Binkošti

"Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. Ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vam. 

Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal."   (Jn 14,15-17.26)

Zgornje besede so vzete iz Jezusovega poslovilnega govora, ki ga je namenil svojim učencem pri zadnji večerji. V njih je Jezus učencem napovedal prihod Svetega Duha. 

Na binkoštni dan, petdeseti dan po pashi, ko so Judje praznovali žetveni praznik, obenem pa je minilo tudi petdeset dni od Gospodovega vstajenja, je prišel na apostole Sveti Duh (cf. Apd 2,1-12).  S tem dogodkom je Jezus izpolnil svojo obljubo, da apostolov ne bo pustil samih. Apostoli so bili na ta dan oblečeni v moč z višave  in so začeli z oznanjevanjem evangelija (cf. Lk 24,49. Apd 1,8). Brez binkoštnega dogodka ne bi prišlo do širjenja evangeljske resnice o tem, da je Jezus umrl zaradi naših prestopkov, bil obujen zaradi našega opravičenja in da se nam v njegovem imenu oznanja popolno odpuščanje vseh grehov (cf. Rim 4,25. Apd 2.38. 13,38.3).  Ta resnica se je potem širila od Jeruzalema preko Judeje in Samarije in se še danes širi do najbolj oddaljenih krajev naseljenega sveta.

Sveti Duh je apostole poučil o vsem in jih spomnil vsega, kar jim je Jezus povedal ter jih vpeljal v vso resnico (cf. Jn 14,26. 16,13-15). Vse, kar je bilo za odrešenje pomembno, so apostoli in drugi učenci zapisali v spisih, ki sestavljajo Sveto pismo Nove zaveze. Nekateri kristjani danes pravijo, da jim je Gospod to in to položil na srce, oziroma naročil to in to. Osebno sem zelo zadržan do teh osebnih razodetij, ker sem od raznih oseb slišal preveč "prerokb", ki so se izkazale za plod domišljije. Imamo Božjo besedo, preko katere deluje Sveti Duh, zato ne vem, če so zasebna razodetje, razen v izjemnih primerih, sploh potrebna. Sv. Pavel pravi: "Vse Pismo je navdihnjeno od Boga." (2Tim 3,16), Peter pa pravi: "Predvsem pa védite tole: nobena prerokba v Pismu ni stvar zasebne razlage.  Nikoli namreč nobena prerokba ni prišla po človeški volji, ampak so ljudje, nošeni od Svetega Duha, govorili v imenu Boga." (2Pt 1,20.21)

Binkošti nas tudi usmerjajo na življenje v prihajajočem veku. Jezus je obljubil, da se vrne in bo vzel svojo nevesto - Cerkev k sebi (cf. Raz 19,5-9). On bo  zagotovo izpolnil tudi to svojo obljubo. 

"Amen, pridi Gospod Jezus!" (Raz 22,20b)

Paradoks besede

Martyn Lloyd-Jones o večnih Božjih sklepih

Dr. Martyn Lloyd-Jones (1899-1981) je bil rojen Valižan, ki je večji del svojega življenja preživel v Londonu. Po poklicu je bil zdravnik, a je večji del življenja preživel kot pridigar in oznanjevalec evangelija. Skoraj trideset let je služboval v londonski Westminstrski kapeli, ki leži blizu Buckinghamske palače ter katedrale in znamenite opatije podobnega imena. V pridigi, ki jo najdete na spodnji povezavi in traja okrog 50 minut, je govoril o večnih Božjih sklepih in vsem, kar je s tem povezano (izvolitev, vnaprejšnja določitev). 

KLIK za dostop do pridige >>

Zaradi avtorskih  pravic posredujem na spodnji povezavi pogoje, pod katerimi je dovoljeno uporabljati zgornji posnetek.  

Pogoji uporabe s strani družbe MLJ Trust >>

Ljubezen in spoštovanje

Z uspešnico Ljubezen in spoštovanje avtor Emerson Eggerichs oživlja partnerske odnose   

O skrivnostih uspešnega partnerstva te dni po Sloveniji predavata dr. Emerson Eggerichs in njegova žena Sarah, ki sta skupaj že 40 let.

Dr. Emerson Eggerichs, ameriški pastor z doktoratom iz družinskih študij, dvakratnim magisterijem, iz komunikologije in teologije, je avtor knjižne uspešnice Ljubezen in spoštovanje, ki so jo doslej prodali v 1,6 milijona izvodih. Njeno sporočilo o dinamiki partnerskih odnosov se mnogim zdi kar revolucionarno.

V teh dneh, ko je izšel tudi slovenski prevod, skupaj z ženo in sodelavko Sarah vodita seminarje po Sloveniji. Najboljši dokaz, da tisto, kar sporočata ljudem, deluje, sta onadva sama. V Toskani, kamor se odpravljata iz Slovenije, bosta praznovala 40. obletnico zakona.

Vir: spletna stran DELA >>

 Z obvestilom žal zamujam,  vendar še nisem čisto prepozen.

• Torek 14.5. – Radovljica ob 18. uri (Linhartova dvorana) – VARSTVO v prostorih Ljudske univerze
• Sreda 15.5. – Koper ob 19. uri (Osnovna šola Koper, športna dvorana) - VARSTVO v prostorih Osnovne šole Koper
• Četrtek 16.5. – Murska Sobota ob 18. uri (Gledališče Park) - VARSTVO v prostorih Gledališča Park
• Petek 17.5. – Kočevje ob 18. uri (Šeškov dom) - VARSTVO v prostorih Ljudske univerze

Sobota 18.5. 2013 – Ljubljana od 16.00 do 20.30 (dvorana Kodeljevo)
Vstopnice na Eventim.si – 10€


 Več podrobnosti je na tej povezavi. >>


 

M. Horton o moralističnem terapevtskem deizmu

V ameriškem krščanstvu je že dolgo prisotna doktrinarna razvodenelost, ki se je najprej izražala v liberalni teologiji. Gre za to, da v cerkvah namesto evangelija oznanjajo razne terapevtske metode, ki pomagajo ljudem  prebroditi težave v življenju. Gre torej za uporabo religije kot palice, na katero se lahko naslonimo. Tudi v slovenščino je bilo prevedenih nekaj del Normana Vincenta peala in Roberta Schullerja. V novejšem času je omenjena razvodenelost zajela tudi konservativne denominacije, kjer postaja vedno popularnejše to,  "kako izboljšati samega sebe",  kako doseči samouresničenje in podobno, saj baje pridejo pridni fantki in pridne punčke v nebesa... Gre za stvari, ki dišijo po new ageu in nimajo nič skupnega z evangelijem. 

Dr. Michael Horton je v zgornjem predavanju, ki ga je imel leta 2010, pojasnil, kako je biblijsko evangeljsko krščanstvo zamenjal moralistični terapevtski deizem. Predavanje traja 45 minut.

Krščanstvo ali morala?

J. Tominc: Družina dr. Frušiča

Krščanstvo je pomešano z moralo. To je splošen pojav pri vseh družbenih slojih te dežele.* Včasih pravijo krščanstvu »religija javne šole«, izraz pa je skoval dr. Thomas Arnold of Rugby. Krščanstvo je po njegovem »morala s primesjo čustev« in nič več. Kristjan je  popoln fin gospod, torej človek, ki ne dela določenih stvari. 

Toda to ni resnično krščanstvo, to ni Božje kraljestvo.  Vse to lahko počneš sam. Tisto, o čemer je govoril dr. Arnold, ni nič več kot etika in morala, torej negativna, hladna in bedna religija, nekaj, kar vedno vse prepoveduje in nikoli ničesar ne daje.

Tako govorjenje  je  postalo del pridiganja evangelija.  Ne branim viktorijancev, saj menim, da so naredili  Božjemu kraljestvu veliko škode.  Večina od njih ga je spustila na raven morale in spodobnosti, iz nedelje pa so naredili dan brez vedrine in veselja.

Skladno z njihovim učenjem je krščanstvo nekaj, kar dela ljudi bedne in jim daje občutek, da so zgube na celi črti.  Poskušajo biti boljši, a ne morejo uspeti, temveč morajo še naprej poskušati, saj naj bi bil to edini način za vstop v Božje kraljestvo, oziroma v nebesa. Vse je odvisno od tvojega življenja in tvoje aktivnosti. Zatorej poskušaš in poskušaš, oziroma po Miltonovih besedah: »Preziraš radosti in živiš naporne dni,« ves čas poskušaš, a nikoli ne uspeš.

