26. februar 2011

O sejalcu, oziroma o prsti

Prilika o sejalcu se nahaja v vseh treh sinoptičnih evangelijih in nedvomno sodi med bolj znane  Jezusove prilike.  Ta prispevek se nanaša na zapis v Lukovem evangeliju  8,4-15. Poimenovanje prilike, kakršno je v navadi, ni najbolj ustrezno, ker sejalec ni glavni junak te prilike, ampak so to različne vrste prsti, na katere pade seme. Prilika torej največ pripoveduje o  prsti, nato o semenu in mimogrede omenja še sejalca.

Kdorkoli seje Božjo besedo, oziroma  oznanja postavo in evangelij, mora računati tudi na možnost, da bo uspeh na koncu pičel.

Mnoge cerkve si danes izmišljajo strategije in vse mogoče taktike, da bi privabile čim več ljudi.  Seveda ni v privabljanju ljudi nič slabega, lahko pa je slab način, na katerega to ljudje počnejo. Uporaba menedžerskih, psiholoških in podobnih prijemov, ki prihajajo iz "kraljestva tega sveta", je zagotovo nekaj, kar ni dobro. Pri nekaterih so postale ideal mega-cerkve, ki imajo tudi na stotisoče vernikov. Tako ima npr. pastor binkoštne cerkve  David Yonggi Cho mega-cerkev v Seulu, ki šteje milijon članov. Mnogi pripadniki omenjene denominacije iz vsega sveta (celo iz Slovenije) hodijo občudovat to mega-čudo.

Toda naš ideal ne more in ne sme biti mega-cerkev, do katere bi prišli z vsemi mogočimi posvetnimi strategijami in taktikami, ampak cerkev, kjer se prav oznanja neponarejena Božja beseda in pravilno ter spodobno podeljujejo zakramenti, ki jih je postavil Kristus.

Jezusova prilika o različnih vrstah prsti nam  ponazarja različne sprejemnike Božje besede. Kakor seje sejalec seme s širokimi zamahi, tako govori oznanjevalec besede različnim vrstam poslušalcev. Nekateri so kakor teren ob poti, oziroma na njej.Tak teren je pregleden in obenem zbit, zato seme ne more pognati korenine in je lahek hudičev plen. Podobna situacija je pri tistih, ki delujejo kot skala. Na zunaj so trdni, toda seme nima pri takih nobene posebne možnosti za rast. Ti že ob prvi preizkušnji odpadejo. Naslednja kategorija so prezaposleni z opravki tega sveta, kar je v današnjem svetu, vsaj pri nas,  poglavitna skušnjava. V takih beseda ne more niti v redu zadihati. V zadnjo skupino sodijo tisti, ki besedo slišijo, jo sprejmejo in prinašajo sadove.

Nekateri menijo, da nje treba besedo  prilagoditi  "sodobnemu svetu", ker naj bi jo le na ta način svet sprejel. Seveda je treba pri oznanjanju to početi na razumljiv način in uporabljati vsa sredstva, ki nam jih nudi sodobna tehnologija. Nobene pravice ali pooblastila pa nimamo, da bi besedo prilagajali in zavijali v celofan kot kakšno božično darilo. Bog namreč ve, kdo so tisti, ki jim je namenjena  ter jo bodo sprejeli. Apostol Pavel se je tega zelo dobro zavedal, ko je napisal: "Jaz sem zasadil, Apolo je zalil, Bog pa je dal rast, tako da ni nič tisti, ki sadi, in nič tisti, ki zaliva, ampak tisti, ki daje rast, Bog." (1Kor 3,6.7) Bog je torej tisti, ki daje rast, in ne naša prizadevanja ter manipulacije, ki jih nekateri pri tem uporabljajo.

Kar sejemo, ne bo nujno obrodilo sadu. Bogu pa naj bo hvala za vsak sad, ki požene iz sejanja njegove besede. On "vse uresničuje po sklepu svoje volje." (Ef 1,11b)


Ni komentarjev: