18. oktober 2017

Krščanstvo in liberalizem

Eden od poganjkov teologije anabaptističnih in pietističnih gibanj je tudi tako imenovano liberalno ali modernistično krščanstvo, vse skupaj pa izhaja iz srednjeveškega misticizma, ki ima korenine v manihejstvu in gnozi. Glede skupnih korenin in prakse  ima liberalno krščanstvo več skupnega s sodobnim konservativnim evangelikalizmom, kot z reformatorji tipa Luther in Calvin... 

O tem so v pogovoru na White Horse Inn razpravljali teologi Adriel Sanchez, Kim Riddlebarger, Michael Horton in Rod Rosenbladt. 


KLIK za dostop do oddaje >>>


15. oktober 2017

Radikalna reformacija

Najnovejše raziskave so pokazale, da 53 % ameriških protestantov ni prepoznalo Martina Luthra kot začetnika reformacije, nekaj manj kot 30 % belih evangelikalcev pa ni vedelo za protestantsko doktrino o zveličanju samo po veri (sola fide). 

Sogovorniki Adriel Sanchez, Kim Riddlebarger, Michael Horton in Rod Rosenbladt so v oddaji na spodnji povezavi ugotavljali, da imajo sodobni ameriški protestanti, tako liberalni kot evangelijski, več skupnega z anabaptisti in srednjeveškim misticizmom, kot s pogledi Luthra in Calvina, ki so izraženi v petih "solah" reformacije: sola gratia, sola Scriptura, sola fide, solo Christo, soli Deo gloria. 

KLIK za povezavo do pogovora na spletni strani White Horse Inn >>>

Vam je všeč zapoved ljubezni?

Farizeji pa so slišali, da je saduceje prisilil k molku, in so se zbrali na istem kraju. 35 Eden izmed njih, učitelj postave, ga je preizkušal z vprašanjem: 36 "Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?" 37 Rekel mu je: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. 38 To je največja in prva zapoved. 39 Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. 40 Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki."
41 Ko so bili farizeji zbrani, jih je Jezus vprašal: 42 "Kaj mislite o Mesiju? Čigav sin je?" Dejali so mu: "Davidov." 43 Rekel jim je: "Kako ga torej David v Duhu imenuje Gospod, ko pravi:
44 Gospod je rekel mojemu Gospodu:
'Sédi na mojo desnico,
dokler ne položim tvojih sovražnikov pod tvoje noge.'
45 Če ga torej David imenuje Gospod, kako je njegov sin?" 46 In nobeden mu ni mogel nič odgovoriti in od tistega dne si ga tudi nihče ni drznil še kaj vprašati.    (Mt 22,34-46)

Vam je všeč zapoved ljubezni? Lepo. Mnogi ljudje so prepričani, da jim je tudi Jezus zelo všeč ravno zaradi te zapovedi, saj menijo, da je ravno ta zapoved bistvo njegovega nauka. Če pa kaj slišijo   o Jezusovi nadomestni spravni žrtvi za grehe ljudi, jih kar zmrazi in to slednje interpretirajo, kot da gre za neke vrste "kozmično zlorabo otroka".  Po drugi strani jim je Jezus kot učitelj zelo všeč, saj je vendar podal zapoved ljubezni (cf. Mt 22, 37-39) in jo postavil na piedestal najvišje zapovedi.  Stara zaveza pa je po njihovem mnenju ena sama grozota.

Ti "poznavalci" seveda ne vedo, da gre za dve zapovedi, ki ju najdemo varno ugnezdeni ravno v Stari zavezi, v Mojzesovem Petoknižju. Prva zapoved, ki govori o ljubezni do Boga, se nahaja v 5Mz 6,5 in so jo v Jezusovem času pobožni Judje recitirali dvakrat na dan (sic!), druga, ki govori o ljubezni do bližnjega,  pa v 3Mz 19,18 in ibid. v.34. Razen tega ti ljudje pozabljajo, ali pa se ne zavedajo, da gre tu za zapovedi, le-te pa Bog jemlje zelo resno. Zapovedi niso bile nikoli nič tolažilnega, ampak zakon, postava. Farizeji so bili do obsedenosti zagledani v postavo, zato ni čudno, da je tisti pismouk preverjal Jezusa ravno s tem, kaj meni glede največje zapovedi. Poleg tega so farizeji in učitelji postave prav radi zastavljali Jezusu taka vprašanja, ki bi jim omogočila, da bi ga  ujeli na kaki besedi ter  mu lahko očitali in dokazali pomanjkanje pravovernosti. 

