30. oktober 2010

"Gorečnost za tvojo hišo..."

V Jn 2, 13-22 imamo opisano Jezusovo prvo čiščenje Jeruzalemskega templja, ki se je zgodilo kmalu po začetku njegovega javnega delovanja. Pravzaprav ni šlo za čiščenje stavbe svetišča, ampak templju pripadajočega prostora, kamor je sodilo dvorišče poganov. Tam je potekala trgovina z rekviziti, potrebnimi za tempeljsko dejavnost, menjalci pa so menjali posvetni denar (s cesarjevo podobo) za tempeljske novce, potrebne za nakup žrtvenih živali. Živahna kramarska dejavnost, hrup in vpitje so motili zbranost  tistih bogaboječih poganov, ki so  prihajali na ta kraj, da bi počastili Boga (cf. Jn 12,20). Z Božjega stališča  tempelj ni bil namenjen samo Judom, ampak, kot je pisano:  "[M]oja hiša se bo imenovala hiša molitve za vsa ljudstva." (Iz 56,7b) Jezus ni odobraval takega brezbrižnega ravnanja, zato je razgnal prodajalce in menjalce, pri čemer so se njegovi učenci spomnili, da je pisano: "Gorečnost za tvojo hišo me použiva." (Jn 2,17. Ps 69,10) 

Jezusova žrtvena smrt na križu je odpravila potrebo po vidnem templju, kakršen je bil jeruzalemski (cf. Mt 27,51). V novi zavezi dobi izraz tempelj širši pomen. Apostol Pavel pravi, da smo mi Božji tempelj, oziroma, da je naše telo  tempelj Svetega Duha (cf. 1Kor 3,16. 1Kor 6,19). Na drugem mestu pa pravi: "Sezidani ste na temelju apostolov in prerokov. Vogalni kamen pa je sam Kristus Jezus, v katerem se zedinja celotna zgradba, tako da raste v svet tempelj v Gospodu. Vanj se z drugimi tudi vi vzidavate za Božje bivališče v Duhu." (Ef 2, 20-22)  Tudi Kristusova Cerkev je torej na nek način tempelj, v katerega se vzidavamo.

Toda vsaka stvar na tem svetu je pokvarljiva, tako tudi vidna cerkev. Skozi stoletja so vanjo pronicale tuje, poganske doktrine in prakse, ki nimajo s  Kristusovim naukom nobene zveze, ali mu celo nasprotujejo. Nastop reformatorjev: Wickliffa, Husa, Savonarole, Luthra,  Calvina, Cranmerja, Trubarja in mnogo drugih, bi lahko označili z besedami: "Gorečnost za tvojo hišo me použiva." Tem ljudem ni šlo niti denar niti za lastno slavo, ampak edino za Božjo slavo. Z vsem srcem so si prizadevali, da ljudem ponovno odkrijejo  evangelij milosti, kot je razodet v Božji besedi in ga je srednjeveška cerkev  skoraj popolnoma zameglila. Cerkev so hoteli očistiti  praznoverja, zlorab, pridobitništva ter nebibličnih naukov in praks. In kakšno nagrado so dobili na tem svetu? Hus, Savonarola  in Cranmer so goreli, Wickliffe je imel srečo, da si je našel vplivnega zaščitnika, podobno tudi Luther, Calvin in Trubar sta morala oditi na tuje... In še več  enakih , oziroma podobnih usod bi lahko našteli. Vse zavoljo evangelija. Pot evangelija - pot križa. Sledili so svojemu Gospodu, o katerem je pisano: "Gorečnost za tvojo hišo me použiva."



2 komentarja:

Benjamin pravi ...

Jap, te vrstice še enkrat potrdijo misel, da je na tem svetu nekaj za kar se je vredno boriti. Nekaj kar je definitivno pravo in pravilno, ter kar je najpomebnejše- odrešujoče.

Dizma pravi ...

Za čisti evangelij.