31. oktober 2014

30. oktober 2014

O čem govori Trubarjev Cerkveni red?

V pričujočem videu je Matjaž Črnivec predstavil Trubarjev cerkveni red in spregovoril o njegovem pomenu za današnje kristjane. Predavanje je potekalo v Reformirani evangelijski cerkvi v Ljubljani, dne 24. oktobra. Video traja 41 minut.  Predavanje gre zelo lepo v kontekst s praznikom reformacije.

Vsem obiskovalcem tega spletnika  želim  blagoslovljen dan reformacije!

29. oktober 2014

Trubarjev cerkveni red v sodobni slovenščini

Izšel je znotrajjezikovni prevod Trubarjeve Cerkovne ordninge ali Cerkvenega reda v sodobno slovenščino.  Delo je uredil in spremno študijo napisal Kozma Ahačič. Vinko Ošlak in Kozma Ahačič sta naredila kritični prevod, diplomatični prepis pa sta pripravila Kozma Ahačič in Aleksander Erniša.

V četrtek, 30. oktobra 2014 bosta Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in Založba ZRC  pripravila predstavitev tega pomembnega prevoda.  Predstavitev bo potekala v Prešernovi dvorani na Novem trgu 4 v Ljubljani, s pričetkom ob 11. uri. 

V Murski Soboti bodo  to delo predstavili v sredo, 5. novembra 2014, s pričetkom ob 18. uri. Predstavitev se bo odvijala v prostorih tamkajšnje Pokrajinske in študijske knjižnice. 


Ko bog narobe začivka

Na Čivkališču alias Twitterju sem danes odkril boga, ki je zelo slab teolog. Takole nam svetuje: "Jezus je umrl za vaše (ali tvoje) grehe, kaj še čakate (ali čakaš)? Grešite (ali greši)! Glede na to, da tole sodobno božanstvo, čeprav je videti na sliki že zelo priletno, ne uporablja več angleščine iz časa kralja Jakoba, ko so še razlikovali med thou in you ter thy in your, ne vem, ali je hotel uporabiti edninsko ali množinsko obliko. Toda  to sploh ni pomembno.

Božanskemu sem odgovoril takole: "Če je Jezus res umrl za tvoje grehe, potem si mrtev za greh. Greh je zate postal nelogičen. (cf. Rim 6,1.2)." Izvirno besedilo v slovenskem prevodu se glasi: "Kaj bomo torej rekli? Naj vztrajamo v grehu, da se pomnoži milost?  Nikakor ne. Le kako bomo mi, ki smo odmrli grehu, mogli še živeti v njem?"  Božanstvo je spregledalo zelo pomembno resnico, ki je izražena na nagrobniku na desni:  "Tako tudi vi: mislite, da ste mrtvi za greh, a da živite za Boga, v Kristusu Jezusu." (Rim 6,11)  Mrlič  ne more več grešiti, kajne? Slaba teologija čivkališčnega boga izhaja iz slabe teologije, ki je na široko razprostranjena v Severni Ameriki med tamkajšnjimi evangelikalci, ki prelahko jemljejo odrešenje. Res pa je tudi, da kristjan, četudi je mrtev za greh, še vedno lahko počne to,  kar je zanj nelogično. Kristjan lahko pade v greh, a se bo hotel potem čim prej izkopati iz njega. To pa zato, ker greh ni njegovo naravno stanje. Še vedno je mrtev zanj. 

Njegova prioriteta ni greh, ampak Bog in njegovo kraljestvo. On je mrtev za greh, a živ za Boga. Pa ne za tistega čivkališčnega. 


25. oktober 2014

Odpad in rešitev

 Rekel sem jim: "Zgodila se mi je GOSPODOVA beseda, rekoč: 21 Povej Izraelovi hiši: Tako govori Gospod BOG: Glejte, oskrunil bom svoje svetišče, ponos vaše moči, radost vaših oči in hrepenenje vaše duše. Vaši sinovi in vaše hčere, ki ste jih morali zapustiti, bodo padli pod mečem. 22 Tedaj boste storili, kakor sem storil jaz: ne boste si zakrivali brade ne jedli kruha sosedov. 23 Svoja pokrivala boste imeli na glavah in obuvala na nogah, ne boste žalovali ne jokali, temveč boste propadali zaradi svojih krivd in stokali drug pred drugim. 24 Ezekiel vam bo za znamenje, kajti vse, kar je storil, boste storili tudi vi, ko pride to. Tedaj boste spoznali, da sem jaz Gospod BOG."    
 (Ez 24,20-24)

