Marijino vnebovzetje?

Vsak govor Božji je prečiščen: on je ščit njim, ki pribegajo k njemu. Ne pridevaj besedam njegovim, da te ne ustrahuje in te ne zasači v laži. (Prg30,5.6)

Bog nas na tem in na drugih mestih opominja, naj ničesar ne dodajamo njegovi besedi. To je lahko tudi opozorilo tistim, ki pravijo, da obstaja poleg Božje besede, zapisane v Svetem pismu še druga Božja beseda, ki jo menda hrani cerkev in se ji reče nenapisana tradicija ali izročilo. Na koga se sklicuje ta veleslavna tradicija? Ponavadi na cerkvene očete, ki so sicer dragocen vir za spoznavanje zgodovine doktrine vere, niso pa nezmotljivi in še manj nezmotni. Če vzamemo le Origena: ne glede na to, kako zelo ga cenijo, je bil možakar v mnogočem tak heretik, da so mnoge njegove nauke obsojali na koncilih...

Kakorkoli, nauk o Marijinem vnebovzetju je mlajši od Origena. Prvi, ki omenja Marijino smrt, je bil sv. Epifanij in to leta 377. Skopo je zapisal, da o njeni smrti ni nič znanega. Povedal je torej le tisto, kar je lahko našel v Svetem pismu. Tudi sv. Hieronim ne ve nič povedati o okoliščinah Marijine smrti. Sv. Izidor Seviljski je v 7. stoletju ponovil za navedenima slavnima predhodnikoma, da se o Marijini smrti nič ne ve.

Je pa o tem govoril Gregor iz Toursa leta 590. Od kod pa je ta prišel do tako pomembnega zaključka, da je bila Marija ob smrtni uri z dušo in telesom vzeta v nebesa? V 5. stoletju se je pojavil in krožil naokoli spis z naslovom Transitus Beatae Mariae. Ta psevdepigraf med drugim pravi, da je dobila Marija po Kristusovem križanju naslov »Gospodarica sveta«, da je delala čudeže in da lahko odgovarja na molitve k njej prosečih ter da jo častijo celo angeli itn. Ta psevdepigraf sta kot heretičen obsodila dva rimska škof, sv. Gelazij konec 5. in Hormizd v 6. stoletju, a zaman. Nauki tega spisa so se širili in kmalu postali del več kot poluradne doktrine srednjeveške cerkve. Marijino vnebovzetje je kot uradni nauk, oziroma dogmo rimske cerkve proglasil Pij XII. Leta 1950. Glede na dogmo o papeški nezmotnosti se poraja vprašanje, kdo se je motil, Gelazij in Hormizd, ali Pij XII. No, tu gre pa za še eno rimsko zavozlanko, katero znajo bržkone razložiti samo oni...

Več na to temo najdete tukaj.