Avtor: dr. Martyn Lloyd-Jones. Poslovenil: Dizma.

KLIK za dostop do vira >>

*Avtor misli Veliko Britanijo, a tudi drugje ni bistveno drugače. (Op. prev.) 

Ali - ali

"Glej, danes sem položil predte življenje in srečo, smrt in nesrečo, 16 ko sem ti danes zapovedal, da ljubi GOSPODA, svojega Boga, da hôdi po njegovih poteh in izpolnjuj njegove zapovedi, zakone in odloke. Tako boš živel in se množil, in GOSPOD, tvoj Bog, te bo blagoslavljal v deželi, v katero greš, da jo vzameš v last. 17 Če pa se tvoje srce obrne in ne boš poslušal in se boš dal zapeljati, da bi se priklanjal drugim bogovom in jim služil, 18 vam danes naznanjam, da boste gotovo uničeni; ne boste podaljšali dni v deželi, v katero greš, ko greš čez Jordan, da jo vzameš v last. 19 Nebo in zemljo kličem danes za pričo proti vam: predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izberi torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod, 20 tako da ljubiš GOSPODA, svojega Boga, poslušaš njegov glas in se ga držiš. Kajti v tem je tvoje življenje in dolgost tvojih dni, ki jih smeš preživeti v deželi, za katero je GOSPOD prisegel tvojim očetom, Abrahamu, Izaku in Jakobu, da jim jo bo dal."   (5Mz 30,15-20)

Zgornje besede je po Mojzesu izrekel Bog izraelskemu ljudstvu. Gre za zelo preprosto stvar. Če bo Božje ljudstvo ljubilo GOSPODA in spolnjevalo Božje zapovedi, zakone in odloke, bo živelo in bo uživalo blagoslove v obljubljeni deželi, v kolikor pa bo neposlušno in se bo obračalo na druge bogove, bo sledila kazen, lahko celo uničenje. Ko so v starem veku sklenili kako pogodbo, so to storili pred pričami. Za priče so pogosto "pozivali" svoje bogove. Ker je v našem primeru sam Bog, Stvarnik nebes in zemlje, eden od pogodbenih partnerjev v zavezi, je klical za pričo nebo in zemljo (cf. v. 19). Bog je pri tem spodbujal svoje ljudstvo, naj izbere življenje, torej Boga, ki je izvir življenja (cf. Ps 36,10). 

Ne glede na resna opozorila, ki jih je dal Bog, je na drugi strani pokazal tudi svoje usmiljenje in pripravljenost na odpuščanje, ko pravi: "Kadar pridejo nadte vse te reči, blagoslov in prekletstvo, ki sem ju položil predte, in si jih boš vzel k srcu med vsemi narodi, med katere te je pregnal GOSPOD, tvoj Bog, in se povrneš h GOSPODU, svojemu Bogu, in boš poslušal njegov glas, ti in tvoji sinovi, [...] z vsem srcem in vso dušo, tedaj bo GOSPOD obrnil tvojo usodo in se te usmilil in te spet zbral izmed vseh ljudstev, med katera te je razkropil GOSPOD, tvoj Bog." (5Mz 30, 1-3) Ob tem bi kdo utegnil reči, da je Bog nedosleden saj pravi na eni strani, kaj vse bo doletelo njegovo ljudstvo, če se ne bo držalo njegovih zapovedi in predpisov, na drugi  pa obljublja usmiljenje za primer, če se njegovo ljudstvo znova povrne k njemu. Opraviti imamo z dvema stranema medalje: na eni strani je Božja pravičnost, na drugi pa Božja milost. Če bo ljudstvo zaupalo vBoga in v njegovo milost, bo rešeno.

Nadaljnja zgodovina Božjega ljudstva je potekala v obliki sinusoide: gor, dol, gor, dol... nekaj časa so se držali zaveze z Jahvejem, nato so od nje odpadli, potem so se spet spreobrnili, nato spet odpadli... Ta zgodba se je nato ponavljala skozi stoletja, dokler jih ni Bog kaznoval z izgnanstvom. Toda tudi v izgnanstvu Bog ni pozabil nanje, on je namreč zvest svojim obljubam in svoji zavezi.

Novozavezno Božje ljudstvo ne živi več iz postave po principu: "Če boš izpolnjeval to in to, boš živel." V Janezovem evangeliju lahko preberemo, da je bila postava dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Kristusu (cf. Jn 1,17). S tem seveda ni rečeno, da v Mojzesovem času ni bilo Božje milosti, ampak, da se je milost popolnoma in jasno razodela šele s prihodom Jezusa Kristusa. Vsi obredni in pravni predpisi postave so prešli in nam jih ni več treba izvrševati. Prav smešni so nekateri posmehovalci, ki razlagajo kristjanom, da bi morali, če verujemo Bibliji, izvrševati tudi ta in ta predpis, ki ga potegnejo  iz Stare zaveze. Živimo v času milosti, starozavezni obredni in pravni  predpisi pa so samo predpodobe tistega, kar nam je priskrbel Kristus.

Bog tudi danes polaga pred svet življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Toda tega ne moremo doseči z izpolnjevanjem predpisov, temveč po milosti, ki jo lahko prejmemo preko vere: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) To naj Bog podari vsem, ki berejo ta prispevek. 

Craig Evans: Jezus in njegov svet

 Na spodnji povezavi do spletne strani White Horse Inn  lahko poslušate pogovor Michaela Hortona s Craigom Evansom, avtorjem knjig Fabricating Jesus, Ancient Texts for New Testament Studies in Jesus and His World: The Archaeological Evidence. Craig Evans govori o arheoloških in zgodovinskih dokazih za resničnost evangeljskih poročil o Jezusu Kristusu in o času ter okolju, v katerem je Jezus živel in deloval.  Pogovor traja malo manj kot 38 minut.

KLIK za dostop do pogovora na spletni strani WHI  >>

Verujem v ... odpuščanje grehov

Naslov za ta prispevek sem si sposodil kar v Apostolski veroizpovedi. Mnogi ljudje, ki pravijo, da so kristjani, pridno ponavljajo besede te veroizpovedi. Vprašanje pa je, koliko verujejo temu, kar ponavljajo. Verjamejo sicer, da obstaja neko odpuščanjue grehov, niso pa čisto prepričani, če se te besede nanašajo tudi nanje. Mnogi se hodijo spovedovat grehov duhovniku in se po opravljeni spovedi in pokori počutijo lažje. Ko pa pridejo domov in se zavedo katerega od grehov, spet izgubijo vero v to, da jim je kaj odpuščeno, nakar postanejo  besede: "Verujem v ... odpuščanje grehov," prazno žlobudranje. Toda ti niso edini, ki tako (ne) verujejo. Tudi mnogi kristjani, ki se imajo za nanovo rojene, pogosto podvomijo v to, da bi jim bili grehi odpuščeni. Človek zelo hitro začne verjeti skušnjavcu, ki je znan kot najboljši moralni teolog.

Kaj torej pomeni verovati v odpuščanje grehov? Na to vprašanje nam odgovarja kralj in prerok David v 32. psalmu. Na začetku je naveden avtor psalma, nato pa kratek opis, ki se glasi: "Pouk." To pomeni, da nas hoče psalm  poučiti o neki zelo pomembni stvari. Odpuščanje grehov pa je zelo pomembna stvar, za nas in naše zveličanje  celo najpomembnejša. Preletimo na kratko nekaj vrstic v tem psalmu.

Na začetku psalmist blagruje tistega, ki mu jue pregreha odpuščena in čigar greh je pokrit:

Blagor tistemu, ki mu je pregreha odpuščena,

ki mu je greh pokrit.

Blagor človeku, ki mu GOSPOD ne prišteva krivde

in v njegovem duhu ni prevare. (Ps 32,1.2)

Seveda nam samo védenje o  tem, kako lepo je, če so ti grehi odpuščeni in če ti Bog ne prišteva krivde,  še prav nič ne koristi. V naslednjih dveh vrsticah nam David pove, kako se počuti oseba, ki jo muči teža neodpuščenega greha:

Ko sem molčal, so moje kosti postale krhke

zaradi mojega vpitja ves dan,

zakaj dan in noč je pritiskala name tvoja roka,

moja moč je oslabela v poletni vročini. (Ibid. vv. 3.4)

Ljudje čutijo svoj greh. Eni se ga zavedajo, drugi  ne. Nepriznavanje greha ima hude posledice, tako psihične kot fizične, kamor spadajo:  beg v religije, delaholičnost,  zanikanje Boga, odvisnosti in različna psihosomatska obolenja. Že od Adama dalje človek v stanju padle narave beži proč od Boga, kot ščurek pred svetlobo, kajti v Božji luči bi se greh razgalil, človek pa tega noče. Toda pritisk greha, ne glede na to, kako globoko ga skušamo potisniti v notranjost, je zelo huda stvar.  Ko nam spodrsne, kristjani zelo radi zapademo v samoobtoževanje, hudič, ta vrhunski moralni teolog, pa nam škodoželjno prišepne: "Vidiš, nič ni iz tebe." In spet pozabimo verovati v odpuščanje grehov. Tudi kralj David ni bil ravno kakšna mila ovčka in je čutil vso težo greha, ki ga je pritiskala. Toda, ko je bila stvar pretežka, se je problema lotil drugače:

Svoj greh sem ti dal spoznati,

svoje krivde nisem prikrival;

dejal sem: "Priznal bom svoje pregrehe GOSPODU."

In ti si odpustil krivdo mojega greha. (Ibid. v.5)

David je storil zelo preprosto stvar: Bogu je priznal svoj greh. In rezultat? Tudi ta je zelo preprost: greh mu je bil odpuščen. Pred Bogom nismo nič več in nič manj kot David. Tudi naš greh je lahko odpuščen, seveda, če ga priznamo. Pred Bogom velja enačba: priznani greh = odpuščeni greh. Apostol Janez  je s tem v zvezi napisal:  

"Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas.  Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn 1,9)

Imamo torej še eno pričo, ki potrjuje isto stvar. Noben človek, tudi kristjan, ni brez greha. Če greh priznamo, nam je odpuščen. V rimskokatoliški cerkvi pravijo, da je greh sicer odpuščen, toda grešnik mora zanj zadoščevati tukaj na zemlji, ali pa še po smrti na vicah. Zanimivo, da Božja beseda tega rimskega vica ne pozna.  Psalm 103,12 pravi:

 Kakor je vzhod oddaljen od zahoda,

oddaljuje od nas naša hudodelstva. 

Vsak greh pomeni upor proti Bogu in njegovemu ustvarjenemu redu, je torej hudodelstvo proti Bogu.  Kristjanov greh ni nič boljši od nevernikovega greha. Toda naše priznanje oddalji greh od nas, kakor je vzhod oddaljen od zahoda, torej neskončno daleč. Če potuješ od vzhoda proti zahodu, nikoli ne dosežeš zahoda, si kot hrček na  kolesu, ki tudi nikoli ne doseže svojega cilja. Prerok Mihej pa uporablja malo drugačno metaforo:

V globine morja boš zagnal vse naše grehe. (Mih 7,19b)

Če so naši grehi, kot bi bili potopljeni v globinah morja, potem res nima smisla, da jih še vedno lovimo, kajneda? Božje odpuščanje ni nikoli polovično, ampak popolno.  Ko Bog odpušča, takrat zagotovo odpušča.

Naši grehi niso odpuščeni, ker smo jih tako lepo, iskreno in pošteno priznali (o tem, kako lepo,  iskreno in pošteno, bi se dalo razpravljati), ampak zato, ker imamo mogočnega Odrešenika in Srednika, torej njega, ki je  Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta (cf. Jn 1,29.36). On, naš Gospod Jezus Kristus, je vzel nase ves naš greh, nam pa podarja svojo popolno pravičnost. Naša pravičnost je izven nas, naša pravičnost je v Jezusu Kristusu, "ki je za nas postal modrost od Boga, pravičnost, posvečenje in odkupitev." (1Kor 1,30b) Vanj verujemo in ta vera se nam šteje v pravičnost (cf. Rim 4,22 ss.). Nihče ni odrešen zaradi kvalitete  svoje vere, temveč zaradi kvalitete Njega, v katerega verujemo. Po njem in v njem imamo odpuščanje, ki je omenjeno v Apostolski veroizpovedi.