04. december 2016

Pridiga za 2. adventno nedeljo


Na spletu sem našel svežo pridigo na temo odlomka Lk 21,25-36. Pridiga pastor Tapani Simojoki iz luteranske cerkve Našega Odrešenika v Farnhamu (Hampshire) v Angliji.   Malo krajši odlomek (Lk 21,25-33) sem na kratko predstavil v sestavku Čas pričakovanja.  


Čas pričakovanja


"Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah. Na zemlji bo stiska med narodi, v zmedi zaradi bučanja morja in valov. 26 Ljudje bodo hirali od strahu in pričakovanja tega, kar pride nad ves svet, kajti nebeške sile se bodo majale. 27 In tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z močjo in veliko slavo. 28 Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in vzdignite glave, kajti vaša odkupitev se približuje."
29 Povedal jim je priliko: "Poglejte smokvino drevo in vsa drevesa. 30 Ko začenjajo brsteti, vidite in sami od sebe veste, da je poletje že blizu. 31 Tako tudi vi, ko boste videli, da se to dogaja, védite, da je blizu Božje kraljestvo. 32 Resnično, povem vam: Ta rod nikakor ne bo prešel, dokler se vse ne zgodi. 33 Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle."  (Lk 21,25-33)

Kristjani živimo v času pričakovanja, ampak glede tega nismo ravno edinstveni. Ni treba biti kristjan, da nekaj pričakuješ. Nekateri pričakujejo novo leto, drugi ugodnejšo gospodarsko konjunkturo, tretji povišanje plače ali pokojnine, vsi toraj nekaj pričakujemo. Kristjani, ki nem cerkveno leto ni ravno tuje, smo tudi v pričakovanju božičnih praznikov. Toda tudi to ni bistvo našega pričakovanja, kajti tisti pravi božič,  ko je prišel Mesija na svet, se je že enkrat pred malo več kot dva tisoč leti zgodil,  a niti ne vemo, na kateri dan v letu, kajti pisce njegovih življenjepisov sta bolj zanimala njegova smrt in vstajenje, kot njegovo rojstvo. Pa še nekaj,  zanimala jih je napoved njegovega drugega prihoda. O tem pripoveduje naš odlomek. 

V preteklosti je bilo kar nekaj primerov izračunavanja in ugibanja časa Kristusovega drugega prihoda.  Prvi kristjani so glede tega živeli v stalni pripravljenosti, nakar je pripravljenost pojenjala. Eno večjih pričakovanj se je zgodilo ob letu 1000, nato so ga znova obujale razne skupine, kot joahimiti in dulcinijanci. Močno se je razplamtelo v času reformacije, nato pa še večkrat. Nekateri so celo izračunali datum drugega Kristusovega prihoda. Toda, kristalno jasno je, da so se vsa ta pričakovanja  izjalovila. Le kako se ne bi, ko pa je sam Gospod rekel:  "Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.  Pazíte in bedite, ker ne veste, kdaj pride ta čas!" (Mr 13,32.33) Jezus nas torej spodbuja k stalni pripravljenosti, ne pa k preračunavanju in napovedovanju stvari, ki so edino v Očetovi oblasti. 

Vse to pa še ne pomeni, da glede Gospodovega prihoda tavamo v popolni temi, saj nam je Jezus povedal nekaj splošnih značilnosti časa, v katerem bo prišlo do tega dogodka. Prva je, da se bodo na nebesnih telesih pojavila določena znamenja. Katera bodo ta znamenja, nam ne pove. Druga je, da bo med narodi stiska zaradi bučanja morja in valov, in da bo ljudi strah prihodnjih dogodkov. V času razpadanja realsocialistični sistemov je Francis Fukuyama napovedoval skorajšnji konec zgodovine, toda danes je jasno, da je bil v zmoti. Eno poglavje zgodovine se je zaprlo, odprlo se je novo. Živimo v času orjaških selitev ljudstev, podobnih tistim iz časov propadanja zahodnorimskega imperija. Na pohodu je militantni islamizem, ki ga elite, kolikor se da, ignorirajo.  Evropo in svet ogrožajo teroristi, etična pravila in vrednote, ki so stoletja pomenile nespremenljivo stalnico, se podirajo, veliki mediji služijo predvsem interesom ekonomskih in političnih elit ter po svoji volji in podobi ustvarjajo javno mnenje. Stiske bo deležna tudi Kristusova cerkev, ne glede na to, kar govorijo dispenzacionalistični sanjači in njihova "left behind" eshatologija. Naš Gospod nam ni obljubil z rožicami posutega sveta. Kristusov drugi prihod bo javen, ne skriven, kot tudi trdijo dispenzacionalisti.  Mislim, da je to Jezus v Lk 21, 27, kjer pravi: "In tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z močjo in veliko slavo," dovolj jasno in nedvoumno povedal. Vse te stvari pa se bodo zgodile v času enega rodu (cf. Lk 21,29-32). 

Najpomembneje pri vsem tem ni, kdaj bo Jezus priše, ampak je neskončno pomembnnejše dejstvo, ali smo pripravljeni na njegov drugi prihod. Od te pripravljenosti je odvisna naša večna usoda.   Jezus je rekel ob neki priložnosti: "Kdor vanj [Božjega Sina Jezusa Kristusa, op. Diz.] veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina," (Jn 3,18) na drugem mestu pa:  "Resnično, resnično, povem vam: Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje in ne pride v obsodbo, temveč je prestopil iz smrti v življenje." (Jn 5,24) Naš Gospod je torej postavil vero vanj kot kriterij, po katerem se nekomu sodi ali ne sodi. Še več, on pravi, da se tistemu, ki veruje vanj ne sodi, tisti, ki pa vanj ne veruje, je že de facto obsojen. Vera je namreč edini kvazi-organ, po katerem lahko grešni posameznik  (brezgrešnih ljudi žal ni)  prejme milost od Boga. Odrešenja, ki ga daje Bog, ne moremo prijeti z roko, niti zaužiti z usti. Vera je roka, ki lahko prejme odrešenje, ki ga brezplačno ponuja Bog. 

Že imaš odrešenje, ki ga daje Bog?


03. december 2016

Pavel in evangelij

Pavel ni mogel reči: "Živijo!" ne da bo takoj zatem oznanil evangelij. On bi lahko izkoristil tudi vremensko napoved kot možnost za oznanjevanje evangelija.
~Michael Horton

30. november 2016

Se je katolištvo kaj spremenilo?




Se je rimsko katolištvo v zadnjih desetletjih kaj bistveno spremenilo, kot menijo mnogi evangelijski kristjani?  Na površju se je  zagotovo spremenilo, v bistvu pa ne, saj stoji doktrinarno na pozicijah cerkve po tridentinskem koncilu. V bistvu se je bolj spremenil protestantizemk, ki se več v veliki meri žal ne utemeljuje na zgodovinskih veroizpovednih obrazcih.  Več o tem nam pove Michael Horton. 

29. november 2016

Zaton zahodne kulture in kristjanov odgovor



Sv. Avguštin je živel v času, ko se je Rim po osemsto letih prevlade znašel v fazi zatona. On je izkoristil tisti čas ter podal cerkvi vizijo, s pomočjo katere se je nato prebila skozi temačna stoletja, ki so sledila.

Danes živimo v podobnem času. O tem pripoveduje dr. Os Guinness v svojem predavanju, ki ga lahko slišite v zgornjem videoposnetku. Le-to se v prvi vrsti nanaša na cerkev v Ameriki, a ne le nanjo. V velikem delu Evrope so v tem pogledu še dosti slabše razmere. Evangelij se danes najhitreje širi po globalnem Jugu (ki resnici na ljubo v veliki meri razmišlja v predmodernem smislu), na razvitem zahodu pa se je cerkev znašla pod udarom agresivnega sekularizma in militantnega islama. Kako naj Jezusova cerkev v teh razmerah pogumno stoji in obstoji v modrosti, moči in milosti v prizadevanju za svetopisemsko resnico?

Kot nadarjen analitik kulturnih dogajanj, ki opazuje svet s krščanske perspektive, je dr. Guinness podal kritičen pregled trenutnega političnega, kulturnega in družbenega dogajanja ter spodbudil vernike, da bi pogumno, zvesto in brez sramu vsakodnevno živeli za Jezusa, tako v Ameriki, kot  širom sveta. 


28. november 2016

Udobno krščanstvo?


Če hočete religijo, ki vam bo dala občutek pravega obdobja, potem vam zagotovo ne priporočam krščanstva.
~ C. S. Lewis 

 

27. november 2016

Adventna prošnja

semogočni Bog, nebeški Oče, obudi nas, da bomo pripravljeni, ko pride tvoj Sin, da ga bomo z veseljem sprejeli in ti služili s čistim srcem po našem Gospodu Jezusu Kristusu itd. 






Primož Trubar, Cerkveni red (1564), Založba ZRC, Združenje Trubarjev forum, Ljb. 2014. S. 355.
 

26. november 2016

Ob prvi adventni nedelji

Diane Fairfield: Novi Jeruzalem

Zgodilo se bo poslednje dni:
Gora hiše GOSPODOVE
bo trdno stala kot najvišja med gorami,
vzdigovala se bo nad griči.
In narodi bodo hiteli k njej,
2 številna ljudstva bodo prišla in rekla:
"Pridite, pojdimo na GOSPODOVO goro,
k hiši Jakobovega Boga.
Poučil nas bo o svojih potih
in hodili bomo po njegovih stezah.
Kajti s Siona bo prišla postava
in GOSPODOVA beseda iz Jeruzalema."
3 Razsojal bo med številnimi ljudstvi,
dokazoval močnim narodom v daljavo.
Svoje meče bodo prekovali v lemeže
in svoje sulice v srpe.
Narod ne bo več vzdignil meča proti narodu,
ne bodo se več učili vojskovanja.
4 Sedeli bodo vsak pod svojo trto in pod svojo smokvo
in nihče jih ne bo strašil,
kajti usta GOSPODA nad vojskami so govorila.

5 Da, vsa ljudstva hodijo,
vsaktero v imenu svojega boga,
mi pa hodimo v imenu GOSPODA, našega Boga,
vselej in na vekomaj.

6 Tisti dan, govori GOSPOD,
bom zbral, kar je kruljavo,
združil, kar je razgnano,
in tiste, s katerimi sem hudo ravnal.
7 Iz kruljavih bom naredil ostanek
in iz pregnanih močan narod.
GOSPOD bo kraljeval nad njimi na gori Sion
odslej in na veke.
       (Mih 4,1-7) 

Pričujoči odlomek iz knjige preroka Miheja, ki je živel v 8. in 7. stoletju pred Kr., se nanaša na "poslednje dni", torej na mesijansko in eshatološko prihodnost, ko bo vzpostavljena mesijanska vladavina na Sionu. Vsebino prvih treh vrstic našega odlomka najdemo tudi v Iz 2,2-4. Mesijanska doba je nastopila že s prvim Kristusovim prihodom, zaključila pa se bo z novimi nebesi in novo zemljo, kar opisuje Janez v zadnjih dveh poglavjih Razodetja. 

Zemeljska "gora Sion", gre pravzaprav za grič, na katerem je bil postavljen jeruzalemski tempelj, je predpodoba nebeške resničnosti, v katero je vstopila novozavezna Božja cerkev, kar je pisec Pisma Hebrejcem izrazil z besedami: "Vi ste se približali gori Sionu in mestu živega Boga, nebeškemu Jeruzalemu, nepreštevnim angelom, prazničnemu zboru  in Cerkvi prvorojencev, ki so zapisani v nebesih, in Bogu, sodniku vseh, in duhovom pravičnih, ki so dosegli popolnost, in sredniku nove zaveze Jezusu in krvi kropljenja, ki govori bolje kakor Abelova." (Heb 12,22-24)

Božji Sion je najvišji med gorami. Tudi poganski bogovi so imeli in še imajo svoje "svete gore", na katerih so zgradili svoja svetišča. Toda v teh se opravlja lažno bogoslužje. Bog pa gradi večji tempelj, v katerem je vzpostavljeno pravo čaščenje in bogoslužje za vsa ljudstva. To seveda ni dobesedni fizični tempelj, ampak prispodoba resničnega bogoslužja.

