10. februar 2016

J. C. Ryle o razlogih za žalovanje




Mojca Magdič Belcl: »Mame ni, mama je antropološki pojem!«


Zadnjo nedeljo v januarju, ko sem na družbenih omrežjih spremljala posnetke italijanskega Family day (množični shod za ohranitev družine, kot skupnosti moškega, ženske in otrok(a), op.p.), se mi je pojavila povezava za ogled televizijskega soočenja, ki ni samo mene, ampak tudi večino Italijanov pustilo skoraj brez besed.

Na soočenju so prisostvovali: gost »za«, gostja »proti«, preko video povezave istospolni par (dva moška), ki živi v Kanadi in vzgaja 3 otroke, preko druge video povezave politik in družbeni kritik ter dva moderatorja (dva moška). Po ogledu celotne oddaje lahko rečem: šest moških proti eni ženski. Cilj soočenja je seveda bil slišati argumente »za« in »proti« glede predloga zakona, ki izenačuje civilno partnersko zvezo homoseksualnih oseb s poroko in omogoča posvojitev partnerjevih otrok. Kar je dvignilo večino Italijanov pokonci pa je možnost porasti protizakonitega nadomestnega materinstva, s katerimi bi istospolni pari lahko posvojili otroke.

Preostanek članka najdete na spletni strani Časnika >>>


07. februar 2016

V znamenju križa


Zbral je okrog sebe dvanajstere in jim rekel: "Glejte! V Jeruzalem gremo in nad Sinom človekovim bo izpolnjeno vse, kar je pisano po prerokih. 32 Izročen bo namreč poganom, ki ga bodo zasmehovali, z njim grdo ravnali, vanj pljuvali, 33 ga bičali in umorili, in tretji dan bo vstal." 34 Vendar oni niso doumeli nič od tega. Ta govor jim je ostal prikrit in niso razumeli, kar je govoril.
Ko se je bližal Jerihi, je sedèl ob poti neki slepi mož, ki je prosil vbogajme. 36 Slišal je množico, ki je šla mimo, in spraševal, kaj je to. 37 Povedali so mu, da gre mimo Jezus Nazarečan. 38 Zavpil je: "Jezus, Davidov sin, usmili se me!" 39 Tisti, ki so hodili spredaj, so ga grajali, naj umolkne; on pa je še bolj vpil: "Davidov sin, usmili se me!" 40 Jezus se je ustavil in ukazal, naj ga pripeljejo k njemu. Ko se mu je približal, ga je vprašal: 41 "Kaj hočeš, da ti storim?" Dejal je: "Gospod, da bi spregledal." 42 Jezus mu je rekel: "Spreglej! Tvoja vera te je rešila." 43 In pri priči je spregledal. Šel je za njim in slavil Boga. Vse ljudstvo, ki je to videlo, je hvalilo Boga.    (Lk 18,31-44)

Zgornja perikopa je sestavljena iz dveh delov, ki pa imata nekaj skupnega: oba se nanašata na vero. Pred svojo zadnjo potjo v Jeruzalem je Jezus že tretjič povedal učencem, kaj ga tam čaka. Toda, kot pravi evangelist, učenci niso, enako kot pri njegovi prvi in drugi napovedi,  doumeli nič od tega.  Stvar jim je ostala prikrita. Tudi danes so mnogim ljudem te stvari prikrite: vedo sicer, da je Jezus trpel, bil križan in pokopan, potem pa se zgodba za nekatere konča. Obstajajo tudi taki, ki verujejo, da je vstal od mrtvih in šel v nebesa, a se ne zavedajo, kaj je s tem Jezus storil zanje, ampak si sami  kar naprej prizadevajo, da bi tudi oni opravili kako dobro delo namesto njega, kot da je bila njegova žrtev nepopolna. Kakorkoli že, tudi apostoli niso razumeli, kaj je govoril, so pa to razumeli pozneje, ko je vstal od mrtvih. 

Bil pa je nekdo, ki je ob srečanju z Jezusom takoj vedel, s kom ima opravka. To je bil slepi berač pred Jeriho. Le kako je lahko slepec vedel? Res je, določene informacije je dobil od ljudi okoli sebe. Ti so mu povedali, da po poti prihaja Jezus iz Nazareta. Zelo je verjetno, da  je tudi že kaj slišal o tej osebi. Toda, to je premalo za vero in zaupanje, ki ga je imel v moč Jezusa Kristusa. Resnična vera je Božji dar in očitno je slepi berač premogel to vero. Jezusovi učenci so videli mnogo čudežev in ozdravljenj, ki jih je opravil naš Gospod, slišali so veliko prilik in naukov, a še vedno niso razumeli. Pri njih je šlo vse bolj postopoma, temu slepemu človeku pa je bilo takoj jasno, koga ima pred sabo. To je milost, da, velika milost. Odrešenje je iz milosti, vera, ki rešuje pa tudi.

Apostoli niso razumeli, ker jim to v tistem trenutku še ni bilo dano. Razmišljali so namreč v napačni smeri. šele takrat, ko so se vse Kristusove napovedi uresničile, so doumeli, o čem jim je govoril. Vse njegovo življenje je bilo v znamenju križa. Na tem mučilnem in smrtonosnem orodju je prejel smrt, ki smo si jo zaslužili mi, z našim grehom. To pa zato, da bi lahko  v zameno po veri prejeli večno življenje. Prostovoljno je prejel kazen, namenjeno nam. Spoznanje te resnice ni preprosto. Večina je zaslepljena in to zavrača, tako kot pobožni Savel, ki je preganjal Jezusove sledilce. Ko pa je enkrat spregledal, je to obrnilo njegovo življenje na glavo.  Jezus pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Da, odrešenje, ki nam ga je prislužil Jezus, je v primerih, kadar deluje milost, zelo preprosta stvar.  


03. februar 2016

Jožefova zgodba

Gre za znano Jožefovo zgodbo, kot je zapisana v 1. Mojzesovi knjigi, ne za njeno glasbeno - scensko priredbo Jožef in njegova sanjsko pisana obleka, kot sta jo oblikovala avtor besedila Tim Rice in skladatelj Andrew Lloyd Webber. Če gre muzikal v smeri izpolnitve velikih sanj, ima originalna zgodba čisto drugo noto. O tem so se pogovarjali teologi, oziroma pastorji: Eric Landry, Kim Riddlebarger, Rod Rosenbladt in Michael Brown. 


Pogovor traja malo več kot pol ure. 


31. januar 2016

Vrata so oseba!

Slika je vzeta s strani Calvinistic Cartoons in poslovenjena.
"Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil," pravi Jezus v Jn 10,9.  Nobenih drugih vrat ni, ki bi vodila v večno življenje. Vsa druga vodijo v pogubo. 


30. januar 2016

O sejanju in sprejetju besede

Ivan Grohar: Sejalec. Vir slike: Wikipedija

Ko se je zbirala velika množica in so ljudje iz raznih mest prihajali k njemu, je spregovoril v priliki: 5 "Sejalec je šel sejat svoje seme. Ko je sejal, je nekaj semena padlo ob pot. Pohodili so ga in ptice neba so ga pozobale. 6 Drugo je padlo na skalo, in ko je pognalo, se je posušilo, ker ni imelo vlage. 7 Drugo je padlo med trnje, in trnje, ki je zrastlo z njim, ga je zadušilo. 8 In spet drugo je padlo v dobro zemljo in pognalo ter obrodilo stoteren sad." Ko je to povedal, je zaklical: "Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!"
Njegovi učenci so ga spraševali, kaj pomeni ta prilika. 10 Rekel jim je: "Vam je dano spoznati skrivnosti Božjega kraljestva, drugim pa je to dano v prilikah, da
gledajo, pa ne vidijo,
              in poslušajo, pa ne doumejo.
Prilika pa pomeni tole: Seme je Božja beseda. 12 Ob poti so tisti, ki poslušajo, nato pa pride hudič in jim vzame besedo iz njihovih src, da ne bi verovali in ne bi bili rešeni. 13 Na skali so tisti, ki z veseljem sprejmejo besedo, ko jo slišijo, vendar ti nimajo korenine: nekaj časa verujejo, v trenutku preizkušnje pa odpadejo. 14 Seme, ki je padlo med trnje, so tisti, ki slišijo, vendar se zaradi skrbi, bogastva in naslad življenja na svoji poti zadušijo, tako da ne obrodijo sadov. 15 Seme v dobri zemlji pa so tisti, ki z lepim in dobrim srcem besedo slišijo in jo ohranijo ter v stanovitnosti obrodijo sad."   (Lk 8,4-15)

Zgornja prilika sodi med Jezusove bolj znane prilike, saj jo najdemo v vseh treh sinoptičnih evangelijih. Ponavadi jo imenujemo Prilika o sejalcu, čeprav bi bil morda bolj ustrezen kak drug naziv. Ko je Jezus povedal priliko, so ga učenci  spraševali glede njenega pomena. V svojem odgovoru jim je Jezus pojasnil,  zakaj sploh uporablja prilike. Povedal je, da je njihov namen ta, da bi ljudje, ki jim skrivnost Božjega kraljestva ostaja neznanka, glede tega še naprej tavali v temi.  To so tisti, ki zakrknejo svoja srca pred resnico (cf. Apd 19,9. Rim 11,7-9). Mnogi Božje besede ne sprejemajo in raje ostanejo v temi. 

Božja beseda se seje zelo na široko. To je tako, kot bi metal seme sem ter tja: nekaj ga pade ob pot, nekaj na skalo, nekaj med trnje, nekaj pa na rodovitno prst. Le tisto, ki pade na rodovitno prst, vzklije, zraste in na koncu prinaša sadove. Sprejetje besede je torej odvisno od prsti. Toda prst sama kot taka nima prav nobenih zaslug za to, da v njej vzklije seme in rodi pridelek. Prst namreč ni zaslužna za to, da je rodovitna ali ne. Enako tudi človek, ki sprejme Božjo besedo, nima nobenih zaslug, da jo je sprejel in da je v njem obrodila sad. Mi nismo sami svoji stvarniki, ampak je Bog naš Stvarnik. Ko so se Korinčani kregali glede tega, komu med apostoli pripadajo, jim je Pavel povedal: "Jaz sem zasadil, Apolo je zalil, Bog pa je dal rast, tako da ni nič tisti, ki sadi, in nič tisti, ki zaliva, ampak tisti, ki daje rast, Bog." (1Kor 3,6.7) Niti oznanjevalci besede niti njeni prejemniki nimajo nobenih zaslug za to, da se v posamezniku beseda razvija, krepi, raste in prinaša sadove, ampak je Bog  tisti, ki za vse to poskrbi. On je tudi v naprej pripravil srca vernih, da bi bila zmožna verovati (cff. Rim 8,29.30. 11,2. Ef 1,5.11). 

V mnogih cerkvah danes preizkušajo najrazličnejše strategije, da bi svetu uspešneje posredovali krščansko sporočilo. Ampak moč evangelija ni v naših metodah in strategijah. Pravzaprav sploh ni odvisna od nas, ampak od Boga.  On je tisti, ki po Svetem Duhu edini kultivira prst človeških src, da so pripravljena na sprejetje njegove besede, ki se potem lahko v njih ukorenini, zraste in obrodi sadove.


25. januar 2016

Človekov problem


Ljudje si človekov problem zelo različno razlagamo. Že na vprašanje:  "Kaj je človekov osnovni problem?" bi dobili najrazličnejše odgovore. 

Humanizem pravi: "Problem je zunaj nas, rešitev je v nas." Človek naj bi bil sposoben rešiti vse probleme na svetu, če bi...  Eni pravijo, da bi morali bolj znanstveno razmišljati, drugi bi ta cilj dosegli z izobraževanjem, tretji z rušenjem tega krivičnega sveta in z graditvijo "pravičnejše" družbe (eno tako smo že imeli, a ni bil skoraj nihče, razen nomenklature, zadovoljen z njo).

Religija pravi: "Problem (če ta sploh obstaja) je (bolj ali manj) v nas, obenem pa  (bolj ali manj) izven nas." Rešitev problema (če obstaja) je znotraj nas. Mi smo tisti, ki z dobrimi deli, pobožnostmi, askezo, različnimi vajami in kar je še takega, rešujemo ta problem. 

Krščanstvo pravi: "Problem je v nas, rešitev je izven nas." Problem, o katerem govori krščanstvo, je greh, rešitev problema pa je Jezus Kristus. Tu ne mislim njegovih moralnih naukov, ampak pravičnost, ki jo je on sam s svojim življenjem in žrtvijo na križu prislužil vsem, ki vanj verujejo. 


24. januar 2016

Je to res krivično?


V tem prispevku obravnavam Jezusovo priliko o delavcih v vinogradu, ki je zapisana v Mt 20,1-16. Prilika se začne takole: "Nebeško kraljestvo je namreč podobno hišnemu gospodarju, ki je šel zgodaj zjutraj najet delavce za svoj vinograd.  Z delavci se je pogodil za en denarij na dan in jih je poslal v svoj vinograd." (Mt 20,1.2) Nadaljuje pa se nekako takole: okrog tretje dnevne ure, ali po naše okoli devetih zjutraj, se je z naslednjo skupino pogodil za enako plačilo; postopek se je ponovil okoli šeste, devete in enajste ure, torej okoli poldneva, treh in petih popoldne. Z vsako od teh skupin se je pogodil za plačilo enega denarija. To je bila tedaj običajna plača za celodnevno delo. Proti večeru je poklical oskrbnika in mu velel, naj vsakemu izplača po en denarij, in to tako, da izplača najprej zadnjim, nazadnje pa prvim, tako da so lahko tisti, ki so začeli z delom bolj zgodaj, videli, koliko so zaslužili tisti, ki so prišli za njimi. Tisti, ki so začeli delati zgodaj zjutraj, so se počutili opeharjene: "In ko so to prejeli, so godrnjali nad hišnim gospodarjem, češ: 'Ti zadnji so delali eno uro in si jih izenačil z nami, ki smo prenašali težo dneva in vročino.'" (Ibid. vv. 11.12)  Pa so bili res opeharjeni? V priliki je gospodar odgovoril enemu od prizadetih: "Prijatelj, ne delam ti krivice. Ali se nisi pogodil z menoj za en denarij? Vzemi, kar je tvojega, in pojdi! Hočem pa tudi temu zadnjemu dati kakor tebi. Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?" (Ibid. vv. 13-15) 

Če gledamo na ta dogodek s čisto posvetnega stališča, bi se komu res lahko upravičeno zazdelo, da je pri vsej stvari nekaj narobe, čeprav je bilo vse narejeno po pravilih, saj more delodajalec s svojim početi, kar hoče.  S pravnega vidika je bilo sicer vse v najlepšem redu, z vidika pravičnosti pa ne. Delodajalec naj bi plačeval delavce po njihovem delu, ne po svojih trenutnih kapricah.

Toda prilika ne govori o tem, čemu je podobna ureditev tega sveta, ampak, čemu je podobno nebeško kraljestvo. Kristjani, ki so to že zelo dolgo, utegnejo godrnjati zoper mlajše brate in sestre, če morda ti hitreje napredujejo: "Komaj je prišel zraven, je že med glavnimi." V cerkvi se lahko zgodi, da nekateri  zviška gledajo na spreobrnjenca, ki je bil še malo nazaj očiten grešnik. Pri tem kristjani pozabljamo, da smo tudi mi vsi skupaj grešniki,  odrešeni po milosti, ne po naših zaslugah in zaslužnih delih. "Desni" hudodelec (cf. Lk 23,39-42) zagotovo ni storil nobenega zaslužnega dejanja, saj se je spreobrnil šele tik pred smrtjo. Tudi ni obvladal nobene od potankosti krščanske teologije, ni vedel za nauk o Trojici, ni imel pojma o krstu in obhajilu, nikoli v življenju ni prebral niti ene črke iz Nove zaveze, nič od tega! Toda edino on je zanesljivo in neposredno od našega Gospoda kanonizirani svetnik, ki je prejel zagotovilo:  "Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju."  (Lk 23,43b) Če bi šlo vse po pravici in pravičnosti, bi moral biti mož pogubljen, Kristus pa mu je obljubil raj. 

Božja pravičnost se je izkazala na Jezusu Kristusu, ko je Bog Oče nanj izlil svojo jezo, ki je bila namenjena nam. Jezusov križ je tisti, ki zagotavlja večno življenje vsem, ki vanj zaupajo, ne pa njihova dela ali dolžina krščanskega staža. "Plačilo" je po milosti, ne po takšnih ali drugačnih zaslugah, milost pa lahko sprejemamo edino po veri.  Milost in pravičnost se med sabo razlikujeta. Jezus je naša pravičnost pred Bogom. Zato pravi Pavel: "Zdaj ni torej nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu." (Rim 8,1) Na drugem mestu pa pravi: "Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo." (Rim 3,22a)  Sam bi še dodal: "Ne glede na dolžino tvojega staža v veri."