28. julij 2014

Ob obletnici začetka velike vojne

Vir slike: Veliki rat
Porjaveli kos papirja, ki ga vidite na zgornji sliki je telegram, ki ga je na današnji dan, torej 28. julija pred sto leti, poslal cesarsko-kraljevi minister za zunanje zadeve Avstro-Ogrske grof Berchtold svojemu kolegu v kraljevino Srbijo. V njem v diplomatski francoščini razlaga, kako srbska kraljevska vlada ni zadovoljivo odgovorila na noti, ki ji jo je 23. julija 1914 izročil avstroogrski poslanik v Beogradu, zaradi česar se čuti cesarska in kraljevska vlada primorana, da zaščiti svoje pravice in interese z uporabo sile orožja. Hkrati je povedal, da  Avstro-Ogrska  od tistega trenutka smatra, da je v vojnem stanju s Srbijo. 

Bombastično in arogantno sporočilo, ni kaj. Bili naj bi torej primorani, prisiljeni! Vsi, ki začenjajo vojne trdijo, da so primorani in prisiljeni. Regicid, ki se je zgodil v Sarajevu mesec dni poprej, so izkoristili kot izgovor za začetek velike vojne, ki je na koncu najbolj škodovala ravno tistim, ki so jo začeli. Pa ne le njim. Vanjo se v tednu dni vključila skoraj vsa Evropa s kolonijami vred, za njo pa še mnoge izvenevropske države.  Ta vojna je izbrisala staro podobo sveta. Od sredine 19. stoletja je v Evropi in svetu vladal velik optimizem in tako rekoč brezmejna vera v človeka ter njegove sposobnosti. To je bil čas druge industrijske revolucije, znanosti in tehnike. novih iznajdb in izumov, odkritij, ustvarjanja velikih kolonialnih imperijev in silnega optimizma.   To je bil čas, o katerem navdušeno piše Benedetto Croce v svoji Zgodovini Evrope v devetnajstem stoletju (pri nas izdala Založba Hram leta 1938). Velika vojna je trajala več kot štiri leta. V njej so se sesule vse predstave o viteškem vojskovanju, boju za kralja/cesarja/republiko in domovino. Realnost te vojne so bili strelski jarki, blato, kri, fekalije, juriši in umiki, topniški napadi, skrivanje v lijakih, ki so jih naredile granate in vse tisto, kar opisuje Erich Maria Remarque v Na zahodu nič novega, ali pa Prežihov Voranc v Doberdobu. Ne smemo pa pozabiti na  žrtve, strahovite žrtve! 

Tudi mi živimo v obdobju, ki si rado domišlja, da je "boga pocukalo za brado". Mnogi pravijo, da se iz Knjige, ki naj bi nastala tam nekje v bronasti dobi, ne moremo ničesar naučiti, kajti danes smo menda že preveč razviti za kaj takega. Pa smo res? V določenih pogledih, kot sta znanost in tehnika, zagotovo. Toda razvoj ima tudi šibke točke. Letala padajo z neba. Zgodi se, da jih klatijo paravojske. In smo povsem nemočni. Sekularizem v islamskih državah se umika religijskemu fanatizmu. Časniki so polni grozljivih novic, pa ne le tistih iz daljnih krajev, ampak tudi iz domačih logov. Ah, seveda, to vedno počnejo oni drugi, hudobni, jaz že ne. Gre za znano zgodbo, ki se ponavlja od pamtiveka in jo najdemo že na začetku zgodovine, kot jo popisuje tista "brezzvezna Knjiga iz bronaste dobe": "Nisem jaz, žena mi je dala... Ti pa si  kriv, ker si mi dal ženo... Ne jaz, ampak kača je kriva... Kapitalizem je kriv... Komunisti so krivi... Srbi so krivi... Američani so krivi..." Iz tega bi lahko sestavili kot jara kača dolgo zgodbo, ki jo lahko   povzamemo v enem izreku: "Vi krivi, jaz nedolžen." Toda tista Knjiga iz bronaste dobe pravi, da ni nedolžnih. Zato je treba to knjigo sovražiti ali vsaj zasmehovati, kajti jaz sem nedolžen! Če odmislimo in odpihnemo Boga in vse bogove, sem pa sploh absolutno nedolžen in naravnost božanski. Ah, kako stara je ta "resnica", celo starejša kot Jobova knjiga. Job je bil s človeškega (in svojega) vidika pravičen, a ga je vseeno doletelo veliko nesreč in trpljenja, za kar ni našel odgovora. Ni se zavedal, da njegova pravičnost ni tisto, kar je ali ni delal, ampak Božji dar. 

Karl Marx je rekel, da se zgodovina ponavlja kot farsa. Podobno je že skoraj tri tisoč let poprej govoril Salomon. Poglejmo, kaj pravi:
Kakšen dobiček ima človek od vsega svojega truda,
s katerim se muči pod soncem?
Rodovi odhajajo, rodovi prihajajo,
svet pa vedno ostaja.
Vse reči
so utrujajoče,
človek jih ne more razložiti.
Oko se ne nasiti z gledanjem,
uho se ne napolni s poslušanjem.
Kar je bilo, bo spet,
kar se je zgodilo, se bo spet zgodilo,
nič ni novega pod soncem.
 (Prd 1,3.4.8.9)
  Je torej Knjiga iz bronaste dobe res tako neaktualna? Niti zdaleč, kajti človekova narava se ni od tedaj čisto nič spremenila, le odtenki se menjujejo. Ljudje so varali, bili varani, kradli, ubijali, se vojskovali... Mar danes tega ni več? No, ja, nekoč so se streljali s puščicami, danes pa mečejo bombe.  Lahko bi  metali atomske bombe, a bi to pokončalo tako "njih" kot "nas". Hvala za tak "napredek"!  Jezus je ob neki priložnosti rekel: "Ljudje bodo hirali od strahu in pričakovanja tega, kar pride nad ves svet, kajti nebeške sile se bodo majale." (Lk 21,26)  Današnji svet obvladuje strah, čeprav ga najrajši zanikamo ali tlačimo v podzavest. Strah nas je podnebnih sprememb, trkov raznih nebesnih teles, onesnaževanja, vojn, terorizma... Filmska industrija to s pridom izrablja in iz strahu kuje lepe dobičke. Jezus nam pravi glede strahu: "Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v peklenski dolini!" (Mt 10,28) Pa se svet res boji tega, kogar bi se moral?  Videti je, da ne. Človekov problem ni izven nas, ampak znotraj nas:  "Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori,  prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka."  (Mt 15, 21-23)  Sv. Jakob pravi podobno: "Odkod prihajajo vojske in odkod bitke med vami? Ne li odtod, namreč od želj vaših, vojskujočih se v vaših udih?" (Jak 4,1 CHR) Še danes se zgodovinarji prepirajo okrog vzrokov in začetka prve svetovne vojne. Eni poudarjajo en vidik, drugi drugega, nihče pa se ne loti temeljnega človekovega problema, ki je v nas tako globoko zakoreninjen. 

Menda si noben vladar leta 1914 ni čisto zares želel vojne. Računali naj bi le na kazenski ekspedicijski pohod na majhno Srbijo. A je vojna vseeno izbruhnila, vojna, ki je, prosto po Nietzscheju, prevrednotila mnoge vrednote (če že ne vseh), med drugim splošni pogled na vojno kot sredstvo za reševanje meddržavnih konfliktov. Če je še trd(n)i Prus Helmuth von Moltke Starejši (1800-1891) govoril: "Večni mir je sen, in še lep ne, vojna pa člen v božjem svetovnem redu,"* so štiri leta valjanja v blatnih jarkih močno spremenila pogled na ta "člen v božjem redu", pa vendar ne tako močno, da bi se zaradi tega vojne končale. Žal se tudi ne bodo, vse do konca sveta. 


* Svetovna zgodovina, Cankarjeva založba, Ljubljana 1976. S. 526.

26. julij 2014

Pravičnost, večja od farizejske

"Kajti povem vam: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo." (Mt 5,20)

Če zgornje Jezusove besede na hitro preletimo, najbrž ne bomo v njih videli ničesar posebnega. "Splošno znana resnica" je, da so bili farizeji navadni hinavci, zato ni zgornja Jezusova zahteva po večji pravičnosti nič posebnega. Pa je res tako? 

Kaj ni Jezus rekel, da smo vredni obsodbe že zaradi jeze ali hude besede do bližnjega (cf. Mt 6,21-26)? Ali ni govoril tudi o prešuštvovanju v mislih (cf. ibid. v. 27.28? Itn., itn. Vse to so stvari, ki jih farizeji niso šteli za greh. Tudi ljudje tega sveta teh stvari ne bi imeli za greh. Miselnih deliktov ne sodi nobeno sodišče. Torej nam farizejski način razmišljanja le ni tako tuj, kot bi si mislili ali želeli misliti.  V bistvu nas Jezus s temi svojimi besedami vrže pred zid. 

Toda malo pred tem pravi: "Ne mislite, da sem prišel razveljavljat postavo ali preroke: nisem prišel, da razveljavim, ampak da izpolnim." (Mt 5,17 CHR) Bogočlovek Jezus Kristus je edini človek, ki je kdajkoli živel in v polnosti izpolnil, uresničil, izvršil vse zahteve Božje postave. Površno poučeni (in ti so v večini) pravijo, da vse religije učijo enako. Toda zunanja podobnost še ni enakost. Muslimani, ki se v teh dneh postijo, so prepričani, da si bodo s postom pridobili določeno zasluženje pred Bogom in se očistili grehov. Podobno pravijo tudi druge religije tega sveta: človek mora nekaj storiti, da bi se približal Bogu in se tako odrešil. Toda krščanstvo uči nekaj popolnoma nasprotnega: Bog je nekaj storil za človeka, da bi bil človek odrešen. Tako pravi evangelij. Jezus je namesto nas izpolnil Božjo postavo, zato pravi sv. Pavel: "Njega, ki ni poznal greha, je zavoljo nas storil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem." (2Kor 5,21) Božje pravičnosti smo deležni po veri v Jezusa Kristusa (cf. Rim 1,17. 3,22). Imeti Božjo pravičnost pomeni posedovati večjo pravičnost, kakor je bila pravičnost pismoukov in farizejev. Ta nam je dana po milosti, ki prihaja do nas po veri.

Ko govorimo o milosti, se pojavi problem, na katerega je opozoril že apostol Pavel: "Kaj bomo torej rekli? Naj vztrajamo v grehu, da se pomnoži milost?  Nikakor ne. Le kako bomo mi, ki smo odmrli grehu, mogli še živeti v njem?"  (Rim 6,1.2) Kristjan  je umrl grehu, zato vztrajanje v grehu zanj ni logično. Pripadniki raznih svetostnih cerkva in gibanj zato učijo, da  kristjan zmore in mora živeti popolno in brezgrešno življenje, kar je čista pelagijanska herezija. Kristjan še vedno greši, čeprav greh ni več njegovo naravno stanje. Zato so reformatorji rekli, da je kristjan simul iustus et peccator, torej istočasno pravičen (pred Bogom) in grešnik. Pravičen je, ker mu je dana Kristusova pravičnost, grešnik pa, ker še vedno podlega stari naravi, saj še vedno prebiva v istem telesu. Toda zaveda se, da greh ni več njegovo naravno stanje in se trudi, da bi s pomočjo Božje milosti tudi ravnal v skladu s tem zavedanjem. Njegova opravičenost ni odvisna od njegovih dobrih del, temveč so njegova dobra dela sad opravičenosti. Bistvo opravičenosti pa je posedovanje ne lastne, ampak Kristusove pravičnosti.


25. julij 2014

Čemu se italijanski protestanti čudijo?

Naša zahodna soseda Italija je, kot je že znano, pretežno in tradicionalno rimskokatoliška država. V zahodnem delu njene prestolnice leži Vatikan, ki je najmanjša in hkrati ena najvplivnejših držav na svetu. Ta mini državica pa je obenem sedež največje verske organizacije na svetu. Od drugega vatikanskega koncila naprej postaja papeštvo vedno bolj popularno tudi med protestanti, saj se je začelo ekumensko odpirati, kar je povzročilo varljiv videz, da se papeški Rim spreminja. Resnica je seveda zelo daleč od tega. Noben kanon tridentinskega koncila, v katerem je rimska cerkev ogradila svoj nauk od protestantskega, ni bil preklican,  nezmotljivost rimskega škofa, kadar ex cathedra razglaša kako novo versko dogmo, je še vedno aktualna, izkazovanje božanskega čaščenja devici Mariji se ni prav nič zmanjšalo, pri posodobljeni maši še vedno "darujejo" Kristusovo enkratno žrtev itn. Res je, trenutno stoji na čelu Organizacije simpatični in priljudni Frančišek, kar  vzbuja pozitivna čustva pri zelo širokih krogih. Le-ta od liberalnih protestantskih denominacij vedno bolj prodirajo tudi v loge onih, bolj evangelijskih. To pa je tisto, kar skrbi italijanske evangelikalce. 

