20. februar 2010

Prve Kristusove preizkušnje

Tradicionalni lekcionar zahodne cerkve ima za prvo postno nedeljo predvideno branje odlomka iz Matejevega evangelija 4,1-11.  Odlomek pripoveduje o dogodkih, ki so sledili Jezusovemu krstu. Če se vrnemo v predhodno, tretje poglavje, lahko vidimo, da se je ob Jezusovem krstu nanj spustil Sveti Duh, nebeški Oče pa je izrekel znane besede: "Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje." (Mt 3,16.17) Gre za dogodek, ki ga imenujemo teofanija ali Božje razglašenje. 

Na začetku četrtega poglavja odvede Sveti Duh Jezusa v puščavo, kjer se je Jezus postil štirideset dni in noči. Sveto pismo tudi piše, zakaj ga je odvedel: da bi ga hudič skušal (cf. Mt 4,1). Dejansko je nebeški Oče tisti, ki ima nadzor nad celotnim univerzumom, da, celo nad demonskimi silami. On je bil tisti, ki je dopustil, da je bil njegov Sin skušan.

Štirideset dni posta v puščavi je v Jezusovem želodcu zagotovo ustvarilo precejšnjo potrebo po hrani. In ravno v tistem, tako rekoč "pravem",  trenutku se ga je lotil skušnjavec: "Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh." (Mt 4,3b) Za nekoga, ki je stradal   štirideset dni in štirideset noči je to zagotovo utegnila biti nadvse mamljiva ideja, zlasti še, ker jo je bil povrh vsega tudi zmožen uresničiti.  Kamnov v puščavi pa je  toliko, da bi bilo zanj  samega preveč kruha. Torej bi lahko s tistim kruhom nahranil tudi mnoga lačna usta, celo ves svet  in tako postal v očeh ljudi pomemben. Še ena privlačna  ideja. Toda to je bilo v popolnem nasprotju z Jezusovim načinom: on ni  svojih božanskih zmožnosti nikoli uporabljal za lastno korist. Celo na križu ne, ko se mu je je množica  posmehovala: "Druge je rešil, sebe pa ne more rešiti! Izraelov kralj je, naj stopi zdaj s križa in bomo verovali vanj. Zaupal je v Boga, naj ga zdaj reši, če ga hoče, saj je rekel: 'Božji Sin sem.'" (Mt 27,42.43) S svojimi božanskimi zmožnostmi ozdravljanja, čudežev itn.  je  pomagal edinole drugim. Jezus je torej odvrnil skušnjavcu: "Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust." (v. 4). Pri tem je citiral besedilo iz 5Mz 8,3.

Skušnjavec se seveda  ni kar takoj vdal, ampak je Jezusa ponesel na jeruzalemski tempelj in mu predlagal: "Če si Božji Sin, se vrzi dol, kajti pisano je: in: Svojim angelom bo zate zapovedoval. Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen." (vv. 5.6)  Hudič zna biti, če je treba,  tudi "superduhoven". Zelo  lepo zna citirati Biblijo, seveda v kontekstu, ki odgovarja njemu in na način, ki mu je všeč. Navedek je vzel iz Psalma 91, 11.12, pri čemer je izpustil drugo  polovico 11. vrstice. Celotno besedilo obeh vrstic se namreč  glasi: "Zakaj svojim angelom bo zate zapovedal, naj te varujejo na vseh tvojih potih. Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen."  Ti vrstici ne govorita o neki superduhovnosti, ampak o življenju vernika v Božjem zavetju, kar odseva iz celotnega besedila 91. psalma. Jezusovo skakanje s tempeljske strehe bi bilo seveda spektakularna stvar. Verniki, ki so bili v templju bi imeli kaj videti!  Ampak Jezus  se je požvižgal na spektakularnost. Skušnjavca je zavrnil z besedami: "Pisano je tudi: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!" (v. 7) vzetimi iz 5Mz 6,16

Nato je hudič odvedel Jezusa na visoko goro in mu ponudil oblast nad vsemi političnimi sistemi tega sveta: "Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš."  Satan mu je ponudil nekaj, s čimer sicer dejansko upravlja, saj ga Sveto pismo imenuje vladar (ali vojvoda v Chráskovem prevodu) tega sveta (cf. Jn 12,31. 14.30.16.11) Vendar je njegova oblast relativna, kar pomeni, da jo omejuje Božja volja in je vezana na Božjo dopustitev. Jezus ga odžene in mu mu postreže še s tretjim  biblijskim navedkom: "Poberi se satan, kajti pisano je: Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!" (v.10. Cf. 5Mz 6,13. 10,20 ) nakar je skušnjavec odstopil. 

 Če dobro pogledamo, je šlo pri  vseh skušnjavah za zadovoljitev potreb Jezusovega človeškega jaza, v prvem primeru  za zadovoljitev osnovne človekove potrebe po hrani.  Zadovoljitev potrebe po hrani je stvar, ki sama po sebi ni slaba, ampak čisto normalna in dobra. Satan je  skušal izkoristiti Jezusovo trenutno telesno slabost in je napadel na področju, ki je sicer človeško povsem  normalno. Toda če  bi se Jezus vdal, bi sicer postal na nek način pomemben, saj bi pridelal enormne količine kruha,  toda takšna pomembnost ni bila v Božjem načrtu. Enako ni bila v Božjem načrtu nobena magična bližnjica, po kateri bi se Jezus uveljavil. 

Pri drugi skušnjavi gre za skušnjavo samouresničitve, ki je danes tako zelo popularna. Biti spektakularen in popularen! Narediti nekaj tako velikega, da te bo občudoval ves svet! Jezus je odklonil tudi to možnost. Šel je po poti križa, ne po bližnjici slave. 

Obvladovati politične sisteme je želja, ki se ji tisti, ki dejansko  imajo to možnost, kar ne morejo upreti.  Jezus se je tudi v tem primeru uprl skušnjavcu, zavedajoč se, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta (cf. Jn 18,36), da pa je po drugi strani večje in močnejše od vseh političnih, ekonomskih in drugih vladavin tega sveta. Za razliko od Adama Jezus kot človek ni klonil pred mamljivimi skušnjavami hudiča, zaradi česar pravi Sveto pismo: "Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha." (Heb 4,15) Želja po obvladovanju je zelo močna stvar, ampak Jezus se ji je odpovedal, saj je prišel na svet kot tisti, ki služi. 

Glede na to, da je bil naš Gospod skušan, je nemogoče, da se to ne bi dogajalo tudi kristjanom. Ko se počutimo duhovno zelo visoko, obstaja velika možnost, da bomo nizko pristali. Napadeni smo lahko na kateremkoli področju, najsibo v zvezi z zadovoljevanjem naših človeških potreb, ali pa gre vabljive skušnjave, ki ščegetajoče trkajo na naš  jaz: "Bodi pomemben! Bodi zvezda! Obvladuj!".  Zato je seveda potrebna čuječnost in zavedanje, da je Kristus vse to premagal!


Ni komentarjev: