede greha, ker vame ne verujejo, glede pravičnosti, ker odhajam k Očetu in me ne boste več videli, glede sodbe pa, ker je vladar tega sveta obsojen.
Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. On bo mene poveličal, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal. Vse, kar ima Oče, je moje, zato sem vam rekel: Iz mojega jemlje in vam bo oznanjal."  (Jn 16,5-15)

Napovedana ločitev apostolov od ljubljenega Učitelja  ni bila lahka stvar, zato jim je srce napolnila žalost (v.6). Toda,  kot je jim rekel Jezus, je bila ta žalost brezpredmetna, kajti, dokler je bil Gospod med njimi na svetu, je bil Sveti Duh zadržan. Jezus Kristus, učlovečeni Božji Sin, je lahko v svojem človeškem stanju  deloval istočasno le na enem mestu, prehodil Galilejo, Judejo in še nekatere sosednje pokrajine, ni pa mogel biti  v drugih krajih.  Sveti Duh pa ni vezan na neko določeno telo, zato lahko deluje kjer koli (cf. Jn 3,8).  Iz tega razloga je rekel Jezus sviojim apostolom, da je  zanje  bolje, da  odide k Očetu, in da ga zamenja Sveti Duh - Tolažnik (v.7).

Izraz tolažnik je običajen, a ne ravno posrečen slovenski prevod grškega izraza parakletos. Le-ta pomeni nekoga, ki je pozvan na stran nekoga, oziroma nekomu na pomoč. Lahko bi ga tudi prevedli kot Branitelj, Odvetnik, Zagovornik, Srednik, Pomočnik. Ta je sicer lahko tudi Tolažnik, ampak ta izraz deluje precej medlo.

Jezus pravi, da bo Sveti Duh ovrgel svet glede greha, pravičnosti in sodbe (v. 8).
Glede greha. Čeprav smo vsi grešili in posledično ostali brez Božje slave (cf. Rim 3,23), svet nerad prizna greh. Še več, ta pojem skuša stlačiti nekam v ropotarnico zgodovine in praznoverja. Toda zanikanje obstoja greha še ne pomeni, da greha ni. Kdor ne verjame, naj vzame v roke današnji dnevni časnik, posluša poročila, ali si ogleda TV dnevnik. Ob novicah o vojnah, krivicah in kriminalu vseh vrst mu bo to najbrž takoj jasno, da je v tem svetu nekaj hudo narobe. V 9. vrstici nam Jezus pojasni vzrok greha: korenina greha je nevera. Nevera ni le to, da je nekdo brezbožen. T Po svetu hodijo milijoni in milijoni ljudi, ki verjamejo v Jezusa Kristusa, celo prepričani so, da je on dejansko Božji Sin in Odrešenik, a se kljub temu nimajo za odrešene. Menijo, da njegovo delo ni tako popolno, da ne bi še oni morali k temu pripomoči s svojimi deli, s čimer teptajo Jezusovo na križu dokončano delo. Apostol Janez piše: "Pišem vam, otroci, ker so vam zaradi njegovega imena odpuščeni grehi." (1Jn 2,12) Na drugem mestu pa pravi: "To vam pišem, da boste vedeli, da imate večno življenje, vam, ki verujete v ime Božjega Sina." (1Jn 5,13) Je to tem ljudem premalo razumljivo, ali preveč nestvarno? Če je slednje, potem nimajo vere v Božjega Sina, čeprav morda v teološkem in zgodovinskem smislu verjamejo v njegov obstoj in delo.

Glede pravičnosti. Kot pravi Calvin, ljudje  dejansko nikoli ne bodo lačni in žejni pravičnosti, ampak jo bodo zavračali, če se ne bodo prej prepričali glede greha. Posameznik ne more napredovati v stvareh evangelija, če se pred tem ne poniža in pokesa. Do resnične ponižnosti pa pride le, če se prepriča o svojem grehu. Pred Bogom ne premoremo lastne pravičnosti. On je tisti, ki nam  daje  pravičnost, ta pravičnost je torej Božji milostni dar, s katerim nas on na nek način pokrije. Ta dar pa smo prejeli že tedaj, ko je njegov Sin vstal zaradi našega opravičenja (cf. Rim 4, 25)  Kristus je odšel k Očetu (cf. Jn 16,10) in "je za nas postal modrost od Boga, pravičnost, posvečenje in odkupitev." (1Kor 1,30) Da, Kristus je  naša pravičnost! "Kajti Kristus ni šel v svetišče z roko narejeno, ki je le pravega svetišča podoba, temuč v samo nebo, da se sedaj kaže obličju Božjemu za nas." (Heb 9,24 CHR) Kristus, naša pravičnost, se sedaj za nas prikazuje pred Božjim obličjem. Ker je šel Kristus k Očetu, je naloga Svetega Duha, da prepričuje svet glede resnične  pravičnosti.

Glede sodbe. Kot nam Jezus pojasni v nadaljevanju, je sodba povezana z dejstvom, da je vladar tega sveta obsojen (cf. Jn 16,11). Calvin pravi glede tega, da Sveti Duh prepričuje svet glede sodbe v smislu, da je Kristus premagal kneza hudobije in ga obsodil, ter po svoji zmagi obnavlja svet in spravlja v red stvari, ki so bile uničene in v razkroju.

V nadaljevanju je Jezus povedal apostolom, da je še veliko stvari, ki jim jih mora povedati, a jih oni tedaj še niso bili zmožni nositi nositi (cf. Jn 16,12). Naloga nadaljnjega uvajanja apostolov v vso resnico je pripadala  Svetemu Duhu (cf. v. 13). Rimskokatoliška cerkev ima Jn 16,13 za kronski dokaz, da cerkev (seveda njihova) še vedno prejema razodetja od Boga, ki sicer niso več individualna, ampak kolektivna, na ta način širi zaklad vere in mu dodaja nove nauke, ki jih sicer ne najdemo v Svetem pismu. Razodevanje resnice naj bi bil torej dolgotrajen proces, ki še vedno traja.  Toda omenjeni odlomek ne pripoveduje, kot da bi v njem Jezus  govoril o cerkvi na splošno, ampak se nanaša na apostole. Ti so bili potem uvedeni v vso resnico, ki so jo nato posredovali naprej.  Zato pravi apostol Juda (Tadej) o veri, da  "je bila svetim izročena enkrat za vselej". (Jud 1,3b) V kolikor bi razodevanje vere še kar trajalo, bi bile te apostolove besede povsem brezpredmetne. Vera je bila torej izročena enkrat za vselej, Kristusovi učenci pa so jo zapisali v spisih, ki jih imenujemo Sveto pismo Nove zaveze. Duh je navdihnjene pisce spominjal preteklih dogodkov (cf. Jn 14,26), ki so jih zapisali v štirih evangelijih, jim razložil evangelij odrešenja, pomemben za sedanjost (cf. Jn 14,26. 15,26), podan v Apostolskih delih ter apostolskih pismih in razodel eshatološko prihodnost  (Raz 1,19).

Vse, kar je Sveti Duh posredoval apostolom, je prejel od Jezusa, Jezus pa isto prejema od Očeta, oziroma poseduje skupaj z Očetom (Jn 16,14.15). Glavna naloga Svetega Duha je, da nas prepričuje o tem, da smo grešniki, ki potrebujemo Odrešenika ter nas vodi k Njemu, ki je umrl za naše grehe in vstal zaradi našega opravičenja. Duh pa je tudi tisti, ki vodi izvoljene na poti stanovitnosti, tako da se na njih izpolnjuje Jezusova beseda: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel, kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal. Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan." (Jn 6,37-39) Kadar in kogar torej Bog rešuje, tedaj in tistega tudi zagotovo reši!