Kot je razvidno iz Markovega poročila, je bil pismouk na koncu zadovoljen z odgovorom in je rekel Jezusu: "Dobro, učitelj. Resnico si povedal: On je edini in ni drugega razen njega, in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kakor vse žgalne daritve in žrtve." (Mr 12,32.33) Na to mu je Jezus odgovoril: "Nisi daleč od Božjega kraljestva." (Mr 12,34b) Naš Gospod  ni pohvalil pismouka, ali mu rekel, da je že najmanj z eno nogo v Božjem kraljestvu, ampak, da ni daleč od njega. Poznavanje zapovedi še ni garancija za državljanstvo v Božjem kraljestvu. Tudi njihovo izpolnjevanje nam tega ne zagotavlja, saj ni človeka, ki bi resnično izpolnjeval vse Božje zapovedi. Zapovedi me ne opravičujejo. Če ne izpolnjujem zakonov, me ti zakoni obtožujejo. Enako, ali še huje  je z Božjimi zapovedmi. Sv. Jakob je zapisal: "Kdor se namreč drži vse postave, krši pa eno zapoved, je kriv za kršitev vseh."  (Jk 2,10) Z Bogom ni šale, on zahteva popolnost, ki pa je ne premoremo. Te pasti se "poznavalci", ki jim je zapoved ljubezni tako zelo všeč, žal ne zavedajo.  Taki pozabljajo dve pomembni stvari.

Prvič. Zapoved ljubezni je največja zapoved Božje postave. Je zapoved, torej postava, zakon. Postavo pa je potrebno izpolnjevati in to dosledno. Apostol Pavel pravi glede tega: "Postava pa ni iz vere, ampak: Kdor to izpolnjuje, bo živel od tega." (Gal 3,12) Toda, če smo pošteni, moramo priznati,  da tega ni še nikoli  nihče sto odstotno izpolnjeval. Le zakaj? Odgovor je v naslednjem odstavku.

Drugič. Kdorkoli je kdaj resno razmišljal o zapovedi ljubezni, je najbrž ugotovil, da je ta zapoved  zelo prijetna za uho.  Le pomislimo na poetično 13. poglavje Prvega Pavlovega pisma Korinčanom!  Res zelo lepo se sliši in bere, toda ko to poskušamo izpolnjevati, brž ugotovimo, da je lažje priti na Mont Everest, kot to zapoved uresničiti. Zakaj?

Zapoved ljubezni ni evangelij, ampak, kot že rečeno,  postava. Glede zveze med postavo in opravičenjem pa pravi apostol naslednje:  "Kajti noben človek se ne bo opravičil pred njim z deli postave, kajti postava nam le omogoča, da spoznamo greh." (Rim 3,20) Postava pa ima še en cilj:  "To se pravi, da je postava postala za nas vzgojiteljica, ki nas je vzgojila za Kristusa, da bi bili opravičeni iz vere." (Gal 3,24) Namen postave  je torej, da nas privede h Kristusu, da bi preko njega, oziroma po veri vanj  zadobili popolno odpuščanje. Farizeje je zanimala postava, zaradi česar so Jezusa spraševali  o stvareh, povezanih s postavo, in na koncu žal tudi ostali pri postavi. Evangelij, milost, to je bilo zanje popolnoma tuje, nekaj nemogočega. 

V nadaljevanju našega odlomka je Jezus preizkušal farizeje z vprašanjem, čigav sin je Mesija. Ker so poznali svetopisemske prerokbe, so mu odgovorili, da Davidov. Na nek način so imeli celo prav, saj je bil Jezus po človeški strani res iz Davidovega rodu. Toda Jezus jim je citiral odlomek iz Psalma 110, kjer pravi:
GOSPODOV govor mojemu Gospodu:
"Sédi na mojo desnico,
dokler ne položim tvojih sovražnikov
za podnožje tvojih nog."    (Ps 110,1)
S tem navedkom jih je spravil v zadrego, tako da mu niso znali, mogli, ali pa morda hoteli odgovoriti. Tu ne gre za dvogovor med Bogom in človekom, ampak med dvema božanskima osebama. Judje so si predstavljali Mesija kot človeškega vladarja, ki bo odrešil Izrael rimskih okupatorjev in drugih sovražnikov.  Toda Jezus ni prišel na svet, da bi nas odrešil človeških okupatorjev, ampak tistega okupatorja, ki je v edenskem vrtu prevaral naša prednika ter ob njunem voljnem sodelovanju nakopal človeštvu greh, smrt in gorje. Jezus je rekel farizeju, ki je pohvalil našega Gospoda za njegov odgovor na vprašanje o največji zapovedi, da ni daleč od Božjega kraljestva. Farizej je poznal zapovedi, ni pa se zavedal, da stoji zraven njega Kralj omenjenega kraljestva. 

Edinorojeni Božji Sin jezus Kristus  je iz ljubezni do ljudi privzel podobo človeka in edini  in namesto nas v popolnosti izpolnil vse zapovedi postave. On je živel popolno življenje v poslušnosti nebeškemu Očetu. Še več, bil je usmrčen za naše grehe in bil obujen od mrtvih, s čimer jamči vsem, ki vanj verujejo in se zanašajo na njegovo popolno ter na križu dokončano delo, delež v njegovem  kraljestvu. Pot v Božje kraljestvo je ozka, kajti ta Pot je Jezus Kristus, ki je rekel o sebi: "Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni." (Jn 14,6) Odrešenje je iz milosti, vera pa je orodje, s katerim  prejmemo milost. Jezus sam pravi, da ima vsak, ki vanj veruje, večno življenje (cf. Jn 3,16). Vera tu ne pomeni le nekaj razumsko verjeti, ampak tudi zanašati se na nekoga. 


 Vam je všeč zapoved ljubezni? Lepo. Toda neskončno večja stvar od te zapovedi je dejstvo, da je Jezus  popolnoma zanesljiv Odrešenik, vreden vsega zaupanja. Ali se zanašate nanj?



10. oktober 2017

08. oktober 2017

Sobota in modrost ponižnosti




Ko je v soboto prišel na obed v hišo nekega prvaka med farizeji, so ga ti opazovali. In glej, pred njim se je znašel neki človek, ki je imel vodenico. Jezus je nagovoril učitelje postave in farizeje: "Ali je dovoljeno v soboto zdraviti ali ne?" Oni pa so molčali. In prijel je bolnika, ga ozdravil in odslovil. Njim pa je rekel: "Komu izmed vas bo sin ali vol padel v vodnjak in ga ne bo takoj, na sobotni dan, potegnil ven?" In na to mu niso mogli odgovoriti. 
Povabljenim je povedal priliko, ko je opazoval, kako si izbirajo prve sedeže. Govoril jim je: 8 "Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnejši od tebe, pa bo prišel tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: 'Daj prostor temu!' Takrat se boš začel v sramoti presedati na zadnje mesto. 10 Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto, da ti reče tisti, ki te je povabil, ko pride: 'Prijatelj, pomakni se više!' Takrat boš počaščen vpričo vseh, ki so s teboj pri mizi; 11 kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan." (Lk 14,1-11)

V zgornjem odlomku imamo dve zgodbi, ki se nahajata znotraj enega dogajanja. Prvih šest vrstic govori o ozdravljenju vodeničnega, preostale vrstice pa predstavljajo kratek pouk o ponižnosti. 

V Jezusovem času je bila navada, da so  po sobotnem bogoslužju v shodnici gostujočega pridigarja povabili na obed. Najbrž je bil v zgornjem odlomku tudi naš Gospod v vlogi gostujočega pridigarja, potem pa ga je eden od pomembnežev med farizeji povabil na kosilo.

Ko je prišel Jezus v farizejevo hišo, so ga prisotni opazovali in ocenjevali (cf. Lk 14,1).  Zgodba zveni nekam znano, kajne? Ko se znajdemo skupaj z drugimi ljudmi, jih  zelo radi opazujemo, razvrščamo, ugotavljamo, kdo nam je bolj in kdo manj simpatičen... Tudi Jezusova vidna prisotnost bi bila zagotovo deležna posebne pozornosti. Enako je bilo pred 2000 leti.  Toda, pozor, v prvem delu te Lukove pripovedi nastopajo Jezus, farizeji, bržkone tudi kateri od učencev in sobota, torej nadvse pomemben  dan počitka, ko pravoverni Judje še danes ničesar ne delajo (pripadajo namreč farizejski tradiciji), razen da gredo v sinagogo k skupni molitvi.  Prehranjevanje jim je seveda dovoljeno, prepovedano pa jim je zakuriti ogenj in celo vklopiti ali izklopiti elektriko ali kak električni aparat.  Nekateri  se znajdejo tako, da najamejo nejudovskega služabnika, da zanje opravi "umazano delo".  

Jezus je bil še zlasti deležen posebne pozornosti prisotnih, ker je  bil znan po tem, da je rad kršil stroge sobotne predpise.  Glede tega je nekoč rekel: "Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote." (Mr 2,27) S tem je povedal, da je namen sobote ta, da se človek, ki ves teden dela, enkrat tedensko spočije od svojega truda, umiri od ustaljenega tempa in  intenzivneje duhovno prenovi. Tudi v našem primeru se je kmalu našla priložnost za "kršitev", saj se je v prostoru pojavil vodeničen človek. Ne vemo, ali se je pojavil po svoji volji ali so ga podtaknili, da bi videli, kako bo Jezus reagiral. Če bi  reagiral "napačno", bi imeli v rokah obtožni material. Glede na to, da bolezen ni bila smrtna, bi  lahko Jezus  mirne duše naročil bolniku, naj še malo počaka in pride naslednji dan. On  pa je za začetek vprašal učitelje postave (danes bi jim  rekli "pravni strokovnjaki") in farizeje, ali je ob sobotah dovoljeno zdraviti ali ne. Sledil je molk, kajti očitno so se znašli pred novo pravno zagato, glede katere niso imeli odgovora. On  je  nato človeka  ozdravil, poslal domov in zbrane  vprašal: "Komu izmed vas bo sin ali vol padel v vodnjak in ga ne bo takoj, na sobotni dan, potegnil ven?" (Lk 14,5) Spet so ostali brez besed, kajti vsakdo bi storil natančno to, kar jih je Jezus vprašal. Razen tega so se farizeji in pravni strokovnjaki že iz predhodnih izkušenj naučili, da v debati z Jezusom ne morejo zmagati. 

Ko  je opazoval, kako se povabljeni prerivajo za prve, torej imenitnejše sedeže na gostiji, jim je dal zanimiv nasvet.   Jezus je rekel, da  je bolje zasesti manj pomembno mesto, da nas morda potem gostitelj presede na  imenitnejše mesto. Boljše je biti skromen, kot trpeti sramoto, "kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan." (Lk 14,11)  Podobne besede najdemo v Knjigi pregovorov: "Ne bahaj se pred kraljem, ne postavljaj se na mesto veljakov. Kajti boljše je, da ti reko: 'Pomakni se naprej! kakor da te odrivajo nazaj pred imenitnim, ki so ga videle tvoje oči.'" (Prg 25,6.7) Gre torej za modrost ponižnosti.  Pristna ponižnost  ni v tem, da sami sebe podcenjujemo, ampak pravilno ocenjujemo. Nerodno je, če sedeš na imenitnejši sedež, nakar pride nekdo, ki je uglednejši od tebe, nakar tega povabijo na tvoje mesto, tebe pa posadijo nekam v ozadje. Zato je Gospod svetoval skromnost. Ponižnost ni tlačenje samega sebe v prah, ampak to, da si tisto, kar si in nič več ter nič manj. Jezus je bil ponižen, a se je znal potegniti za svoje pravice, enako apostoli.

Kot nam kaže prilika, pride ta nauk včasih prav že v tem življenju, lahko pa se  tudi nanaša na večnost. Apostol Jakob piše: "Ponižajte se pred Gospodom in povišal vas bo." (Jk 4,10) Peter pa pravi: "V medsebojnih odnosih se vsi oblecite v ponižnost, ker Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost. Ponižajte se pod močno Božjo roko, da vas ob svojem času poviša." (1Pt 5,5.6)

Modrost sveta  uči, da se moramo "samouresničevati", modrost ponižnosti pa je v tem, da  je bolje biti ponižen kot  ponižan.

07. oktober 2017

Evangelij in socialna pravičnost

Socialna pravičnost je danes nekaj zelo popularnega. Pa ne le danes, ampak že kar dolgo časa. S to tematiko so si razbijali glave mnogi krščanski laiki in teologi. Vsi ti so poskušali povezati socialno pravičnost in evangelij, končni učinek takega njihovega prizadevanja pa je bil le-ta, da je pri tej poroki evangelij nekam izpuhtel... 

O tej tematiki sta se v oddaji na Abounding Grace Radio pogovarjala Christopher Gordon in njegov gost dr. Scott Clark. 




06. oktober 2017

Kaj se je zgodilo z reformacijo?

Konec tega meseca se bomo spominjali petstote obletnice začetka reformacije.  Ob tej obletnici teolog dr. R. Scott Clark v oddaji na  Westminster Office Hours glasno premišljuje o tem, kaj se je v tem času zgodilo z reformacijo v ZDA.  Med drugim ugotavlja, da ima verovanje premnogih sodobnih ameriških "protestantov" več skupnega z vero Rima, kot Martina Luthra in drugih reformatorjev. 

Glede na to, da imajo ameriške razmere precejšen  vpliv na sceno slovenskih evangelijskih kristjanov, se mi zdi objava tega prispevka zelo smiselna. 



03. oktober 2017

Glavni junak reformacije


Konec koncev, heroj reformacije je bila Božja beseda, ne Luther. Moč ni bila v Martinu Luthru, Jeanu Calvinu ali katerem koli reformatorju; evangelij v rešitev vsakomur, ki veruje, ima moč. Gorivo in ogenj reformacije je bil Sveti Duh, ki je prinesel prebujenje in reformacijo, ne le v nauku, temveč v bogoslužju, cerkvi, domovih ter v srcih vseh, ki jih je privedel k spokorjenju in veri v Jezusa Kristusa, vse v Božjo slavo in s ciljem, da bi mogli narodi spoznati, ljubiti in razglašati ime našega troedinega Boga coram Deo*, pred njegovim obličjem na veke.
~ dr. Burk Parsons


*coram Deo = vpričo Boga, v Božji prisotnosti


Dostop do vira >>>