26. februar 2015

Odgovor na zlo

"Vojne se bodo dogajale, in še vedno mi ni jasno, kako se vse to otepa z našo krščansko vero, vem pa tole: četudi je vojna opravičljiva, ji ne smemo reči sveta. Sveti odgovor na zlo vključuje Božje ljudi, ki polagajo svoja življenja za sovražnike ter blagoslavljajo in pomagajo istim ljudem, ki bi nam hoteli škodovati ter zanje molijo. Pa ne zato, ker ne bi bili hudobni, temveč iz globokega prepričanja, da ti ljudje nimajo monopola nad zlom v svetu.
Bili smo Božji sovražniki,  toda  Bog nas je kljub temu ljubil,  in nas kliče, da ravnamo enako."

(Jonathan Storment)

Poslovenil: Dizma

25. februar 2015

Isti včeraj, danes, vekomaj


"Nespremenljivi Kristus daje svoji cerkvi nespremenjeno in nespremenljivo resnico. To je tisto, česar zahodni liberalci ne morejo razumeti in sprejeti."
(Dick Lucas) 

V času "več resnic" je zgornja izjava Dicka Lucasa, ali pa tista iz Pisma Hebrejcem,  nekaj nezaslišanega. Toda Isti in Nespremenljivi se ne spreminja, torej ni v procesu spreminjanja. Resnica je lahko samo ena in tudi je samo ena. To razumeti ni nobena posebna umetnost. Tisti, ki tega ne more razumeti, v resnici noče razumeti. Relativizem namreč žre samega sebe. Če rečeš, da objektivna resnica ne obstaja, si s tem povedal, da je tudi izjava, da resnica ne obstaja v bistvu votla, saj si jo  z izjavo o neobstoju resnice avtomatsko razveljavil. Trditev, da je vse relativno, relativizira  samo sebe.


22. februar 2015

Tisti, ki ima oblast

Strmeli so nad njegovim naukom, kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor pismouki.    (Mr 1,22)                                                                                                                            Ta stavek je zapisal evangelist Marko v kontekstu opisa začetka Jezusove službe oznanjevanja in ozdravljanja, kraj dogajanja pa je  bila  sinagoga v Kafarnaumu, kamor je stopil Jezus neke sobote  in učil tamkaj zbrane. Prisotni so bili nadvse presenečeni, ko je iz nekoga izgnal nečistega duha:  "Vsi so se tako začudili, da so razpravljali med seboj:  'Kaj je to? Nov nauk z oblastjo!  Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni.'" (Ibid. v. 27) 

Podobno kot verniki v Kafarnaumu so bili na koncu osupnjeni tudi tisti, ki so poslušali njegov govor na gori, o čemer nam pripoveduje  evangelist Matej:  "Ko je Jezus končal te besede, so množice strmele nad njegovim naukom, kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor njihovi pismouki." (Mt 7,28.29)

Kot že beseda pove, so bili pismouki strokovnjaki za postavo, tako zapisano, kot za "ustno izročilo" (cf. Mt 15,3 ss. Mr 7,3 ss.) danes bi temu rekli "stroka".  Ti ljudje so brskali po Tori, izročilu in drugih spisih in  proučevali komentarje  ter komentarje komentarjev teh spisov, ki so jih napisali razni slavni rabini, pri svojih izsledkih pa  se nikoli niso sklicevali nase, ampak na Mojzesa, na kakega predhodnega komentatorja ali na kak spis. Sklicevali so se torej na druge avtoritete, nikoli nase. Jezus pa se je skliceval na svojo avtoriteto. Njegov nastop je bil suveren. Ni čudno, da so mu ob neki priložnosti Judje očitali, da se dela Boga (cf. Jn 10,33).  Glede tega niso imeli  prav, kajti Jezus se ni delal Boga, on je Bog. Njemu se ni bilo treba sklicevati na druge avtoritete, kajti on sam je bil Avtoriteta. 

Zato pravi C. S Lewis:
"Pripravljen sem sprejeti Jezusa kot velikega nravstvenega učitelja, ne sprejemam pa njegove trditve, da je Bog" - prav to je tisto, česar ne bi smeli reči. Človek, ki je bil samo človek in je govoril reči, kakršne je govoril Jezus, namreč še malo ne bi bil velik učitelj, bil bi bodisi norec - kakor je norec kdo, ki trdi, da je skrknjeno jajce - ali pa sam peklenšček. Odločiti se torej morate. Ali je bil ta človek - in še vedno je - božji Sin ali pa norec, če ne še kaj hujšega. Lahko ga bodisi utišate, češ da ni pri pravi, pljuvate predenj ali ga ubijete kot demona - ali pa padete k njegovim nogam in ga imenujete Gospod Bog. Nikar pa nam ne solite pameti s svojim 'velikim učiteljem' in podobnimi neslanostmi. Ni nam zapustil te uganke. tega ni nameraval." *
On je sam sebe izpraznil, prevzel človeško naravo, postal podoben ljudem  (cf. Flp 2,7.8) in bil edino človeško bitje, ki ni nikoli grešilo. Živel je v popolni poslušnosti nebeškemu Očetu. Pretrpel je sramotno smrt na križu in bil obujen od mrtvih, oziroma, kot pravi sv. Pavel: "[O]n je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25)  Po milosti, ki jo prejmemo po veri vanj imamo večno življenje (cf. Ef 2,8.9). On je tisti, ki mu je bila resnično dana vsa oblast (cf. Mt 28,18)! 



*Zgodovina krščanstva (Ljubljana, Ognjišče - DZS 1992) S. 622.

21. februar 2015

Preizkušan kakor mi

Skušnjava je kot mišelovka: najprej ti ponudi nekaj vabljivega, na oko prijetnega, morda celo nekaj čisto vsakdanjega in nedolžnega, nato pa te ujame in trdno drži. Toda, ali je to samo naš problem? Pisec Pisma Hebrejcem pravi, da ne: "Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha." (Heb 4,15)  Véliki  duhovnik, o katerem pripoveduje besedilo, je Jezus Kristus. On je tisti, ki je zmožen sočustvovati z našimi slabostmi, saj je sam privzel nase človeško naravo in pretrpel mnoge preizkušnje.  Evangelist Luka nam takole opisuje prvo preizkušnjo, skozi katero je šel naš Gospod:

Jezus  se je vrnil od Jordana  poln Svetega Duha in Duh ga je vodil štirideset  dni   po puščavi, hudič pa ga je skušal. Tiste dni ni nič jedel, in ko so se končali, je postal lačen. 3 Hudič mu je rekel: "Če si Božji Sin, reci temu kamnu, naj postane kruh." 4 Jezus mu je odgovoril: "Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha." 5 Nato ga je hudič povedel gor, mu v hipu pokazal vsa kraljestva sveta 6 in mu rekel:   "Tebi bom dal vso to oblast in njihovo slavo, kajti meni je izročena in jo dam, komur hočem. 7 Če torej mene moliš, bo vsa tvoja."  8 Jezus mu je odgovoril: "Pisano je:
Gospoda, svojega Boga, môli

in njemu samemu služi!" 
9 Potem ga je hudič odvedel v Jeruzalem, ga postavil vrh templja in mu rekel: "Če si Božji Sin, se vrzi od tukaj dol; 10 kajti pisano je: 
Svojim angelom bo zate zapovedoval,
da te obvarujejo 
11 in:
Na rokah te bodo nosili,
 

da z nogo ne zadeneš ob kamen."
12 Jezus mu je odgovoril: "Rečeno je: 

Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!
13 Ko je hudič končal z vsemi skušnjavami, se je umaknil od njega do primernega časa.
                                                                                                                                 (Lk 4,1-13)

Hudič je odličen psiholog, saj zna zelo dobro preračunati, kdaj in kako mora koga zvabiti v svojo mišelovko. Jezusa se je lotil po tistem, ko je bil le-ta krščen in  poln Svetega Duha, ki ga je nato vodil po puščavi, kjer  je nato Gospod štirideset dni prebil v postu in molitvi. Biti štirideset dni brez hrane ni mačji kašelj, in ko se konča tako obdobje, bi si bržkone vsakdo želel kaj pojesti. Kaj je v tem primeru bolj privlačnega, kot iz tistega nepotrebnega kamenja narediti ogromno zalogo kruha, s katero bi lahko nahranil sebe, pa tudi premnoge lačne? S tem bi lahko postal nadvse pomemben. Ljudje bi takega kaj hitro postavili za vladarja (cf. Jn 6,5-15). A naš Gospod ni hotel imeti nič s to hudičevo ponudbo in ga je odslovil s suhoparnim biblijskim citatom. 

Naslednja skušnjava, ki jo opisuje Luka, je bila tista, v kateri je skušnjavec ponudil Jezusu vladarstvo nad svetom. Obvladovanje političnih sistemov sveta bi bilo res nekaj posebnega in nadvse pomembnega! Konec koncev je hudič vladar  tega sveta (cf. Jn 12,21. 16,11), Pavel pa mu nekje celo pravi bog tega sveta (cf. 2Kor 4,4). Toda te vrste vladarstvo in "božanskost"  sta relativna in omejena, saj vlada knez teme z Božjo dopustitvijo.  Jezus  je na drugem mestu sam izjavil, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta (cf. Jn 18,36). Konec koncev voditelji tega sveta minevajo (cf. 1Kor 2,6).  Jezus ni prišel obvladovat, ampak služit (Lk 22,27);  on tudi ni prišel uresničevat svojo voljo, ampak Očetovo (cf. Jn 6,38).  Tudi v tem primeru je odslovil hudiča z bibličnim navedkom.

Ampak hudič se ni dal, saj je, kar je treba priznati, izvrsten, celo najboljši teolog, zato se je v potem  odločil, da tudi on  uporabi kak svetopisemski citat. Ampak značilnost tovrstne teologije in biblicistike je, da neusmiljeno trga vrstice iz konteksta, da bi se dobilo tisto, kar si je zamislil tak strokovnjak. Navedek, ki ga je izbral skušnjavec, je vzet iz Psalma 91,11.12 in se v resnici glasi takole: "Zakaj svojim angelom bo zate zapovedal, naj te varujejo na vseh tvojih potih. Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen."  Odlomek se namreč nanaša na življenje vernega človeka v varnem Božjem zavetju, ne pa na skakanje s streh, kot je skušnjavec predlagal Jezusu,  ko ga je povedel na vrh jeruzalemskega templja in mu predlagal, da skoči dol. S tem dejanjem bi naš Gospod postal spektakularen. Toda Jezus ni maral spektakularnosti, ki mu jo je ponujal satan. Še en biblični citat in hudobec je do nadaljnjega odstopil od Jezusa. 

Ampak le do nadaljnjega! Skušnjave namreč prihajajo in odhajajo. Včasih nas  zalotijo nepripravljene in se znajdemo poraženi. Pri tem se moramo zavedati, da je Jezus večji od naših porazov. On pozna naše slabosti, zato je pripravljen odpuščati in prositi za nas. On je pretrpel smrt za naše pretekle, sedanje in prihodnje grehe.  Zato je dobro, da se spomnimo te spodbude:  "Bližajmo se torej z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala." (Heb 4,16)


Dve koloni



dr. Shady George: 

                        DVE KOLONI

Dve koloni mož sta hodili po obrežju morja,
na dan, ko solze sveta so prosto tekle:
kolona morilcev, ki je mislila , da prav ravna
in kolona nedolžnih, resničnih sinov luči.
Prva je zgrabila  nože in jih visoko zavihtela,
druga bila je praznih rok, nemočna in zvezana.
Ena kolona rež, ki prikrivajo srepe, mrtve oči,
druga,  živih oči, obrnjenih proti nebu.
Kolona nosačev smrti je nepomično obstala,
druga, pozdravljajoč dih nebes,  pokleknila.
Prva kolona je pljuvala bedne, žaljive grožnje,
Druga je širila Božji mir in spokojnost.
Vprašanje:
Kdo se tu  koga boji?
Kolona v oranžnem, zroča  v odprta nebesa?
Ali kolona v črnem, zlih in pokvarjenih misli? 



Po angleški predlogi poslovenil Dizma >>>



20. februar 2015

Lekcija iz ljubezni do sovražnikov

Včeraj sem objavil misel, ki jo je izrazil C. S. Lewis: "Vsi menijo, da je odpuščanje lepa ideja, a le, dokler ni treba komu odpustiti."  Res je, velikokrat se obnašamo, kot da se nas odpuščanje dotika le v primerih, ko morajo drugi odpustiti nam, sami pa pestujemo zamero in se s tem zastrupljamo. Zato ni odveč pomisliti izrek, ki sem ga nekoč nekje prebral, in se glasi: "Vračati zlo za dobro je demonsko. Vračati dobro za dobro je človeško. Vračati dobro za zlo je božansko."

Teh misli sem se spomnil, ko sem na spletnem portalu Christian Today prebral in slišal o tem, kako se je odzvala družina dveh s strani ISIS-ovcev umorjenih koptskih kristjanov, petindvajsetletnega Bishoya Estefanosa Kamela in triindvajsetletnega Samuela Estefanosa Kamela.

Njun brat Beshir Kamel je za krščansko TV postajo SAT-7 ARABIC izjavil, da je ponosen na brata, in da sta bila znamenje časti za krščanstvo.  Zadnje besede, ki so jih zavpili nekateri umorjeni, so bile namreč:  "Gospod Jezus Kristus!" 

Beshir Kamel je zato izrazil hvaležnost ISIS-ovcem, ker z videa, ki prikazuje njihovo krvavo rihto, niso izrezali tega pristnega prizora izpovedi krščanske vere. 

To dejanje žrtev zelo spominja na izpovedi vere zgodnjih kristjanov, ki niso priznali božanskosti cezarjev imperatorjev, ampak so, mcelo za ceno življenja,  izpovedovali vero v božanskost Jezusa Kristusa: "Iesous estin Kyrios! Iesus est Dominus!" Usoda egiptovskih kristjanov se od prvih krščanskih časov, z izjemo intermeca med 4. in 7. stoletjem ni kaj prida spremenila. Obdobja relativne tolerance so se izmenjevala s časi preganjanj, kar je Beshir Kamel opisal takole:
 "Od rimske dobe naprej smo bili kristjani mučeni in smo se naučili ravnati z vsem, kar nam pride na pot. To nas krepi v naši veri, kajti Biblija nas uči, naj ljubimo svoje sovražnike in blagoslavljamo tiste, ki nas preklinjajo."
Ko je bil vprašan, kaj bi storila njegova mati, če bi se srečala s katerim od morilcev svojih sinov, je odgovoril:
"Moja mati, neizobražena ženska v svojih šestdesetih, je rekla, da bi [ga] prosila, naj vstopi v njeno hišo in prosila Boga, naj odpre njegove oči, ker je storil, da je prišel njen sin v nebeško kraljestvo."
Za  morilce pa je Beshir molil takole:
"Dragi Bog, prosim te, odpri njihove oči, da bi se odrešili ter  bi prenehali s svojo nevednostjo in z napačnimi nauki, ki so se jih naučili."
Posnetek intervjuja:



Video traja malo manj kot 5 minut.


KLIK za dostop do vira>>>

Kaj bi bilo, če ne bi bilo...




19. februar 2015

Gotovost odrešenja



Zgornji video obravnava pomembno praktično in teološko vprašanje, to je vprašanje gotovosti odrešenja, ki je povezano s pojmi, kot so opravičenje, posvečenost, dokončna stanovitnost, poveličanje in podobno. Nobene logike namreč ni, da bi lahko posameznik izgubil opravičenje in z njim povezano zveličanje. Si lahko nekaj časa sin ali hči neke osebe, potem nisi, nato spet si sin/hči, nakar nisi itn.? Nelogično. Sicer pa si oglejte video, ki traja malo manj kot 8 minut.