Fokus kristjanov je danes prevečkrat usmerjen v naše vsakdanje zadeve, prevečkrat se tudi skupaj s svetom okrog nas zanašamo na to, da se bodo težave razrešile s tem, da bo sprememba sistema ali izvolitev ustreznih ljudi prinesla rešitev vseh problemov. Taka pričakovanja so naivna in ponavadi vodijo v razočaranje. S političnimi preferencami ni nujno kaj narobe, zelo pa je narobe, če postanejo določeni politiki, sistemi ali ekonomski modeli naši bogovi, od katerih pričakujemo, da nas bodo odrešili. Tudi zanašanje na konservativne politike ni  modro, kajti, kot je nekdo napisal, konservativcem  doslej ni uspelo še ničesar konservirati (= ohraniti). Svet, kakršnega smo vajeni, se podira pred našimi očmi. Hedonizem, potrošništvo ter socialna država so nas zazibali v prijeten samozadostni in samozadovoljni sen, iz katerega smo izgnali svetopisemskega Boga  in ga nadomestil z boginjo zabave, tabletami,  psihoanalitikovim kavčem in drogami.  Tak svet seveda ne rojeva niti toliko  otrok, kot bi bilo potrebno za enostavno reprodukcijo. Malo stran pa obstaja svet z bistveno drugačno kulturo, ki ni izgnal svojega božanstva in se je zanj pripravljen  v "svetem boju" z orožjem v roki zoperstaviti kilavi zahodni civilizaciji, ki ji je povrh vsega popolnoma zmanjkalo samozavesti.  V takem svetu živimo danes, ni pa nujno, da tak tudi ostane.

Preroška beseda nas kliče, da pristopimo k Jakobovemu Bogu in se poučimo o njegovi besedi, jo sprejmemo in ponotranjimo. Mihej je napovedal, da se bo Božja besed širila iz Jeruzalemu po vsem svetu, kar se je začelo uresničevati v 1. stoletju, ko so apostoli raznesli po svetu veselo oznanilo odrešenja, ki ga je za nas zadobil naš Gospod Jezus Kristus. Beseda evangelija, ki nas rešuje pred prihodnjo jezo, se širi med vsemi narodi, ljudstvi in jeziki. Svet danes zelo rad sanja o miru. A miru vseeno ni, ker ga svet ne išče na pravem mestu. Svet išče mir v samem sebi, a ga ne najde. Ne najde pa ga zato, ker ga ne premore, zato tavamo v začaranem krogu. Edino Bog je tisti, ki lahko zagotovi resnični večni mir, kar bo tudi storil, o čemer govori prerok Mihej, ko slikovito pravi, da bodo pripadniki Božjega  ljudstva nekega dne prekovali bojno orožje v orodje, ki ga bodo uporabljali pri svojem vsakdanjem delu, in zaživeli v svetu brez strahu.  Vinska trta in smokva simbolizirata tukaj in v vsej Stari zavezi mir in blaginjo, ki ju bo zagotovil Bog.

Za razliko od mnoštva bogov, ki jih imajo poganski narodi, gre Božje ljudstvo pod vodstvom svojega Kralja družno proti nebeškemu Jeruzalemu. Bog si je v vseh časih ohranjal sveti ostanek, tako v Mihejevem času, kakor danes in vodi svoje ljudstvo. Tako bo vse do konca časov, ko bo Bog vse v vsem (cf. 1Kor 15,28). Besede prerokov so se delno izpolnile v času Stare zaveze, delno ob prihodu Mesija, delno pa se bodo ob koncu časov.

Preroki so pripravljali takratno Božje ljudstvo na prvi Jezusov prihod. Cerkev danes pripravlja novozavezno Božje ljudstvo in na svet okoli sebe, na Jezusov drugi prihod. Takrat  Kristus ne bo bo prišel na svet kot nemočen dojenček v betlehemskem hlevčku, ampak kot božanski Sodnik. On sam je povedal o sebi: "Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina." (Jn 3,17.18) Tisti, ki dejansko veruje v Jezusa Kristusa, ne bo obsojen.  Tak je že pripravljen na njegov drugi prihod, kdor pa ga noče imeti za odrešenika, ga bo imel za sodnika.

Si pripravljen na Jezusov drugi prihod? Če nisi, kaj čakaš?