15. februar 2018

Moralni pomisleki glede Stare zaveze



Tako imenovani novi ateisti, kot so Richard Dawkins, pokojni Christopher Hitchens, Sam Harris in Daniel Dennett izražajo (oziroma so izražali) moralne pomisleke v zvezi z Bogom v Stari zavezi, kjer je govora o nasilju, "genocidu" in suženjstvu... 

O tem pripoveduje dr.  Peter J. Williams.

11. februar 2018

Predokus Kraljestva


Rekel je: "Sin človekov mora veliko pretrpeti. Starešine ljudstva, véliki duhovniki in pismouki ga bodo zavrgli in umorili, in tretji dan bo obujen." 23 Vsem pa je govoril: "Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. 24 Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil. 25 Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi? 26 Kdor se sramuje mene ali mojih besed, se ga bo sramoval Sin človekov, ko bo prišel v svojem veličastvu in veličastvu Očeta in svetih angelov. 27 Resnično, povem vam: Nekateri od tukaj stoječih res ne bodo okusili smrti, dokler ne bodo videli Božjega kraljestva."
28 Nekako osem dni po teh besedah je vzel s seboj Petra, Janeza in Jakoba in šel na goro molit. 29 Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spremenil in njegova oblačila so belo sijala. 30 In glej, dva moža sta se pogovarjala z njim; bila sta Mojzes in Elija. 31 Prikazala sta se v veličastvu in govorila o njegovem izhodu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu. 32 Petra in ona dva, ki sta bila z njim, pa je premagal spanec. Ko so se zdramili, so videli njegovo veličastvo in ona dva moža, ki sta stala ob njem. 33 In ko sta odhajala od njega, je Peter rekel Jezusu: "Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega." Ni namreč vedel, kaj govori. 34 Medtem ko je to govoril, pa se je naredil oblak in jih obsenčil, in ko so šli v oblak, jih je obšla groza. 35 Iz oblaka se je zaslišal glas: "Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!" 36 In ko se je ta glas zaslišal, je bil Jezus sam.
(Lk 9,22-36a)

Zgornje besedilo se sestoji iz dveh med sabo povezanih celot. Prvo celoto predstavlja Jezusova prva napoved trpljenja, drugo pa pripoved o njegovem spremenjenju na gori. 

Jezus je svojim učencem zelo jasno povedal, kaj ga čaka: trpljenje,  izobčenje, smrt in obujenje od mrtvih.  Tudi svojim učencem ni napovedal nič boljšega. Obljubil jim je križ, ki ga bo treba nositi. To seveda ni ravno dobesedni križ, ampak najrazličnejše velike in manjše težave v življenju. Ni jim obljubljal boljšega življenja, kot to danes obljubljajo oznanjevalci "evangelija" prosperitete, temveč križ. V Božjem kraljestvu so, v primerjavi z zemeljskimi kraljestvi in republikami,  stvari obrnjene na glavo: kdor zaradi Jezusa in evangelija izgubi svoje življenje na tem svetu, je deležen večnega življenja, kar je na zemlji zgoraj, je pri Bogu spodaj... Kdor se sramuje Jezusa in njegovih besed, tega tudi Jezus ne bo poznal, ko pride v slavi.  Jean Calvin je nekje zapisal: "Tisti, ki jih je Bog sprejel in naredil vredne za občestvo s seboj, morajo biti pripravljeni na težko, garaško in nespokojno življenje, natrpano s premnogimi in različnimi vrstami zla." 

V nadaljevanju je naš Gospod  izbranim učencem pripravil manjši vpogled v Božje kraljestvo. Zato pomeni vrstica Lk 9,27 prehod v naslednje dogajanje. V njej je namreč Jezus povedal, da nekateri učenci ne bodo umrli, dokler ne bodo videli Božjega kraljestva. To se je zgodilo že čez nekaj dni, ko se je Jezus spremenil na gori. 

Gre za dogodek, ki ga opisujejo vsi trije sinoptiki, omenja pa ga tudi apostol Peter v 2Pt 1,16-18.  Na to meri tudi apostol in evangelist Janez v Jn 1,14, kjer pravi: "In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice." Tudi on je v živo uzrl to veličastvo, ko se je Jezus spremenil na gori.  

Jezus je torej vzel  s sabo na neko goro tri učence, Petra, Jakoba in Janeza in začel moliti. V Mt 16,2 beremo, da se je Jezusov obraz spremenil, pa tudi njegova oblačila so belo sijala, Mt 16,2 pravi, da "so postala bela kot luč,"  Marko pa piše, da so bila "bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu." (Mr 9,3) Spremenjenje pomeni razodetje Jezusovega božanstva. Kar je bilo vseskozi prikrito z njegovo človeško naravo, je prišlo v tem trenutku jasno na dan. Prikazal se je v veličastju, v katerem se bo nekega dne vrnil "v slavi sodit žive in mrtve," kot nas uči nikejsko-carigrajska veroizpoved. To veličastje je lastno njemu, ki je Božji Sin. Peter ga je v Mt 16,16 prepoznal kot Božjega Maziljenca, Mesija (cf. Lk 9,20),  in zdaj se je Jezus razodel, kakor ga je prepoznal Peter. Poleg Jezusa sta se prikazala Mojzes, kot predstavnik postave in Elija, kot predstavnik prerokov. Luka pripoveduje dalje:  "Prikazala sta se v veličastvu in govorila o njegovem izhodu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu." (Lk 9,31)  Jezus ni prišel na svet, da bi oznanjal splošno bratstvo vseh ljudi. Tudi ni prišel na svet, da bi dal ljudem dobre nasvete, po katerih naj živimo, vsaj ne v prvi vrsti. Njegov glavni namen je bilo tisto, kar se je dopolnilo v Jeruzalemu in o čemer je govoril učencem v Lk 9,21, pa niso razumeli.  Med spremenjenjem je začel Peter zmedeno govoriti, kako lepo bi bilo, če bi postavil šotore za Jezusa in njegova starozavezna spremljevalca (cf. Lk 9,33). Njegovo govorjenje je presekal glas nebeškega Očeta, ki je naročil učencem: "Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!" (ibid. v. 35)  Ta glas je potrdil tisto, kar so učenci videli in doživeli. Vedeti jim je dal, da je Jezus, kot Božji Sin, večji od Mojzesa in prerokov.  Srečanje z živim Bogom ni lahka in enostavna stvar, kar so izkusili tudi ti trije učenci. Gre za izkustvo strahu, ki vrže človeka na tla, oziroma kot bi rekel Rudolf Otto: "Mysterium tremendum."  Toda potem se je vse skupaj zelo hitro končalo in prizor spremenjenja je učencem izginil izpred oči. Vse je bilo spet po starem. 

To, kar so doživeli Peter, Jakob in Janez na gori, je bil le predokus tistega, kar čaka Božje ljudstvo ob ponovnem prihodu našega Gospoda.  Jezus se jim je razodel v Božji slavi. Temu dogodku je sledila pot, ki je nujno vodila v smeri križa in vstajenja. Jezusova naloga je bila izpolnjena, ko je s svojo smrtjo na križu zadostil za grehe sveta, s svojim vstajenjem pa potrdil, da je resnični Mesija, Odrešenik sveta. Kot se je razodel trem apostolom v svojem veličastju, tako se bo nekega dne razodel svoji cerkvi, ko pride sodit svet in se bo v polnosti razodelo njegovo kraljevanje.  On sam pravo: "Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; kdor pa ne veruje v Sina, ne bo videl življenja, ampak ostane nad njim Božja jeza."  (Jn 3,36)  Veruj vanj, zanesi se nanj  in rešen boš (cf. Apd 16,31)!

10. februar 2018

08. februar 2018

Konkurenčni evangeliji


Dr. Simon Gathercole je predavatelj za novozavezne študije in študijski direktor na koledžu Fitzwilliam, Univerze v Cambridgeu. Dr. Robert Scott Clark se je z njim pogovarjal o gnostičnih evangelijih in drugih spisih iz zgodovine zgodnje cerkve, pa tudi o tem, kako se vsi ti spisi razlikujejo od kanoničnih evangelijev in kakšen je njihov vpliv na današnje poglede na Sveto pismo ter krščanstvo na splošno. 


KLIK za dostop do oddaje >>>


04. februar 2018

Hudobni viničarji

Začel jim je govoriti v prilikah: "Neki človek je zasadil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal stiskalnico in sezidal stolp. Dal ga je v najem viničarjem in odpotoval. Ob določenem času je poslal k viničarjem služabnika, da bi dobil od njih del sadov iz vinograda. Ti pa so ga zgrabili, pretepli in odpravili praznih rok. Nato je poslal k njim drugega služabnika. Ranili so ga na glavi in ga zasramovali. Poslal je še enega in so ga ubili. Takó se je dogajalo še mnogim drugim: ene so pretepli, druge ubili. Imel je še enega, ljubljenega sina. Nazadnje je k njim poslal njega in rekel: 'Mojega sina bodo spoštovali.' Tisti viničarji pa so govorili med seboj: 'Ta je dedič. Dajmo, ubijmo ga in dediščina bo naša!' Zgrabili so ga, ubili in vrgli iz vinograda. Kaj bo torej storil gospodar vinograda? Prišel bo in viničarje pokončal, vinograd pa dal drugim. 10 Ali niste brali tega Pisma:
Kamen, ki so ga zidarji zavrgli,
je postal vogalni kamen.
11 Gospod je to naredil
in čudovito je v naših očeh."
12 In poskušali so ga zgrabiti, pa so se zbali množice. Spoznali so seveda, da je to priliko rekel proti njim. Pustili so ga torej in odšli. 
 (Mr 12,1-12)

Priliko o vinogradu in viničarjih najdemo v vseh treh sinoptičnih evangelijih. V prvi vrsti je bila namenjena verskim voditeljem takratnega Izraela, ki jih predstavljajo viničarji. 

Lastnik vinograda, ki predstavlja nebeškega Očeta, je imel pri urejanju le-tega ter z gradnjo spremljajočih objektov velike stroške, zaradi česar je upravičeno smel pričakovati od viničarjev, ki so bili najemniki, da bo od njih dobil svoj delež pridelka, zato je k njim poslal svojega predstavnika, v našem primeru služabnika. V vrsticah Mr 12, 3-5 je opisano, kako se je stopnjevalo nasilje viničarjev nad  gospodarjevimi predstavniki, oziroma služabniki: prvega pretepejo, drugega ranijo po glavi in zasramujejo, tretjega  celo ubijejo. Podobno so ravnali z ostalimi. Nazadnje se je gospodar odločil, da pošlje še svojega ljubljenega sina, ki v priliki predstavlja našega Gospoda Jezusa Kristusa.  Spoštovanje ali nespoštovanje do gospodarja se je moralo na nek način odraziti v njihovem odnosu do gospodarjevega sina. Sinov prihod je zanje bržkone  pomenil, da je gospodar umrl, zato v upanju, da bo lastništvo nad vinogradom pripadlo njim,  ubili še sina. S tem so pokazali svoj dejanski odnos do gospodarja.  Gospodar je hudobne viničarje pokončal in poiskal druge najemnike.

Izraelovi verski voditelji so mnogokrat ravnali nezvesto, zato je Bog pošiljal preroke, ki naj bi  njih in celotno Božje ljudstvo spravili na pravo pot.  Toda opomini prerokov ponavadi niso rodili pravih sadov. Veliko Božjih odposlancev je bilo zasramovanih, preganjanih, ali celo ubitih. S tem so verski voditelji pokazali svoj resnični odnos do Boga (cf. Iz 29,13).  Na koncu je Bog poslal svojega Sina, a tudi tega so ubili. Zato jim je bila odvzeta njihova služba. Navedek v vrsticah 10 in 11 je vzet iz Psalma 118, 22.23. Ta psalm je bil v Jezusovem času znan kot mesijanski psalm, zato so Jezusovi nasprotniki zelo dobro vedeli, kaj je hotel naš Gospod povedati, ko jim je recitiral pričujoči odlomek. Kamen se nanaša na Mesija, zidarji pa na Izraelove voditelje. Toda novi Izrael bo sprejel bo sprejel Sina kot zakonitega odposlanca, dediča in vogalni kamen mesijanskega kraljestva. Bog je zavrgel prejšnje voditelje in  službo vodenje Božjega ljudstva predal drugim. 

Zaradi te prilike so tisti, ki so jo slišali, hoteli Jezusa prijeti, a si ga še niso upali.  So pa to storili pozneje, ko so mu podtaknili montiran sodni proces in ga spravili na križ, kakor je napovedal v pričujoči priliki (cf. Mr 12,8). Toda tretji dan je vstal od mrtvih. Umorjen je bil za naše grehe, s svojim vstajenjem pa nam zagotavlja opravičenje. Zato imamo razlog za veselje: "Od GOSPODA je bilo to; to je čudovito v naših očeh." (Ps 118,23)  Kdor vanj veruje in popolnoma zaupa, ima večno življenje. 


28. januar 2018

O zanesljivosti evangeljskih poročil



Kdaj in kje so nastala evangeljska poročila?  Nekateri učenjaki trdijo, da so nastala dosti pozneje, kot v Kristusovem času in da so nastala v različnih krajih izven Palestine, kot so Sirija, Rim, Grčija, Mala Azija in podobno.

Obstajajo pa zelo trdni dokazi, da so nastala na podlagi pričevanj očividcev, ki so vse te dogodke videli in doživeli. To se da dokazati s pomočjo primerjave osebnih imen, omenjenih v evangelijih in pogostosti, s katero so se ta imena pojavljala v Palestini 1. stoletja. Obstajajo pa tudi drugi dokazi, kot so na primer geografski in botanični.

O tem pripoveduje dr. Peter Williams  v svojem predavanju v zgornjem videu. 


Zavrnjen


Prišel je v Nazaret, kjer je odraščal. V soboto je po svoji navadi šel v shodnico. Vstal je, da bi bral, 17 in podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano:
18 Duh Gospodov je nad menoj,
ker me je mazilil,
da prinesem blagovest ubogim.
Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost
in slepim vid,
da pustim zatirane na prostost,
19 da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu.
20 Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sédel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. 21 In začel jim je govoriti: "Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali." 22 Vsi so zanj pričevali, čudili so se besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust, in govorili: "Ali ni to Jožefov sin?" 23 On pa jim je rekel: "Seveda mi boste povedali ta pregovor: 'Zdravnik, ozdravi sebe.' Kar smo slišali, da se je zgodilo v Kafarnáumu, stôri tudi tukaj v domačem kraju." 24 In rekel je: "Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju. 25 Resnico vam govorim: Veliko vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dneh, ko se je nebo zaprlo za tri leta in šest mesecev in je nastala huda lakota v vsej deželi, 26 toda Elija ni bil poslan k nobeni izmed njih razen k vdovi v Sarepto na Sidónskem. 27 Tudi veliko gobavih je bilo v Izraelu v času preroka Elizeja, pa ni bil izmed njih očiščen nobeden razen Sirca Naamána." 28 Ko so to slišali, so vsi v shodnici pobesneli. 29 Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad. 30 On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje. 
Lk 4,16-30)

Zgornji odlomek je dokaz za tisto, ko pravi Jezus, da ni nihče prerok v svojem domačem kraju in med svojimi ljudmi (Mt 13,53. Mr 6,4. Lk 4,24. Jn 4,44). Pa ga na kratko preletimo!

Odlomek Lk 4,16-20 je najstarejše poznano poročilo o bogoslužnem redu, kot je bil v navadi  po shodnicah. Bogoslužje je vključevalo branje iz Postave in iz ene preroške knjige.  V našem primeru je Jezus sam, ali pa načelnih shodnice izbral odlomek iz Iz 60,1.2 in  58,8. Med branjem Božje besede se je iz spoštovanja stalo, med razlago pa sedelo. 

Ko je Jezus prebral odlomek iz Izaijevega prerokovanja, je te besede apliciral na svojo osebo, ker so se v njegov osebi izpolnile starozavezne prerokbe. Toda njegovi sovaščani so bili osupli: "Kaj ni to tisti Jezus iz sosednje ulice, tesarjev sin, za katerega niti ne vemo, če je res tesarjev, saj ga je njegova mati spočela v nekih čudnih okoliščinah. "  Na njihovo nejevero je Jezus odgovoril tako, da jim je postregel z dvema primeroma zavračanja prerokov iz Stare zaveze, kar je množico spravilo v takšen bes, da bi ga skoraj ubili. 

V tem odlomku je evangelist Luka posebej poudaril nekatere glavne značilnosti Jezusove zemeljske službe.  Prva je ta, da so se ljudje čudili njegovemu nauku, a mu niso verovali, ampak so ga vztrajno zavračali (Lk 4,22.28). Druga je ta, da pomeni njegova služba izpolnitev Pisma (ibid.v. 219. Tretjič, Jezus je na strani ubogih in zatiranih (ibid. vv. 18.19). Četrta značilnost je ta, da Jezus vključuje v Božje ljudstvo tudi pogane (ibid. vv. 26.27. 

Današnje nasprotovanje Jezusu morda kaže bolj prijazno podobo. Nekateri ga imajo za velikega moralnega učitelja, drugi za revolucionarja, tretji so ga  pripravljeni priznati za preroka, spet naslednji bi ga imeli celo za eno od mnogih božanstev v svojem panteonu.  Toda prijaznost gor ali dol, vse od naštetega je nepopolno, ali celo zmotno.  Zato je C. S. Lewis zapisal:
"Pripravljen sem sprejeti Jezusa kot velikega učitelja morale, nisem pa pripravljen sprejeti njegovega zatrjevanja, da je Bog." Tega ne smemo reči. Mož, ki bi bil le človek in bi govoril take stvari, kakršne je govoril Jezus, bi ne bil velik učitelj morale. Bil bi morda blaznež - na isti ravni kot tisti, ki trdi, da je skrknjeno jajce - ali pa peklenski hudič. Izbrati morate. Ali je ta človek bil in je Božji Sin ali pa norec ali pa še kaj hujšega. Lahko ga zaprete v norišnico, lahko ga popljuvate in pobijete kakor demona ali pa mu lahko padete pred noge in ga imenujete Gospod in Bog.  Toda ne prihajajte s kakim vzvišenim nesmislom o velikem učitelju človeštva. Tega nam ni dovolil. Tega ni hotel.*
Jezusovi nazareški rojaki so torej dosti bolje razumeli, kaj jim je hotel povedati naš Gospod, a mu niso verovali, niso ga sprejeli.  On je utelešeni Logos, utelešena Božja beseda, o kateri piše evangelist Janez: "V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli."  (Jn 1,11).  Ne le da Jezusa niso sprejeli, hoteli so ga celo ubiti, kar se jim v našem odlomku še ni posrečilo, se jim je pa tri leta pozneje v Jeruzalemu. Toda s svojo smrtjo na križu nas je Jezus odrešil greha. Ko je tretji dan vstal od mrtvih, je dokazal, da je popoln in resnični Odrešenik. Zato pravi Janez dalje o utelešeni Besedi: "Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime  in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga." (Jn 1,12.13)  Iz Boga pa je rojen vsak, ki ne zavrača Jezusa, ampak veruje vanj kot v svojega Odrešenika. 

Ali veruješ vanj? 

___________________________________
*Verstva sveta, Mladinska knjiga, Ljb., 2009. S. 320.