Je čas "pred" in je čas "po". Obstaja pa tudi vmesni čas, ki je trajal kakih 33 let. Tisti vmesni čas je zaznamovan z zemeljskim bivanjem druge Božje osebe, ki je prišla na svet v osebi Jezusa Kristusa. Za koga je morda to nepomembna oseba, za koga drugega neobstoječa oseba, čeprav po njej šteje leta in skuša izvor tega štetja precej prozorno prikriti s frazama "pred našim štetjem" in "naše štetje".Naša generacija je ena mnogih, ki uživa privilegij, da živi v času "po", in da smo lahko deležni vseh zveličavnih obljub, ki jih je Bog izpolnil v Kristusu. Adventni čas ima v koledarju zahodne cerkve dvojno funkcijo: po eni strani se v njem pripravljamo na praznovanje praznika Kristusovega rojstva, oziroma se spominjamo tistega časa "pred", po drugi strani se pa še intenzivneje kot sicer vživljamo v stanje ki bo sledilo temu času "po," v katerem sedaj živimo. Pravim stanje, ker ne bo več šlo za čas, ampak za večnost, ki je izven časa in brezčasna.
Vse od izgona iz raja, ki ga je Thomas Cole tako lepo ponazoril na zgornji podobi, smo se ljudje znašli na dolgem romanju. Toda pot naprej in kvišku je le ena, vse drugo so stranpoti. Na tej naši poti nismo nikoli sami. Bog je od vsega začetka izbral svoje ljudi in jih spremljal ter tako pripravil pot Mesijevemu prvemu prihodu. Enako si Bog zbira ljudstvo v času "po". Čas "po", v katerem živimo, je čas pričakovanja Mesijevega drugega prihoda. Tedaj bo zemeljsko romanje Božjega ljudstva doseglo točko omega, ko bo Bog Oče vse podvrgel svojemu Sinu. "Ko pa mu bo vse podvrženo, se bo tudi Sin sam podvrgel njemu, ki mu je vse podvrgel, da bo Bog vse v vsem." (1Kor 15,28)
Želim vam blagoslovljene adventne dni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar