20. avgust 2017

Jezusovo resnično poslanstvo


Ko je prišel bliže in zagledal mesto, se je zjokal nad njim. 42 Rekel je: "O, da bi tudi ti na ta dan spoznalo, kaj ti prinaša mir, takó pa je prikrito tvojim očem. 43 Prišli bodo nadte dnevi, ko te bodo sovražniki obdali z okopi, te oblegali in stiskali z vseh strani. 44 V tla bodo poteptali tebe in tvoje otroke v tebi in ne bodo pustili kamna na kamnu v tebi, ker nisi spoznalo časa svojega obiskanja."
45 Ko je stopil v tempelj, je začel izganjati prodajalce. 46 Rekel je: "Pisano je: Moja hiša naj bo hiša molitve, vi pa ste iz nje naredili razbojniško jamo." 47 Vsak dan je učil v templju.
(Lk 19,41-47a)

Zgornji odlomek je del širšega dogajanja, ki so zasluži nekaj dodatne razlage. Vrstice Lk 19,41ss. so nadaljevanje opisa triumfalnega Jezusovega prihoda v Jeruzalem (cf. Lk 19,28-40), kjer beremo, kako je  ljudstvo pred Jezusa, ki je jahal na oslu, pogrinjalo plašče in nastiljalo zelenje ter mu radostno vzklikalo. Pa je bilo to res vse ljudstvo, ali večina ljudstva, ki je bilo takrat prisotno v mestu? Najbrž ne, ampak gre v našem primeru predvsem za njegove učence in druge simpatizerje, ki so pričakovali, da jih bo Jezus osvobodil izpod rimske okupacije. 


Našemu Gospodu so bili  dobro poznani razlogi za to silno navdušenje množice in motivi za njeno slavljenje. Ljudje niso dojeli, kakšen je bil  resnični  pomen Jezusa in kaj je naš Gospod zares učil, ampak so razmišljali na povsem posvetni način, kar je približno štirideset let pozneje privedlo do obleganja Jeruzalema in njegovega uničenja. Namesto mesijanskega miru, ki so ga pričakovali, se jim je zgodila vojna, porušenje ljubljenega mesta in diaspora. Niso spoznali, kdo in kaj jim prinaša mir, niti niso spoznali, da jih je res obiskal resnični Mesija, ne pa tak, kot so si ga oni želeli in predstavljali.  To dejstvo ga je žalostilo. 

V nadaljevanju sledi opis očiščenja templja. Jeruzalemski tempelj je bil svet prostor, v katerem so darovali  žrtve in druge daritve. Če si hotel žrtvovati žival, si jo moral kupiti. Če si hotel kupiti žival, si moral to opraviti s tempeljskim, ne z rimskim  denarjem. Zato so morali imeti pri templju prodajalce in menjalce. Ti so si zaradi večjega udobja uredili svoja prodajna mesta znotraj tempeljskega dvorišča, kar je motilo zbranost pri bogoslužju. To je Jezusa motilo, zaradi česar se je razjezil in se fizično lotil prodajalcev ter menjalcev. Na splošno vlada prepričanje, da je jeza nekaj slabega, najdemo jo tudi na seznamu sedmih poglavitnih grehov. Apostol Pavel pravi s tem v zvezi: "Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo." (Ef 4,26)  Možno se je torej tudi jeziti in ne grešiti, res pa je, da je ta vrsta jeze žal dosti bolj redka od one druge. Jezus se je upravičeno jezil nad nespoštljivim obnašanjem na svetem mestu.

Jezus je nato učil v templju, medtem pa so duhovščina, pismouki in prvaki ljudstva kovali zaroto proti njemu (cf. Lk 19,47b.48).  Končalo se je  z Jezusovo aretacijo, montiranim sodnim procesom in obsodbo, ki jo je na okruten in ponižujoč način  izvedla rimska okupatorska oblast. Svet ni prepoznal Jezusovega poslanstva kot Mesija in Kneza miru. Toda njegova smrt ni bila zaman. Da je resnični Mesija ali Odrešenik je dokazal z vstajenjem od mrtvih. Umrl je za naše grehe in vstal zaradi našega opravičenja (cf. Rim 4,25). Kdor vanj veruje ima večno življenje.  Glagol verovati ne pomeni preprosto v nekoga ali nekaj verjeti, ampak temu zaupati in se nanj zanesti. Jezus je zanesljiv Odrešenik.  

Ali veruješ vanj?

19. avgust 2017

13. avgust 2017

Kakšni oskrbniki smo?

Nato je govoril svojim učencem: "Živel je neki bogataš, ki je imel oskrbnika in tega so mu zatožili, da zapravlja njegovo premoženje. 2 Poklical ga je in mu rekel: 'Kaj slišim o tebi? Podaj obračun o svojem oskrbovanju, kajti ne boš več mogel biti moj oskrbnik.' 3 Oskrbnik pa je rekel sam pri sebi: 'Kaj naj storim, ker mi gospodar jemlje oskrbništvo? Kopáti ne morem, beračiti me je sram. 4 Vem, kaj bom storil, da me bodo ljudje sprejeli v svoje hiše, ko me bo gospodar odstavil od oskrbništva.'  5 Poklical je dolžnike svojega gospodarja, vsakega posebej. In rekel je prvemu: 'Koliko si dolžan mojemu gospodarju?' 6 Ta je rekel: 'Sto čebrov olja.' On pa mu je dejal: 'Vzemi svojo zadolžnico, brž sédi in zapiši: petdeset.' 7 Spet drugemu je rekel: 'Koliko pa si ti dolžan?' Rekel mu je: 'Sto kadi žita.' Dejal mu je: 'Vzemi zadolžnico in zapiši: osemdeset.' 8 In gospodar je pohvalil krivičnega oskrbnika, da je preudarno ravnal, kajti sinovi tega veka so do svojega rodu preudarnejši kakor sinovi luči. 9 Jaz pa vam pravim: Naredite si prijatelje s krivičnim mamonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade."    
(Lk 16,1-9)

V zgornji priliki gre na prvi pogled gre za preprosto in lahko razumljivo zgodbo, a če vanjo malce poglobimo, hitro opazimo, da se v njej znajdemo pred nekaterimi nejasnostmi.  Če ji preveč površno preberemo, nas zlasti šokira dejstvo, da gospodar na koncu prilike pohvali krivičnega oskrbnika, ki je ogoljufal svojega gospodarja. Pa gre res za pohvalo? 

Med poslušalci te prilike so bili tako Jezusovi učenci, kar je razvidno iz 1, vrstice, kot tudi farizeji, kar je razvidno iz 14. vrstice, ki je zgornje besedilo ne zajema, njen prvi del pa se glasi takole: "Vse to so poslušali tudi farizeji, ki so bili lakomni na denar." (Lk 16,14)  Torej je šlo med drugim za ljudi, ki jim je denar še posebej dišal. 

Oskrbnik, o katerem pripoveduje prilika, je bil ali suženj ali osvobojenec, katerega naloga je bila, da vestno upravlja s premoženjem svojega gospodarja.  Bogataši se tudi v Jezusovem času niso posvečali vsem podrobnostim v zvezi z gospodarjenjem s svojim premoženjem, ampak so to prepuščali  oskrbnikom, ki  bi jim danes lahko rekli menedžerji. 

V naši priliki imamo opraviti z nepoštenim oskrbnikom, ki so ga zatožili, da slabo upravlja z gospodarjevim premoženjem. Oskrbnik se je skušal izvleči iz zagate na tako, da je povabil k sebi gospodarjeve dolžnike in na papirju zmanjšal njihove dolgove. Iz besedila ni razvidno, ali je  črtal del dolga, ali pa samo obresti na dolg. Oderuštvo je bilo namreč med Judi prepovedano. Morda si je prvi dolžnik v resnici izposodil le petdeset čebrov olja, zadolžnica pa je bila  skupaj z obrestmi napisana na sto čebrov. Naslednji dolžnik si je v tem smislu sposodil osemdeset kadi žita, ostalo pa so bile obresti. Kakorkoli, z uničenjem starih zadolžnic in s pisanjem novih je bil gospodar oškodovan. Toda potem je sledilo presenečenje, saj je ogoljufani gospodar  celo pohvalil krivičnega oskrbnika, ker je le-ta, zavedajoč se svojega položaja, preudarno poskrbel na svojo prihodnost, saj je računal, da ga bodo hvaležni dolžniki oskrbovali na  stara leta. 

Nauk te prilike je, da znajo posvetni ljudje velikokrat bolje poskrbeti za uresničenje svojih posvetnih ciljev, kot verniki ("otroci luči") za zadeve, ki se tičejo večnosti.  A ne le to. Jezus pravi na koncu našega odlomka: "Jaz pa vam pravim: Naredite si prijatelje s krivičnim mamonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade." (Lk 16,9) Mamon pomeni denar, premoženje ali nekaj podobnega. Pojem krivični mamon se lahko nanaša na premoženje, ki ga nekdo pridobi z zlorabo lastne premoči v škodo drugih in na sebično trošenje denarnih sredstev, ne oziraje se na potrebe drugih; nanaša se lahko tudi na kvarni vpliv denarja, ki večkrat zavede ljudi v krivičnost. 

Dejstvo je, da bo nekega dne naše premoženje propadlo in bomo ostali brez njega. Na onem svetu nič ne pomagajo niti rimski denariji niti naši evri ali katera koli sodobna valuta. Zato se od kristjanov pričakuje, da bodo svoj denar podelili s tistimi, ki so glede tega manj srečni. Verniki, ki svoja sredstva velikodušno delijo z drugimi, s tem izpričujejo svojo vero in predanost Bogu, pa tudi to, da morejo  na temelju  vere, ki je vir  njihove velikodušnosti, pričakovati Božje povračilo v večnosti. Ljubezen do bližnjih in pomoč bližnjim  je znamenje, da smo res Jezusovi učenci, ki uživamo odrešenje že tukaj in zdaj, na koncu pa bomo sprejeti v večna bivališča. Pa ne zaradi svojih dobrih del, ampak zaradi Kristusa, ki nam je pripravil večno zveličanje.



12. avgust 2017

Kristjan in sobivanje

Kristjan je v tem svetu poklican h koeksistenci, vendar ne k taki, kot jo predpisuje svet. Za svet pomeni koeksistenca to, da mora vsakdo sklepati kompromise. Na drugi strani ne sme kristjan nikoli izpostavljati svoje vere kompromisom, ampak gledati, da nas "kdo ne ujame s filozofijo in prazno prevaro, ravnaje se po človeškem izročilu in po prvinah tega sveta, ne pa po Kristusu." (Kol 2,8) Kristjani morajo glede svojega življenja in pričevanja trdno stati v resnici vere. 
(Neil Edlin)