Pravičnost, večja od farizejske

"Kajti povem vam: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo." (Mt 5,20)

Če zgornje Jezusove besede na hitro preletimo, najbrž ne bomo v njih videli ničesar posebnega. "Splošno znana resnica" je, da so bili farizeji navadni hinavci, zato ni zgornja Jezusova zahteva po večji pravičnosti nič posebnega. Pa je res tako? 

Kaj ni Jezus rekel, da smo vredni obsodbe že zaradi jeze ali hude besede do bližnjega (cf. Mt 6,21-26)? Ali ni govoril tudi o prešuštvovanju v mislih (cf. ibid. v. 27.28? Itn., itn. Vse to so stvari, ki jih farizeji niso šteli za greh. Tudi ljudje tega sveta teh stvari ne bi imeli za greh. Miselnih deliktov ne sodi nobeno sodišče. Torej nam farizejski način razmišljanja le ni tako tuj, kot bi si mislili ali želeli misliti.  V bistvu nas Jezus s temi svojimi besedami vrže pred zid. 

Toda malo pred tem pravi: "Ne mislite, da sem prišel razveljavljat postavo ali preroke: nisem prišel, da razveljavim, ampak da izpolnim." (Mt 5,17 CHR) Bogočlovek Jezus Kristus je edini človek, ki je kdajkoli živel in v polnosti izpolnil, uresničil, izvršil vse zahteve Božje postave. Površno poučeni (in ti so v večini) pravijo, da vse religije učijo enako. Toda zunanja podobnost še ni enakost. Muslimani, ki se v teh dneh postijo, so prepričani, da si bodo s postom pridobili določeno zasluženje pred Bogom in se očistili grehov. Podobno pravijo tudi druge religije tega sveta: človek mora nekaj storiti, da bi se približal Bogu in se tako odrešil. Toda krščanstvo uči nekaj popolnoma nasprotnega: Bog je nekaj storil za človeka, da bi bil človek odrešen. Tako pravi evangelij. Jezus je namesto nas izpolnil Božjo postavo, zato pravi sv. Pavel: "Njega, ki ni poznal greha, je zavoljo nas storil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem." (2Kor 5,21) Božje pravičnosti smo deležni po veri v Jezusa Kristusa (cf. Rim 1,17. 3,22). Imeti Božjo pravičnost pomeni posedovati večjo pravičnost, kakor je bila pravičnost pismoukov in farizejev. Ta nam je dana po milosti, ki prihaja do nas po veri.

Ko govorimo o milosti, se pojavi problem, na katerega je opozoril že apostol Pavel: "Kaj bomo torej rekli? Naj vztrajamo v grehu, da se pomnoži milost?  Nikakor ne. Le kako bomo mi, ki smo odmrli grehu, mogli še živeti v njem?"  (Rim 6,1.2) Kristjan  je umrl grehu, zato vztrajanje v grehu zanj ni logično. Pripadniki raznih svetostnih cerkva in gibanj zato učijo, da  kristjan zmore in mora živeti popolno in brezgrešno življenje, kar je čista pelagijanska herezija. Kristjan še vedno greši, čeprav greh ni več njegovo naravno stanje. Zato so reformatorji rekli, da je kristjan simul iustus et peccator, torej istočasno pravičen (pred Bogom) in grešnik. Pravičen je, ker mu je dana Kristusova pravičnost, grešnik pa, ker še vedno podlega stari naravi, saj še vedno prebiva v istem telesu. Toda zaveda se, da greh ni več njegovo naravno stanje in se trudi, da bi s pomočjo Božje milosti tudi ravnal v skladu s tem zavedanjem. Njegova opravičenost ni odvisna od njegovih dobrih del, temveč so njegova dobra dela sad opravičenosti. Bistvo opravičenosti pa je posedovanje ne lastne, ampak Kristusove pravičnosti.