31. avgust 2014

11 lekcij, ki se jih lahko naučimo od kitajske cerkve

Cerkev na Kitajskem je ena najbolj živahnih in hitro rastočih cerkva. O tem sem na tem spletniku že nekajkrat pisal. Ta nenavadna rast v okoliščinah, ki sicer niso ravno najbolj prijazne, vzbuja precejšnje zanimanje kristjanov po svetu. Joann Pittman v svojem članku 11 Lessons from the Church in China navaja tisto, kar se lahko naučimo od cerkve v tej velikanski in hitro se razvijajoči državi. Vse to velja tako za tisti del cerkve, ki je pod državnim nadzorom ("Trojno samo- gibanje"), kot za tako imenovane hišne cerkve, ki niso pod režimskim nadzorom.  Ta sestavek je  narejen na osnovi članka, ni pa njegov prevod "po črki".  
  1. Božja pota niso naša pota. Pred letom 1949 so si najbolj optimistični misijonarji drznili upati, da bo število kristjanov na Kitajskem do sedaj naraslo na kakih petnajst milijonov, a je to število že nekajkrat preseženo.
  2. Prava narava cerkve. V času komunistične revolucije je cerkev tako rekoč ostala brez vsega tistega, kar v normalnih okoliščinah povezujemo z njo: brez Svetih pisem, cerkvenih zgradb, denominacij, pastorjev in drugih izšolanih voditeljev. Ostala je jedrna skupina predanih učencev, napolnjenih s Svetim Duhom, ki so se sestajali, učili in služili eden drugemu, kar so prava znamenja cerkve. Cerkev potrebuje za svoje delo predvsem ljudi, ne stvari. Brez slednjih lahko  preživi.
  3. Vloga trpljenja v življenju vernika. V najtemnejših dneh preganjanj so se kristjani učili hoditi po poti križa. Trpljenje sicer ni nekaj, za kar bi si morali prizadevati, toda če pride, nas Bog   očiščuje preko njega. 
  4. Vera v Božjo moč in pomoč. Ko so naše "prstene posode" zlomljene, se  skozi našo slabotnost razodene Božja moč. Kristjani na Kitajskem živijo poglobljeno molitveno življenje in v odvisnosti od Boga. 
  5. Pravo poslanstvo cerkve. Bog ohranja in razvija svojo cerkev na Kitajskem z določenim namenom,  da torej širi evangelij med tistimi, ki zanj niso slišali. Poslanstvo cerkve namreč ni zbiranje materialnih dobrin in organiziranje zasebnega šolstva, ampak oznanjevanje evangelija. 
  6. Ob ustrezni razlagi, študiju in uporabi Besede lahko cerkev (ali posamezni kristjan) raste in napreduje kljub izzivom kulturnega okolja. Vsem omejitvam navkljub je tam rast cerkve fascinantna. 
  7. Bog še vedno deluje na nadnaravne načine, o katerih beremo v Svetem pismu, a tega  v lastnem življenju pogosto ne vidimo. Mnogi kitajski kristjani s podeželja pričujejo, kako se tam s pomočjo ozdravljenj širi evangelij. Ko nekateri nekristjani težje zbolijo, v obupu zaprosijo kristjane, naj zanje molijo k svojemu Bogu. Kristjani jih povabijo v cerkev in molijo zanje, dogajajo se ozdravitve in ozdravljenci pridejo h Kristusu. 
  8. Jezus je vse, kar potrebujemo za srečno življenje. Čeprav mnogi kristjani na kitajskem  podeželju nimajo nobenih materialnih dobrin, dajejo videz najsrečnejših ljudi na svetu. Ti ljudje nimajo najmodernejših avtomobilov in mobilnih telefonov,  imajo pa Jezusa, ki je središče njihovega življenja.
  9. Evangeljska gorečnost. Oznanjevanje evangelija je glavna prednostna naloga kitajskih kristjanov, navkljub težavam v zadnjih 20 - 30 letih. Cerkev izrablja vse priložnosti, da bi izgubljenemu svetu okoli sebe posredovala Kristusa. Cerkev na zahodu je ob nekaterih praznikih, kot sta božič in velika noč, bolj usmerjena v družinsko praznovanje, medtem ko kitajska cerkev izkorišča praznike kot  priložnost za oznanjevanje evangelija. 
  10. Duhovna rast prihaja skozi preizkušnje  naše vere. Na Kitajskem ni enostavno biti kristjan. Vedno se pojavljajo skušnjave in ovire. Postati kristjan je eno, neverjetno težko je živeti po veri, zlasti ker gre za družbo, kjer je korupcija vsakdanji pojav. 
  11. Križ je središče vere, preganjanje in trpljenje sta znamenji pristnega krščanstva. Ta misel je  posebej ohrabrujoča, kajti družba okrog nas na "postkrščanskem Zahodu" postaja vse bolj sekularistična in sovražna do svetopisemske resnice in etike. Od bratov in sester s Kitajske se lahko naučimo, kako ne izgubiti poguma in iti naprej. 

Od 4. septembra v NUK-u na ogled novoodkriti izvod Trubarjeve Cerkovne ordninge

V Narodni in univerzitetni knjižnici bo med 4. septembrom in 4. oktobrom 2014 na ogled pomembna razstava z naslovom Cerkev slovenskega jezika. Knjižnica jo pripravlja v počastitev 450. obletnice izida Trubarjeve Cerkovne ordninge. Na razstavi bo na ogled originalni izvod tega dela, ki je bil oktobra lani nepričakovano odkrit v Mestnem arhivu v Memmingenu v Nemčiji. 


Razstavo bo v četrtek, 4. septembra ob 19. uri odprl predsednik republike Borut Pahor. 


30. avgust 2014

Zakaj je veselo oznanilo res veselo?

Maaslandski evangeliarij. Vir slike: Wikipedia.
Izraz evangelij najpogosteje slovenimo kot veselo oznanilo. Žalostno dejstvo je, da kristjani na zunaj velikokrat delujemo v obratnem sorazmerju s tem izrazom. Pri tem igra pomembno vlogo faktor pozabljanja. Problemi, ki se pojavljajo v vsakdanjem življenju, nas mimogrede  spravijo v malodušje. Potem se spomnimo, da bi  morali biti pravzaprav veseli, a nas slaba vest zaradi tega naredi še bolj potrte. Ravno zato evangelij ni stvar za enkratno rabo, kot trdijo nekateri, ampak oznanilo, ki ga je treba vsak dan  slišati. 

V srednjem veku so izdelovale zelo lepe evangeljske rokopise. Enega takega prikazuje zgornja ilustracija. Ker so bili napisani v latinščini, je veliko vprašanje, koliko pristnega evangeljskega sporočila je prišlo do navadnega vernika. Bolj so govorili o tem, kaj vse mora vernik narediti za lastno zveličanje.  Kaj moram storiti ni evangelij, ampak postava (zakon). Slabost postave  pa je v tem, da je predobra, da bi jo bili zmožni izpolnjevati. Sv. Pavel je ta paradoks opisal takole: "Tako je torej postava svéta in zapoved je svéta, pravična in dobra. Je torej to, kar je dobro, postalo zame smrt? Nikakor ne. Pač pa greh; da bi se izkazal kot greh, mi je po tem, kar je dobro, povzročil smrt." (Rim 7,12.13a)  Postava  je torej sestavni del problema, ne njegova rešitev. Rimski škof Frančišek je pred nedavnim napisal "apostolsko spodbudo" z naslovom Veselje evangelija, ki je apostolska po imenu, po vsebini pa ne, kajti tisto, kar manjka v tem spisu, je ravno evangelij. Prava apostolska spodbuda v tej smeri je zapisana v  1. Pavlovem pismu Korinčanom 15,1-11. Tak evangelij so oznanjali apostoli. Pa si najprej poglejmo začetne vrstice.