Prerok Ezekiel je izhajal iz duhovniške družine.  Ko so leta 597 pr. Kr. Babilonci zavzeli Jeruzalem, so odpeljali v svojo deželo kralja Jojahina in kakih deset tisoč Judov, med katerimi je bil tudi mladi Ezekiel. Babilonci so postavili na prestol njegovega strica  Sedekija.  Ker se je le-ta uprl Babiloncem, je babilonska vojska odkorakala proti Jeruzalemu in ga znova obkolila. Iz tistega časa je tudi zgornji odlomek (januar 588 pr. Kr.).

V prvem delu 24. poglavja (vv. 1-14) je Bog razodel Ezekielu usodo Jeruzalema, na začetku drugega dela (vv. 16-18)  pa mu je dal navodila, kako naj ravna ob ženini smrti: "Sin človekov, glej, z nenadnim udarcem ti bom odvzel radost tvojih oči. A nikar ne žaluj, ne jokaj in ne pretakaj solz!  Tiho vzdihuj, a žalovanja za mrtvimi ne opravljaj! Nadeni si pokrivalo, natakni si obuvalo na noge, ne zakrivaj si brade in ne jej kruha sosedov.  Zjutraj sem še govoril ljudstvu, zvečer pa mi je umrla žena. Naslednje jutro sem storil, kakor mi je bilo ukazano."  Podobno, kot je pozneje Gospod Jezus Kristus govoril ljudstvu v prilikah, je Ezekiel deloval kot neke vrste "živa prilika". Njegovo ravnanje je zbujalo pozornost izgnancev, kar je potem lahko izkoristil za posredovanje preroške besede. V našem primeru je napovedal uničenje Jeruzalema, skupaj s templjem.  Oskrunjenje in uničenje templja se je zdelo starozavezni cerkvi nekaj najbolj nemogočega.  Toda Bog ni bil tisti, ki je prvi oskrunil svoje svetišče.  V  Ez 8 beremo, da je ljudstvo, ki bi moralo biti sveto Božje ljudstvo,  sámo oskrunilo tempelj s svojim malikovanjem.  Po drugi strani Bog ne potrebuje nikakršnega  templja, potrebovalo ga je njegovo ljudstvo, saj je bil tam Bog prisoten na poseben način. Toda ta posebna Božja prisotnost je zapustila tempelj (cf. Ez 10,18 ss.) in Jeruzalem (cf. ib. 11,22 ss.).  Bog pa ni po preroku napovedal le oskrunjenje templja, ampak tudi poboj sinov in hčera, ki so ostali v Jeruzalemu in niso šli skupaj s starši v izgnanstvo. 

Kadar cerkev zapusti Boga, zapusti Bog svojo cerkev. Danes je velik del nekdaj cvetoče cerkve v Evropi, Severni Ameriki in v drugih razvitih in vsega sitih (res vsega?) delih sveta v stanju odpada od vere. Gre za denominacije, ki so sklenile pakt s svetom in ravnajo v skladu s posvetnjaško filozofijo, ne pa z Božjo besedo.  Pozabljajo na razodeto besedo, ki pravi: "Ne slepite se: Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel." (Gal 6,7)  Njihova žetev se je že začela. Ljudje jih množično zapuščajo, tako da so denominacije prisiljene prodajati cerkvene zgradbe. Toda Bog ves čas vabi svoje ljudstvo.  Po preroku Joelu mu je spregovoril takole:  "Pretrgajte svoja srca, ne svojih oblačil. Vrnite se h GOSPODU, svojemu Bogu, kajti milostljiv je in usmiljen, počasen v jezi in bogat v dobroti in se kesa hudega. " (Jl 2,13)  Ta poziv velja tudi sodobni cerkvi. V starih časih so ljudje v znamenje kesanja pretrgali oblačila. Toda ta zunanji znak je premalo. Bog zahteva dejansko spremembo, ki pa jo lahko izvede le on.  To je navidez nemogoče. Toda, kadar Bog rešuje, tedaj dejansko rešuje.

Bog    danes vabi ljudi vseh prepričanj, iz vseh ras, narodov in jezikov, k spreobrnjenju od njihovih grešnih poti in v svoje občestvo ter v občestvo s svojim Sinom Jezusom Kristusom.  Ta je umrl zaradi naših grehov in vstal zavoljo našega opravičenja. Kdor resnično veruje vanj, je že tukaj in zdaj  deležen večnega življenja. Ali veruješ vanj?


18. oktober 2014

Največja zapoved je še vedno samo zapoved



Eden izmed pismoukov je slišal, kako razpravljajo, in videl, da jim je Jezus dobro odgovoril; pristopil je in ga vprašal: "Katera je prva od vseh zapovedi?" 29Jezus je odgovoril: "Prva je: Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. 30Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. 31Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved." 32Pismouk mu je rekel: "Dobro, učitelj. Resnico si povedal: On je edini in ni drugega razen njega, 33in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kakor vse žgalne daritve in žrtve." 34Ko je Jezus videl, da je pametno odgovoril, mu je rekel: "Nisi daleč od Božjega kraljestva." In nihče si ga ni drznil še kaj vprašati.  (Mr 12, 28-34)

Rimski škof je predvčerajšnjim takole "začivkal" na Twitterju, Radio Ognjišče pa je to sporočilo posredoval naprej: "Kristjan je po naravi usmiljen; to je srce evangelija."  Na to sem odgovoril: "To je prej zahteva postave." S tem sem hotel reči, da je izjava o tem, da je kristjan po naravi usmiljen, prej zahteva postave kot evangelij.  Res je, kristjan bi moral biti usmiljen, a ne le on. Po drugi strani je tudi res, da  sploh ni treba biti kristjan, da bi bil po naravi usmiljen. Lahko si karkoli. Zato ta stvar nima take zveze z evangelijem, kot je bilo "čivknjeno".

Mnogi ljudje menijo, da je bistvo krščanstva ljubezen do Boga in do bližnjega. To naj bi bil po njihovem evangelij. Toda, ko je pismouk v zgornji pripovedi priznal, da sta ljubezen do Boga in do bližnjega več kot vse žgalne daritve in žrtve, mu Jezus ni rekel: "Ti že sodiš v Božje kraljestvo," ampak: "Nisi daleč od Božjega kraljestva".  Kdor je blizu Božjega kraljestva, ni državljan Božjega kraljestva. Kdor živi v Gorici in je samo italijanski državljan, je ravno tako brez slovenskega državljanstva kot njegov sodržavljan v Neaplju ali Palermu. Tisti iz Gorice najbrž velikokrat pride na slovensko ozemlje, morda celo dopustuje na Bledu ali v Kranjski Gori, toda še vedno ni slovenski državljan. Enako je z državljanstvom v Božjem kraljestvu.  Lahko si blizu, morda celo pokukaš vanj, a vseeno ne sodiš noter. Zapoved ljubezni ni niti evangelij niti bistvo krščanstva.  Gre za zapoved, ki pokriva obe plošči desetih zapovedi, od katerih se prva  nanaša na naš odnos do Boga, druga pa na naš odnos do soljudi. Ravno zato, ker pokrivata celoto, ni nobena zapoved večja od teh dveh.  Če prav premislimo, bomo hitro ugotovili, da naša usmiljenost, naša ljubezen do Boga in do bližnjega nista taki, kot to od nas zahteva Božja zapoved. 

Tisto več, kar pomeni resnično bistvo krščanske vere in evangelija, niso lepi nauki in njihovo spolnjevanje, s katerim bi nekako dosegli Božje usmiljenje, ampak dejstvo, da nas je Bog sam poiskal in nam po svojem Sinu Jezusu Kristusu pripravil odrešenje. Religije tega sveta učijo, da se moramo truditi, da bi se morda nekako dokopali do Boga in odrešenja, evangelij pa pravi, da je Bog tako vzljubil svet, "da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Naše opravičenje ima vir v Božji milosti, ki smo je deležni po veri v Kristusa. V tej luči dobi največja zapoved in vse iz nje izhajajoče zapovedi nov, bogatejši smisel.