28. avgust 2016

Velika ločnica

Vir slike: Belfast Telegraph



Ko  nekdo omeni razlike med katoličani in protestanti, ponavadi padejo besede, kot so na primer: protestanti ne priznajo rimskega papeža, ne častijo Marije in svetnikov, posebno pozornost namenjajo Svetemu pismu, njihove cerkve so skromnejše,  njihovi "duhovniki" se poročajo in podobno.

Večina najbrž ne ve, da je v samem središču spora, ki se je pojavil v času reformacije, nestrinjanje glede nauka o opravičenju, torej, ali gre pri tem za dodano tujo (iustitia aliena) ali vlito pravičnost (iustitia infusa).  Stvar je videti zelo komplicirana, a ni. Reformatorji so zagovarjali trditev, da  je kristjan   po veri proglašen za opravičenega, podobno kot je nekdo na sodišču proglašen za: "Ni kriv!" Pravičnost mu je torej všteta. Rimska stran zagovarja nauk, da je pri krstu v krščenca vlita pravičnost v obliki posvečujoče milosti, ki mu nato omogoča, da raste in napreduje (lahko pa tudi nazaduje) v opravičenosti.  Nauk reformatorjev razlikuje  med opravičenostjo in posvečenostjo. Gre za dve vzporedni, a različni stvari, ki se začneta istočasno: ko je nekdo opravičen, se  začne tudi  njegova rast v posvečenem življenju. Rim meša in zamenjuje pojma opravičenje in posvečenost, zato velikokrat govorijo o rasti v opravičenosti, oziroma, da moraš na koncu doseči popolnost, da te po smrti razglasijo za svetnika. Biblija ne pozna takih svetnikov. Pavel imenuje Korinčane sveti, čeprav so bili mnogi med njimi zelo daleč  od svetosti, kakršno si predstavljajo v Rimu ali Carigradu. Kakorkoli, gre za veliko ločnico, pomembnejšo od "Zidu miru" v Belfastu, ki ga lahko vidite na zgornji fotografiji.

O tej problematiki so se pogovarjali Adam Francisco, Adriel Sanchez, Justin Holcomb in Michael Horton, ki pripadajo različnim denominacijam (luteranski, prezbiterijanski, episkopalni, reformirani).


KLIK za dostop do pogovora na White Horse Inn>>>

Kaj pa hvaležnost?












Ko  je potoval v Jeruzalem, je hodil med Samarijo in Galilejo. 12 Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili 13 in na ves glas govorili: "Jezus, Učenik, usmili se nas!" 14 Ko jih je zagledal, jim je rekel: "Pojdite in pokažite se duhovnikom!" In med potjo so bili očiščeni. 15 Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. 16 Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samarijan. 17 Jezus pa je odgovoril: "Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? 18 Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?" 19 In rekel mu je: "Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila." (Lk 17,11-19)

Gobavost je zelo huda in neozdravljiva bolezen, pri kateri bolnik tako rekoč počasi gnije  pri živem telesu. Širi se predvsem zaradi slabe higiene. V Jezusovem času je bila mnogo pogostejša, a so k njej prištevali tudi nekatere druge kožne bolezni. Gobavci so živeli v ločenih skupnostih in so morali ob srečanju z zdravimi ljudmi opozarjati nase kličoč: "Nečist, nečist!" (cf. 3Mz 13,45) V primeru ozdravitve od katere od kožnih bolezni, ki so jih imeli za gobavost, se je moral ozdravljenec pokazati duhovniku, ki ga je nato proglasil za čistega, kar pomeni ozdravljenega. 

Ko je Jezus ob neki priložnosti naletel na skupino gobavcev, so le ti vpili k njemu, naj jih očisti, iz česar lahko sklepamo, da so ga spoznali in vedeli, da jim lahko pomaga v njihovi bolezni ter jih ozdravi. On jih je preprosto usmeril k duhovnikom. Verovali so mu na besedo in bili ozdravljeni. Toda le eden med njimi se je spomnil, da bi se spodobilo Gospodu zahvaliti za ozdravljenje. Pa še ta je bil Samarijan. Od vseh evangelistov omenja to ozdravljenje le Luka, ki je bil sam tujec, ne Jud. 

Tudi v današnjem času se ljudje največkrat spomnimo na Boga, kadar smo v težavah. Kadar nam gre dobro, ga gladko pozabimo. Ravi Zacharias je nekoč duhovito izjavil, da bo v šolah molitev obstajala tako dolgo, dokler bodo obstajali matematični testi. Kaj pa, ko je testa konec? Najbolj znani slovenski pisatelj, ki je te dni dočakal 103. rojstni dan, se je ob tem jubileju po voltairjevsko spraševal, kako lahko ob potresu v srednji Italiji, v katerem je umrlo okrog tristo ljudi, ljudje verujejo, da je Bog dober. Gre za pisca, ki ga sicer avtor tega prispevka izjemno spoštuje.  Če malo obrnem  posateljevo izjavo, se čudim, da se ni vprašal, kako je lahko Bog tako zloben, da mu je podaril cela sto tri leta življenja. Ni to milost? Ni vsak dan na tem svetu milost?  Smo pred Bogom tako zaslužni, da bi nam karkoli dolgoval? Ko smo že pri tej stvari, naj citiram še en odlomek:

Prav v tistem času je bilo tam navzočih nekaj ljudi, ki so mu pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami. Odgovoril jim je: "Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani. Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani."  (Lk 13,1-5)

Ni moja, oziroma naša stvar, da bi ocenjevali, kdo je večji in kdo manjši grešnik.  Je pa lepo, če imaš za spreobrnitev na razpolago več kot sto let časa in izkoristiš milost, ki je na dosegu roke. Spreobrnjeni trgovec s sužnji in poznejši anglikanski pastor John Newton, avtor znamenite pesmi Amazing Grace, je na stara leta izjavil: "Spomin me je skoraj zapustil, toda pomnim dve stvari: da sem velik grešnik in da je Kristus velik Odrešenik."

Vrnimo se k prvotnemu odlomku. Tisti edini, ki se je spomnil, da bi se bilo lepo zahvaliti za ozdravljenje je bil pripadnik preziranega ljudstva, ostalim se to ni zdelo potrebno. Jezus je bil zanje le sredstvo njihovega trenutnega ozdravljenja, ne pa Bog, v katerega bi verovali. Telesno ozdravljenje še ni jamstvo za duhovno ozdravljenje. Zahodni svet je bil v zadnjih desetletjih deležen velikih dobrot, ob katerih se je prevzel in pokazal Bogu sredinec ter počne stvari, ki so v posmeh  Božjim postavam. Pa ne le svet, tudi cerkve so postale dežurne zagovornice grešnega življenja. Bog nam ničesar ne dolguje. Apostol Pavel pravi: "Ne slepite se: Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel." (Gal 4,7) Evropa že počasi žanje posledice svoje arogance: ljudi postaja strah  negotove in nepredvidljive prihodnosti. Ni le svet nehvaležen, tudi kristjani smo prevečkrat taki. Pozabljanje na Božje milosti, ki smo jih deležni,  je splošno prisoten pojav, ne le pri "tistih zunaj", tudi pri "nas znotraj".

Toda nič  ni izgubljeno. Še je čas za hvaležnost, pa tudi za za rešitev, ali po Pavlovo: "Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!" (1Kor 6,2b)  Gobavost greha je hujša in nevarnejša od telesne gobavosti. Jezus Kristus ni prišel na prišel na svet zaradi "pravičnih", ampak da bi odrešil grešnike (Mr 2,17. 1Tim 1,11b).  On sam pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  V tej vrstici je zajeto bistvo evangelija, namenjenega svetu v odrešenje, nam znotraj pa v sprotno poravnavanje naših poti.


27. avgust 2016

20. avgust 2016

Kaj naj storim, da dosežem večno življenje?


Prilika o usmiljenem Samarijanu je ena od najbolj znanih Jezusovih prilik. O njej in o njenem širšem kontekstu sem že pisal tukaj in tukaj, vsakič z drugega zornega kota.  Tokrat se lotevam zadeve s tretje strani. 

Učitelj postave je vprašal Jezusa: "Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?" (Lk 10,25b; poudaril Diz.) Učitelj postave ni bil kdorsibodi. Šlo je za človeka, ki je obvladal postavo in je, kot piše na začetku citirane vrstice,  s svojim vprašanjem preizkušal našega Gospoda. Njegov namen torej ni bil pošten. Pa ne le to, njegovo vprašanje je bilo čisto narobe zastavljeno, pač tako, kot bi ga lahko zastavil vsak pismouk iz farizejskih vrst. Farizeji so namreč verjeli, da se človek odreši s striktnim izpolnjevanjem določil postave, pa ne le zapisane, ampak tudi "nezapisane", kakršna je obstajala le v glavah farizejev in so jo pozneje zapisali v talmudski literaturi. Ker je Jezus vedel, s kom ima opravka, mu je zastavil protivprašanje: "Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?" (Ibid. v. 26) Učitelj postave se pravzaprav ni zavedal, da noben človek nikoli ne more tako dobro izpolnjevati postave, da bi lahko z njenim izpolnjevanjem dosegel večno življenje (cf. Rim 3,20). Jezus ga je hotel s svojim provokativnim protivprašanjem  spraviti k razmišljanju izven farizejskega okvira, toda pismouk je bil preveč zaverovan v svoj prav. Odgovor, ki ga je podal, je bil z vidika same postave sicer pravilen, saj je odgovoril: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe." (Ibid. v. 27) Jezus mu nato reče: "Prav si odgovoril, [...] to delaj in boš živel." (Ibid. v. 28) Toda, ali je sama pravilnost odgovora jamčila, da bi bil učitelj postave res zmožen  dosledno izpolnjevati ti dve zapovedi, da bi si stem prislužil večno življenje? Očitno ne, kajti Luka nam pripoveduje:  "Ta pa je hotel sebe opravičiti in je rekel Jezusu: 'In kdo je moj bližnji?'" (Ibid. v. 29) On se je hotel torej opravičiti, ker je očitno zaslutil, da njegova ljubezen do bližnjega ni bila tisto, kar bi morala biti. Nato mu je Jezus povedal priliko o usmiljenem Samarijanu, ampak o tem na tem mestu ne bom govoril. 

Vprašanje: "Kaj naj storim, da dosežem večno življenje?" je samo po sebi napačno, zlasti če ga zastavi nekdo, ki je strokovnjak za postavo. Ko  je ob drugi priložnosti množica v Kafarnaumu spraševala Jezusa:  "Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?" (Jn 6,28) jim je Gospod odgovoril: "Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal." (Jn 6,29)  Česar ni vedela množica, bi moral vedeti učitelj postave, torej, da z izpolnjevanjem postave ne moreš doseči večnega življenja, v kolikor pri tem nisi stoodstotno dosleden. Na to bi ga  morale spomniti že tempeljske daritve, ki so takrat še vedno obstajale in so v predpodobah ponazarjale evangelij - dobro novico o odpuščanju grehov. Jezusov odgovor je bil torej primeren za vpraševalca, ki je k njemu pristopil z napačnim vprašanjem in slabim namenom. 

Božje delo je namreč to, da verujemo v Jezusa Kristusa,  ki ga je poslal Bog Oče, da bi svet odrešil greha, vera, ki rešuje, pa pride po milosti.  Učitelj postave tega takrat žal ni doumel, enako kot množica v Jn 6,22 ss. Podobno je danes. Religiozni ljudje si prizadevajo, da bi naredili nekaj za svoje odrešenje, toda vse njihovo prizadevanje je zaman, kajti, kot pravi Pavel: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar." (Ef 2,8)


13. avgust 2016

Odpri se!


Nato je odšel iz pokrajine Tira in šel skozi Sidón proti Galilejskemu jezeru, po sredi pokrajine Deseteromestja. 32 Tedaj so mu privedli gluhega, ki je tudi težko govoril, in ga prosili, da bi položil roko nanj. 33 Vzel ga je k sebi, stran od množice, mu položil prste v ušesa, pljunil in se dotaknil njegovega jezika. 34 Ozrl se je proti nebu, zavzdihnil in mu rekel: "Efatá!" to je "Odpri se!" 35 In takoj so se mu odprla ušesa, razvezala se je vez njegovega jezika in je pravilno govoril. 36 Jezus jim je naročil, naj tega nikomur ne povejo; toda bolj ko jim je naročal, bolj so oznanjali 37 in nadvse osupli so govorili: "Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo."
(Mr 7, 31-37)

Jezus je večinoma deloval znotraj tradicionalnega judovskega ozemlja, toda v Mr 7,24-31 ga srečamo na poganskem ozemlju, najprej v okolici Tira in Sidona (Mt 15,21 ss.), nato pa na območju Deseteromestja, ki je ležalo jugovzhodno od Galilejskega jezera in pretežno na levem bregu Jordana. 

Tukaj ga srečamo, kako ozdravi gluhega, ki je imel težave z govorom. Zanimivo je, da jezus tega ozdravljenja ni opravil javno, ampak na samem. Pri ozdravljenju je Jezus uporabil tudi določene fizične dejavnosti, ki pa same kot take niso povzročile ozdravljenja. Zavzdihnil je nad zakrknjenostjo srca in telesnimi slabostmi, ki jih je povzročil padec človeštva v greh, o katerem beremo v 1Mz 3. Ko je gluhi slišal, je nemudoma začel pravilno govoriti. V takih primerih je sicer treba gluhe dlje časa učiti pravilnega govora. 

Ljudje, ki so vse to videli, so bili osupli. Toda on jim je naročil naj o tem molčijo, kajti njegovo zemeljsko poslanstvo je bilo namenjeno izgubljenim ovcam Izraelove hiše (Mt 15,24), za oznanjevanje vesele novice med pogani je pozneje pooblastil svoje apostole (Mt 28,20.21).  Toda dogodek je bil preveč razburljiv, da ga ne bi očividci oznanjali naokoli. 

Ko gledamo ta svet,  radi uživamo v lepotah stvarstva in si morda pojemo tisto: "Svet je lep."  Res je, svet je bil ustvarjen tako, da je bilo v njem vse dobro in zelo dobro (1Mz 1,4.12.18.25.31.) Toda v svetu je tudi bolezen, invalidnost, trpljenje in smrt. Greh prvih ljudi je pokvaril vse in prinesel  kaos v urejeno stvarstvo. Nihče ni imun za greh, vsi smo mu podvrženi in trpimo take ali drugačne posledice. Duhovna slepota in  gluhost sta hujši in neskončno nevarnejši od telesne slepote in gluhosti: "[G]ledajo, gledajo – pa ne vidijo, poslušajo, poslušajo – pa ne doumejo, da se ne spreobrnejo in se jim ne odpusti." (Mr 4,12)  Človek je v svojem naravnem stanju cepljen proti Bogu.

Toda to je le ena plat zgodbe, tista človeška. Na drugi strani imamo Božjo plat, plat učinkujoče Božje milosti.  Bog je poslal svojega Sina Jezusa Kristusa, da bi svet odrešil greha in večne smrti, ki je hujša kot telesna smrt in  zagotovil večno življenje vsakomur, ki veruje vanj. Jezus je rekel gluhemu: "Odpri se!" in gluhi je ozdravel. Bog danes odpira ušesa duhovno gluhim in oči duhovno slepim ter jih po milosti rešuje kazni peklenske doline. Jezus je rekel: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel." (Jn 6,37)


Dokler bo trajal ta svet, bodo krivice in trpljenje. Pride pa čas, ko ne bo več časa, in za Božje otroke tudi krivic ter trpljenja ne bo več:  "In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo." (Raz 21,4)  Naj Bog odpre oči in v ušesa vseh, da spregledajo in slišijo ter se odrešijo. 


09. avgust 2016

Iran: eden seje, drugi žanje


Iranski evangelist Bahram je junija  v eni od evropskih prestolnic govoril na konferenci za krščanske misijonarje.

Na konferenci je Bahram govoril o svojem služenju v nekem mestu v Iranu, kjer se vsako nedeljo zbere približno petsto Irancev. V zadnjih letih je bilo krščenih preko štiristo novih vernikov.  To je verjetno največja cerkev v Iranu. 

V solzah
Ko je končal svoje poročilo, se je šel Bahran pogovarjat z misijonarskim parom, ki je bil v solzah. Ta par je pred mnogimi leti služil sedem let v taistem mestu. Pričevala sta in vsak dan molila, a se je le peščica muslimanov spreobrnila k Jezusu Kristusu. Nato sta morala oditi, njuno delo pa je bilo videti kot popoln neuspeh. 
Toda Bog je odgovoril na njune molitve in storil "neznansko več od tega", kar sta si kdaj mislila. Ali kot pravi Pismo: "Eden seje, drugi žanje." 


Vir:  Elam Ministries, Iran: one sows, one reaps, Evangelicals Now, August 2016. S. 32. Prev: Diz.