26. julij 2015

Cerkev in postkrščanska kultura



Predpona "post-" je danes zelo popularna in splošno uporabljana. Govorimo o postmoderni, postkrščanstvu, post- (dodajte poljuben pojem)... Publicist Os Guiness je v svojem predavanju predstavil, kako naj bi se kristjani angažirali v tem post-obdobju, ki ga obvladuje in zaznamuje tako imenovana postkkrščanska kultura. 

Video traja malo manj kot 36 minut. 

25. julij 2015

Na skali ali na pesku?

"Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: 'Gospod, Gospod,' ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih. 22 Veliko mi jih bo reklo tisti dan: 'Gospod, Gospod, ali nismo v tvojem imenu prerokovali in v tvojem imenu izganjali demonov in v tvojem imenu storili veliko mogočnih del?' 23 In takrat jim bom naznanil: 'Nikoli vas nisem poznal. Pojdite proč od mene, kateri ravnate nepostavno!'
24 Zato je vsak, ki posluša te moje besede in jih uresničuje, podoben preudarnemu možu, ki je zidal svojo hišo na skalo. 25 Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi ter se zagnali v to hišo, in vendar ni padla, ker je imela temelje na skali. 26 Kdor pa te moje besede posluša in jih ne uresničuje, je podoben nespametnemu možu, ki je zidal hišo na pesku. 27 Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi; zagnali so se v to hišo in padla je in njen padec je bil velik."
28 Ko je Jezus končal te besede, so množice strmele nad njegovim naukom, 29 kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor njihovi pismouki.   (Mt 7, 21-29

Zgornji odlomek obsega zadnje vrstice znanega Jezusovega Govora na gori (vv. 21-27) ter evangelistove besede, ki zaključujejo celoten dogodek (vv.28-29).

V prvem delu (vv. 21 - 23) je naš Gospod poučil navzoče, kdo lahko pride v nebeško kraljestvo. Podvojitev imena: "Gospod, Gospod," sicer kaže na osebni odnos z nekom, v našem primeru z Jezusom. Toda dejstvo, da ima nekdo občutek osebnega odnosa z Jezusom, je premalo. Občutek ni nobeno jamstvo za dejansko stanje. Tudi sklicevanje na različna čudežna dejanja, ki jih nekateri izvajajo v Jezusovem imenu, ne šteje. V določenih evangelijskih krogih, predvsem tistih bolj karizmatične provenience, nekateri radi govorijo: "Gospod mi je položil na srce to in to," ali: "Gospod mi je rekel, naj naredim to in to." Vprašanje pa je, kateri gospod je tej osebi tisto položil na srce, ali rekel, da  naredi tisto. Zato je lahko prazno govorjenje: "Gospod, Gospod,"  zelo nevarna stvar, ki uspava tistega, ki to govori. Apostol Pavel pravi:  "Če si kdo domišlja, da je kaj spoznal, še ni spoznal, kakor bi bilo treba spoznati. Če pa kdo ljubi Boga, ga je on spoznal." (1Kor 8,2.3) Domišljanje še ni spoznanje. Ni dovolj domišljanje, ampak izpolnjevanje Božje volje: "Svet in njegovo poželenje mineta; kdor pa izpolnjuje Božjo voljo, ostane vekomaj." (1Jn 2,17)

O pomenu izpolnjevanja Božje volje govori Mt 7,24-27. Jezus nam tu govori o dveh hišah. Obe sta lahko na zunaj enako sezidani in dajeta vtis trdnosti. Problem pri tem pa je, na kakšni podlagi sta zgrajeni. V Jezusovi domovini Palestini so vodne ujme redke, so pa zato zelo hude.  Če je podlaga, na kateri je zgrajena hiša,  skala, potem se ni  bati, da bi neurje in povodenj zgradbo uničila. Če je podlaga pesek, je stvar drugačna. Deroča voda odnese podlago in hiša se sesuje. Gospod pravi, da  je tisti, ki ne le posluša, ampak tudi spolnjuje Božjo besedo, podoben človeku, ki gradi hišo na skali. Kdor besedo samo  posluša, a jo ignorira, je kot tisti,  ki gradi hišo na pesku. Takega čaka katastrofa. Pa smo spet pri začetku: v nebeško kraljestvo pride vsak, kdor uresničuje voljo nebeškega Očeta (Mt 7,21). Tak je kot  tisti, ki gradi na skali.