"Spominjam vas, bratje, na evangelij, ki sem vam ga oznanil in ste ga tudi sprejeli ter stojite trdni v njem. Po njem ste na poti rešitve, če se trdno držite besede, ki sem vam jo oznanil, razen če ste zaman sprejeli vero. Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih." (1Kor 15,1-4) 

Evangelij, ki so ga oznanjali apostoli, je vodil in še vodi na pot rešitve. Toda slišati evangeljske besede ali sprejeti evangeljske besede sta dva različna pojma. Kdor jih sliši, a ne sprejme, jih je zaman slišal. Kdor jih res sprejme, jih bo tudi obdržal. Tak je na poti rešitve. Ko Pavel v 3. in 4. vrstici na kratko povzame vsebine evangelija, ne moralizira, torej ne razlaga, kaj bi morali storiti in česa ne bi smeli, ampak enostavno pove, da je Kristus umrl za naše grehe (kar so že prej napovedali starozavezni preroki), bil pokopan in obujen. Zelo preprosto. V nadaljevanju (ibid. vv. 5-7) se sklicuje na priče, ki so videle vstalega Gospoda. To so bili apostoli, poleg njih pa omenja še nekaj več kot petsto oseb, kar je lepo število. Mi danes teh ljudi ne moremo povprašati o teh rečeh, prejemniki pisma pa so jih lahko. Nazadnje  (ibid. vv. 8-10) omenja Pavel med tistimi, ki so videli Gospoda, še sebe, ki je bil nekoč krut preganjalec Božje cerkve, a ga je srečanje z vstalim Odrešenikom popolnoma spremenilo. Preganjalec je postal po Božji milosti oznanjevalec.

Kristusovo vstajenje je ena ključnih sestavin evangelija, ker potrjuje Gospodovo mesijansko poslanstvo, potrjuje torej, da je on res tisti, ki odvzema greh sveta. Svet je še nekako pripravljen sprejeti dejanskost  Jezusove smrti na križu, ne pa njegovega vstajenja od mrtvih. Toda, če Kristus ne bi vstal, tudi ne bi bilo prav nobenega jamstva, da so naši grehi odpuščeni (cf. ibid. 17-19). Apostol Pavel namreč pravi na drugem mestu: "On je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25) V bistvu je podal isto resnico kot v 1Kor 15,3 ss. Po njegovi žrtvi na križu so nam bili odpuščeni grehi, njegovo vstajenje pa je jamstvo našega opravičenja. Tega seveda ni mogoče sprejeti drugače kot po veri, ki je milosten Božji dar. Sam Jezus pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) večno življenje ni nekaj abstraktnega, oziroma košček pite na nebu, ampak nekaj, kar v predokusu uživamo že tukaj in zdaj. Kadar in kogar Bog rešuje, takrat in tistega definitivno rešuje.

Ravno zato je veselo oznanilo za svetopisemskega kristjana res veselo. 


29. avgust 2014

Pascal o izvoru sreče


Stoiki pravijo: »Pojdite sami vase, tam boste našli svoj mir.« A to ne drži.
Drugi pravijo: »Pojdite ven; srečo iščite v zabavi.« Tudi to ni res. Prikradejo se bolezni.
Sreče ni ne zunaj nas ne v nas; v Bogu je - potem pa tudi zunaj nas in v nas. 

(Blaise Pascal)


(Iz: Blaise Pascal, Misli, Druga, dopolnjena izdaja. Mohorjeva družba, Celje, 1986, s. 185)

28. avgust 2014

Isisov izziv krvavega čebra

Vir slike: Twitter
Pravijo, da lahko ena slika pove več kot tisoč besed. Včasih najbrž res. Ob Isisovem (ali Isilovem) izzivu ledenega čebra (ice bucket challenge), ki je pravzaprav krvav, tako imenovani civilizirani svet ne bo mogel dolgo igrati presenečenja.

27. avgust 2014

Popularna zmota



Temeljna trditev religije: »Če se boš bolj potrudil, da bi bil dober, ti bo šlo dobro,«  je napačna. Jezus je živel popolno življenje, a je kljub temu trpel.  
 (Tim Keller)

23. avgust 2014

Ko bi spoznali...

Ko je prišel bliže in zagledal mesto, se je zjokal nad njim. 42 Rekel je: "O, da bi tudi ti na ta dan spoznalo, kaj ti prinaša mir, takó pa je prikrito tvojim očem. 43 Prišli bodo nadte dnevi, ko te bodo sovražniki obdali z okopi, te oblegali in stiskali z vseh strani. 44 V tla bodo poteptali tebe in tvoje otroke v tebi in ne bodo pustili kamna na kamnu v tebi, ker nisi spoznalo časa svojega obiskanja." (Lk 19,41-44)

Evangeljska poročila nam pripovedujejo  o dveh primerih, v katerih je Jezus jokal. En primer je v Janezovem evangeliju 11,35, ko je jokal ob Lazarjevem grobu, drugi primer pa najdemo na začetku zgornjega teksta, oba pa sta se zgodila malo pred koncem Gospodove službe na zemlji. Seveda to nista bila edina taka primera, kajti v Pismu Hebrejcem beremo: "On je v dneh svojega mesa daroval molitve in prošnje z močnim vpitjem in solzami njemu, ki bi ga mogel rešiti iz smrti, in bil je uslišan zaradi spoštovanja do Boga." (Heb 5,7) 

Ko je se je naš Gospod na cvetno nedeljo približal Jeruzalemu, je bržkone ugledal prizor, kot ga vidimo na zgornji sliki: urejeno in utrjeno mesto, tempelj z vsemi potrebnimi pritiklinami in ljudi, ki so se pred pasho zgrinjali v to mesto. Toda on je vedel nekaj, česar Judje tedaj niso vedeli. Vedel je, da je pred Jeruzalemom in judovstvom, kakršnega so poznali, le še nekaj desetletij obstoja. Leta 70 so mesto uničili Rimljani, na tempeljskem griču pa pozneje zgradili  tempelj kapitolskega Jupitra in novoustanovljeno mesto v čast svojemu cesarju in božanstvu preimenovali v Aelia Capitolina. Tempelj ni bil nikoli več obnovljen, ampak stoji danes na njegovem mestu muslimanski Hram svete skale. Nekateri Judje in  fundamentalistični sanjači sicer razmišljajo o ponovni gradnji templja, pri čemer se prvi ne zavedajo, drugi pa pozabljajo, da obstaja večji Tempelj od katerihkoli zidov, ki bi jih lahko kdorkoli postavil. Ta živi tempelj je Jezus Kristus (cf. Jn 2,13-22). Tega žal Božje izvoljeno ljudstvo ni spoznalo v času Gospodovega obiskovanja, po večini pa tega ne ve niti danes. Glede tega pa niso edini. 

Zanašanje na pripadnost tradiciji ali religiji, četudi je le-ta prava, ni nobeno jamstvo za odrešenje. Vse to so le orodja, ne cilj. Srp ali kombajn sta na svetu zato, da z njima žanjemo, ne da ju občudujemo. Imeti kaj od tega v shrambi z orodjem ali v garaži še ni jamstvo, da nam bo to prineslo kako korist. Krščanstvo ni kar nek sistem dogem in morale. Temu podobni, v določenih pogledih celo enaki  sistemi obstajajo tudi v drugih religijah in lahko delujejo popolnoma neodvisno od svojih ustanoviteljev. Krščanstvo je v tem pogledu drugačno: brez Kristusa ni niti krščanstva niti odrešenja. Ne rešuje ne religija ne morala, ampak Kristus. Tega večina Jezusovih sodobnikov ni spoznala, enako velja za večino naših sodobnikov. Lahko se zanašate na lastno pravičnost, ali pa na štiriperesno deteljico, učinek je popolnoma enak.

Na svetu je danes zelo veliko gorečih vernikov, ki bi za svojo religijo storili karkoli. Enako je bilo v Pavlovem času, zato je zapisal: "Saj jim priznam, da so goreči za Božjo stvar, le da to ni po pravem spoznanju." (Rim 10,2) Izvirna izjava se nanaša na Jude, dalo pa bi se jo aplicirati  na marsikoga. V nadaljevanju pa pravi: "Ker namreč niso poznali Božje pravičnosti in so skušali uveljaviti svojo, se niso podredili Božji pravičnosti. Kajti konec postave je Kristus, v pravičnost vsakomur, ki veruje." (Rim 10,3.4)  Bog prizna grešnikom samo všteto pravičnost, ki se daje po veri v Kristusa. Ravno zato je tako pomembno pravo spoznanje lastne grešnosti v luči Jezusa Kristusa ter zdravila za taisto grešnost; zdravilo je namreč Kristus. V nasprotnem primeru sledi pogubljenje, ki mu je  uničenje Jeruzalema leta 70 le bleda predpodoba.

Zelo žalostno je, če lahko kdo upravičeno reče: "Minila je žetev, poletje je mimo, mi pa še nismo rešeni!" (Jer 8,20) Še bolj žalostno je, da so taki v večini. Vsem tem govorim z besedami apostola: "Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!" (2Kor 6,2b) O, ko bi spoznali, da Jezus ni prišel reševat tistih, ki se imajo za pravične, ampak grešnike, kakršna sva po naravi jaz in vi in se mu predali! On sam je rekel: "Kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel." (Jn 6,37b) Za tiste, ki pridejo k njemu pa velja: "Zdaj ni torej nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu." (Rim 8,1) Bogu hvala za ta dar! 



19. avgust 2014

Sobota 23. avgusta - dan molitve za Irak

Organizacija Open Doors Australia vabi vse kristjane, da se v soboto 23. avgusta združijo v molitvi za Irak. 


O situaciji v Iraku sem že pisal tukaj in tukaj


17. avgust 2014

Preganjanje nepravih vernikov na vzhodu Ukrajine

Proruski uporniki na vzhodu Ukrajine so zelo pobožni, a za njih ne sme obstajati nobena druga religija kot pravoslavje, seveda rusko. V bistvu gre za nadaljevanje starodavne ruske tradicije, ki je bila prekinjena v času od oktobrske revolucije, ko je bila v Sovjetski zvezi predpisana "edina prava" marksistično-leninistična kvazireligija, pa vse do do zloma socialističnega sistema. Po njegovem zlomu in razpadu Sovjetske zveze, je nastala v Rusiji idejna praznina, ki jo je zapolnila  povrnjena slava pravoslavja. 

Evangelijski kristjani, ki živijo na območju spopadov, so se znašli v nezavidljivi situaciji. Proruski uporniki so se zavezali, da bodo branili "sveto pravoslavje" in njegove tradicije pred vsakim zahodnjaškim vplivom in evangelijskimi "heretiki", ki da kvarno vplivajo na edine prave ruske narodne vrednote.  Kot poroča Sergej Rahuba, pravijo separatisti, da se bodo bojevali proti vsakemu heretiku, vsakemu protestantu in vsakomur, ki predstavlja nemoralne zahodne vrednote. Evangelijski kristjani, pa ne le oni,  so torej postali smrtni sovražniki  edinih pravih ruskih vrednot.

Prišlo je že do zaplemb protestantskih cerkva, ugrabitev in brutalnih umorov. V mesecu juliju so uporniki ugrabili štiri prostovoljce, ki so delali za krščanski radio in jih pretepli do smrti. 9. junija so oboroženi uporniki med nedeljskim bogoslužjem vdrli v evangelijsko cerkev v Slavjansku in odpeljali v neznano štiri mlade pridigarje. Njihova trupla so pozneje našli v masovni grobnici zraven pediatrične bolnišnice. 

Kljub naraščajočemu nasilju mnogi pastorji nočejo zapustiti svojih vernikov.

Poleg evangelijskih kristjanov so preganjanj deležni tudi drugi "sovražniki", kot so katoličani raznih obredov in tisti ukrajinski pravoslavci, ki pripadajo kijevskemu patriarhatu (katerega seveda Moskva ne priznava).


Več najdete v naslednjih člankih: 
Caught in the Crosshairs: Evangelicals in War-Torn Ukraine>>>
Rising Tide of Christian Persecution in Ukraine by Militants>>>