01. februar 2009

James White: Protireformacija ["Svobodna" volja]


James White je v malo več kot polurni pridigi pojasnil še en, bolj zahrbten vidik protireformacije, na katerega ponavadi nismo pozorni. Gre za vdor arminijanstva in molinizma v teologijo denominacij, ki se imajo za protestantske, oziroma za dedinje reformacije. Oba navedena pojava pa nista nič drugega, kot ostanek predreformacijske rimske teologije, ki je bila v bistvu (semi)pelagijanska. Pravzaprav je takšna še danes.

4 komentarji:

Matjaž Črnivec pravi ...

Dragi Dizma! S tem, da "arminijanstvo" (priznavanje hkratnosti Božje in človekove svobodne volje oziroma vsaj izbire) ni ena od legitimnih smeri reformacije, se žal ne morem strinjati. Se pravi, da npr. John Wesley ni bil pravi protestant? Vsi - arminijanci, kalvinisti, luterani - zagovarjamo svoje stališče s pomočjo Svetega pisma - to je najbolj žlahtno reformacijsko načelo. Ni prav, da si kdor koli takole uzurpatorsko prilašča protestantizem. O temi predestinacije pa lahko govorimo na kakšnem primernejšem mestu...

Dizma pravi ...

Opravičujem se, če sem stvar preostro zastavil. Ne bom trdil, da ti ljudje niso bili protestanti, vseeno pa vidim v povzdigovanju "svobodne" volje nastavek za razvodenitev principa sola gratia.

Matjaž Črnivec pravi ...

Tudi jaz ne bi rad zaostroval. Menim pa, da je možno priznavati svobodno voljo (ali vsaj izbiro) in hkrati NIKAKOR ne odstopati od načela "sola gratia". Naj ponazorim: če se jaz, ki sem na smrt bolan, po svoji svobodni volji odločim, da bom zaupal Zdravniku in bom sprejel njegovo Zdravilo, kakor mi ga predpisuje - to še ne pomeni, da imam pri ozdravljenju kakršno koli zaslugo. Moje ozdravljenje je od začetka do konca zgolj zdravnikovo delo, zmožnost, zasluga, milost. Če sprejmem nekaj, kar je čisto darilo, zato še nisem heroj.
Tako nekako vidim soobstoj obojega - Božje suverene, svobodne milosti in moje obupane, krhke grešnikove odločitve in izbire, ki pa je tudi od mene terjala "tveganje" vere.
Kot rečeno, morda bi se ob kakšni priliki morali o temi predestinacije obširnje pogovoriti.
Res je: poudarjanje "svobodne volje" je lahko nastavek za razvodenitev "sola gratia", ni pa to nujno.

Dizma pravi ...

Žal nimamo opravka z le na smrt bolnimi, ampak z duhovno mrtvimi (cf. Ef 2,1.5. Kol 2,13). V tem je bistvo problema. Bolan lahko vzame zdravilo, mrtev pa mora za to najprej oživeti.