Italija v preteklosti  ni bila znana po lepem ravnanju z verskimi manjšinami. Malo bolje se jim je godilo v liberalnem obdobju po združitvi Italije, ko je prišla mlada italijanska država v spor z rimskim škofom Pijem IX., ki je  po italijanski priključitvi Rima  de facto ostal brez svojega zemeljskega kraljestva, zaradi česar je izobčil savojsko dinastijo, vlado, parlament in vse, ki so sodelovali z oblastjo. Položaj protestantov se je zelo  poslabšal po sklenitvi konkordata med Vatikanom in Mussolinijevim režimom. Stvari so se bistveno popravile v drugi polovici prejšnjega stoletja, toda rimska cerkev je še vedno privilegirana.

19. julija letos so se sestali predstavniki večine evangelijskih denominacij (predstavljajo 85% od skupne protestantske populacije, predvsem binkoštnike) in enoglasno sprejeli izjavo na temo pogleda evangelijskih in binkoštnih cerkva na rimsko katolištvo. Italijanski evangelikalci so začudeni nad nekritičnim odnosom do Rima in papeštva, ki ga imajo njihovi soverniki drugod po svetu. Pri tem so poudarili, da:
  1.  Rimska cerkev nastopa kot srednica odrešenja, čeprav prihaja do nas Božja milost edino po veri v Kristusa in brez drugih srednikov.
  2. Nezdružljivo z bibličnim naukom je, da cerkev dodaja nove dogme k veri, ki je bila enkrat za vselej izročena svetim.
  3. Z bibličnim naukom je tudi nezdružljivo, da cerkev nastopa kot posvetna politična sila (cesarska cerkev).
  4. Določene podobnosti z evangelijsko vero in duhovnostjo pri določenih delih rimskega katolištva ne jamčijo, da gre za dejanske spremembe.
Zato pozivajo vse evangelijske kristjane na nacionalni in mednarodni ravni k zdravemu biblijskemu razločevanju, da ne bi zapadli v združitvene pobude, ki so v nasprotju s Svetim pismom. 

Pojem spravna raznolikost (enotnost v različnosti) je v prejšnjem stoletju prvi uporabil luteranski teolog Oscar Culmann. Mnogi evangelijski kristjani menijo, da je to prava pot za naprej. Toda, če evangelijski kristjani pristanejo na tak pristop v odnosu do Rima, bodo izgubili preroški glas v svetu. Sveto pismo svari Božje ljudstvo pred sklepanjem zavezništev z "nalomljenim trstovcem, ki se vsakemu, ki se opre nanj, zadere v dlan in jo predre." (cf. 2Kr 18,21)



22. julij 2014

N kot Nasarah

Znak na desni strani je arabska črka N.  Ko so pravoverni sunitski islamistični isisovci zavzeli iraško mesto Mosul, so hiše kristjanov zaznamovali s to črko. Ta zlovešči znak je kratica za Nasarah, kar pomeni "kristjan". Tamkajšnjim kristjanom so "velikodušno" ponudili štiri možnosti: spreobrnitev v islam, plačilo džizije ali harača (glavarine) v neznanem znesku, beg s tistim, kar so imeli na sebi, ali usmrtitev. 

V muslimanski sveti knjigi je namreč zapisano: "Bojujte se proti tistim, ki so prejeli Knjigo (mišljeni so Judje in kristjani, op. Dizma), pa ne verujejo ne v Boga ne v oni svet, ki nimajo za prepovedano, kar prepovedujeta Gospod in njegov poslanec, in ki ne izpovedujejo prave vere - vse dokler ne bodo poslušno in ponižno plačevali glavarine." (Koran 9:29. Prev. Erik Majaron. Učila International, Tržič 2004) 

Kristjani so v tem kraju prisotni že vsaj 1700 let, torej davno pred rojstvom Mohameda in njegove religije. Sedaj so morali zbežati in so se zatekli na ozemlje, ki je pod nadzorom Kurdov, ki so, hvala Bogu, bolj sekularno usmerjeni in so se pri sprejemanju pribeglih kristjanov izkazali kot zelo velikodušni. Vse premoženje beguncev je zaplenila, ali bolje rečeno ukradla  na sveže razglašena "islamska država". Enaka usoda je dočakala muslimanske šiite, katerih domove so zaznamovali s črko  R (rawafid = tisti, ki zavračajo).  Cerkvene zgradbe in sunitske mošeje požigajo in rušijo.

V času Sadama Huseina je v Iraku živelo približno en milijon in pol kristjanov. Pustolovska vojaška akcija, ki sta jo po kavbojsko zakuhala Bush in Blair, je do tal porušila  ravnovesje med posameznimi skupnostmi, ki je vladalo v tej veliki in z nafto bogati državi ter s tem povzročila velikansko in nepopravljivo škodo. Režim Sadama Huseina seveda še zdaleč ni bil idealen, je pa bil sekularen in je kot tak kolikor toliko jamčil verske svoboščine. Danes ni  niti glede teh stvari nobenega jamstva, saj tam poteka boj za prevlado med suniti in šiiti, nebodigatreba kristjani pa so vmes kot  nekakšna kolateralna škoda. V Iraku naj bi jih ostalo kakih štiristo tisoč.

Svetovni politiki in mediji se zadnje dni zelo ukvarjajo z Gazo in s tamkajšnjimi Palestinci, kar je  seveda hvalevredno. Žal se malo manj zanimajo za to, zakaj imajo hamasovci naprave za lansiranje raket ravno poleg šole. Ne zanima jih niti to, da so pred izraelsko intervencijo hamasovci pridno metali rakete po izraelskem ozemlju. Izrael ni niti idealna  niti  kaka posebna božja država, kot so prepričani krščanski fundamentalisti dispenzacionalističnega kova. Toda poročanje medijev je glede tega že kar predvidljivo enostransko. Medije (vsaj vodilne) in politike tudi prav malo zanima preganjanje kristjanov v Iraku. Zahod ob posilstvih, pregonih, ropanjih in umorih, ki se tam dogajajo, potuhnjeno in hinavsko molči. Videti je, kot da bodo zahodni politiki in medijski ustvarjalci (kvazi) realnosti najsrečnejši takrat, ko bo ta krščanska motnja za vselej izbrisana z zemljevida Iraka...

Ostane nam molitev in finančna pomoč, kdor in kolikor jo zmore, ali pa hoče.


Več lahko preberete na spodnjih povezavah:

http://theweek.com/article/index/265087/why-america-is-duty-bound-to-help-iraqi-christians

https://www.mnnonline.org/news/mosul-christians-forced-robbed

http://www.telegraph.co.uk/news/worldnews/middleeast/iraq/10977698/Christians-flee-Iraqs-Mosul-after-Islamists-tell-them-convert-pay-or-die.html

http://archbishop-cranmer.blogspot.co.uk/2014/07/the-imminent-extermination-of-mosuls.html

http://archbishop-cranmer.blogspot.co.uk/2014/07/jon-snow-and-c4-news-provide-cover-for.html

http://politicaloutcast.com/2014/07/radical-islamic-anti-christian-expulsion-100-made-america-u-s-government-creation/

http://davidould.net/?p=6852

http://rudaw.net/english/middleeast/iraq/210720141

http://blogs.telegraph.co.uk/news/timstanley/100280803/iraqi-christians-are-raped-murdered-and-driven-from-their-homes-and-the-west-is-silent/

21. julij 2014

Martin Bucer

Vir slike: Wikipedia
Eden  zelo zanimivih, a pri nas manj znanih reformatorjev,   je bil Martin Bucer (1491 - 1551).  Rodil se je  v mestu Sélestat (nemško Schlettstadt) v Alzaciji, ki je tedaj pripadala Svetemu Rimskemu cesarstvu., danes pa je v Franciji.

 Vstopil je v dominikanski red, študiral na heidelberški univerzi in se v prvi polovici dvajsetih let 16. stoletja pridružil reformacijskemu gibanju. Teološko je bil umeščen med Luthrom in švicarskimi reformatorji. Zaradi svoje sredinskosti je poskušal igrati vlogo posrednika med obema reformacijskima smerema, med drugim tudi na znamenitih marburških pogovorih, kjer sta se sestala Luther in Zwingli. Žal ni bilo iz teh pogovorov nobenih pravih sadov.

Pozneje, v začetku 40. let se je udeleževal srečanj s predstavniki rimske cerkve, da bi dosegli kak dogovor glede cerkvene edinosti, ki so potekala v Hagenauu, Wormsu in Regensburgu. 

Po augsburškem interimu (1548) se je preselil v Anglijo (1549) in predaval na cambriški univerzi. Z nadškofom Cranmerjem je sodeloval pri oblikovanju druge Knjige skupne molitve (1552), ki je izšla po Bucerjevi smrti in Členov vere. Njegovo delo je imelo tudi dolgoročne posledice na področju dobrodelnosti, saj je s svojimi deli vplival na kasnejšo elizabetinsko zakonodajo v korist revežev. 

Telo pokojnega Bucerja ni dolgo uživalo pokoja. Ko je zavladala Krvava Marija Katoliška (Bloody Mary, 1553), je dala izkopati njegove kosti in jih zažgati. Ostanke-le teh so pozneje v času Elizabete I. dostojno pokopali.

Literatura: Wikipedia >>>


19. julij 2014

Klic, ki se mu ne da upreti

Ko je množica pritiskala nanj in poslušala Božjo besedo, on pa je stal ob Genezareškem jezeru, je zagledal dva čolna pri bregu; ribiči so pravkar stopili iz njiju in izpirali mreže. Stopil je v enega izmed čolnov, bil je Simonov, in Simona prosil, naj odrine malo od kraja. Sédel je in učil množico iz čolna. Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: "Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!" Simon mu je odgovoril: "Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže." In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, tako da so se jim mreže začele trgati. Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Prišli so in napolnili oba čolna, tako da sta se začela potapljati. Ko je Simon Peter to videl, je padel Jezusu pred noge in rekel: "Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!" Nad ulovom rib, ki so jih zajeli, je osupnil on in vsi, ki so bili z njim, 10 prav tako pa tudi Jakob in Janez, Zebedejeva sinova, ki sta bila Simonova družabnika. Tedaj je Jezus rekel Simonu: "Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi." 11 In ko so potegnili čolna na kopno, so pustili vse in šli za njim.  (Lk 5,1-11)

Gospod Jezus je izkoristil vsako možnost in priložnost za oznanjevanje Božje besede. Ker je v opisanem primeru množica, ki ga je hotela poslušati, preveč  pritiskala nanj, je izkoristil kar enega od ribiških čolnov, da mu je služil kot plavajoča prižnica.

Njegov govor je moral biti zelo prepričljiv, saj mu je uspelo celo prepričati Simona Petra v nekaj, kar je bilo videti nemogoče. Sredi dneva ga je poslal ribarit na globoko vodo. Simon in drugi ribiči so kot profesionalci vedeli, da je možnost za ulov podnevi približno enaka ničli, še posebej, ker v nočnem času, ko je bila možnost največja, niso ničesar ujeli. Le kaj je spodbudilo Simona in tovariše, da so se lotili nečesa, kar je imelo videz "misije nemogoče?" Zagotovo je bilo na tem potujočem rabíju nekaj, kar je v njih zbujalo posebno (za)upanje. Čeprav so močno dvomili, da  bo kaj ulova,  so vseeno  poskusili. Rezultat ulova je bil nepričakovan, čolna sta bila preobložena z ribami. Sedaj je bilo Petru tudi čisto zavestno jasno, da ima opravka s posebno osebo, zaradi česar je padel pred Jezusove noge, zavedajoč se svoje grešnosti: "Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!" (Lk 5,8b) Stik grešnega človeka z brezgrešnim Božjim Sinom povzroča nelagodje. Kot je nekje rekel Vinko Ošlak, smo ljudje v svojem padlem naravnem stanju cepljeni proti Božji besedi. Toda Jezus je imel s Petrom in tovariši svoje načrte: "Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi." Seveda tu ni mišljen kak lov na človeške glave, ali kaj podobnega, ampak pridobivanje ljudi za Božje kraljestvo. Sv. Ambrož je to stvar na ravni  posameznika razložil takole:
Tudi ti reci: "Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!" tako, da bo lahko Gospod tudi tebi odgovoril: "Ne boj se!" Gospod je naklonjen do tistih, ki priznavajo svoje grehe. Ne boj se pripisati Gospodu, kar je tvoje, kajti on nam je dal, kar je njegovo.  Pri njem ni nikakršne zavisti, on ne jemlje nazaj od nas, on nas ne oropa. Glejte, kako dober je Gospod, ki je dal toliko ljudem, tako, da imajo celo moč dati Življenje. 
To zadnje seveda ne pomeni, da bi ljudje oživljali mrliče, ampak da je človeškim bitjem dano oznanjati evangelij, ki vodi v večno življenje. Ko je dosti pozneje Peter na binkoštni praznik množici oznanil evangelij, se je spreobrnilo kakih tri tisoč ljudi (cf. Apd 2,41).  Pri spreobrnitvi pa ne gre le za samo oznanilo, ampak za Božje delo v posamezniku, zato pravi sv. Pavel: "Bog je namreč tisti, ki po svojem blagohotnem načrtu udejanja v vas hotenje in delovanje." (Flp 2,13) Kadar in kogar Bog rešuje, takrat zagotovo rešuje.

Jezus je začel svoje javno delovanje s klicem: "Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15b) Brez spreobrnjenja od starega stanja in brez vere v evangelij ni odrešenja. Evangelij pa pravi, da se je Božji Sin Jezus Kristus učlovečil, živel brezgrešno življenje, bil po nedolžnem umorjen za naše grehe, da je resnični Odrešenik pa je potrdil z vstajenjem od mrtvih. Kdor vanj veruje, je prestopil iz smrti v življenje. Kdor resnično sliši Kristusov glas, se mu ne more upreti. Si slišal ta glas in prestopil iz smrti v življenje? Si naredil ta življenjsko pomembni usodni korak?


18. julij 2014

Tudi človeška bitja mečejo v smeti, kajne?


Ne, dogodek, na katerega mislim, se ni zgodil v kakšni vojni, ali morda v  napadu kakšne tolpe. Zgodil se je v sterilnem okolju bolnišnice, povezan pa je z zakonodajo, ki predstavlja določeno splošno stanje duha v teh in  še katerih krajih. Niti osebno niti drugače ne poznam družine Kerže, ki se ji je to zgodilo. Gospoda Keržeta poznam samo na osnovi njegovega angažmaja v medijih. V verskih stvareh sva si zelo narazen, saj zagovarjava zelo drugačna stališča, on tako rekoč ultrakatoliška, jaz evangelij  kot oznanilo absolutne in brezplačne Božje milosti.. Kakorkoli, dogodek, ki ga opisuje, tako žalosten in pretresljiv, da ob njem ne morem molčati.  Opisan je v osebnem pričevanju, ki nosi naslov: "Vrnite nam Elizabeto!" in ga najdemo na tej povezavi. 

Mineva teden dni, kar je na rednem pregledu ultrazvok pokazal, da srce našega otroka ne utripa več. Moje je pa začelo pospešeno biti, čeprav se je vanj zaril velik nož. Boli. Bolelo je v torek, ko je drugo zdravniško mnenje to potrdilo in sva z možem od zdravnika slišala ‘tolažbo’, da se ni kaj za sekirat, saj imava doma štiri zdrave sinove. Ko je mož zaprosil, da bi nam izročili otroka za krščanski pokop, sva bila deležna začudenja z argumentom, da je vprašanje, ali bomo po porodu od otroka zaradi njegove majhnosti sploh kaj dobili[...]
Bolelo je še bolj v petek, ko sem brez otroka zapuščala bolnišnico in brez resnega upanja, da jo bova dobila. Predstojnik oddelka nama je sporočil, da njihovi ustanovi grozi 30 tisoč evrov kazni, če bi nama jo izročili.[...]
 Bolelo je še bolj v petek, ko sem brez otroka zapuščala bolnišnico in brez resnega upanja, da jo bova dobila. Predstojnik oddelka nama je sporočil, da njihovi ustanovi grozi 30 tisoč evrov kazni, če bi nama jo izročili.
Dostop do celotnega pričevanja v Časniku>>>
Strašno je pasti v kolesje brezdušnega sistema, ki ne loči človeškega bitja od smeti, staršem pa ne dovoli pokopa njihovega mrtvorojenega otroka. 

Družini Kerže izražam svoje iskreno in globoko sožalje. Naj  jih vseskozi spremlja in vodi Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe, ki nas tolaži v vsaki stiski (cf. 1Kor 1,3.4)! 


12. julij 2014

Kako usmiljeni?


"Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!" (Lk 6,36)

Zgornja Kristusova zapoved je del "govora na ravnini" ki je nekakšna Lukova  vzporednica  govora na gori pri Mateju. Poglejmo, kaj vse vsebuje usmiljenost, kakršna se zahteva v tej zapovedi. Vsekakor sodi sem ljubezen do bližnjih, ki ne zajema le prijateljev, ampak celo sovražnike (cf. Lk 6,27.28.30.35).  V to kategorijo sodita tudi nemaščevanje (cf. v. 29) in dobrodelnost, ki ne pričakuje povračila (cf. 35). V 37. vrstici beremo: "Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno," kar sicer ne pomeni, da ne bi smeli obsojati tujih dejanj, ki so očitno grešna, vsekakor pa moramo s temi rečmi najprej razčistiti pri sebi (cf. vv. 41.42). Ravnanje do bližnjih bi moralo iti po načelu:  "In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim." (cf. v. 31)

Zanimivo je, da svet zelo dobro ve za te zapovedi, ki jih sam v glavnem ni pripravljen izpolnjevati, pričakuje pa, da jih bomo izpolnjevali kristjani. Svet sicer ni čisto kriv za tako razumevanje zapovedi, kajti tudi mnoge cerkve, od rimske do raznih "svetostnih" cerkva in gibanj, učijo podobno. Malokatero od starozaveznih zapovedi je tako težko izpolnjevati, kot tole: "Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!" (Lk 6,36), ali pa tej podobno  pri Mateju, ki se glasi: "Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče." (Mt 5,48) V bistvu gre za popolnoma nemogočo zadevo, kajti greh ni le nekaj, kar izrečemo ali naredimo, ampak obstajajo tudi miselni grehi. (cf. Mt 5,22.28) Potem sta tu še oslabelost volje in nepazljivost, ki imata lahko različne vzroke (cf. Mr 14,38).

Kakšen je torej namen te in podobnih zapovedi, če jih je nemogoče popolnoma izpolnjevati? 

Prvi namen je zagotovo ta, da nas zapovedi vodijo h Kristusu, ki je edini aktivno izpolnil vse zahteve Božje postave. Tisto, česar sami nismo bili zmožni izvršiti, je izvršil on, ki je rekel: "Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan." (Jn 6,40) Kristus nikogar, ki pride k njemu, ne zavrže (cf. Jn 6,37). On da vsakemu, ki pride v veri k njemu, svojo pravičnost.  Kdor je v Kristusu, je deležen njegove pravičnosti. Jezus je usmiljen, kakor je usmiljen nebeški Oče, saj je sam rekel: "Vse, kar ima Oče, je moje." (Jn 16,15a) Na drugem mestu pa pravi: "Kdor je videl mene, je videl Očeta."  (Jn 14,9b) 

Drugi namen pa je, da nas Bog potem, ko so okusili radost odrešenja, ki ga je za nas pripravil v Kristusu,  spodbuja, da živimo v skladu s tem, kar zapoveduje. To še zdaleč ne pomeni, da bomo samo po sebi res kdaj postali tako usmiljeni, kot je naš nebeški Oče, ampak vsakdo pač po svojih zmožnostih. To pa že iz hvaležnosti do Boga za vse, kar je za nas storil po našem Gospodu Jezusu Kristusu, oziroma, kakor je pisano: "Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci, in živite v ljubezni, kakor je tudi Kristus vzljubil nas in je daroval sam sebe za nas kot blago dišečo daritev in žrtev Bogu."  (Ef 5,1.2)