28. marec 2015

Cvetna nedelja

Ko je to povedal, se je napotil proti Jeruzalemu; hodil je spredaj. 29 Ko je prišel v bližino Bétfage in Betanije h gori, ki se imenuje Oljska, je poslal dva izmed učencev 30 in jima rekel: "Pojdita v vas, ki je pred vama. Ko prideta vanjo, bosta našla privezanega oslička, na katerem še nikoli ni sedèl noben človek. Odvežita ga in odpeljita! 31 Če vaju kdo vpraša, zakaj ga odvezujeta, recita takole: 'Gospod ga potrebuje.‹'" 32 Učenca, ki sta bila poslana, sta odšla in našla, kakor jima je povedal. 33 Ko sta odvezovala oslička, so jima njegovi gospodarji rekli: "Zakaj odvezujeta oslička?" 34 Rekla sta: "Gospod ga potrebuje." 35 In odvedla sta ga k Jezusu, vrgla na oslička svoja plašča in nanj posadila Jezusa. 36 Ko je šel naprej, so razgrinjali svoje plašče na pot.

37 Ko se je že bližal pobočju Oljske gore, je začela vsa množica učencev z močnim glasom veselo hvaliti Boga za vsa mogočna dela, ki so jih videli. 38 Govorili so:
"Blagoslovljen kralj,
ki prihaja v Gospodovem imenu!
V nebesih mir
in slava na višavah!"
39 Nekaj farizejev iz množice mu je reklo: "Učitelj, pograjaj svoje učence." 40 In odvrnil jim je: "Povem vam, če ti umolknejo, bodo kamni vpili."     (Lk 19,28-40)

Je že tako na tem svetu, da vsak človek in vsaka zadeva doživlja svoje vzpone in padce. Zelo podobno je bilo z  zemeljsko službo našega Gospoda. Vzemimo le en primer, na primer tistega iz Jn 6. Ko je Jezus nahranil množico s petimi hlebi in nekaj ribami, so ga hoteli postaviti za kralja. Ko jim je povedal nekaj življenjskih resnic, je  ostala pri njem od tiste silne množice le še peščica učencev. Če malo parafraziram Janeza, je prišel Jezus, Božji Sin, med svoje ljudi, v svojo lastnino, a njegovi ga niso sprejeli (cf. Jn 1,11). To se je kar naprej ponavljalo. 

Nekaj podobnega se je zgodilo, ob njegovem slavnostnem vstopu v Jeruzalem. Pred mestom ga je pričakala množica učencev, bržkone v pričakovanju takojšnjega nastopa Božjega kraljestva.  Ko je prijezdil na oslu, so mu polagali plašče na pot, s čimer so mu priznali vdanost kot vladarju. Drugi evangelisti  omenjajo tudi (palmove) veje, s katerimi so mu ljudje mahali in jih polagali  na pot. Videti je bilo kot triumf. Seveda so se tudi tu takoj našli  nepogrešljivi farizeji, ki jih je ves ta spektakel zmotil, še bolj pa jih je najbrž zmotilo omenjanje Tistega, ki prihaja v Gospodovem imenu (cf. Ps 118,26). zato so mu rekli, naj "umiri žogico" in pograja svoje preveč navdušene učence. Toda on je farizejem odgovoril z oblastjo, ki jo je imel kot So-stvarnik vesoljstva. Psalmist David je zapisal: "Nebesa pripovedujejo o Božji slavi, nebesni svod sporoča o delu njegovih rok." (Ps 19,2) Zato pravi Gospod, da bodo kamni vpili, če učenci umolknejo, kajti vse stvarstvo je tisto, ki oznanja njegovo slavo. Vprašanje je, kako so to razumeli farizeji. Če bi te njegove besede pravilno razumeli, zagotovo ne bi bili med tistimi, ki so čez nekaj dni Gospoda slave poslali v smrt. 

Temu dogodku so sledili mučni dnevi, ki so doživeli kulminacijo na dan, ko je bil naš Gospod predan v smrt. Triumfalnemu vstopu v Jeruzalem je sledila sramotna smrt na križu. Neka druga množica je vpila: "Križaj ga!"  So bili med tisto drugo množico tudi ljudje, ki so ga poveličevali ob prihodu v Jeruzalem? Možno je, vendar o tem  ne vemo nič določnega. Toda smrti na križu je sledil še večji triumf od tistega na cvetno nedeljo: vstajenje. To dejanje je bilo dokaz, da Jezusova smrt ni bila nesmiselna. Prinesla nam je odpuščanje grehov, njegovo vstajenje pa je dokaz, da je Jezus priskrbel popolno opravičenje vsem, ki vanj verujejo.

Ali veruješ vanj?


27. marec 2015

Romarji na poti naprej

Ker postaja naša kultura vedno bolj sekularizirana in krščanski veri sovražna, zlahka verjamemo, da smo prva generacija, ki se sooča s  to vrsto sveta (ta misel velja za tako imenovani zahodni svobodni svet, ki ni okusil česa podobnega s strani kakega totalitarnega režima, pri nas pa za mlajšo generacijo. Op. Diz.)  Toda zgodovina cerkve nam kaže, da temu ni ravno tako. Ljudje, kot Avguštin, puritanci in mnogi drugi, so se soočali s propadom kultur, preganjanjem in z raznimi dogodki, ki so grozili, da omajajo njihovo vero v Gospoda.  V vsakem primeru so se obrnili k Svetemu pismu, da bi se ob njem spomnili, da smo državljani nebes. 

Organizacija Ligonier Ministries je  letos pripravila konferenco pod naslovom Pilgrims in Progress. Predavatelji W. Robert Godfrey, Steven J. Lawson, R.C. Sproul ml. in Derek Thomas so govorili o tem, kaj pomeni biti  na našem zemeljskem romanju državljan nebeškega kraljestva. 


KLIKNI za povezavo do predavanj >>>



25. marec 2015

Gospodovo učlovečenje

"In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice."  (Jn 1,14)


"In se je utelesil po Svetem Duhu iz Marije Device in postal človek."  (Nikejsko-carigrajska veroizpoved)

"Božji Sin je postal človek, da bi lahko ljudje postali Božji sinovi." (C. S. Lewis)



21. marec 2015

Zakaj je pomembno poznati Jezusa

"Ne poznate ne mene ne mojega Očeta. Če bi poznali mene, bi poznali tudi mojega Očeta." (Jn 8,19b)

To so besede, ki jih je Jezus povedal farizejem, ki niso verovali vanj. Očitali so mu namreč, da on pričuje o sebi, in da zaradi tega njegovo pričevanje ni resnično. On jim je na to med drugim rekel: "Tudi v vaši postavi je zapisano, da je pričevanje dveh ljudi resnično. Jaz sem, ki pričujem o sebi, in Oče, ki me je poslal, pričuje o meni." (Jn 8,17.18) Nato so ga farizeji vprašali, kje je njegov Oče (cf. v. 19).  Jezusov odgovor na to vprašanje sem navedel kot iztočnico tega prispevka. 

Farizeji so bili nadvse pobožni ljudje, ki so vestno in vzorno izvrševali vse zapovedi, ki jim jih je nalagalo njihovo bogato izročilo, utemeljeno na Mojzesovi postavi. Kot taki so bili zagotovo prepričani, da poznajo Boga. Toda Jezus jim je rekel, da ga ne poznajo. Še več, povedal jim je tudi naslednje: "Jaz odhajam in iskali me boste, in umrli boste v svojem grehu. Kamor jaz odhajam, vi ne morete priti." (Ibid. v. 21)  Oni, ki so tako vzorni in moralni, da bodo umrli v grehu? To jim nikakor ni šlo v račun. Najbrž so zato ta stavek enostavno odmislili in se osredotočili na naslednjega, ko so vprašali: "Si bo mar vzel življenje, da pravi: 'Kamor jaz odhajam, vi ne morete priti.'" (ibid, v. 22) Tole je že videti malo cinično. Ljudje, ki imajo možgane oprane z religijo, ne vidijo svojih dejanskih duhovnih potreb. Zato je Jezus na drugem mestu tej vrsti ljudi rekel: "Resnično, povem vam: Cestninarji in vlačuge pojdejo pred vami v Božje kraljestvo." (Mt 21,31b) Seveda ne zato, ker so bili cestninarji in vlačuge, ampak, ker so verovali. Lažje  jim je bilo verovati, ker se niso zanašali na nobene svoje posebne kvalitete, ampak na Božjo milost. Jezus je nato rekel religioznim ljudem, s katerimi se je pogovarjal:  "Vi ste od spodaj, jaz pa sem od zgoraj. Vi ste od tega sveta, jaz pa nisem od tega sveta.  Zato sem vam rekel: 'Umrli boste v svojih grehih.'  Če namreč ne boste verovali, da jaz sem, boste umrli v svojih grehih." (Jn 8,23.24) Ljudje smo pozemska bitja in razmišljamo pozemsko. V bistvu smo vsi humanisti. Menimo, da zadostuje, da smo "dobri ljudje" (karkoli že to pomeni) in vse bo v redu. Jezusovi sogovorniki niso bili nič drugačni od nas. Toda Jezus jim je rekel, da bodo tisti, ki  ne bodo verovali, da je ON TISTI, KI JE (cf. 2Mz 3,14), umrli v svojih grehih in posledično pogubljeni. 

Obratno velja za tiste, ki verujejo vanj. Apostol Pavel je s tem v zvezi napisal: "Kajti po njem imamo oboji (kristjani iz poganstva in kristjani iz judovstva, op. Diz.) dostop k Očetu v enem Duhu." (Ef 2,18) Ker imamo ta dostop, ki nam ga je omogočil Kristus, moremo poznati nebeškega Očeta.  Tako preprosto je to. Sv Janez govori: "Kdor zanika Sina, tudi Očeta nima; kdor pa prizna Sina, ima tudi Očeta." (1Jn 2,23) K Očetu se lahko bližamo preko Sina. On je naš edini Srednik (cf. 1Tim 2,5).  Jezus pa je tudi rekel: "Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; kdor pa ne veruje v Sina, ne bo videl življenja, ampak ostane nad njim Božja jeza." (Jn 3,36) Jezus ni rekel, da je dovolj biti "dober človek", kajti "biti dober človek" je nekaj, kar si mi domišljamo.  Zato pridne punce (in fantje!) ne pridejo v nebesa,  poredne punce (in fantje!)  pa res pridejo  povsod. Pridne punce in fantje se zanašajo nase (saj poznamo tisto geslo: "Verjemi vase in v svoje sposobnosti!"), med porednimi pa se najdejo taki, ki se  glede odrešenja zanašajo edino na Jezusa. Pridne punce in fante srečamo v religijah, le da religije ne rešujejo.  Religija (katerakoli) pravi: delaj to in to, trudi se in rešil se boš. Jezus pa pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)

Zato je pomembno poznati Jezusa.


17. marec 2015

Postmodernizem, fašizem in cerkev



Gene Edward Veith ml. je avtor knjige Modern Fascism: The Threat to the Judeo-Christian Worldview. V pričujočem videu nam podaja  stvari, o katerih pripoveduje tudi v omenjeni knjigi.   Veith pravi, da je fašizem v naši sekularni postmoderni kulturi  še vedno živ, a ne nujno tam, kjer bi ga pričakovali v skladu s tistim, s čimer nas bombardirajo večinski mediji in tisti, ki stojijo za njimi.  

Gene Edward Veith ml. je predstojnik in profesor književnosti na Patrick Henry Collegeu v Purcellvillu v Virginiji, severozahodno od Washingtona. 

Video traja 1 uro in 7 minut. 


15. marec 2015

Vabilo na predavanje


Vabilo

V sredo, 18.03.2015 ob 19. uri vljudno vabljeni na predavanje 

Dr. Marka Kerševana

na temo

Protestantizem v času krize in kritike moderne družbe

Iztočnice:
Kako je protestantsko krščanstvo povezano z značilnostmi zahodnih modernih družb?
Pred kakšnimi izzivi je v času postmoderne kulture in krize/kritike modernega sveta?
Primerjava z drugimi usmeritvami v krščanstvu /katolištvo, pravoslavje/ in sodobni religioznosti.


Beseda o predavatelju: Predavatelj je eden najuglednejših religiologov pri nas.

.

Predavanje se bo odvijalo v Trubarjevi hiši literature, vhod iz Stritarjeve ulice 7.



Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar 


14. marec 2015

Kruh življenja in kar temu sledi

Jezusova pomnožitev kruha, opisana v Evangeliju po Janezu 6,1-14, je nadvse fascinirala tistih pet tisoč in več, ki so bili deležni zastonj hrane. Ti ljudje so bili trdno prepričani, da je Jezus "prerok, ki mora priti na svet." (Jn 6,14) Še več, v nadaljevanju so ga hoteli postaviti za kralja, a se jim je umaknil (Ibid. v. 15).

Naslednji dan so ga našli na drugi strani jezera in ga vprašali, kako je prišel čez (Ib. v. 25).  On pa jim je odkrito povedal resnico o motivu za njihovo navdušenje in o pravih prioritetah: "Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; nanj je namreč vtisnil pečat Oče, Bog. (Ib. vv. 26.27) Ali ne bi bilo lepo imeti kralja, ki bi iz nekaj malega živil  v trenutku naredil za celo prehrambeno industrijo hrane, in to zastonj? To je bila njihova prioriteta. On pa jih je spodbudil, naj delajo za jed, ki ostane za večnost in jim jo bo dal on sam. 

