25. julij 2014

Čemu se italijanski protestanti čudijo?

Naša zahodna soseda Italija je, kot je že znano, pretežno in tradicionalno rimskokatoliška država. V zahodnem delu njene prestolnice leži Vatikan, ki je najmanjša in hkrati ena najvplivnejših držav na svetu. Ta mini državica pa je obenem sedež največje verske organizacije na svetu. Od drugega vatikanskega koncila naprej postaja papeštvo vedno bolj popularno tudi med protestanti, saj se je začelo ekumensko odpirati, kar je povzročilo varljiv videz, da se papeški Rim spreminja. Resnica je seveda zelo daleč od tega. Noben kanon tridentinskega koncila, v katerem je rimska cerkev ogradila svoj nauk od protestantskega, ni bil preklican,  nezmotljivost rimskega škofa, kadar ex cathedra razglaša kako novo versko dogmo, je še vedno aktualna, izkazovanje božanskega čaščenja devici Mariji se ni prav nič zmanjšalo, pri posodobljeni maši še vedno "darujejo" Kristusovo enkratno žrtev itn. Res je, trenutno stoji na čelu Organizacije simpatični in priljudni Frančišek, kar  vzbuja pozitivna čustva pri zelo širokih krogih. Le-ta od liberalnih protestantskih denominacij vedno bolj prodirajo tudi v loge onih, bolj evangelijskih. To pa je tisto, kar skrbi italijanske evangelikalce. 

Italija v preteklosti  ni bila znana po lepem ravnanju z verskimi manjšinami. Malo bolje se jim je godilo v liberalnem obdobju po združitvi Italije, ko je prišla mlada italijanska država v spor z rimskim škofom Pijem IX., ki je  po italijanski priključitvi Rima  de facto ostal brez svojega zemeljskega kraljestva, zaradi česar je izobčil savojsko dinastijo, vlado, parlament in vse, ki so sodelovali z oblastjo. Položaj protestantov se je zelo  poslabšal po sklenitvi konkordata med Vatikanom in Mussolinijevim režimom. Stvari so se bistveno popravile v drugi polovici prejšnjega stoletja, toda rimska cerkev je še vedno privilegirana.

19. julija letos so se sestali predstavniki večine evangelijskih denominacij (predstavljajo 85% od skupne protestantske populacije, predvsem binkoštnike) in enoglasno sprejeli izjavo na temo pogleda evangelijskih in binkoštnih cerkva na rimsko katolištvo. Italijanski evangelikalci so začudeni nad nekritičnim odnosom do Rima in papeštva, ki ga imajo njihovi soverniki drugod po svetu. Pri tem so poudarili, da:
  1.  Rimska cerkev nastopa kot srednica odrešenja, čeprav prihaja do nas Božja milost edino po veri v Kristusa in brez drugih srednikov.
  2. Nezdružljivo z bibličnim naukom je, da cerkev dodaja nove dogme k veri, ki je bila enkrat za vselej izročena svetim.
  3. Z bibličnim naukom je tudi nezdružljivo, da cerkev nastopa kot posvetna politična sila (cesarska cerkev).
  4. Določene podobnosti z evangelijsko vero in duhovnostjo pri določenih delih rimskega katolištva ne jamčijo, da gre za dejanske spremembe.
Zato pozivajo vse evangelijske kristjane na nacionalni in mednarodni ravni k zdravemu biblijskemu razločevanju, da ne bi zapadli v združitvene pobude, ki so v nasprotju s Svetim pismom. 

Pojem spravna raznolikost (enotnost v različnosti) je v prejšnjem stoletju prvi uporabil luteranski teolog Oscar Culmann. Mnogi evangelijski kristjani menijo, da je to prava pot za naprej. Toda, če evangelijski kristjani pristanejo na tak pristop v odnosu do Rima, bodo izgubili preroški glas v svetu. Sveto pismo svari Božje ljudstvo pred sklepanjem zavezništev z "nalomljenim trstovcem, ki se vsakemu, ki se opre nanj, zadere v dlan in jo predre." (cf. 2Kr 18,21)



Ni komentarjev: