23/08/2013

Zapornikova bolečina

Poznam nekega francoskega evangelizatorja po imenu Dapozzo. V koncetracijskem taborišču so mu hudo poškodovali roko. Ta mož mi je povedal za nek dogodek v njegovem življenju, ki ga nikoli nisem pozabil. Rekel je: »Nekega dne je komandir taborišča, v katerem sem bil, okrog poldneva poslal pome. Privedli so me v sobo, v kateri je stala miza in na njej jedilni pribor za enega človeka. Nato je prišel komandir taborišča. Bil sem zelo lačen, kar zvijalo me je po trebuhu. Komandir je sedel za mizo in eno za drugo so mu prinašali čudovite jedi. Jaz pa sem moral stati v postroju in ga gledati, kako jé. Pokazal mi je, kako mu prijajo jedi, jaz pa sem umiral od lakote. Toda to še ni bilo vse. Na koncu je naročil kavo. Pri tem je na mizo položil manjši paket in mi dejal: 'Poglejte, kaj vam je iz Pariza poslala vaša soproga. Slaščice! Vedel sem, kako težko je priti do hrane in kako je morala moja žena varčevati, da bi lahko spekla to pecivo. Upravnik je odprl paket in začel jesti kolače. Zaprosil sem ga: 'Dajte mi vsaj enega. Ne bom ga pojedel, samo da me spominja na ženo.' Zasmejal se mi je in jih pojedel vse do zadnjega.«


Ni komentarjev: