18/03/2024

Patrikova molitev

Kristus naj bo z nami! Kristus naj bo pred nami! Kristus naj bo v nas, Kristus naj bo vse v vsem! Tvoje odrešenje, Gospod, naj bo vedno naše, danes, Gospod in vekomaj. Amen.   
~ Sv. Patrik

17/03/2024

Jezus - luč sveta

 Spet jim je Jezus spregovoril: "Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja." 13 Farizeji so mu tedaj rekli: "Ti pričuješ o sebi. Tvoje pričevanje ni resnično." 14 Jezus je odgovoril in jim rekel: "Tudi če jaz pričujem o sebi, je moje pričevanje resnično, ker vem, od kod sem prišel in kam grem. Vi pa ne veste, od kod prihajam in kam grem. 15 Vi sodite po mesu, jaz ne sodim nikogar. 16 Če pa sodim jaz, je moja sodba resnična, ker nisem sam, temveč sva jaz in Oče, ki me je poslal. 17 Tudi v vaši postavi je zapisano, da je pričevanje dveh ljudi resnično. 18 Jaz sem, ki pričujem o sebi, in Oče, ki me je poslal, pričuje o meni." 19 Tedaj so mu govorili: "Kje je tvoj Oče?" Jezus je odgovoril: "Ne poznate ne mene ne mojega Očeta. Če bi poznali mene, bi poznali tudi mojega Očeta."20 Te besede je spregovoril pri zakladnici, ko je učil v templju. In nihče ga ni prijel, ker še ni prišla njegova ura.
21 Jezus jim je spet rekel: "Jaz odhajam in iskali me boste, in umrli boste v svojem grehu. Kamor jaz odhajam, vi ne morete priti." 22 Judje so tedaj govorili: "Si bo mar vzel življenje, da pravi: 'Kamor jaz odhajam, vi ne morete priti.'" 23 In govoril jim je: "Vi ste od spodaj, jaz pa sem od zgoraj. Vi ste od tega sveta, jaz pa nisem od tega sveta. 24 Zato sem vam rekel: 'Umrli boste v svojih grehih.' Če namreč ne boste verovali, da jaz sem, boste umrli v svojih grehih."  (Jn 8,12-24)

Ko se je naš Gospod ob neki priložnosti Judom predstavil kot luč sveta in poudaril pomen hoje za njim, so ga farizeji obtožili, da on pričuje o sebi in da zato njegovo pričevanje  ni resnično. Pri tem  so gladko  spregledali zelo pomembno stvar, to je, da niso imeli opraviti z navadnim človekom, ampak z Bogo-človekom. Zato jim je Jezus upravičeno odgovoril, da je njegovo pričevanje resnično, četudi pričuje sam o sebi. On je vedel, od kod je prišel in kam gre, farizeji pa tega niso vedeli, ker niso verovali vanj. Njihova sodba o Jezusu je bila zunanja in zato površna. Pred sabo so videli navadnega človeka. 

 Ta vrsta sodbe je tudi danes nadvse razširjena. Danes so mnogi, za razliko od farizejev, ki so imeli Jezusa za  nevarnega šarlatana, ali celo obsedenca,  pripravljeni priznati, da je bil naš Gospod dober in velik človek, celo velik prerok, niso pa ga pripravljeni priznati za Gospoda in Odrešenika. 

Jezus je Judom odgovoril, da je njegova sodba resnična, ker zanj pričuje  njegov Oče, ki ga je poslal. Ker je Oče njegova priča, je Kristusovo pričevanje zakonito, kajti tisti, ki ima Boga za pričo, ne potrebuje ničesar več. Toda farizeji niso razumeli poante Jezusovega pripovedovanja. Mislili so namreč, da govori o svojem zemeljskem očetu. Ravno zato so ga v v. 19 spraševali, kje je njegov Oče.  To vprašanje je vsebovalo še eno dodatno bodico. Znano je bilo namreč, da je Jožef samo njegov krušni oče, Jezusa pa so na splošno imeli za nezakonskega. Zato jim je naš Gospod odvrnil, da ne poznajo ne njega ne njegovega resničnega Očeta. 

Ko jim je rekel, da odhaja in da bodo umrli v svojem grehu, ga spet niso razumeli. Menili so, da govori o samomoru ali nečem podobnem. Zato jim je razložil, da bodo umrli v svojem grehu, če ne bodo verovali vanj. To je pravzaprav bistvo tega odlomka. Vsi ljudje smo namreč po naravi grešniki, in si zaslužimo večno pogubljenje, Jezus  pa je tisti, ki nas rešuje pred peklensko pogubo. Toda odrešenje ni nekaj, česar smo vsi deležni, ampak le nekateri, tisti, ki verujejo v Jezusa, mu zaupajo in se nanj zanašajo. Naša domnevna dobrota, naša dela in naše domnevne zasluge ne rešujejo, najsi rimski škof ter liberalni teologi vseh vrst in barv govorijo, kar hočejo.

Jezus Kristus je namreč Božji Sin in popoln Odrešenik. Verovati vanj pomeni imeti večno življenje.  On se je utelesil in postal človek. Kot človek je živel popolno življenje v poslušnosti svojemu nebeškemu Očetu.  Ko je prišla njegova ura, je žrtvoval svoje življenje za grehe ljudi. Po treh dneh, ga je Bog Oče obudil od mrtvih, s čimer je potrdil, da je Jezus  resnični Mesija.  Sam Jezus je povedal o sebi:  " Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Kdor pa vanj ne veruje, bo umrl v svojem grehu in na njem bo ostala Božja jeza (cff. Jn 3,36. 8,24).  

Veruj v Jezusa, zaupaj mu, zanašaj se nanj in rešen/a boš! 

16/03/2024

15/03/2024

Komu je dana milost

Milost je dana samo tistim, ki vedo, da so berači. Berači pa samo zato vedo, da so berači, ker jim je dana milost.  

~ Burk Parsons

14/03/2024

Zakaj je prišel Jezus na svet


Jezus ni prišel na svet, da bi iz slabih ljudi naredil dobre. Na svet je prišel, da bi iz mrtvih ljudi naredil žive.  
~ Leonard Ravenhill

13/03/2024

Vpliv vernika na odrešenje

Če bi bilo odrešenje v 99,99% odvisno od Jezusa in v 0,01% od nas,  potem bi bili vsi pogubljeni.  
~ Paul Washer

10/03/2024

Uprimo oči v Jezusa!

In takoj je primoral učence, da so šli v čoln in se peljali pred njim na drugo stran; sam naj bi medtem odpustil množice. 23 In ko je množice odpustil, je šel na goro, da bi na samem molil. Ko se je zvečerilo, je bil tam sam. 24 Čoln pa se je medtem oddaljil že precej stadijev od brega. Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter. 25 Ob četrti nočni straži je Jezus hodil po jezeru in prišel k njim. 26 Ko so ga učenci videli hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: "Prikazen je." Od strahu so zavpili. 27 Jezus pa jim je takoj rekel: "Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!" 28 Peter mu je odgovoril in rekel: "Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi." 29 On mu je dejal: "Pridi!" In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu. 30 Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: "Gospod, reši me!" 31 Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: "Malovernež, zakaj si podvomil?" 32 In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal. 33 Oni pa, ki so bili v čolnu, so se mu poklonili do tal in rekli: "Resnično si Božji Sin."
(Mt 14,22-32)

Zgoraj opisani dogodek se je pripetil na Genezareškem ali Galilejskem jezeru, ki leži na severu današnjega Izraela.  Za območje tega jezera  so značilni tudi nenadni hudi vetrovi in  hitre spremembe vremena. Iz teh krajev so bili doma Jezusovi učenci, ki so bil ribiči in so  dobro poznali  značilnosti jezera, in muhavost tukajšnjega podnebja.  S temi predeli in sploh s pokrajino Galilejo pa je bil povezan  tudi precejšen del Jezusovega življenja in delovanja. 

Dogajanje v odlomku je sledilo Jezusovi pomnožitvi kruha, pri kateri je nahranil približno pet tisoč mož, zraven pa še mnogo žensk in otrok, in je med drugim opisana v Mt 14,13-21 in Jn 6,1-14. Po tem očitnem čudežu je Jezus napotil svoje učence v čoln, odpustil množico in šel na samo molit. Čoln se je v vmesnem času že močno oddaljil od obrežja, poleg tega je nastopil zelo neugoden veter. Ob četrti nočni straži, to je med 3. in 6. uro zjutraj, se je Jezus kar peš odpravil po jezeru.  Ko so ga učenci prepoznali, si je tudi Peter zaželel sprehoda po morski gladini. Nekaj časa je  šlo kar dobro, ko pa  je usmeril pozornost na veter, se je začel potapljati in je zaklical na pomoč. Gospod ga je seveda rešil, pri čemer ni pozabil na kritiko. 

Ravnanje kristjanov je velikokrat podobno Petrovemu.  Dokler smo v veri pozorni na Jezusa, stvari tečejo, kakor je treba. Toda v našem življenju ni navzoč samo Jezus, ampak  tudi najrazličnejše okoliščine, ki motijo našo zbranost in usmerjenost. Te potem rade preusmerijo našo pozornost z Jezusa na nas. Pozabimo na to, kako silnega Odrešenika imamo in smo pozorni na okoliščine. Tedaj se začnemo potapljati. Naša vera, za katero smo morda mislili, da je kakor skala, nekam izpuhti. Zato je zelo umesten Pavlov opomin: "Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade."  (1Kor 10,12)  Padamo, kadar se zanašamo nase, namesto na Jezusa.  Padamo pa tudi, kadar smo pozorni na okoliščine, namesto na našega Gospoda. Zato nas pisec pisma Hebrejcem spodbuja: "Uprimo oči v Jezusa, voditelja in dopolnitelja vere." (Heb 12,2a)  

Kadar popustimo, se zgledujmo po Petru, ki je zavpil: "Gospod, reši me!" in uprimo svoje oči v Jezusa.  On nam bo dejansko pomagal, saj je resnično Božji Sin in je pripravljen pomagati, ko naša vera oslabi, pripravljen pa nam je tudi oprostiti naše zdrse.