Nato so mu zastavili najbolj religiozno vprašanje, kar jih  more kdo postaviti: "Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?" (Ib. v. 28  Vsi religiozni ljudje, tudi taki, ki se imajo za kristjane, sprašujejo: "Kaj moram storiti, da pridem v večno življenje? Kaj moram delati, da dosežem nebeško kraljestvo?  On pa jim je odvrnil: "Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal." (v. 29)  Vstopnica v Kraljestvo ni nobeno delo, naj si bo še tako dobro in plemenito, vstopnica v nebesa je zastonj, reče pa se ji milost, ki deluje preko vere (Ef 2,8). Nato so ga vprašali: "Kakšno znamenje torej delaš, da bomo videli in ti verjeli? Kaj počneš? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: Kruh iz nebes jim je dal jesti." (Jn 6,30.31) Ti ljudje so bili res videti neverjetni: dan poprej so se dosita najedli kruha, tako, da ga je še ostalo in bili tako navdušeni, da so hoteli Jezusa postaviti za kralja, zdaj pa so naenkrat zahtevali znamenje, na primer nekaj takega, kot se je zgodilo v Mojzesovem času. Živo izkustvo torej še ni jamstvo za vero! Enako je pri ljudeh, ki pravijo: "Zakaj se mi Bog ne prikaže, da bi veroval?"  Tisti, ki bi se mu Bog prikazal, ne bi veroval, ampak bi videl. Vprašanje pa je, če bi sploh še kaj videl, saj se je  Bog sam predstavil  kot "ogenj, ki požira". (5Mz 4,24. Heb 12,29)  V nadaljevanju jim je Jezus spregovoril o kruhu, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje (Jn 6,33), kar je  pri množici zbudilo novo zanimanje, zato so mu rekli, naj jim da tega kruha (Ib. 6,34).  On pa jim je odvrnil:
"Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen. 36 Toda rekel sem vam, da ste me celo videli, in vendar ne verujete. 37 Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel, 38 kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal. 39 Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan. 40 Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan."                                                                                                                              (ibid. vv. 35-40)
Gledanje in vera sta dva različna pojma. Ti ljudje so gledali, videli čudež ter Jezusa in celo jedli, pa vseeno niso verovali. Vzrok njihove nevere najdemo v 37. vrstici, kjer pravi Jezus, da pride k njemu vse, kar mu da nebeški Oče. Znašli smo se torej na področju Božje suverene izvolitve. Nismo mi tisti, ki se odločamo za Boga, ampak je v principu on tisti, ki nas izvoli. Kogar Bog izvoli, najde pot k Jezusu in tudi pride k njemu. Takemu se tudi ni bati, da bi kdaj odpadel, saj je taka Očetova volja. Ko govori Jezus o tem, da je on kruh življenja, hoče povedati, da je on tisti, ki je zmožen zadovoljiti vse naše duhovne potrebe že na tem svetu, saj je on tisti, po katerem prejmemo odpuščanje  grehov, obenem pa  zagotavlja vernim dokončno stanovitnost, na  poslednji dan pa obuditev k vstajenju v življenje. 

Njegovim poslušalcem ni bila čisto nič všeč    njegova izjava, da je on kruh življenja in so začeli negodovati: "Ali ni to Jezus, Jožefov sin? Njegovega očeta in mater poznamo. Kako more zdaj govoriti: 'Iz nebes sem prišel.'" (Ib. v. 42)  Razpoloženje ljudi je res nekaj najbolj nestanovitnega. Malo prej so ga hoteli imeti za kralja, zdaj pa so ga začeli omalovaževati zaradi njegovega porekla. Razlog za to je bilo njegovo sklicevanje na božanski izvor. Čudež pomnožitve kruha ni  njihovi veri prav nič pomagal. Jezus je v nadaljevanju še podkrepil tisto, kar je rekel dotlej, še bolj pa jih je razburila njegova naslednja  trditev:  "Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta." (Ibid. v. 51) Ta izjava se jim je zdela že malo preveč čudna. To pa zato, ker niso razumeli sporočila. Ampak o tem malo več pozneje. Nato pa jim  je Jezus rekel še nekaj bolj šokantnega, nekaj takega, česar niso več mogli prenesti: 
Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. 54 Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. 55 Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. 56 Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem. 57 Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene jé, živel po meni. 58 To je kruh, ki je prišel iz nebes, ne tak, kakršnega so jedli vaši očetje in so pomrli: kdor jé ta kruh, bo živel vekomaj. (Ibid. vv. 53-58)
V rimskokatoliški cerkvi bi tole komentirali kot dokaz, da se kruh pri maši res spremeni v dobesedno Jezusovo telo, vino pa v njegovo dobesedno kri. Ampak Jezus je hotel tu povedati nekaj drugega.  Ko je v 51. vrstici rekel, da je kruh njegovo meso, ki ga bo dal za življenje sveta, je napovedal svojo žrtveno smrt. Njegova smrt na križu je tista, po kateri prihaja za svet odpuščanje grehov. Njegovega mesa in njegove krvi ne moremo uživati drugače, kot v veri.  Verovati vanj pomeni prejeti odpuščanje grehov, oziroma, kot pravi apostol Pavel: "V njem, po njegovi krvi imamo odkupitev, odpuščanje prestopkov po bogastvu njegove milosti." (Ef 1,7)  Seveda bi lahko šlo pri zgornjem besedilu tudi za aluzijo na zakrament Gospodove večerje, ampak uživanje samega zakramenta še ni nobeno jamstvo, da ima prejemnik v sebi res večno življenje. Milost lahko sprejmemo po veri, ne po jedenju in pitju. Iz nadaljnjega besedila (gl. v. 63)  je razvidno, da Jezus ni mislil dobesednega zauživanja njegovega telesa in krvi:
Veliko njegovih učencev, ki so to slišali, je reklo: "Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?" 61 Ker je Jezus v sebi vedel, da njegovi učenci godrnjajo nad tem, jim je rekel: "To vam je v spotiko? 62 In če boste videli Sina človekovega iti gor, kjer je bil prej? 63 Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje. 64 Toda med vami so nekateri, ki ne verujejo." Jezus je namreč od začetka vedel, kateri ne verujejo in kdo ga bo izdal. 65 Govoril jim je: "Zaradi tega sem vam rekel: Nihče ne more priti k meni, če mu ni dano od Očeta."  (Jn 6,60-65)
Veliko, pravzaprav večina njegovih učencev je bila ob njegovih besedah zgrožena. Niso namreč razumeli, kaj jim je hotel povedati, ker so  pri svojem razumevanju ostali na dobesednem nivoju. Zato je Jezus pojasnil da je duh tisti, ki oživlja, ter da meso nič ne koristi, in da so njegove besede duh in življenje. Jezusa se ne da sprejeti brez vere. Prav dobro je vedel, da nekateri ne verujejo, pa tudi to, kdo ga bo izdal. Ne gre torej za dobesedno uživanje Jezusovega telesa in krvi, ampak da lahko Jezusa "zaužijemo" le v veri in po njej. Vere pa nismo zmožni proizvajati sami iz sebe, ampak je od Očeta dana tistim, ki jih je on izvolil pred stvarjenjem sveta (Ef,1,4). Naš Gospod je zelo razločno povedal, kdo lahko pride k njemu. 

V nadaljevanju beremo, da je veliko učencev Jezusa zapustilo. Od "megacerkve" je ostalo dvanajst ljudi. Ko jih je vprašal, če mislijo tudi oni oditi, mu je Peter odgovoril: "Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo,da si ti Sveti, Božji." (Jn 6,68.69) Ostalo je zdravo jedro, torej tisti, ki so verovali. Toda tudi med temi je bil eden, za katerega je Jezus rekel, da je hudič (ibid. v. 70), s čimer je seveda mislil Juda Iškarijota (ib. v. 71). 

Na koncu torej lahko zaključimo:
  1. Božje "delo", ki vodi v življenje je vera.
  2. Počelo naše vere je Bog, ne mi sami ali naše izkustvo, četudi je konkretno.
  3. Bog nas je izvolil, ne mi sebe.
  4. Jezus Kristus je kruh, ki je prišel iz nebes, ta kruh pa "uživamo" po veri, kajti vera v njegovo popolno in na križu dokončano delo vodi v večno življenje.
  5. V besedilu ne gre za dobesedno uživanje Jezusovega mesa in krvi, kajti duh je tisti, ki oživlja.
  6. Jezus ni prišel ustanavljat megacerkva. V njegovem času so take doživele hiter osip. 
  7. Tudi v zdravem jedru cerkve se najde kak tujek.