V zaključnih dveh vrsticah pravi evangelist, da so množice strmele nad njegovim naukom, ker je učil, kot nekdo, ki ima oblast, in ne, kakor so to počeli pismouki. Pismouki so se namreč pri svojih naukih in razlagah sklicevali na svoje predhodnike, slavne rabine. Jezusu se ni bilo treba sklicevati na nauke ljudi, kajti bil je Božji Sin, druga oseba Svete Trojice, ki je prišel na zemljo uresničit Očetovo voljo (Jn 6,38). Zato je učil kakor nekdo, ki ima oblast.

Kdor gradi svoje življenje na  Kristusu, gradi na skali. On sam pravi: "Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan." (Jn 6,40)  Bogu hvala za to!


24. julij 2015

Otroška vera

Jezus je ob neki priložnosti rekel: "Resnično, povem vam: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj." (Mr 10,15) Le kaj je Jezus s tem mislil? Je mar mislil, da se moramo pootročiti, da bi dosegli večno življenje? Kot kaže, danes žal nekateri res tako mislijo, ali pa se vsaj tako obnašajo in  ravnajo. 

Kaj torej pomeni sprejeti Božje kraljestvo kot otrok? Če hočemo odgovoriti na to vprašanje, moramo najprej izvedeti, po katerem kriteriju se pride v Božje kraljestvo, oziroma v večno življenje. Je treba kaj posebej velikega narediti? Je treba za to opravljati kake posebne pobožnosti?  Apostol Pavel pravi: "Plačilo za greh je namreč smrt; Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu." (Rim 6,23) S tem je povedal dvoje: najprej, kaj si zaslužimo za svoj greh in da je večno življenje Božji milostni dar. To, da je milostni, pomeni, da ni zaslužen. Je torej zastonj. Darovi se dajejo brezplačno,  zastonj. kako pa lahko sprejmemo ta dar? Pavel odgovarja: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar." (Ef 2,8) Milost je torej Božji dar, roka, s katero lahko ta dar sprejmemo, pa je vera. 

Otroška vera je popolno zaupanje v Božjo milost. Ljudje velikokrat rečejo: "Ah, nisem še čisto dober, da bi lahko sprejel/a Božjo milost." Drži. Nihče ni in nikoli ne bo dovolj dober, da bi to sprejel. Andrew Bonar, ki sem ga citiral čisto na vrhu, pravi, da otrok ne sprašuje, kakšen da je, da bi smel sprejeti darilo. Vpraša kvečjemu: "Ali je to zame?"  Nato darilo preprosto vzame. Otroci glede teh stvari ne komplicirajo, odrasli to delamo. V tem je bistvo otroške vere, oziroma otroškega zaupanja. 

Draga bralka, dragi bralec, Bog ti po svojem Sinu Jezusu Kristusu ponuja večno življenje kot svoj dar. Si ga pripravljen/a sprejeti? 

"Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje."  (Jn 3,16)


23. julij 2015

Baptistični teolog o pomenu izpovedi vere v cerkvi


Baptistična cerkev pri nas žal ni ravno znana po kakem specifičnem konfesionalizmu. Toda stvar ni čisto taka, kot se kaže na prvi pogled.  Tudi baptisti premorejo zelo kvalitetno izpoved vere, to je Druga londonska izpoved vere iz leta 1689. 

O pomenu izpovedi vere in konfesionalizma v cerkvi govori Peter Berthelsen v intervjuju na spodnji povezavi. 



Carl Trueman o pomenu izpovedi vere



Teolog in cerkveni zgodovinar Carl Trueman je v intervjuju, ki ga lahko slišite v zgornjem videu, podal razloge, zaradi so pomembni veroizpovedni obrazci (apostolska, nikejsko-carigrajska vera itn.) in  izpovedi vere (Belgijska, Druga helvetska izpoved vere itn.). Gre res zgolj za mrtve dokumente, ali za na Svetem pismu utemeljena besedila, ki definirajo doktrine, ki jih ima  in upošteva neka posamezna cerkev? Kakšen je odnos izpovedi vere in Svetega pisma? Odgovor najdete v intervjuju. Pogovor traja malo manj kot 37 minut. 

18. julij 2015

Kaj je tako posebnega na Jezusu?

Jezus je spet šel v shodnico in tam je bil človek, ki je imel suho roko. Prežali so nanj, ali ga bo ozdravil v soboto, da bi ga tožili. Tedaj je rekel možu s suho roko: "Vstani in stopi v sredo!"  Njim pa je rekel: "Ali se sme v soboto delati dobro ali zlo, življenje rešiti ali uničiti?" Ti pa so molčali. Jezno jih je premeril z očmi in žalosten nad zakrknjenostjo njihovih src rekel človeku: "Iztegni roko!" Iztegnil jo je in roka je bila ozdravljena. In farizeji so takoj odšli in se s herodovci posvetovali zoper njega, kako bi ga umorili.
Jezus se je s svojimi učenci umaknil k jezeru in velika množica iz Galileje je šla za njim. Tudi iz Judeje, Jeruzalema, Idumeje, dežele onkraj Jordana ter iz okolice Tira in Sidóna so prišli k njemu, velika množica teh, ki so slišali, kako velike reči je delal. Tedaj je rekel učencem, naj bo zanj pripravljen čoln zaradi množice, da ne bi pritiskala nanj. 10 Veliko jih je namreč ozdravil, zato so vsi, ki so jih zadele nadloge, silili za njim, da bi se ga dotaknili. 11 Kadar so ga nečisti duhovi videli, so padali predenj in vpili: "Ti si Božji Sin!" 12 Vendar jim je odločno zapovedoval, naj ga ne razglašajo.  (Mr 3,1-12)

Judovstvo Jezusovega časa je bilo  močno oddaljeno od tistega, kar poznamo kot Sveto pismo Stare zaveze. Rabini so bili mojstri glede interpretacije postave, saj so zapovedi, ki jih je težko izpolnjevati, poenostavljali, tiste, ki jih je lahko izpolnjevati, pa zapletali do nerazpoznavnosti. Ena od takih zapovedi je bila zapoved posvečevanja dneva počitka, torej sobote.

Toda Jezus se ni dal. On je ozdravljal bolne, kadar je bilo to potrebno, ne kadar bi bilo to všeč verskim voditeljem.  Ko  je vprašal tiste, ki so prežali nanj: "Ali se sme v soboto delati dobro ali zlo, življenje rešiti ali uničiti?" (Mr 3,4) je seveda ostal brez odgovora, kar je popolnoma logično, ker je vsakomur jasno, da se sme v soboto delati dobro in reševati življenja. Toda nasprotniki so umolknili, ker niso hoteli potrditi, da ima prav. Izvrševanje zapovedi, kot ga je določalo človeško izročilo, ne Bog, je imelo po njihovem prednost pred delanjem tistega, kar je prav. Je sedaj kaj drugače? Dandanes ljudje s svojo zakonodajo sprevračajo Božje postave in preganjajo tiste, ki se s tem ne strinjajo. Pri tem sodobnih postavodajalcev čisto nič ne zanima, če morda preganjani ne opravljajo dobrih del, koristnih za vso družbo.

"Jezus se je s svojimi učenci umaknil k jezeru in velika množica iz Galileje je šla za njim." (Mr 3,7a) Kjerkoli se je Jezus pojavil, se je okrog njega pojavila množica. Kaj je bilo na njem tako posebnega? Nekateri so hiteli k njemu po ozdravljenje, drugi po osvoboditev od hudih duhov, tretji iz radovednosti, četrti bi radi slišali, kaj jim ima za povedati. Zagotovo je šlo tu za najrazličnejše motive. Toda še ena stvar je bila: "[U]čil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor njihovi pismouki." (Mt 7,29) Pismouki so se pri svojem poučevanjem sklicevali na druge rabine, ti spet na druge itn. Tako je nastala vsa obsežna rabinska literatura. Jezus pa se ni skliceval na nikogar, ampak je poučeval z božansko avtoriteto. To so pripoznali celo demoni, ki "so padali predenj in vpili: "Ti si Božji Sin!" (Mr 3,11b)

Jezus danes ne hodi več po zemlji, a še vedno vznemirja s svojo celotno osebnostjo. Pa vendar ni najbolj pomemben zaradi svojega nauka. Niti ni najbolj pomemben zaradi tega, ker je izzival farizeje, ozdravljal bolnike in izganjal zle duhove. Najpomembneje pri njem je, da se je kot Božji Sin učlovečil,  živel popolno življenje v izpolnjevanju zapovedi, bil umorjen zaradi naših grehov in s svojim vstajenjem potrdil, da so nam po njem  odpuščeni vsi grehi. Z vsem svojim življenjem in delom je dokazal, da je popoln Odrešenik. On sam je rekel: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje."  (Jn 3,16)  To je tisto posebno!

11. julij 2015

O molitvi in vztrajnosti

Nekoč je na nekem kraju molil. Ko je nehal, mu je eden izmed njegovih učencev dejal: "Gospod, naúči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence." Rekel jim je: "Kadar molite, recite:
Oče! Posvečeno bodi tvoje ime.
Pridi tvoje kraljestvo.
Naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne
in odpústi nam naše grehe,
saj tudi sami odpuščamo vsakomur, ki nam je dolžan,
in ne vpelji nas v skušnjavo!"
In rekel jim je: "Kdo izmed vas, ki ima prijatelja, bo prišel opolnoči k njemu in mu rekel: 'Prijatelj, posodi mi tri hlebe kruha, kajti k meni je s potovanja prišel prijatelj in mu nimam s čim postreči,' in mu bo oni znotraj odgovoril: 'Ne nadleguj me! Vrata so že zaprta in moji otroci z menoj v postelji, ne morem vstati in ti dati.' Povem vam: Če ne bo vstal in mu dal zato, ker je njegov prijatelj, bo zaradi njegove nadležnosti vstal in mu dal, kolikor potrebuje. Tudi jaz vam pravim: Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! 10 Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo. 11 Ali je med vami oče, ki bo dal svojemu sinu kačo, če ga bo prosil za ribo? 12 Ali mu bo dal škorpijona, če ga bo prosil za jajce? 13 Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo."     (Lk 11,1-13)

Zgornji odlomek bi lahko razdelili na dva dela: prve štiri vrstice se nanašajo na Gospodovo molitev, preostale pa na vztrajnost v molitvi. 

Verzija Gospodove molitve, podana v Lukovem evangeliju je nekoliko krajša od tiste pri Mateju 6,9-13. Oba evangelista jo tudi podajata v različnem kontekstu: Matej jo navaja v sklopu znanega Govora na gori, Luka pa kot odgovor na vprašanje enega od učencev. Menim, da gre za dve varianti iste molitve, ki ju je Jezus povedal na dveh različnih krajih in ob različnem času. Mnogi kristjani danes trdijo, da je Jezus posredoval to molitev le kot vzorec za osebno molitev. S to trditvijo se strinjam, a brez prislova "le". Luka nam je namreč ne podaja kot vzorec,  ampak navaja: "Kadar molite, recite..."  Matej je glede tega malo drugačen: "Vi torej molite takole[...]" (Mt 6,9a) Gospodovo molitev torej smemo vzeti kot vzorec za   molitev, ki jo sami oblikujemo, smemo pa jo moliti tudi tako, kot je zapisana. "Matejevo" verzijo očenaša najdemo tudi v starokrščanskem spisu Didaché iz 1. stoletja, kjer pravi: "Molite takole: 'Oče naš, ki si v nebesih[...]'" To pomeni, da so to molitev kristjani molili že v 1. stoletju. Če je stvar taka, ne vidim nobenega razloga, da je ne bi smeli moliti tudi danes. 

Jezus nam je razodel prvo osebo Svete Trojice z imenom Oče. Gre za izraz, ki ustreza aramejskemu "Abba", kar je bil tistem času običajen naziv, s katerim so v krogu družine klicali očeta. Ime je nekaj, kar predstavlja osebo kot celoto, posvečevanje Božjega imena pomeni izraziti spoštovanje do Boga. Ko rečemo: "Posvečeno bodi tvoje ime," izrazimo željo, da bi ljudje globoko spoštovali Stvarnika nebes in zemlje. Ko prosimo za prihod kraljestva, prosimo za dve stvari. Najprej, da bi moč kraljestva zavladala v srcih vseh ljudi, obenem pa tudi za prihod Božjega kraljestva v njegovi polnosti, ko se bo naš Gospod Jezus Kristus vrnil v vsej svoji slavi. Ko prosimo za vsakdanji kruh, pravzaprav prosimo za vse svoje vsakdanje potrebe. Ko prosimo za odpuščanje, prosimo za nekaj, kar potrebujemo vsak dan. Ne glede na vse, smo še vedno grešniki, kajti še vedno grešimo. Žal se tega nekateri kristjani premalo zavedajo. Kristjan je, kot je rekel Luther, "simul iustus et peccator," ali po domače: istočasno pravičen in grešnik. Pravičen, ker je opravičen po milosti, ki jo prejema po veri v Jezusa Kristusa, grešnik pa zato, ker žal še vedno greši. Toda pri tem, ko prosimo za odpuščanje, smo dolžni tudi mi odpuščati svojim dolžnikom, v nasprotnem primeru nismo s svojo prošnjo naredili nič. Če ne odpustim in rečem, naj mi Bog odpusti, kakor sem to jaz storil, potem je ta prošnja nična. Zato je odpuščanje tako zelo pomembno. Lukova verzija Gospodove molitve se končuje z: "In ne vpelji nas v skušnjavo." Izraz, ki  ga pri nas prevajamo kot skušnjavo, bi lahko prevedli tudi kot preizkušnjo. V tej prošnji torej prosimo, naj  Bog ne dopusti, da bi zapadli v okoliščine, ki bi jim lahko podlegli. Bog dopušča preizkušnje (Mt 4,1), a ne preko naših zmožnosti, ampak nam ob njih omogoči izhod, da bi jih mogli prestati (1Kor 10,13). Vseeno pa si jih naj nihče  ne želi.  Še na nekaj opozarjam pri Gospodovi molitvi, in sicer, da je napisana v prvi osebi množine, torej gre za zborno, občestveno molitev. 

V drugem delu nas Jezus uči, kako vztrajni moramo biti pri svojih molitvah in prošnjah. V enoprostornih hišah tistega časa je vsa družina spala na nekakšnem podiju. Če si ponoči prišel po karkoli, si pri spanju zmotil celo družino, ne le svojega prijatelja, ki si ga prišel prosit za pomoč. V takih primerih prijateljstvo najbrž ne bi bil zadosten razlog za to, da bi oni znotraj vstal in ti dal, česar si ga prosil. Pomembnejši razlog je vztrajnost. Bog včasih odlaša z izpolnitvijo naših prošenj. Ne vemo točno, zakaj je tako. Zato je pomembno, da vztrajno prosimo, vztrajno iščemo in vztrajno trkamo. Seveda moramo prositi stvari, ki so po Božji volji. Zanimiv je zaključek tega odlomka, kjer pravi: "Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo." (Lk 11,13) Zakaj uporablja Jezus izraz hudobni? Odgovor najdemo v že omenjeni Luthrovi misli, da smo obenem pravični in grešniki. S tem torej ni mišljena neka specifična hudobija, ampak splošna grešnost, ki smo jo podedovali od svojega praočeta. Toda Jezus Kristus je prišel na svet, da bi nam dal po svoji smrti na križu popolno opravičenje od vsega greha in hudobije ter nam podelil novo življenje. Mi še vedno grešimo, toda greh ni več naše naravno stanje. Čeprav grešimo, znamo dajati dobre darove otrokom. Tako tudi Bog, ki je vir vse dobrote, daje Svetega Duha tistim, ki vztrajno prosijo. 

Bogu hvala za njegove darove!

04. julij 2015

Kadar Jezus kliče...

Spet je odšel k jezeru. Vse ljudstvo je prihajalo k njemu in jih je učil. 14 Spotoma je zagledal Levija, Alfejevega sina, ki je sedèl pri mitnici, in mu rekel: "Hôdi za menoj!" In ta je vstal in šel za njim. 15 In ko je bil pri mizi v njegovi hiši, je veliko cestninarjev in grešnikov sedelo z Jezusom in njegovimi učenci; bilo jih je namreč veliko in so hodili za njim. 16 Ko so pismouki med farizeji videli, da jé z grešniki in cestninarji, so rekli njegovim učencem: "Kako to, da jé s cestninarji in grešniki?" 17 Jezus je to slišal in jim rekel: "Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike."    (Mr 2,13-17)

Levi, ki se je tudi imenoval Matej, ni bil ravno oseba, ki bi bila pogodu večini takratnih Judov. Glavni razlog za njegovo nepopularnost je bil njegov poklic. Bil je namreč cestninar, oziroma dacar, kakor pač hočete. Za osovraženost tega poklica sta bila dva razloga: prvi je bila provizija, ki so jo jemali dacarji pri pobiranju davkov, mitnin in cestnin. Ta je znala biti zelo visoka, kar je bilo v nasprotju s postavo, ki znotraj Izraela prepoveduje oderuštvo (cf. 3Mz 25,35.36). Po drugi strani so bili ti ljudje v službi rimskega okupatorskega režima, torej so jih Judje obravnavali kot kolaborante. Toda Jezus se je zaustavil ravno pri tem človeku in ga pozval, naj mu sledi. 

Matej je šel za Jezusom in mu priredil veliko gostijo, na katero je povabil svoje prijatelje. Le kdo so lahko bili cestninarjevi prijatelji? Pošteni in pobožni Judje zagotovo ne, ampak ljudje Matejeve vrste, torej cestninarji in grešniki. Ko so poklicni poštenjaki to videli, so se seveda  pravičniško  zgražali nad    takim ravnanjem. Toda Jezus jim je povedal pomembno resnico, da ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni, in da ni prišel klicat pravičnih, ampak grešnike. 

Pri tem pa se poraja vprašanje, kdo je sploh grešnik. V očeh povprečnega človeka so grešniki vedno "oni drugi". Tako so razmišljali tudi farizeji in drugi ugledni ljudje. Od nekdaj velja pravilo, da ljudje, ki se imajo za pravične, ne čutijo potrebe po odrešeniku. Toda Bog, ki vidi v srca in ima vpogled v skrite misli in motive, se s tem ne bi  strinjal. Že Job je spoznal naslednje: "Glej, on ne zaupa svojim svetim, v njegovih očeh še nebesa niso čista." (Job 15,15) Prerok Izaija pa pravi:  "Glej, ti si se srdil in mi smo grešili,če bi se vedno držali tvojih poti, bi bili rešeni. Vsi smo postali kakor umazanec, vsa naša pravična dela kakor umazana obleka."  (Iz 64,4b.5) Če bi se vedno držali Božjih poti, bi bili rešeni, pa se ne. Zato potrebujemo odrešenika.  Človekova grešnost je zelo močna stvar. Kánoni dodrechtske sinode govorijo o popolni pokvarjenosti. Tega ne smemo razumeti v kvantitativnem, ampak v kvalitativnem smislu. Greh, ki je v človeku, popolnoma zadostuje za večno pogubljenje.  Ta nauk je danes zelo nepopularen, a zato ni nič manj resničen kot pred 400 ali 2100 leti. Greh je kot močan strup, pri čemer zadostuje za usmrtitev že majhna doza. Potem je vseeno, ali smo prejeli enojno ali stoterno dozo. 

Jezus Kristus je tisti, ki je prišel klicat grešnike. Na zemlji je živel popolno in brezgrešno življenje,  v popolni poslušnosti Očetovi volji, bil je usmrčen za naše grehe in  obujen za naše opravičenje.  On je popoln Odrešenik. Ko je poklical Levija ali Mateja, je popolnoma preusmeril tok njegovega življenja. Matej,  je tako postal apostol in evangelist. Zgodilo se je tisto, kar je bilo videti popolnoma nemogoče. Jezus podarja novo življenje. Kadar in kogar On kliče, tedaj in tega zares kliče. Njemu, edinemu Odrešeniku, bodi slava na veke! 


30. junij 2015

Je Bog proti gejem?


Sam Allberry je anglikanski duhovnik, ki čuti privlačnost do pripadnikov istega spola. Je tudi avtor knjige Is God Anti-Gay? (Je Bog proti gejem?)  Pred nekaj meseci je gostoval na Westminstrskem seminarju v Kaliforniji, kjer je imel predavanje na to temo. Predavanje je trajalo malo več kot tričetrt ure. 


Po predavanju je dr. R. Scott Clark z njim opravil še  intervju. Intervju je trajal malo manj kot pol ure. 


Priporočam.