20. oktober 2014

18. oktober 2014

Največja zapoved je še vedno samo zapoved



Eden izmed pismoukov je slišal, kako razpravljajo, in videl, da jim je Jezus dobro odgovoril; pristopil je in ga vprašal: "Katera je prva od vseh zapovedi?" 29Jezus je odgovoril: "Prva je: Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. 30Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. 31Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved." 32Pismouk mu je rekel: "Dobro, učitelj. Resnico si povedal: On je edini in ni drugega razen njega, 33in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kakor vse žgalne daritve in žrtve." 34Ko je Jezus videl, da je pametno odgovoril, mu je rekel: "Nisi daleč od Božjega kraljestva." In nihče si ga ni drznil še kaj vprašati.  (Mr 12, 28-34)

Rimski škof je predvčerajšnjim takole "začivkal" na Twitterju, Radio Ognjišče pa je to sporočilo posredoval naprej: "Kristjan je po naravi usmiljen; to je srce evangelija."  Na to sem odgovoril: "To je prej zahteva postave." S tem sem hotel reči, da je izjava o tem, da je kristjan po naravi usmiljen, prej zahteva postave kot evangelij.  Res je, kristjan bi moral biti usmiljen, a ne le on. Po drugi strani je tudi res, da  sploh ni treba biti kristjan, da bi bil po naravi usmiljen. Lahko si karkoli. Zato ta stvar nima take zveze z evangelijem, kot je bilo "čivknjeno".

Mnogi ljudje menijo, da je bistvo krščanstva ljubezen do Boga in do bližnjega. To naj bi bil po njihovem evangelij. Toda, ko je pismouk v zgornji pripovedi priznal, da sta ljubezen do Boga in do bližnjega več kot vse žgalne daritve in žrtve, mu Jezus ni rekel: "Ti že sodiš v Božje kraljestvo," ampak: "Nisi daleč od Božjega kraljestva".  Kdor je blizu Božjega kraljestva, ni državljan Božjega kraljestva. Kdor živi v Gorici in je samo italijanski državljan, je ravno tako brez slovenskega državljanstva kot njegov sodržavljan v Neaplju ali Palermu. Tisti iz Gorice najbrž velikokrat pride na slovensko ozemlje, morda celo dopustuje na Bledu ali v Kranjski Gori, toda še vedno ni slovenski državljan. Enako je z državljanstvom v Božjem kraljestvu.  Lahko si blizu, morda celo pokukaš vanj, a vseeno ne sodiš noter. Zapoved ljubezni ni niti evangelij niti bistvo krščanstva.  Gre za zapoved, ki pokriva obe plošči desetih zapovedi, od katerih se prva  nanaša na naš odnos do Boga, druga pa na naš odnos do soljudi. Ravno zato, ker pokrivata celoto, ni nobena zapoved večja od teh dveh.  Če prav premislimo, bomo hitro ugotovili, da naša usmiljenost, naša ljubezen do Boga in do bližnjega nista taki, kot to od nas zahteva Božja zapoved. 

Tisto več, kar pomeni resnično bistvo krščanske vere in evangelija, niso lepi nauki in njihovo spolnjevanje, s katerim bi nekako dosegli Božje usmiljenje, ampak dejstvo, da nas je Bog sam poiskal in nam po svojem Sinu Jezusu Kristusu pripravil odrešenje. Religije tega sveta učijo, da se moramo truditi, da bi se morda nekako dokopali do Boga in odrešenja, evangelij pa pravi, da je Bog tako vzljubil svet, "da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Naše opravičenje ima vir v Božji milosti, ki smo je deležni po veri v Kristusa. V tej luči dobi največja zapoved in vse iz nje izhajajoče zapovedi nov, bogatejši smisel.


17. oktober 2014

Drugačnost po Moltmannu




Naposled lahko samo nekdo, ki najde pogum, da je drugačen od drugih,  obstaja za »druge«, v nasprotnem primeru obstaja samo s tistimi, ki so kakor on. 
(Jürgen Moltmann)

Vir: J. Moltmann, The Crucified God: The Cross of Christ as the Foundation and Criticism of Christian Theology.

12. oktober 2014

Živeti evangelij?


Frančišku Asiškemu pripisujejo izrek: "Venomer oznanjaj evangelij, in ko je potrebno, uporabi besede." Ta stavek je zelo popularen v rimskokatoliških krogih, a se je udomačil tudi v delu tako imenovanih evangelijskih krogov.  Temu podobna je izjava, da je treba živeti evangelij. V tem smislu je govoril tudi nanovo imenovani ljubljanski nadškof Stane Zore, ki je prežet s frančiškovsko duhovnostjo.  Poleg tega je izjavil, da je evangelij njegov programski dokument. 

Pa poglejmo, kaj je evangelij. Sam izraz pomeni veselo oznanilo. Gre za veselo oznanilo našega odrešenja.  Glavni junak veselega oznanila je Jezus Kristus, kot je opisan v štirih evangelijih in v drugih spisih Nove zaveze.  Jezus je učlovečeni Božji Sin in druga oseba Svete Trojice. On sam je  o namenu svojega prihoda na svet povedal  naslednje:  "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) To pomeni, da je Jezus prišel na svet, ki se nahaja v grešnem stanju, da bi tistim, ki vanj verujejo, dal večno življenje. Le kako bi lahko to izrazili brez uporabe besed? 

Apostol Pavel je pojem evangelij pojasnil takole: 
Spominjam vas, bratje, na evangelij, ki sem vam ga oznanil in ste ga tudi sprejeli ter stojite trdni v njem. Po njem ste na poti rešitve, če se trdno držite besede, ki sem vam jo oznanil, razen če ste zaman sprejeli vero. Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih.  (1Kor 15,1-4)
Evangelij je torej nekaj, kar je Pavel oznanil določenim ljudem. Le kako bi jim lahko to razodel brez besed? Kako se lahko izrazi veselo oznanilo o Jezusovi žrtveni smrti in vstajenju, ne da bi uporabil besede?  Brez besed se ne oznanja evangelij, ampak je lahko nekdo na ta način kvečjemu komu za zgled, zgled pa ni evangelij. Evangelij ni lepo, prijazno, nesebično in vzorno obnašanje, ki bi ga naj posnemali. Kdor trdi kaj takega je bliže Immanuelu Kantu in njegovemu kategoričnemu imperativu kot evangeliju.
"Sedaj pa se je brez postave razodela pravičnost Božja, izpričevana od postave in prerokov, 22 pravičnost namreč Božja po veri v Jezusa Kristusa vsem in za vse, ki verujejo. Kajti ni nobenega razločka: 23 zakaj vsi so se pregrešili ter nimajo slave Božje 24 in dobivajo opravičenje daroma z njegovo milostjo po odkupu, ki je v Kristusu Jezusu; 25 ki ga je predstavil Bog kot sprave daritev." (Rim 3,21-25a CHR)
Tudi te besede so čudovito oznanilo našega odrešenja. Grešnik dobi opravičenje daroma po veri v Jezusa Kristusa, ne po svojih dejanjih. Evangelij je veselo oznanilo o Božji milosti, ki rešuje grešnike. Tega se ne da živeti, to se lahko samo pove.  Zahteva, da je treba živeti evangelij, je nesmiselna. Če smo čisto natančni, je Jezus Kristus tisti, ki je živel evangelij, saj je, kot sem že napisal, on glavni junak veselega oznanila. Če bi hoteli delati vse, kar je on delal, bi morali najprej živeti popolno in brezgrešno življenje, nato pa se  žrtvovati za grehe človeštva in vstati od mrtvih, kar je popolnoma absurdna ideja. V tem smislu tudi ne more biti evangelij programski dokument; to zadnje je lahko  obljuba, da bo nekdo oznanjal evangelij, seveda uporabljajoč besede, ne tišino ali pantomimo. 

Evangelija se torej ne da oznanjati brez besed, niti se ga ne da živeti.  Lahko pa živimo, črpajoč svojo moč iz evangeljskega sporočila, torej po evangeliju, iz evangelija in na temelju evangelija.  To je tisto, kar Bog od nas pričakuje. Pri tem ne bomo vedno uspešni, zato pa imamo v Kristusu mogočnega Odrešenika in Priprošnjika.


11. oktober 2014

Boljše je, da ti reko: "Pomakni se naprej!"

Ne bahaj se pred kraljem,
ne postavljaj se na mesto veljakov.
Kajti boljše je, da ti reko: "Pomakni se naprej!"
kakor da te odrivajo nazaj pred imenitnim,
ki so ga videle tvoje oči.
                                                  (Prg 25,6.7)  

Zgornji pregovor je, ne glede na to, da so danes kralji že bolj redek pojav kot kočevski medvedje, še vedno veljaven. Prav je, da  se znamo pravilno oceniti, in da zasedemo mesto, ki nam pripada. Nekaj podobnega je povedal Jezus, ko je  na nekem obedu opazil, kako so se gostje prerivali za imenitnejše sedeže:
"Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnejši od tebe, pa bo prišel tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: 'Daj prostor temu!' Takrat se boš začel v sramoti presedati na zadnje mesto. 10 Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto, da ti reče tisti, ki te je povabil, ko pride: 'Prijatelj, pomakni se više!' Takrat boš počaščen vpričo vseh, ki so s teboj pri mizi; 11 kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan."  (Lk 6,8-11)
Zgornje besede so za "sodobnega človeka" pohujšljive, kajti danes nas različni priročniki za "duhovni" razvoj in samopomoč učijo, da se moramo samouresničevati, da imamo take in drugačne pravice, pravijo nam: "Bodi zvezda," skratka, učijo nas narcizma in egoizma. V nobeni knjigarni pa še nisem videl priročnika, ki bi nas učil ponižnosti. O ponižnosti ima danes svet zelo slabo mnenje. Za to je v veliki meri kriva napačna predstava o tem, kaj naj bi bila ponižnost. Nietzsche si je to stvar predstavljal takole: "Pohojen črv se zvije. To je pametno. S tem zmanjša verjetnost, da bi bil še enkrat pohojen. V jeziku morale: Ponižnost. -"*  Benito Mussolini, ki mu Nietzschejeva filozofija ni bila tuja, je rekel: "Boljše je živeti en dan kot lev, kakor vse življenje životariti kot ovca."  Ne vemo, kaj bi rekel, če bi se videl, kako po smrti visi obešen za noge na  bencinski črpalki na Piazzale Loreto v Milanu. 

Za popačeno predstavo o ponižnosti ima v veliki meri zasluge cerkev, zlasti tista v bizantinski in rimski izvedbi.  Dejanska ponižnost je, da se zavedaš, da si to, kar si, nič več in nič manj. To velja tako za naš odnos do Boga kot do ljudi. Seveda obstaja ogromna razlika med našim razmerjem do Boga in do soljudi. Bog je neskončno presežen, pred njim smo nekakšen vesoljski prašek. Pa vendar je bil on tisti, ki se je ponižal in  pobral ter očistil svoje izvoljene. To je zadosten razlog za to, da mu na ponižnost odgovorimo s ponižnostjo.  Ponižnost pred soljudmi ne pomeni, da se dajemo v nič, ampak, da se pravilno ocenimo. To seveda ni enostavna stvar. Zato je boljše, da  ne rinemo  v ospredje. To je nauk zgornjih odlomkov iz Svetega pisma.  V tem primeru imamo možnost, da nas drugi povabijo naprej. 

Jezus Kristus, se je navkljub temu, da je posedoval Božjo naravo, globoko ponižal, vse do smrti na križu. Zato je nebeški Oče postavil njegovo ime čez vsa imena (cf. Flp 2,6-9).  Nam se ne bo treba nikoli tako ponižati, ker je kaj takega nemogoče, saj smo samo človeška bitja. Obstaja verjetnost, da bomo imeli s tem težave, ker smo tudi v tem pogledu nepopolni. Pri tem se moramo zavedati, da nas ne rešuje ponižnost, ampak Kristus, ki je umrl za naše grehe in bil obujen za naše opravičenje.  Kakor je njegova pravičnost po veri naša pravičnost, tako je njegova ponižnost tudi naša ponižnost.


____________________________________________
 *Friedrich Nietzsche, Somrak malikov itn. Slovenska matica, Ljubljana 1989. S. 13.


07. oktober 2014

Gift of the Heart: SPREMENJEN SEM


Glasbeniki in pevci skupine Gift of the Heart (slov. Dar srca) bodo na turneji po Sloveniji s svojo najnovejšo predstavo z naslovom "Spremenjen sem". 


Koncert "Spremenjen sem" zajema sodobno duhovno glasbo, gospel glasbo in tudi pop. Naslov koncerta izhaja iz življenjskih zgodb Slovencev, katere je vodja skupine (ki je mnogo let delal za Ameriško televizijo) posnel poleti. V pesmih upanja odmevajo zgodbe upanja, katere boste slišali na tem unikatnem koncertu, ki vsebuje živo glasbo, bend, zbor, video, skeče, citate Trubarjeve Cerkovne Ordninge in druge zgodbe sprememb.  Več... 

Predstave bodo v Radovljici, Kobaridu, Mariboru, Kočevju, Ljubljani in Slovenj Gradcu. Na vseh koncertih bo vstop prost in v Radovljici in Kobaridu sta dobrodelna koncerta. 

Ponedeljek, 20.10. Radovljica: Linhartova dvorana ob 19.00

Torek, 21.10. Kobarid: Kulturni dom kino Kobarid ob 19.00

Sreda, 22.10. Maribor: Dvorana Union ob 19.00

Četrtek, 23.10. Kočevje: Šeškov dom ob 19.00

Petek, 24.10. Ljubljana: Slovenska Filharmonija ob 19.00

Sobota, 25.10. Slovenj Gradec: Kulturni dom ob 19.00


Kontakt: Todd Hunnicutt 031/438-013   itisus(at)siol.net


05. oktober 2014

Pojdimo k prestolu milosti!

Žal zgornje besede Thomasa Watsona še kako veljajo: Jezus je bil bolj voljan iti na križ, kakor smo ljudje pripravljeni iti k prestolu milosti, da bi prejeli popolno odpuščanje vseh naših grehov in nepostavnosti. Jezus je ob neki priložnosti povedal:  "Tesna so vrata in ozka je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo." (Mt 7,14 CHR) Ta vrata in pot niso naša  dobra dejanja ali kake posebne duhovne vaje, ampak Jezus sam. On je namreč na drugih mestih povedal: "Jaz sem pot," (Jn 14,6)  in "Jaz sem vrata." (Jn 10,9)  On je ob drugi priložnosti rekel o sebi: "Ne mislite, da sem prišel razveljavljat postavo ali preroke: nisem prišel, da razveljavim, ampak da izpolnim." (Mt 5,17 CHR) On je tisti, ki je s svojo popolno poslušnostjo namesto nas izpolnil vse pravične zahteve postave. Jezus Kristus je popoln Odrešenik. Ker je tako, nas avtor Pisma Hebrejcem vabi:

"Bližajmo se torej s srčno zaupnostjo prestolu milosti, da dobimo usmiljenje in najdemo milost za pravočasno pomoč."  (Heb 4,16).