Da, (…) četudi Ga mi ne moremo videti, nas On vidi; On nam je bliže kakor mi sebi. V svojem naravnem stanju imamo zelo mračne, da celo nečastne misli o Bogu; predstavljamo si ga, kakor na distanci. Toda, ko je srce prebujeno, začnemo premišljevati kot Jakob: »Zagotovo, Gospod je bil na tem mestu, jaz pa tega nisem vedel.« Ko sprejmemo vero, ugotovimo, da je ta povsod prisotni Bog v Kristusu; da so oblast v nebesih in na zemlji, zakoni kraljestva narave, previdnost in milost v Jezusovih rokah: da je On tisti, s katerim imamo opravka, On, ki je nekoč pretrpel muke in smrt za našo odkupitev in čigar usmiljenost in sočutje sta še danes ista. On vlada nad vsemi blaženimi na veke, enako kot takrat, ko je v dneh svojega ponižanja hodil med ljudmi. Zato nam Ga je Bog v Evangeliju razodel v privlačnih podobah Odrešenika, Pastirja, Moža in Prijatelja. Odprt nam je dostop skozi zagrinjalo, ki je človeška narava našega Zveličarja, tako, da lahko s ponižno zaupnostjo vstopimo v najsvetejši prostor in izročimo vse svoje skrbi in težave v močno in večno roko, ki drži nebo in zemljo in neskončni ljubezni, ki se je podvrgla sramoti, bolečini in smrti na križu, da bi odkupila grešnike prihodnje jeze in bede.
Čeprav obstaja v skrivnosti odrešujoče ljubezni visokost, širina, dolžina in globina, ki presega sleherni končni razum, so velika in vodilna načela, ki so potrebna za podporo in ohrabritev naših duš, zajeta v le nekaj besedah. Tak povzetek nam je na voljo v Pismu Titu 2, 11-14, kjer je v vodilu, sestavljenem v štirih vrsticah strnjeno vse o odrešenju, torej vse kar moramo vedeti, izkusiti, udejanjati in upati. (...) Dokler ni srce prebujeno, je Sveto pismo zapečatena knjiga, kar se vidi na prvi pogled. Na razpolago imam malo možnosti. Ker sem grešnik, potrebujem Odrešenika, takega, ki bi me bil zmožen in pripravljen rešiti do konca. In to je Jezus; on je vse, kar hočem: modrost, pravičnost, posvečenje in odkupitev. Toda, ali me bo sprejel? Lahko odgovorim na prejšnje vprašanje? Sem ga pripravljen sprejeti? Če je odgovor: »Da,« in če se lahko zanesem na Njegovo besedo, da je resno mislil, kar je rekel, in da ni obljubil več, kot lahko stori, potem sem lahko prepričan v Njegovo dobrodošlico: On je že davno prej poznal dvome, strahove in sume, ki bi zrasli v mojem umu, ko bi prišel do spoznanja, kaj sem, kaj sem storil in kaj si zaslužim. Ravno zato je razglasil, preden je odšel z zemlje: »Tega, ki k meni prihaja, ne pahnem ven.« Nimam niti denarja ali vrednosti v svojih rokah niti zaslužnosti, ki bi me priporočala, toda, saj tega sploh ne potrebujem, kajti On me je odrešil zastonj in zaradi Svojega imena. Vse, kar moram storiti je, da sem hvaležen za vse, kar mi je izkazal in da od Njega pričakujem še več. Moj delež je v tem, da se Mu izročim kot Zdravniku grešnih duš, ne da bi Mu predpisal, kako naj me obravnava. Začeti, nadaljevati in izpopolnjevati zdravljenje pa je Njegov del.
Čeprav obstaja v skrivnosti odrešujoče ljubezni visokost, širina, dolžina in globina, ki presega sleherni končni razum, so velika in vodilna načela, ki so potrebna za podporo in ohrabritev naših duš, zajeta v le nekaj besedah. Tak povzetek nam je na voljo v Pismu Titu 2, 11-14, kjer je v vodilu, sestavljenem v štirih vrsticah strnjeno vse o odrešenju, torej vse kar moramo vedeti, izkusiti, udejanjati in upati. (...) Dokler ni srce prebujeno, je Sveto pismo zapečatena knjiga, kar se vidi na prvi pogled. Na razpolago imam malo možnosti. Ker sem grešnik, potrebujem Odrešenika, takega, ki bi me bil zmožen in pripravljen rešiti do konca. In to je Jezus; on je vse, kar hočem: modrost, pravičnost, posvečenje in odkupitev. Toda, ali me bo sprejel? Lahko odgovorim na prejšnje vprašanje? Sem ga pripravljen sprejeti? Če je odgovor: »Da,« in če se lahko zanesem na Njegovo besedo, da je resno mislil, kar je rekel, in da ni obljubil več, kot lahko stori, potem sem lahko prepričan v Njegovo dobrodošlico: On je že davno prej poznal dvome, strahove in sume, ki bi zrasli v mojem umu, ko bi prišel do spoznanja, kaj sem, kaj sem storil in kaj si zaslužim. Ravno zato je razglasil, preden je odšel z zemlje: »Tega, ki k meni prihaja, ne pahnem ven.« Nimam niti denarja ali vrednosti v svojih rokah niti zaslužnosti, ki bi me priporočala, toda, saj tega sploh ne potrebujem, kajti On me je odrešil zastonj in zaradi Svojega imena. Vse, kar moram storiti je, da sem hvaležen za vse, kar mi je izkazal in da od Njega pričakujem še več. Moj delež je v tem, da se Mu izročim kot Zdravniku grešnih duš, ne da bi Mu predpisal, kako naj me obravnava. Začeti, nadaljevati in izpopolnjevati zdravljenje pa je Njegov del.
(Iz 1. pisma J. Newtona gospe G. Poslovenil: Dizma)
Ni komentarjev:
Objavite komentar