23. november 2014

Slovenija - moja ultramoralna dežela!

Slika je zmontirana s pomočjo fotošopa
Današnji mediji se največ posvečajo spolnosti, nasilju in čenčam. Slovenski pri tem niso nobena izjema. Mediji tega morda ne počnejo zato, ker bi jim bile te reči najbolj všeč, ampak zato, ker je to najbolj všeč njihovim uporabnikom.  Take novice nas lahko osupnejo, v nas sproščajo adrenalin ali pa zabavajo, zato tudi  gredo najbolje v promet. O denarju pa pravijo, da je sveta vladar.

Trenutno je v središču zanimanja mariborska srednješolska seksualna afera. V državi, kjer gre ogromno stvari tako narobe, da bi težko šlo še bolj, je to postal prvorazredni nacionalni problem. Koliko člankov, spletnih pripomb in modrih gostilniških pogovorov ob pivu in špricarju je bilo napisanih in povedanih na ta račun. In seveda, koliko pravičniškega zgražanja se širi po naši dolini šentflorjanski!  Pri tem mnogi niti ne pomislijo, oziroma nočejo pomisliti, da še vedno ni čisto jasno, ali so posnetki ravnatelja in učiteljice, ki naj bi bila in flagranti zasačena pri seksualni dejavnosti, pristni ali gre morda za zmontirani ponaredek. O tem bodo lahko kaj več povedali forenziki, ki so za to usposobljeni. Sam si inkriminiranega posnetka nisem ogledal, zato ne morem podati niti amaterske ocene pristnosti. Sem pa prebral in slišal nekaj nasprotujočih si mnenj.

Tukaj se ne mislim ukvarjati niti z dejanji dijakov, ki so zadevo posneli ali zmontirali niti z domnevnim prešuštniškim dejanjem obeh  odraslih oseb, vpletenih v to nesrečno zgodbo. Ne odobravam niti onega prvega niti tistega drugega, v kolikor se je slednje res zgodilo. V obeh primerih imajo in bodo imeli vsi skupaj že brez mojega dodatnega moraliziranja čez glavo težav. Torej, zanimajo me v prvi vrsti reakcije vrlih državljanov naše lepe, ultramoralne dežele.

Če seštejem vse skupaj , je naša Slovenija tako prepolna krepostnih in sploh visoko moralnih ljudi, da je že kar kičasto. Na drugi strani je grdi učiteljski rod, ki "dobro živi na naš račun in nič ne dela", ampak samo zganja "tiste stvari" po kabinetih, otrok pa tam itak ničesar ne naučijo.  O tej človeški podvrsti seveda vsi vse vedo, oziroma mislijo, da  vedo. Torej, udari po njih!  Neki pravičnik je nekje napisal, da so učitelji ideološko indoktrinirani, da nič ne vzgajajo, da je vse narobe, ker ni verouka v šolah in podobno. Ta najbrž ne ve, da na bratskem Hrvaškem premorejo v šolah verouk, a ni nič kaj drugače kot tukaj. Sicer pa imajo nezadovoljni možnost šolanja na domu, pa bomo videli.

 In še več je bilo povedanega o morali ter etiki, tako da sem se že kar razveselil, ker živim v tako skrajno moralnem in etičnem okolju. Vendar mi je začetno veselje skalilo kar nekaj pomislekov. Če je naša družba res tako moralna in etična, od kod tajkuni in korupcija, zakaj tonemo vedno nižje? Seveda ni nihče kriv: oni zgoraj valijo krivdo na tiste tam zunaj, oni spodaj na tiste zgoraj, potem je tu  kriv liberalni kapitalizem, komunizem, NATO, udbomafija, RKC, Amerika, Marsovci in ne vem kdo še vse. One spodaj bi vprašal: "Le kdo je izvolil tiste zgoraj?"   V svetu velja pregovor, da ima vsak tako vodstvo, kot si ga izvoli. Torej? Ali to pravilo  za našo visoko moralno in etično družbo ne velja? Je morda tudi  pri nas "spodaj" kaj narobe? Lani spomladi sem nekje (po spominu) objavil misel prijatelja, ki je glede Hilde Tovšak in pravičnikov, ki so jo vneto obsojali, napisal, da ima dovolj pisanja o Hildi, saj tisti, ki v trgovini ukrade nogavice, ali v podjetju toaletni papir ni v bistvu nič  boljši od nje, le da nima možnosti, znanja ali korajže, da bi si nagrabil.  Tako približno gredo te stvari. Prav rad bi na primer  videl kakega ultramoralnega podpornika šanka, kako bi ravnal, če bi postal direktor firme in bi imel opravka z milijoni.  Toda ob naslajanju in istočasnem zgražanju nad dejanskimi in namišljenimi tujimi grehi se pravičniki tako dobro počutimo, da pri tem pozabimo svoje. To je res vrhunski užitek, ki ga delimo z drugimi preko računalniške tipkovnice,  pri podpiranju gostilniškega šanka ali kakorkoli že.

Še vedno pa velja tista Jezusova, prigodno predelana, pri čemer nočem relativizirati nobenih spornih ravnanj: "Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanje!" (cf. Jn 8,7)  Ostalo pa naj rešujejo ustrezni organi.


22. november 2014

Smer: novo nebo in nova zemlja



Nato sem videl novo nebo in novo zemljo. Kajti prvo nebo in prva zemlja sta izginila in morja ni bilo več. Videl sem tudi sveto mesto, novi Jeruzalem, ko je prihajal z neba od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozaljšala za svojega ženina. In zaslišal sem močen glas, ki je prišel od prestola in rekel: "Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo."
Tisti, ki je sedèl na prestolu, pa je rekel: "Glej, vse delam novo!" Rekel je tudi: "Zapiši, kajti te besede so zanesljive in resnične!" Nato mi je rekel: "Zgodile so se! Jaz sem Alfa in Omega, začetek in konec. Žejnemu bom dal zastonj od izvirka žive vode. Kdor bo zmagal, bo to podedoval in jaz bom njemu Bog, on pa meni sin."   (Raz 21,1-7)

Zgornji odlomek se nanaša na eshatološko prihodnost. Apostol Pavel pravi: "Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine." (Rim 8,22) Apostol Janez pa piše, da ves svet tiči v zlu (cf. 1Jn 5,19).  Odstranitev tistega, čemur se reče prvo nebo in prva zemlja, pomeni odstranitev sveta, ki je okužen z grehom. O resnosti greha najbrž niso potrebni posebni dokazi, ker jih je vse polno okrog nas. Treba je le vzeti v roke kak časnik, malo pobrskati po spletu, poslušati poročila, ali pogledati  televizijski dnevnik.

 Danes se veliko govori o novem svetovnem redu, obstaja tudi veliko različnih in velikokrat nasprotujočih si  načrtov v zvezi s tem, kako naj bi bil urejen ta svet, da bi vse gladko delovalo, a se doslej še nobeden ni uresničil tako, kot je bil zamišljen. Stranke, ki se prerivajo v boju za oblast, obljubljajo pred volitvami  mleko in med, ko pa zajahajo konja oblasti, je tistega mleka in medu bolj malo. "Stvarstvo je bilo namreč podvrženo ničevosti," pravi Pavel (Rim 8,20).  Zato se tudi dobri nameni redno sfižijo. 

Bog pripravlja radikalno preobrazbo, ki je ne bodo izvedli ljudje, ampak on sam.  Ljudje so, kot poje internacionala, velikokrat razbijali ta svet krivičnosti, nakar so si zgradili svoj novi svet, ki  je bil še krivičnejši. Bog pa bo odpravil ta svet krivičnosti in zgradil svoj novi svet. Za svoje delo ne potrebuje naše pomoči. V novem Božjem kozmičnem redu ne bo prostora za bolezni, trpljenje, smrt, žalost  in zlo v katerikoli obliki. Novi Jeruzalem (cf. Raz 21,2) simbolizira Božjo cerkev, ki jo je Kristus enkrat za vselej odkupil s svojo dragoceno krvjo.

Tedaj se bodo uresničile Božje besede o pogubi pogubljenih in dovršitvi zveličanja svetih (cf. Raz 21,6).  On je alfa in omega, začetnik vsega stvarjenja in njegov dovrševalec. On ponuja žejnim zastonj od izvirka žive vode. Odrešenja se ne da plačati niti kako drugače zaslužiti, odrešenje je brezplačni milostni Božji dar, ali kot pravi sv. Pavel:  "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar.  Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil." (Ef 2,8.9) Kdor je resnično žejen žive vode, bo zagotovo prišel h Gospodu. Tak je Božji otrok, dedič Božjega kraljestva in  sodedič s Kristusom (cf. Rim 8,17). 

Ali že sodiš v to kategorijo? Če ne, še vedno ni prepozno:  "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)


Chráska kot prevajalec Svetega pisma

Moj najstarejši izvod (ponatis) Chráskovega prevoda Svetega pisma

Letos mineva sto let od izida popularnega Chráskovega prevoda Svetega pisma v slovenščino. To je bil drugi in doslej zadnji protestantski prevod  celotne Biblije.  Svetopisemska družba Slovenije je ob tej priložnosti objavila 5. poglavje knjige dr. Daniela Brkiča Anton Chráska med Slovenci, v katerem se je avtor poglobil v Chráskovo prevajalsko delo. 

Glede na ugotovitve Francke Premk, da sta že Trubar in Dalmatin pri prevajanju upoštevala izvirnost svetopisemskih jezikov, za Chrásko utemeljeno velja, da je prvi,  ki je prevajal SP v slovenski jezik po izvirnem tekstno-kritičnem besedilu,  kar podpiram s pričujočo raziskavo. Chráski pripada ugledno mesto med prevajalci slovenskih SP, saj je bil »prvi med prvimi«, ki je postavil, s svojim za tisti čas drznim dejanjem, temelje takemu prevajanju, ki je zaradi tekstno-kritičnega besedila zvestejše izvirniku.
Rimskokatoliški prevodi tistega časa so bili prirejeni po Vg., nekateri protestantski prevodi pa sicer po izvirniku, vendar po TR. Chráskov pogum je bil vsekakor ena od spodbud, da so tudi rimokatoličani začeli prevajati po izvirniku. S temi nadvse važnimi ugotovitvami, do katerih sem prišel z natančnimi primerjavami tekstov in preučevanjem doslej nedostopnih in neobdelanih arhivskih listin iz ABFBS-a, želim ovreči dosedanje strokovne ocene, ki prikazujejo Chráskovo prevajanje SP zgolj kot priredbo.  Chráski se je predolgo godila krivica, zato jo je potrebno nujno odpraviti in upoštevati nove raziskave.


21. november 2014

Stati inu obstati 19-20/14


Izšla je nova (19. -  20.) številka revije za vprašanja protestantizma Stati inu obstati. Nekaj prispevkov je izpostavljenih na naslovnici. Cena te številke je 6 €. Revija ima skupaj 448 strani.

Revijo izdaja Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar, Beethovnova 9, Ljubljana.


20. november 2014

Ljubljana - Maribor: Hot horse z mafijcem & izpoved iz podzemlja

 V Ljubljani:


26. novembra ob 19.00 ste vabljeni na Hot Horse z bivšim mafijcem Slavkom Hadžičem. Pridite poslušat izpoved sarajevskega mafijca.
 
Stara in nova identiteta se razkrivata v tivolskem Hot Horsu in pivnici čez cesto. 


P.s. Če nisi ljubitelj/ica konjskega mesa, si vseeno vabljen/a na pogovor.

Lokacija: Hot Horse, Celovška cesta 25 Ljubljana 


NASLEDNJEGA DNE PA ŠE TOLE:  


Bivši sarajevski mafijec o iskanju zadovoljstva. 
Ko je bil Slavko star 19 let, se je pridružil mafiji. Čeprav so on in njegova družina imeli vse, kar so hoteli, si je Slavko želel nekaj več. Mislil je, da se lahko vse reši z denarjem, močjo ali zvezami. Ampak 10. aprila 1992 se je vse spremenilo.

 
Pridi poslušat zgodbo o neverjetni preobrazbi od mafijca do pastorja cerkve v Sarajevu.


 Zemljevid in navodila za pot>>>


************************

 V Mariboru:


28. novembra ob 14.30  ste vabljeni na kosilo z mafijcem. Slišali boste izpoved o neverjetni preobrazbi nekdanjega mafijca Slavka Hadžića. 

Lokacija: Restavracija Piano, Koroška cesta 160, Maribor



ISTEGA DNE ZVEČER PA ŠE TOLE:
Vsebina enaka kot v Ljubljani.

Zemljevid in navodila za pot>>>


Organizira: ZVEŠ


16. november 2014

Česa se boji Yusuf Islam?

Nekateri se še spominjamo pevca z umetniškim imenom Cat Stevens. Fant  je pri   tridesetih postal  musliman in si nadel novo ime Yusuf  Islam. V včerajšnjem spletnem Guardianu je bil objavljen intervju s tem simpatičnim glasbenikom. Prvo vprašanje, ki mu ga je zastavila novinarka se je glasilo: "Česa se najbolj bojite?" Yusuf Islam ji je iskreno odgovoril: "Peklenskega ognja."

Za naš sekularizirani zahodni svet je bil to kar nenavaden in bržkone celo šokanten odgovor, kajti v naših koncih razmišljamo pozitiv(istič)no.  Pri nas  kvečjemu pridejo pridne punce v nebesa, poredne pa povsod.  

Zdaj pa se vrnimo k odgovoru Yusufa Islama. Podoben ali enak odgovor bi namreč lahko pričakovali tudi od iskreno verujočih pripadnikov mnogih drugih religij, med njimi tudi naše tako lepo  podomačene rimskokatoliške.

Kako pa gleda na to vprašanje kristjan, ki je tudi v duši predelal reformacijo in se ima za bibličnega, evangelijskega ter reformiranega? Naj odgovorim z besedami Heidelberškega katekizma:
Kaj je tvoja edina tolažba v življenju in ob smrti?
Moja edina tolažba v življenju in ob smrti (Rim 14,8) je, da nisem sam svoj (1 Kor 6,19), ampak last mojega zvestega Zveličarja Jezusa Kristusa (1 Kor 3,23), ki je s svojo dragoceno krvjo (1 Pt 1,18) poplačal (1 Jn 1,7; 2,2) vse moje grehe, me rešil vseh hudičevih oblasti (1 Jn 3,8) ter me varuje (Jn 6,39), da mi brez volje mojega Očeta v nebesih ne pade z glave noben las (Mt 10,29-31; Lk 21,18), seveda, da mi tudi vse mora služiti k mojemu zveličanju. Zato mi po svojem Svetem Duhu zagotavlja večno življenje (2 Kor 1,21; Ef 1,13; Rim 8,15) ter me naredi voljnega z vsem srcem živeti Njemu (Rim 8,14).
 V odgovoru na prvo katekizemsko vprašanje je podanih kar nekaj pomembnih resnic.

  1. Čigav je kristjan: "Ne pripadate sebi." (1Kor 6,19b) Kristjan se zaveda, da ne pripada sebi, ampak  je Kristusov (cf. 1Kor 3,23). 
  2. Zakaj je kristjan Kristusov? Sv. Pavel pravi v zgornjem citatu in v njegovem nadaljevanju: "Ne pripadate sebi, saj ste bili odkupljeni za visoko ceno." (1Kor 6,19b.20a) Kristjan je bil odkupljen in to za visoko ceno. Sv. Peter pravi glede tega: "Saj veste, da vas iz vašega praznega življenja, ki ste ga podedovali od očetov, niso odkupile minljive reči, srebro ali zlato, ampak dragocena kri Kristusa, brezhibnega in brezmadežnega jagnjeta." (1Pt 1,18.19) K temu bi lahko tudi dodali, da nas niso odkupili naši dobri nameni,  dobra dela in prizadevanja. Če bi bilo tako, ne bi bili nikoli odrešeni. Če hodimo v Božji luči, nas "kri njegovega Sina Jezusa [...] očiščuje vsakega greha." (1Jn 1,7b)  Kristus nas je s svojo daritvijo spravil z Bogom: "On je namreč spravna daritev za naše grehe." (1Jn 2,2a) Mi smo Kristusovi, ker je on sam vse to storil za nas in namesto nas. 
  3. Jezus Kristus nas je rešil hudičeve oblasti. Sv. Janez pravi: "Kdor pa ravna grešno, je od hudiča, kajti hudič greši že od začetka. Božji Sin pa se je razodel prav zato, da bi uničil hudičeva dela." (1Jn 3,8)  Glede zla v svetu si Jezusovi apostoli niso delali nobenih utvar: "Mi vemo, da smo od Boga in da ves svet tiči v zlu." (Jn 5,19) Jezus je prišel razdejat hudičevo delo na zemlji.
  4. Kristjan je deležen Božjega varstva. Jezus sam je rekel:  "Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan."  (Jn 6,39) V predhodnih dveh vrsticah govori Gospod, da bodo vsi, ki mu jih da nebeški Oče, prišli k njemu (cf. Jn 6,37). Kristjan v pravem smislu besede (ne po zunanji pripadnosti neki organizaciji)  torej ne postaneš po svoji volji, ampak po volji nebeškega Očeta. Tu gre za milost, ne za našo izbiro. Bog izbira, ne mi. Kdor na tak način pride k Jezusu, ga Jezus nikoli ne zavrže! On sam nam na drugem mestu govori: "Ali ne prodajajo dveh vrabcev za en novčič? In vendar nobeden od njiju ne pade na zemljo brez vašega Očeta. Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se torej!" (Mt 10,29-31a)  Strah je hud gospodar. V strahu ljudje naredijo veliko hudega., kajti sovraštvo je pogosta posledica strahu. V naših starih gimnazijskih učbenikih za aritmetiko, algebro in analizo je na začetku pisalo: "Ne boj se in ne sovraži!"  Tudi Jezus nam pravi, naj se ne bojimo (pri čemer zagotovo ni mislil le na matematiko). 
  5. Kristjanu vse služi k zveličanju. O tem najlepše govori odlomek iz Pisma Rimljanom 8,31b-35: "Če je Bog za nas, kdo je zoper nas? On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril? Kdo bo obtoževal Božje izvoljence? Bog opravičuje! Kdo bo obsojal? Kristus Jezus, ki je umrl, še več, ki je bil obujen od mrtvih in sedi na Božji desnici ter posreduje za nas? Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč?"  Jezus Kristus je naš edini Srednik. On  za nas posreduje pred našim nebeškim Očetom. Če je kdo v Kristusu, ga Bog Oče vidi skozi prizmo Kristusa. Zato ne govori apostol Pavel brez razloga, ko pravi: "Zdaj ni torej nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu." (Rim 8,1) To so močne in nadvse ohrabrujoče besede. Tistim, ki jih je Bog izvolil, on obenem zagotavlja stanovitnost do konca. Odrešenja in Božjega otroštva se ne da izgubiti, ne glede na to, kar pravijo arminijanci in rimokatoličani. Le po kakšni logiki si lahko nekaj dni Božji otrok, potem tri tedne nisi, nato si ponovno, nato spet nisi itn.? 
Tistemu, ki je v Kristusu, se torej ni treba bati peklenskega ognja. Če nekdo pravi, da se ga boji, s tem pove da ni v Kristusu. V tem primeru je njegov strah nadvse upravičen. Nobena religija in nobena filozofija nima čudežne moči, da bi rešila človeka.  Nobena pobožnost in nobeno dobro delo tu ni v pomoč. Zdravilo za tovrstni strah je samo eno:  "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Če bi Yusuf Islam veroval tem besedam našega Gospoda Jezusa Kristusa, ga ne bi bilo treba biti strah. Pa ne le on...

15. november 2014

Peter Orr: Kaj sedaj dela Jezus?

V Novi zavezi imamo presenetljivo veliko gradiva, ki govori o tem, kaj dela Jezus sedaj, sam pa se hočem osredotočiti na dve stvari, ki nam bosta pomagali premisliti o preteklih in prihodnjih vidikih našega odrešenja.

Jezus sedi na desnici svojega Očeta

Morda se zdi, da sedenje ni ravno kakšna posebej pomembna dejavnost. Le v koliko filmih glavni junak sedi skozi celotno predstavo? Toda eden od najpomembnejših vidikov, ki se nanašajo na Jezusovo trenutno aktivnost, je ravno njegovo sedenje. Dejstvo, da Jezus sedi, potrjuje dejstvo, da je njegovo delo odkupitve končano.

Bolj kot katerakoli druga knjiga je Pismo Hebrejcem tisto, ki nam pomaga to videti. V 10. poglavju tega pisma nam avtor govori, da je Jezus »sédel na Božjo desnico.« (v. 12), ker je »z eno samo daritvijo […] za vselej naredil popolne tiste, ki so posvečeni.«  Za razliko od ves čas zaposlenih duhovnikov  je nato Jezus sedel, kajti potrebna je bila le ena žrtev. Žrtev, ki jo je daroval Jezus, je bila njegova kri, ki je svoje prejemnike naredila popolne za vselej. Ni storil, in mu tudi ni treba narediti nič drugega, s čimer bi zagotovil našo odkupitev, zato je lahko sédel.

Ideja, da smo postali z Jezusovo enkratno daritvijo za vselej popolni, je močna. »Toda, ali ni res, da še vedno grešim in se moram spremeniti?«  Tako je! Toda z Božjega gledišča si zaradi Jezusove ene same žrtve »popoln« in ti nič ne manjka.  Glede na tvoj odnos z njim si dovršen. Ničesar, kar bi te spravilo z Bogom ni več treba narediti. Ničesar, kar bi poplačalo tvoj greh ni več treba storiti. Ničesar več ni treba narediti za pomiritev  Božje jeze. Kot kristjani se moramo neprenehoma spominjati križa, spominjati pa se moramo tudi tega, da Jezus sedi na Božji desnici, kajti ravno to dejstvo nas na vso moč  spominja na dejansko učinkovitost njegove smrti na križu, in da smo sedaj popolni v Božjih očeh.

Jezus za nas posreduje na Očetovi desnici

V 7. poglavju Pisma Hebrejcem primerja pisec Jezusa s starozaveznimi duhovniki. Bistvo te primerjave je, da so vsi starozavezni duhovniki pomrli, medtem ko Jezus živi na veke. To pomeni, da tudi njegovo duhovništvo ostaja na veke. Posledica tega je po piščevih besedah, da lahko Jezus »dokončno […] odreši tiste, ki po njem prihajajo k Bogu, ker vedno živi, da posreduje zanje.« (v. 25)
25. vrstica nas lahko malce zmede. Ali nismo malo poprej rekli, da smo že bili »narejeni popolni«? Zakaj pravi pisec, da moramo biti »do skrajnosti« odrešeni? Kako se to tekoče delo sredništva ujema z mislijo, da je Jezus dovršil svoje delo in sedi na Božji desnici?

Najprej, ali že nismo odrešeni? Kot mlad kristjan sem pripadal cerkvi na Severnem Irskem. Vsak božič je nek starejši moški na veroučni božični zabavi igral Božička. Bil je zelo pobožen mož in zainteresiran za duhovno stanje otrok. Ko so mu jih dali v naročje, ni vprašal otrok, kaj si želijo za božič, ampak, ali so odrešeni. Vedno sem se  spraševal, če je kdo zaradi tega človeka zares postal kristjan, in če so lahko delili pričevanje, da jih je h Gospodu privedel Božiček. Menim, da bi morali oni o tem, kaj se je dejansko zgodilo, izvesti skrben teološki razmislek. Stvar je v tem, da je povsem legitimno, da nekoga vprašaš glede tega, kajti Nova zaveza govori, da smo že odrešeni (cf. Ef 2,8).

Kakorkoli že, toda Nova zaveza govori tudi o odrešenju kot o prihodnjem dogodku. V Pismu Hebrejcem 9,28 pravi avtor, da se bo Kristus »drugič […] prikazal […] v odrešenje tistih, ki ga pričakujejo.« Ta knjiga, Pismo Hebrejcem, ki toliko govori o Jezusovi edini daritvi za greh, s katero je dovršil svoje delo, pripoveduje o našem odrešenju tudi kot o prihodnem dogodku.

Ali ni to v nasprotju s tem, ko smo rekli, da nas je Jezusova smrt naredila popolne v Božjih očeh?  Ne, kajti kristjan živi v nenehnem zaupanju v Jezusa. Mi ne zaupamo vanj le enkrat samkrat za vselej.

 Jezus prosi za nas. Toda on ne posreduje za nas, da bi bili spravljeni z Bogom, ne posreduje za odpuščanje naših grehov, kajti njegovo delo na križu nam je že vse to priskrbelo. Ne, on prosi, da bi bili dokončno odrešeni, torej odrešeni do konca, in to  je nekaj, kar spada v prihodnost. Jezus prosi, da bi vztrajali na krščanski poti.

To pomeni, da Jezus prosi v nebesih enako, kot je prosil na zemlji. V Evangeliju po Luku 22,32 je Jezus molil za Petra, da ne bi njegova vera opešala. V 17. poglavju Evangelija po Janezu je molil, da bi bili njegovi učenci obvarovani Hudobnega (cf. Jn 17,15). Jezus torej moli za stanovitnost svojih učencev v veri.

V veliko spodbudo je imeti krščanskega prijatelja, ki moli za nas. Koliko več pomeni imeti Jezusa, ki moli za nas na Božji desnici!  Odgovor na to ni udobno sesti in gledati brzinomer. Odgovor je v tem, da po njem stopamo k Bogu (cf. Heb 7,25), vedoč da on ni le tisti, ki nas lahko spravi z Bogom, ampak tudi tisti, ki nam lahko zagotovi stanovitnost do konca.

Ko grešimo, se moramo zavedati, da Kristus sedi, da je torej njegovo delo dokončano in da sedi na Božji desnici.

Kadar se borimo na svoji poti  in pademo v skušnjavo, da bi odnehali, se moramo spomniti, da nekdo neprenehoma moli za nas. In ta nekdo ni kdorkoli, ampak od mrtvih vstali in povzdignjeni Gospod Jezus.

Jezus je tisti, ki nenehno prosi, da bi bili dokončno rešeni.


dr. Peter Orr je profesor Nove zaveze na Moore Collegeu v Sydneyu.




Poslovenil: Dizma

14. november 2014

Verska podoba Latinske Amerike se spreminja

Latinsko Ameriko so si na začetku novega veka prisvojili Španci in Portugalci, zaradi česar še danes velja v teh krajih rimsko katolištvo za tradicionalno religijo. Rimski katoličani štejejo v tem delu sveta več kot 425 milijonov članov, kar obenem pomeni, da Latinoameričani predstavljajo 40 % svetovne rimskokatoliške populacije.

Toda verska podoba tega dela sveta se v zadnjem času hitro spreminja.  Če se je  okoli leta 1900 tukaj še preko 90% ljudi prištevalo k rimskim katoličanom, je njihov delež, kot poročajo izsledki najnovejše raziskave, padel na 69%. Raziskavo so opravili v 18 državah in na Portoriku. Njeni rezultati tudi kažejo, da je bilo kar 84 % tukajšnje populacije vzgojeno v rimskokatoliškem, vsega 9% pa  v protestantskem duhu. Delež latinskoameriških protestantov se je v celoti povečal na 19%. Zrasel je tudi delež tistih, ki nimajo verske pripadnosti. 4% populacije ni bilo vzgojeno v verskem duhu. Danes delež oseb brez verske pripadnosti znaša  8%. 

Vprašani so navedli različne vzroke za prestop iz rimskega katolištva med protestante. 81% respondentov je odgovorilo, da so želeli priti v bolj oseben odnos z Bogom, 69 % je bil bolj všeč drugačen liturgični slog, 60% pa je odgovorilo, da so pri tem dajali večji poudarek na morali. 

Do sorodnih pojavov prihaja tudi med špansko govorečimi prebivalci ZDA, kjer je podobna raziskava  letos pokazala, da je kar 59% duhovnikov, ki delujejo v špansko govorečih skupnostih, starejših od 55 let, kar ustvarja  veliko generacijsko vrzel med klerom in laiki, kajti kar 55% rimskokatoliške mladine v ZDA je hispanoameriškega porekla. 

In še nekaj  statistike: 

V Kolumbiji je bilo kar 74% sedanjih protestantov vzgojenih v rimskokatoliški veri, v Paragvaju  je bilo takih 68%, v Peruju 66%, v Ekvadorju 62%, v Boliviji 60%, v Venezueli 56%, v Argentini 55%, v Braziliji 54%, v Nikaragvi pa 50%. 

Več o tem najdete v virih na spodnjih povezavah. 

Viri: