Ko je potoval v Jeruzalem, je hodil med Samarijo in Galilejo. Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili in na ves glas govorili: "Jezus, Učenik, usmili se nas!" Ko jih je zagledal, jim je rekel: "Pojdite in pokažite se duhovnikom!" In med potjo so bili očiščeni. Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samarijan. Jezus pa je odgovoril: "Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?" In rekel mu je: "Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila." (Lk 17,11-19)
Danes sem nekje naletel na izrek, ki deluje cinično, je pa po svoje resničen: " Pravi prijatelji so vedno tukaj, kadar te potrebujejo." Če damo "pravi" v narekovaje, potem postane stvar bolj resna.
V zgornjem odlomku imamo opravka s podobno prigodo. Ko je skupina gobavcev ugotovila, da se Jezus mudi v vasi, so vsi pritekli, rekoč: "Jezus, ti si naš najboljši prijatelj, zdaj pa pomagaj!" Jezus jih je poslal k duhovnikom, ki so imeli pravico razglasiti gobavca za ozdravljenega, in deseterica je na poti ugotovila, da je njihova bolezen izginila. Devet jih je veselo nadaljevalo pot, kajti gotovo se jim je mudilo, da dobijo potrdilo, da so zdravi in da se smejo normalno vključiti v družbo. Samo eden med njimi, in ta je bil Samarijan (pripadnik ljudstva, ki so ga Judje globoko prezirali), se je spomnil, da je prav, da se zahvali Darovalcu, torej tistemu, ki ga je ozdravil.
Vsi smo zagotovo veseli stvari, ki jih imamo, kot so na primer življenje, morda zdravje, hrana in druge materialne dobrine, zaposlitev in kar je še takega. Pri tem se ljudje prevečkrat, nekateri pa celo stalno obnašajo kot tistih devet ozdravljencev, ki so se razveselili svoje ozdravitve, niso pa se zmenili za Njega, ki jih je ozdravil. Tudi kristjani se pri tem eni večkrat, drugi pa manjkrat spozabljamo...
Posebna vrsta pozabe se dogaja tistim "evangelijskim kristjanom", ki hlepijo za različnimi "duhovnimi darovi" in so povsem osredotočeni nanje. Hitijo s konference na konferenco, s seminarja na seminar, s spektakla enega pridigarja na spektakel drugega pridigarja... Toda, če duhovni darovi ne vodijo h Kristusu, potem ne veljajo nič. Samarijan se je zagotovo razveselil ozdravljenja, a se je obenem zavedel, da je Jezus pomembnejši od daru zdravja. V pekel lahko prideš, tudi če umreš popolnoma zdrav. Jezus pa je prišel na svet zato, da bi tisti, ki vanj verujejo, prišli v večno življenje. On je Darovalec večnega življenja, hkrati pa dar, po katerem naj bi se zveličali. On je Dar, ki nam nam ga je poslal naš nebeški Oče. Tistih devet, ki je odbrzelo stran, je bilo, vsaj v tistem trenutku, prikrajšanih za najpomembnejši dar. Ne vemo sicer, ali so ga morda nekateri med njimi kdaj kasneje le prejeli...
Kakorkoli, Darovalec je v našem primeru neskončno pomembnejši od darov!
Ni komentarjev:
Objavite komentar