Od Naamána do Kristusa

V 5. poglavju 2. Knjige kraljev je opisan najpomembnejši dogodek v življenju aramskega vojskovodje Naamána. Naj na kratko preletim le prvi del poglavja (do v. 19). Mož je bil zelo pomemben, a je imel neko zelo zoprno kožno bolezen (naše besedilo omenja gobavost, toda uporabljeni izraz lahko pomeni različne kožne bolezni). Mlada izraelska sužnja je rekla njegovi ženi, da bi ga utegnil ozdraviti prerok, ki je živel v Samariji, torej Elizej. Naamán se je nato odpravil na pot z velikim spremstvom in z nagrado, ki bi jo v primeru ozdravitve dal preroku. 

Ko je prišel končno naaman do prerokove hiše, se Elizej niti ni hotel srečati z njim. Nadaljevanje gre takole: 

Elizej je poslal k njemu sla z naročilom: "Pojdi in se sedemkrat umij v Jordanu, pa se ti meso povrne in boš čist." 11 Toda Naamán se je razjezil, odšel in rekel: "Glej, rekel sem si, da bo gotovo prišel ven, se ustopil in klical ime GOSPODA, svojega Boga, mahal z roko nad bolnim mestom in tako ozdravil gobavost. 12 Mar nista damaščanski reki Abána in Parpár boljši kot vse izraelske vode? Ali se ne bi mogel v njiju umiti in se tako očistiti?" Obrnil se je in razburjen odšel.  (2Kr 5,10-12)

Očitno se je Naamánu zdela Elizejeva zahteva preveč banalna, tako rekoč bedna in poniževalna, saj, le kdo bi se šel kopat v tisto nepomembno umazano rečico? Razen tega ni Elizej nad njegovo visokostjo zganjal nobenih zapletenih ceremonij, da, niti toliko se ni potrudil, da bi ga prišel pogledat, ampak mu je po drugem človeku sporočil, kar mu je imel za povedati. Na srečo so bili Naamánovi služabniki bolj prisebni kot gospod general, in so mu predlagali, naj le izpolni tisto preprosto kopel, ki mu jo je predpisal prerok. Naamán je potlačil svoj ponos, izpolnil naročilo in ozdravel. Pri tem pa ni najpomembnejše njegovo telesno ampak duhovno ozdravljenje. Naamán se je namreč tudi spreobrnil k živemu Bogu Izraela. Nato je obiskal Elizeja, ki ni hotel vzeti iz njegovih rok nobenega plačila (kako drugače je to za razliko od današnjih zdravilcev vseh vrst!). Njuno srečanje se je končalo takole:

 Potem je Naamán rekel: "Če ne, pa naj dajo tvojemu služabniku tovor zemlje za dva mezga, kajti tvoj služabnik ne bo več daroval žgalne in klavne daritve nobenim drugim bogovom razen GOSPODU. 18 Tole pa naj GOSPOD oprosti tvojemu služabniku: Kadar bo šel moj gospodar v Rimónovo hišo molit in se bo opiral na mojo roko, se bom tudi jaz poklonil v Rimónovi hiši. Da se bom poklonil v Rimónovi hiši, to naj GOSPOD oprosti tvojemu služabniku." 19 Elizej mu je rekel: "Pojdi v miru!" (Ibid. vv. 17-19a)

Tako je Naamán doživel resnično telesno in duhovno ozdravljenje. Danes obstajajo ljudje, ki so prepričani, da pomeni biti kristjan nekaj zelo zapletenega. Podobni so Naamánu, dokler je pričakoval, da bo Elizej nad njim izvajal ne vem kakšne zapletene obrede. Menijo, da moraš biti, če hočeš biti resničen kristjan, najprej "dober človek" (okrog definicije za to besedno zvezo bi se dalo diskutirati). Potem mislijo, da moraš delati to, ono in tretje, skratka, zadeva je po njihovem mnenju zelo komplicirana. Toda resnica je bistveno drugačna. Ko je rimski ječar v Filipih vprašal apostola Pavla in Sila: "Gospoda, kaj naj storim, da se rešim?" (Apd 16,30), sta mu  odgovorila: "Veruj v Gospoda Jezusa in rešen boš ti in tvoja hiša!" (Apd 16,31) Sam Jezus je namreč izjavil: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Mnogi spet odgovorijo: "Če je stvar tako preprosta, potem ne more biti resnična, ker je v resnici veliko bolj komplicirana." Ti potem  ostanejo v starem stanju, torej neodrešeni. Odrešenje dosežejo tisti, ki se dajo prepričati, kot se je dal Naamán. Jezus namreč pravi: "Kdor vanj (v Sina, op. Dizma) veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina." (Jn 3,18)  Le zakaj?

Jezus se je osem stoletij po Naamanu  pojavil ob isti reki Jordan in se dal krstiti Janezu Krstniku. Ker je Janez vedel, s kom ima opravka, je hotel, da ga Jezus krsti, ne pa on njega. Toda Jezus mu je odvrnil: "Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost." (Mt 3,15b)  Gospod se je s tem dejanjem poistovetil s človeštvom. Njemu se ni bilo treba krstiti, ker je bil brez greha, toda bil je "Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta." (Jn 1,29) Odvzel je vse tedaj že pretekle kot prihodnje grehe, tudi Naamanove in moje. Naaman ni bil "po mesu" Izraelec. Njegovo ozdravljenje in odrešenje nam kaže, da Bog ni le nacional(istič)ni Bog enega ljudstva, ampak, "mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično ravna." (Apd 10,35) Sv. Pavel pravi: "Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo." (Rim 3,22)

Naamán in Kristus imata eno skupno stvar: oba sta se "okopala" v Jordanu. Razlika je v tem, da je se je Naamán očistil svojega greha in njegovih posledic, Kristus  je vzel nase Naamánov in ves greh sveta. S svojo smrtjo na križu je tri leta po svojem krstu izničil ves ta greh, nato pa vstal od mrtvih za naše opravičenje, vse pa je iz čudovite Božje milosti: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar." (Ef 2,8) Vsak dar pa je zastonj, gratis, za darove nam ni treba plačevati. Bogu hvala za to.