23. april 2017

Nejeverni Tomaži


Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: "Gospoda smo videli." On pa jim je rekel: "Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval."     (Jn 20,24.25)

Če kdo misli, da so bili ljudje v antiki lahkoverni, se moti. Dokaz za to je že apostol Tomaž, ki je hotel imeti v rokah trden dokaz, da je Njegov Gospod in Učitelj res vstal. Semitska mentaliteta je zelo konkretna in nima kaj prida  smisla za  filozofske akrobacije, ki pripadajo helenski in helenistični kulturi. Tudi danes hodi po svetu zelo veliko nejevernih Tomažev, ki jim je misel na Kristusovo vstajenje smešna, če že ne neumna.

Za malce bolj zanimive interpretacije, oziroma cvetke,  so zaslužni tudi krščanski teologi, ki bi bili radi sprejemljivi za najširši krog človeške publike. Tako je na primer Karl Barth izjavil, da ne verjame v prazen grob, ampak v vstalega Gospoda. Praznega groba nima praqvzaprav noben kristjan za božanstvo, toda ne vem, kako si je Barth predstavljal vstalega Gospoda, katerega kosti naj bi trohnele v neki grobnici na (nekdanji) periferiji Jeruzalema. Takšna miselnost se mi zdi bližja Atenam kot Jeruzalemu. Prazen grob in poročila očividcev se mi zdijo še vedno najzanesljivejši dokaz za Gospodovo vstajenje.

Na svetu vsake toliko odkrijejo kakšno "pravo" grobnico, v kateri naj bi ležalo Jezusovo telo. Resnici na ljubo, mislim, da v zadnjem letu dni še niso odkrili nobene.  Ker je vstajenje temelj, na katerem stoji ali pade krščanska vera,  so nasprotniki od nekdaj skušali dokazati, da se le-to nikoli ni zgodilo. Tako obstaja nekje na Indijski podcelini  grobnica, v kateri je pokopan nek muslimanski svetnik, za katerega nekateri trdijo, da je pravzaprav Jezus Kristus. Pred nekaj leti so v Jeruzalemu odkrili še eno  domnevno grobnico Jezusa Kristusa, za katero pa se je kmalu izkazalo, da tudi ta ni ravno tista, ki jo iščejo.

Na svetu najdemo grobove ustanoviteljev religij, kot sta na primer Buda in Mohamed. Toda v teh grobovih se še vedno nahajajo posmrtni ostanki teh dveh oseb, Jezusov grob pa je  prazen. O tem, zakaj je Gospodov grob še vedno prazen, že zelo dolgo obstajajo različne posvetne teorije. Pa si jih poglejmo. 
  1. Po eni naj bi ga ukradli učenci. Ta teorija bi bila kolikor toliko verjetna , če ne bi bili učenci tedaj zbegani kot kokoši, in je bila v tistem času njihova glavna skrb, kako rešiti lastno glavo. Poleg tega so grobnico stražili rimski vojaki, ki so dodobra obvladali svoje naloge in se jih zmedeni in prestrašeni učenci zagotovo ne bi bili pripravljeni lotiti.
  2. Jezus je preživel križanje in odkorakal iz groba. Glede na težo kamna, ki je pokrival grob (med približno 1,3 in 1,8 tone) in se ga je dalo premakniti le od zunaj ter od strani, je  to brez tuje pomoči od zunaj, fizično nemogoče. To še posebej velja za osebo, ki so jo pred tem temeljito prebičali in drugače namučili, zaradi česar je izgubila veliko krvi. Poleg tega so bili Rimljani mojstri križanja in so znali svoje delo temeljito opraviti.
  3. Prišlo je do zamenjave groba. Ženske in apostoli so prišli na velikonočno jutro k napačnemu grobu. Če bi bilo to res, bi farizeji in saduceji, ko bi ugotovili napako, z veseljem pokazali ljudem praqvi grob in  razpadajoče truplo in s tem postavili trditve apostolov na laž.  
  4. Kolektivne halucinacije apostolov in drugih vidcev. Apostoli in drugi vidci so na tak način "doživeli" Jezusovo vstajenje. Vsekakor ne smemo zanikati možnosti, da bi lahko imel kdo od učencev halucinacije. Nemogoče pa je, da bi večja skupina istočasno halucinirala  na isti način in videla isto osebo.
  5. Učenci so si vse skupaj gladko izmislili.  Tudi to bi bilo možno, ampak le za določen čas, torej do prvega preganjanja, ali pa, dokler ne bi njihovi nasprotniki odkrili Jezusovo telo. Preganjanje pa je prišlo zelo hitro.  Ne vidim prav nobenega smisla, da bi si kdorkoli izmišljal nekaj, zaradi česar bi moral trpeti psihično poniževanje, na koncu pa bi ga čakala še mučeniška smrt. Dokaz je že to, da so bili  po Jezusovem križanju njegovi učenci popolnoma razočarani, prestrašeni in so se skrili. Nekateri so celo zapustili Jeruzalem. Pogum jim je zrasel pozneje, po Kristusovem vstajenju in še bolj po izlitju Svetega Duha. Med apostoli edino Janez ni pretrpel mučeniške smrti. Le kdo bi si želel ali hotel umreti za laž?
Teorije sodobnih nejevernih Tomažev torej ne držijo vode. Nemški zgodovinar starega veka Werner Dahlheim, ki je do krščanstva zelo skeptičen, je moral priznati, da je Kristusovo vstajenje, kakorkoli ga že kdo  prikazuje, tisti dogodek, s katerim se  krščanstvo začne.

V resničnost Vstalega Gospoda se je na koncu prepričal tudi nejeverni Tomaž. Poglejmo si še ta dogodek.
Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: "Mir vam bodi!"  Potem je rekel Tomažu: "Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren." Tomaž mu je odgovoril in rekel: "Moj Gospod in moj Bog!" Jezus mu je rekel: "Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!"   (Jn 20,26b-29)
Tomažu se je izpolnila želja, da je mogel v živo izkusiti svojega od mrtvih vstalega Učitelja.  Jezus ga ni pograjal zaradi njegove nevere, ampak je bil do njega povsem ljubezniv. Še več, Tomaž je smel potipati Gospodove rane, da so res pristne. To ga je  privedlo do vere v Jezusa kot Gospoda in Boga. Šele na tej točki je spoznal, kdo je Jezus v resnici.

Za vse tiste, ki našega Gospoda nismo videli v živo, pa verujemo vanj, veljajo Gospodove besede: "Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!"  (Jn 20, 29b) Vera je namreč iz čiste milosti, enako kot odrešenje. Vera je roka, po kateri lahko prejmemo odrešenje, saj pravi Jezus: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Ta beseda je namenjena  nejevernim Tomažem vsega sveta.



20. april 2017

Kolikšen rok trajanja ima resnica?

ATEIST: "Tvoja resnica temelji na knjigi, ki je bila napisana pred dva tisoč leti."

ODGOVOR: "Od kdaj ima resnica omejen rok trajanja?"


Prirejeno po - glej povezavo >>>

Rešuje nas več kot le križ


Ne rešuje nas samo križ, ampak celotno življenje, ki ga je Jezus živel za nas. K Bogu nas je privedlo njegovo življenje, ne le njegova smrt.
~Rod Rosenbladt
 

19. april 2017

Smo odrešeni po nauku o opravičenju samo po veri?



Ali je res, da smo odrešeni po nauku o opravičenju samo po veri? To vprašanje je videti zelo zapleteno sestavljeno. Naj ga poenostavim in posplošim. Ali nas sploh kateri koli nauk odrešuje? O tem pripoveduje R. C. Sproul. 


17. april 2017

Na poti v Emavs


Kaj se je že dogajalo na tisti velikonočni popoldan na poti v Emavs? Kdo je bil skrivnostni sopotnik, ki se je pridružil učencu Kleopu in njegovemu tovarišu? 

Več o tem nam pove pastor Bob Fyall iz Tronske cerkve v Glasgowu v svoji polurni pridigi na temo Lk 24,13-35



16. april 2017

Vstajenje - pečat na Kristusovo delo odrešenja

Werner Dahlheim je svojem delu Die Welt zur Zeit Jesu (v srbskem prevodu Svet u Isusovo doba) med drugim napisal naslednje:
Vstajenje je dalo pečat na najzgodnejši simbol vere, ki ga lahko preberemo pri svetem Pavlu v Prvem pismu Korinčanom: "Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih." Ta stavek je spremenil vse, smrt in življenje vsakega človeka. Vseboval je sporočilo, ki je bilo edino pomembno in ki je vsem odpiralo vrata večnosti: "Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih.  Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni."*
Dahlheim, avtor zgornjega citata, ni kristjan, ampak skeptik, kar dokazuje na mnogih mestih v svoji knjigi. Zelo dobro pa se zaveda, da temelji naša vera na določenem dejstvu, na katerem vsa zgradba stoji ali pade. To dejstvo je Kristusovo vstajenje, ki je enkraten dogodek v zgodovini človeštva. V bistvu je to res pečat na vso Jezusovo službo. Zakaj je tako, bom na kratko napisal v nadaljevanju.

Božji Sin se je utelesil kot Jezus iz Nazareta in živel na zemlji popolno življenje v poslušnosti nebeškemu Očetu. S svojo aktivno poslušnostjo Očetu ter s svojim trpljenjem in smrtjo je dovršil  delo odrešenja za grehe človeštva. Njegova zadnja beseda pred smrtjo je bila: "Τετέλεσται," (Jn 20,30), kar lahko prevajamo kot: "Izpolnjeno je (tako SSP)," "Dovršeno je," "Izvršeno je," ipd.  Junaki mnogih romanov in filmov  izrečejo pred smrtjo kaj pomembnega ali ganljivega. Zato ta Jezusova izjava sama zase še ne pomeni nič posebnega, kar nam nazorno pove apostol Pavel, ko pravi: "Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera. Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih. Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni." (1Kor 15,14.17.19) To, da je nekaj dovršeno ali izpolnjeno, bi lahko rekel kdorkoli, in nato umrl. Taka izjava je torej nekaj podobnega kot dokument brez pečata, kar je v bistvu oksimoren, saj tak dokument nima veljave in v resnici sploh ni dokument. Toda s svojim vstajenjem je Jezus dokazal, da je njegovo poslanstvo na zemlji zares izpolnjeno, oziroma dovršeno. Zaradi tega pravi Pavel na drugem mestu: "[O]n je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25)  Kristusovo vstajenje je torej pečat, ki potrjuje resničnost in veljavnost njegovega odrešenjskega dela. Jezus  je s svojo žrtvijo priskrbel popolno odkupitev, zadostitev in odrešenje za  grehe ljudi, tako pretekle, kot sedanje in prihodnje.

Kako pa pride Gospodovo odrešenjsko delo k nam in kako se aplicira na nas? Apostol Janez pravi: "To vam pišem, da boste vedeli, da imate večno življenje, vam, ki verujete v ime Božjega Sina." (1Jn 5,13)  Odrešenje je nekaj, česar se ne da prejeti z rokami ali usti. Roka, s katero lahko prejmemo odrešenje, je vera. Odrešenje se pridobi z vero.

Blagoslovljene velikonočne praznike voščim in vam želim, da Bog v obilju razlije svoj dar  vere na vse, ki to berete.


*Verner Dalhajm, Svet u Isusovo doba, Laguna, Beograd 2016. S. 101-102. Poslovenil: Dizma.

15. april 2017

Razume in skrbi

BERILO:
Iz 53,1-8


V resnici je nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine... (Iz 53,4)

Ko so nekega moža vprašali, ali misli, da sta nevednost in apatičnost težavi sodobne družbe, se je ta pošalil: "Ne vem in vseeno mi je." 
Domnevam, da danes veliko malodušnih ljudi čuti enako o svetu in ljudeh na njem. Kar pa se tiće težav in zaskrbljenosti v našem življenju,  Jezus popolnoma razume in mu je globoko mar za nas. Iz 53, starozavezno preroštvo o Jezusovem križanju, nam da vpogled v to, skozi kaj je šel za nas. "Bil je mučen,..., kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol" (v.7). Kajti bil je... zadet zaradi prestopka mojega ljudstva" (v.8). "GOSPODU je bilo po volji, da ga stre z bridkostjo: če da svoje življenje v daritev za greh, bo videl potomce in bo podaljšal svoje dni, GOSPODOVA volja bo uspevala po njegovi roki" (v.10). 
Na križu je Jezus prostovoljno nosil naš greh in krivdo. Nihče ni trpel bolj, kot je naš Gospod za nas. Vedel je, kaj ga bo stalo, da nas reši naših grehov, in v ljubezni je bil to pripravljen plačati (v.4-6).  
Zaradi vstajenja od mrtvih je jezus danes živ in prisoten pri nas. ne glede na to, s kakršnokoli situacijo se srečujemo, Jezus razume in mu je mar za nas. In izpeljal nas bo iz nje. 

David MacCasland



Iz: Naš vsakdanji kruh, letnik 61, štev.12, letnik 62, štev. 1,2 in 3. Vesela novica, Ljubljana 2017.

Bil (je) v grob položen


Dan, ki je sledil usmrtitvi našega Gospoda je bil najtežji dan v življenju njegovih učencev. Bil je pretepen, ponižan, obsojen in križan. Na obzorju ni bilo nobenega upanja, zato so bili obupani, zmedeni in niso vedeli, kaj naj počnejo. 

O pomenu Jezusovega pokopa in kratkega prebivanja v grobu govori R. C. Sproul.


Klikni za dostop do oddaje >>>