Tudi človeška bitja mečejo v smeti, kajne?

Ne, dogodek, na katerega mislim, se ni zgodil v kakšni vojni, ali morda v  napadu kakšne tolpe. Zgodil se je v sterilnem okolju bolnišnice, povezan pa je z zakonodajo, ki predstavlja določeno splošno stanje duha v teh in  še katerih krajih. Niti osebno niti drugače ne poznam družine Kerže, ki se ji je to zgodilo. Gospoda Keržeta poznam samo na osnovi njegovega angažmaja v medijih. V verskih stvareh sva si zelo narazen, saj zagovarjava zelo drugačna stališča, on tako rekoč ultrakatoliška, jaz evangelij  kot oznanilo absolutne in brezplačne Božje milosti.. Kakorkoli, dogodek, ki ga opisuje, tako žalosten in pretresljiv, da ob njem ne morem molčati.  Opisan je v osebnem pričevanju, ki nosi naslov: "Vrnite nam Elizabeto!" in ga najdemo na tej povezavi. 

Mineva teden dni, kar je na rednem pregledu ultrazvok pokazal, da srce našega otroka ne utripa več. Moje je pa začelo pospešeno biti, čeprav se je vanj zaril velik nož. Boli. Bolelo je v torek, ko je drugo zdravniško mnenje to potrdilo in sva z možem od zdravnika slišala ‘tolažbo’, da se ni kaj za sekirat, saj imava doma štiri zdrave sinove. Ko je mož zaprosil, da bi nam izročili otroka za krščanski pokop, sva bila deležna začudenja z argumentom, da je vprašanje, ali bomo po porodu od otroka zaradi njegove majhnosti sploh kaj dobili[...]
Bolelo je še bolj v petek, ko sem brez otroka zapuščala bolnišnico in brez resnega upanja, da jo bova dobila. Predstojnik oddelka nama je sporočil, da njihovi ustanovi grozi 30 tisoč evrov kazni, če bi nama jo izročili.[...]

 Bolelo je še bolj v petek, ko sem brez otroka zapuščala bolnišnico in brez resnega upanja, da jo bova dobila. Predstojnik oddelka nama je sporočil, da njihovi ustanovi grozi 30 tisoč evrov kazni, če bi nama jo izročili.

Dostop do celotnega pričevanja v Časniku>>>

Strašno je pasti v kolesje brezdušnega sistema, ki ne loči človeškega bitja od smeti, staršem pa ne dovoli pokopa njihovega mrtvorojenega otroka. 

Družini Kerže izražam svoje iskreno in globoko sožalje. Naj  jih vseskozi spremlja in vodi Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe, ki nas tolaži v vsaki stiski (cf. 1Kor 1,3.4)!